Skok, Cmok in Jokica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skok, Cmok in Jokica. Izvirna pravljica s slikami za deco. – Spisala tetka Metka.
Ljuba Prenner
Ilustracije so delo slikarja Franceta Podrekarja. Po dolgih letih spet našel 29. aprila 2017 in pripravil za Wikivir France Malešič.
Izdano: Jutro 27. maja do 17. avgusta 1928, nato natisnjeno v knjigi leta 1929
Viri: dLib Jutro št. 124, nedelja, 27. maj 1928, stran 16, slike št. 1–3, 126, čet, 31. maj 1928, 7, sl. št. 4, 127, pet, 1. jun 1928, 7, 5, 128, sob, 2. jun 1928, 7, 6, 129, med, 3. jun 1928, 18, sl. št. 7, 130, tor, 5. jun 1928, 3, 7, sl. št. 8, 131, sre, 6. jun 1928, 8, sl. št. 9, 132, čet, 7. jun 1928, 9, sl. št. 10, 134, sob, 9. jun 1928, 7, 11, 135, ned, 10. jun 1928, 18, sl. št. 12, 136, tor, 112. jun 1928, 7, sl. št. 13, 137, sre, 13. jun 1928, 8, sl. št. 14, 138, čet, 14. jun 1928, 8, sl. št. 15, 140, sob, 16. jun 1928, 8, SCJ sl. št. 16, 142, tor, 19. jun 1928, 8, sl. št. 17 , 143, sre, 20. jun 1928, 8, sl. št. 18, 145, pet, 22. jun 1928, 10, slika št. 19, 146, sob, 23. jun 1928, 8, slika št. 19, pomota (ponovljeno besedilo št. 19, zraven pa slika št. 20 – ki pa je boljša od iste naslednji dan), 147, ned, 24. jun 1928, 14, sliki št. 20 in 21, 148, tor, 26. jun 1928, 3 7, slika št. 22, 150, čet, 28. jun 1928, 10, slika št. 23, 153, tor, 3. jul 1928, 8, slika št. 24, 154, sre, 4. jul 1928, 8, sl. št. 25, 155, čet, 5. jul 1928, 8, sl. št. 26, 156, pet, 6. jul 1928, 11, sl. št. 27, 157, sob, 7. jul 1928, 7, sl. št. 28, 158, ned, 8. jul 1928, 14, sliki št. 29 in 30, 159, tor, 10. jul 1928, 8, sl. št. 31, 160, sre, 11. jul 1928, 3, 8, slika št. 32, 161, čet, 12. jul 1928, 8, sl. št. 33, 162, pet, 13. jul 1928, 8, sl. št 34, 163, sob, 14. jul 1928, 8, sl. št. 35, 164, ned, 15. jul 1928, 14, sliki št. 36 in 37, 165, tor, 17. jul 1928, 8, sl. št. 38., 166, sre, 18. jul 1928, 6, sl. št. 39, 167, čet 19. 7. 1928, str 8, sl. št. 40, 168, pet, 20. jul 1928, 8, sl. št. 41, 169, sob, 21. jul 1928, 7, sl. št. 42, 170, ned, 22. jul 1928, 14, št. 43, 171, tor, 24. jul 1928,7, sl. št. 44, 172, sre, 25. jul 1926, 7, št. 45, 173, čet, 26. julij 1928, 8, sl. št. 46, 174, pet, 27. jul 1928, 8, sl. št. 47, 175, sob, 28. jul 1928, 7, sl. 48, 176, ned, 29. jul 1928, 14, sl. št. 49, 177, tor, 31. jul 1928, 8, sl.št. 50, 178, sre, 1. avg 1928, 7, sl.št. 51, 179, čet, 2. avg 1928, 11, sl. št. 52, 180, pet 3. avg. 1928, 7: sl. št. 53, 181, sob, 4. avg 1928, 7, sl. št. 54, 182, ned, 5. avg 1928, 14, sl. št. 55, 183, tor, 7. avg 1928, 7, sl. št. 56, 184, sre, 8. avg 1928, 8, sl. št. 57, 185, čet, 9. avg 1928, 7, sl. št. 58, 186, pet, 10. avg 1928, 11, sl.št. 59, 188, ned, 12. avg 1928, 14, št. 60, 189, tor, 14. avg 1928, 14, slika št. 61, 190, sre, 15. avg 1928, 11, sl. št. 62, 191, čet, 16. avg 1928, 4, sl. št. 63, 192, pet, 17. avg 1928, 7, sl. št. 64 (konec)
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Sredi velikega gozda so prebivali v hišici ob znožju debele smreke trije palčki: Skok, Cmok in sestrica Jokica. Imeli so se radi in v toplem letnem času se jim je dobro godilo. Skok je nosil drva, ker je rad skakal po gozdu, Cmok je kuhal in se redil kakor bobenček, Jokici pa ni bilo treba delati, ker je bila prešibka; trgala je cvetlice in kadar je deževalo, je sedela doma In jokala.

2. Pozimi je palčkom huda predla: živež jim je pohajal, a gozd je bil ves v snegu tako da niso mogli nikamor z doma. Žalostno so samevali v svojem mrzlem domku in gladovali. Skok je skakal po izbi, da ne bi slišal krulečega želodčka, Cmok je hujšal, da ga je bilo strah pogledati, Jokica pa je sedela na posteljici in venomer jokala.

3. Nekega dne, ko jih je toplo pomladno solnce spet zvabilo iz hišice, so našli v gozdu moža, ki je ležal na tleh zapleten v gosto mrežo in glasno klical na pomoč. Bil je čarovnik Modroglav, ki je bil zašel v mrežo hudobne vešče in se ni mogel rešiti, ker ni imel čarodejne paličice s seboj. Sram ga je bilo in ni se upal povedati palčkom, kdo je.

4. Usmiljeni palčki ga niso gledali križemrok; Skok in Cmok sta jela s svojima nožičkoma rezati njegove vezi, Jokica pa je s prstki razvozlavala zanke. Ko so ga osvobodili, je Modroglav veselo skočil pokonci, pretegnil se in dejal: »Hvala vam! Dobro vem, katera zlobna roka mi je to napravila; da ni bilo vas, bi moral ostati v tej mreži do sodnega dne. Nikoli ne bom pozabil vaše dobrote!« To rekši, jim je izginil izpred oči.

5. Ko so palčki drugo jutro odprli hišna vrata, je stal na pragu velik črn lonec in v njem je bilo pisemce, ki je velelo tako-le: »Dragi dobrotniki! Ta lonec vam pošljem v zahvalo za vašo pomoč. Kolikorkrat ga boste pristavili k ognju in vrgli vanj prgišče prsti, bo v nekaj trenutkih skuhana vsaka jed, ki si je zaželite. Pozdravljeni!« – Skok, Cmok in Jokica so osuplo strmeli zdaj v lonec, zdaj v pismo in kar niso mogli verjeti, da bi bilo res tako.

6. »Poizkusimo!« je vzkliknil Skok. Pograbili so lonec, nametali vanj prsti in hajdi z njim na ognjišče! In glejte čudo: v loncu je zavrelo, da niso vedeli, kdaj, in sladka mlečna kaša, ki so jo najraje jedli, jih je vabila k zajtrku. Pridno so zajemali, teknilo jim je, da nikoli tega in njihova sreča bi bila popolna, da se ni Jokica začela jokati, ker se je bila preveč najedla in jo je tiščalo v želodcu.

7. V tistem gozdu, kakor naša družinica, je živela v smrdljivem brlogu tudi hudobna vešča Krivogleda s svojim ogabnim hlapcem Krastačem. Palčke je strupeno sovražila, še bolj pa svojega bratranca Modroglava, ker je ni maral, ko se je v mlajših letih možila pri njem. Vsak dan je pošiljala Krastača vohunit za njim, kako bi mu napravila kaj hudega. Baš ona mu je bila nastavila mrežo, v katero se je ujel

8. Dan po tistem dogodku je prisopihal Krastač ves upehan domov. »Uh, uh, kaj sem videl!« je vpil že od daleč. »Mreža, ki sva jo nastavila Modroglavu, je vsa razrezana in raztrgana; in palčki imajo velik črn lonec, v katerega mečejo prst, pa se jim skuha najboljša jed kar na povelje!« – Krivogleda je od jeze belo pogledala in vsa pozelenela. Nato sta se s Krastačem dolgo posvetovala, kaj bi storila.

9. Skok, Cmok in Jokica so se drugo jutro veselo odpravili z doma in po stari navadi brezskrbno pustili vrata odprta, ker se v gozdu niso bali tatov. Komaj pa so odnesli pete, je prilezel iz grma ostudni Krastač in planil v hišico po čarodejni lonec. Ker pa je bil sam preslab, je hitel domov po gospodinjo.

10. In res je kmalu prišvedrala vešča Krivogleda. Vsa razmršena, zasopla in zaripla od poti je planila v kuhinjo, popadla lonec in jo odkurila z njim, kar so jo nesle noge. Doma se ni vedela kam dejati od veselja. »Ali bodo zijali ti bedasti palčki!« je rekla hlapcu Krastaču in ga od radosti uščipnila v zadnjo plat. Nato sta jadrno zakopala lonec pod ognjiščem.

11. Joj, kako so se palčki ustrašili, ko ni bilo lonca nikjer! – »Nekdo nam ga je ukral,« je žalostno rekla Jokica in krčevito zaplakala. Jokala sta tudi Skok in Cmok, ker jima je bilo hudo po dragocenem loncu, iz katerega so tako brezskrbno zajemali. Ali so se zdaj kesali vsi trije, da niso zapirali vrat! Lahkomiselnost se je bila bridko maščevala!

12. Najprej se je opogumil Cmok, zakaj njemu se je najbolj tožilo po loncu. »Jokanje nam ne pomore,« je rekel bratcu in sestrici. »Če hočemo spet dobro jesti in živeti brez skrbi, tedaj glejmo, da dobimo lonec nazaj. Odpravimo se vsak v drugo stran in čez mesec dni se spet zberimo pod domačo streho. Gotovo bo enemu izmed nas sreča mila.« – Ta predlog je bil Skoku in Jokici kaj pogodu. Napravili so se, podali si pred hišico roke in krenili v širni svet.

13. Skok je bil izmed vseh najboljše volje. Ob dolgi palici, ki jo je bil vzel na pot, je veselo skakal dalje, ustavljal se pri lepih cvetkah, se veselil krasnega pomladnega dne, poslušal žvrgolenje ptičic med vejami in toliko da ni pozabil, po kaj se je prav za prav napotil z doma.

14. Sredi te brezskrbnosti sfrči tik pred njim mahoma nekaj v zrak. Skok se je tako prestrašil, da je telebnil s svojo palico vred na hrbet. Ko se je pobral, je zagledal na veji jerebico, ki je nejevoljno zrla nanj. »Zakaj strašiš poštene prebivalce gozda? Česa iščeš tod?« ga je vprašala z osornim glasom. – »Ne zameri, gospa jerebica,« se je opravičil palček, »nisem te hotel prestrašiti. Iščem pa našega lonca, ki je bil zmerom vsega dobrega poln, pa so nam ga nevoščljivci ukrali. Ali si ga morda kje videla?« – »Mar je meni loncev!« se je odrezala jerebica. »Ali ne veš, bedaček, da pticam Bog skrbi za vsakdanji kruh?« To rekši se je veselo zasmejala in odletela.

15. V gozdu se je jelo večeriti; Skok je bil truden od dolge poti in je le še s težavo hodil. Mrak se je že delal okoli njega, ko je z radostjo zagledal v dalji roj drobnih lučk in je spoznal v njih kresnice. Dobre kresničice so se usule palčku naproti in so ga povabile s seboj na travnik k plesu cvetnih vil, ki so jih bile naročile za svetilje. – »Morda zvem tam kaj o čarobnem loncu,« je pomislil Skok ter krenil za njimi.

16. Na travniku je bilo vse živo. Ljubke cvetne vile so v svojih pisanih oblačilih s prosojnimi krilci na hrbtu brzele po travniku, ki se je kopal v mesečini. Skok je z odprtimi očmi in usti občudoval to krasoto. Ko pa je nehote stopil naprej, da bi bolje videl, ga zdajci ustavi nežen glasek.

17. »Odkod pa ti in kam?« Pred njim je stala drobna ljubičasta vila. »Kaj delaš na našem plesišču?« ga je vprašala. »Ali nas skrivaj zasleduješ? Nemara bi se rad zavrtil z nami?« – Skok je od zadrege mencal z nogami in ni vedel, kaj naj odgovori. – »Daj,« je dejala vila,« pojdi z menoj h kraljici, da ji poveš kako in kaj!«

18. Ko je stal Skok pred kraljico vil, se mu je zdelo, da sanja. Sedela je na srebrnem prestolu, odeta v belo haljo z zlatimi robovi, in na glavi je imela zlato krono. Milostno se je nasmehnila in vprašala palčka, kaj ga goni po svetu ob tej nenavadni uri. Skok ji je s tresočim se glasom povedal svojo istorijo o izginulem loncu in ponižno vprašal, ali morda vile vedo, kaj se je zgodilo z njim. Na to vprašanje so se vse vile zvonko zasmejale. »Kaj bi nas zanimal sajast lonec?« je rekla kraljica. »Ali ne veš, da se hranimo z roso in medico, ki jo pušča noč na dnu cvetnih čaš?«

19. Nato je pomislila in nadaljevala: »Treba bi bilo, da vprašaš starega Modroglava, ki živi sredi gozda v velikem čarovniškem hrastu. To ti je silen videž in vedež; če ti on ne pove, kje najdeš svoj dragoceni lonec, ti ne pove nihče. Pojdi jutri k njemu, nocoj pa ostani pri nas. Sedi semkajle k mojim nogam in glej naše brhke plesalke.« – Vile so se zvrstile v krog in so zaplesale kolo. Čirički so godli na gosli, čebela in čmrlj sta pa vlekla bas. Skok, ki mu je bil ples zelo po godu, je ves čas ploskal in vriskal od navdušenja.

20. Ko je bil raj končan, je mojster Pajek jadrno spredel srebrno nit od drevesa do drevesa in na tej niti se je zazibala nežna vilinja deklica, kraljičina dvorna plesalka. Pri njenem plesu pa ni igrala navadna godba, ampak slavec sam je ubral svoje srebrne strune in njegovi mehki, otožni glasovi so milo doneli v prelepo noč. Skoku se je zdelo, da je v nebesih, le škoda, da je bilo vsega prehitro konec.

21. Po končanem plesu je sedla vsa družba k slavnostni pojedini, ki so jo bili širokokraki hrošči med tem nanosili na mize. Naš Skok, ki ga je kraljica posadila zraven sebe, je zdaj izprevidel, da vilam res ni treba loncev, ker jedo le sladko medeno roso iz cvetnih čaš. Na tihem je seveda pomislil, da bi jim hrana iz čarobnega lonca še vse drugače teknila.

22. Mesec se je jel poslavljati in za vile je prišel čas razhoda. Na travnik so se spustili prelepi majceni zrakoplovi, pisani kakor obleke njihovih lastnic; tudi kraljica je stopila v svojega, ki je bil snežnobel in z zlatom obrobljen. Ko je bila že splavala v zrak, je spustila iz roke bel cvetni listič in zaklicala Skoku: »Shrani ga in spomni se ga, kadar boš v najhujši stiski; lahko da ti kdaj reši življenje. Ostani zdrav!«

23. Po teh besedah se je dvignila v višavo in za njo vsa ostala vilinja truma. Skok je gledal za njimi in mahal v slovo, dokler niso izginile za vejevjem bližnjega gaja. Tedaj si je palček dejal, da ne bi bilo napak, če bi malce zadremal. Legel je na svoj plašček, položil palico zraven sebe in sladko zaspal.

24. Spočit in pokrepčan je nadaljeval svojo pot za loncem. Po dolgem romanju križem šume je nekega dne zašel v gosto grmovje, iz katerega ni mogel najti izhoda. Prestrašen je gledal okoli sebe in iskal poti. Tedajci pa vidi, da postaja grmovje čedalje višje in gostejše in se čedalje bliže premika k njemu; in ko se ozre, zagleda za svojim hrbtom ogromnega črnega volka, ki je že odpiral žrelo in brusil zobe, da bi ga požrl. V smrtni grozi se Palček spomni vilinega darila.

25. Urno potegne listič iz žepa – in glej, list se izpremeni v majhen zrakoplov, baš dovolj velik za Skoka. Skok je skočil vanj, se dvignil v njem nad grmovje ter izginil volku izpred lakomnih oči. Na širokem gozdnem travniku se je spustil zrakoplov na tla in se je spet izpremenil v bel cvetni list. Odtod je Skok že videl mogočni čarovniški hrast, ki je bil do nadaljnega smoter njegove poti.

26. Tudi Cmok se je bil kaj bistre volje odpravil po svetu. Z doma je vzel s seboj veliko malho dobrih stvari, da mu ne bi bilo treba gladovati. Hodil je počasi in često počival ter se pridno zalagal, tako da mu je postal nahrbtnik kmalu zelo lahek. Stradanja ga je bilo najbolj strah, zato je venomer premišljeval, kako bi ga spet napolnil.

27. Vse, kar je srečava! na svoji poti, je bilo zanj veliko večje, nego je za nas velike ljudi. Cvetlice so mu štrlele preko glave kakor nam leskovi grmi in mah se mu je zdel kakor žitno polje visok. Tako ga je dohitela noč sredi šume. Po dolgem iskanju prenočišča je naposled iztaknil prazno polžjo hišico, v kateri je bilo dovolj prostora za dva Cmoka. Ko se je najedel in napil, je legel vanjo in kmalu zasmrčal.

28. Drugo jutro, ko je pospravil vse, kar je še imel v nahrbtniku, je s težkim srcem krenil dalje. Opoldne mu je že na ves glas krulilo v trebuščku, a nikjer ni bilo videti niti ene borovnice ali maline. Ves obupan je obstal sredi poti in žalostno gledal okoli sebe. Tedajci pa opazi gnezdo, ki je bilo polno jajec. Od samega veselja je zarajal in skočil k njemu.

29. Komaj pa jame nesrečnež spravljati jajca v malho, zašumi v grmovju in izpod dračja se prikaže velika belouška. Gnezdo je bilo njeno in Cmok si je hotel ponevedoma privoščiti kačjih jajec. Ves prestrašen zakriči, pusti malho z jajci vred in steče čez drn in strn, da mu je pot kar curkoma lil z obraza.

30. To vam je bil divji lov! Razjarjena kača je bila ubogemu Cmoku kmalu za petami in Bog ve, kako bi se mu bilo godilo, da ga ni rešil logar Jež, stari sovražnik kač. Ostro je pogledal belouško, ki je mahoma obstala, besno siknila in odšumela v grmovje. Cmok je od strahu komaj stal na nogah; trepetaje si je otiral pot z obraza in dolgo lovil sapo, preden je bil zmožen odgovarjati na Ježeva vprašanja.

31. Plakaje je povedal svojo žalostno zgodbo o izgubljenem loncu in kako ga zdaj Iščejo križem sveta. Dobri Jež je sočutno zmajal z glavo. »Kreni po tej stezi,« je dejal, »pa prideš naravnost do gozdnega jezerca. V njem prebivajo rusalke, ki mnogo vedo in veliko premorejo. Potoži jim svojo nesrečo in prosi jih dobrega sveta.« Podaril je Cmoku svojo polno malho, poslovil se in odšel svojo pot. Cmok je zopet pogumno stopal po stezi; kmalu je zagledal gosto ločje, ki je naznanjalo bližino stoječe vode.

32. Še trenutek in pred njim se je razprostrlo jezerce, po katerem so plavali lokvanji z velikimi belimi cveti. Za trsjem je pel nekdo s srebrno čistim glasom žalostno, a krasno pesem. Ko je palček napel oči, je zagledal pod košato vrbo rajskolepo deklico, ki je sedela na kamnu in si prepevaje vpletala venec vodnih cvetov v široko razpuščene zlate lase. Bila je rusalka.

33. Cmok je obstal. Ko se je ojunačil, je po nesreči stopil na suho vejico, ki se je z glasnim pokom zlomila. Rusalka je prestrašena planila v vodo; zagledala je Cmoka, v krogu udarila z ribjim repom okoli sebe in jezno dejala: »Zakaj motiš mojo jutranjo pesem!« – »Ne huduj se, prosim, ljuba rusalka; prišel sem le, da bi kaj zvedel, ali je tod kaj znanega o čarodejnem loncu, ki nam je bil ukraden.«

34. Rusalka se je zvonko zasmejala in priplavala k bregu, rekoč: »Rusalke nismo varuhinje čarodejnih loncev; kako naj me vemo, kdo ti ga je vzel? Pojdi k staremu čarovniku, ki stanuje sredi gozda v velikem hrastu: ako ti on ne pomore, ti ne pomore nihče.« To rekši se je potopila in Cmok je žalostno gledal za njo. Kar ni se mogel ločiti od kraja, kjer mu je bila izginila Izpred oči.

35. Na dnu jezera je stal prekrasen kristalni grad, v katerem so bivale rusalke. Ta trenutek so v veliki dvorani radovedno poslušale tovarišico, ki jim je z glasnim smehom pripovedovala o palčku, ki hodi križem sveta in išče nekakšen sajast lonec. Valčki so ujeli njihov srebrni smeh in so ga zanesli do brega, kjer je še vedno stal Cmok in premišljal o lepi rusalki.

36. Iz zamišljenosti ga je zdramila zlata ribica, ki je priplavala k njemu ter mu položila svetel biser pred noge, rekoč: »Tvojega lonca, dragi palček, ti rusalke ne morejo vrniti; a zato ti pošljejo ta biser. Dobro ga shrani in glej, da ga ne izgubiš. Kadar boš omagoval od žeje in gladu, ga vrzi v svojo potno čašo. Zdrav ostani!« S temi besedami se je ribica potopila in Cmok je šel svojo pot.

37. Ko je že dolgo hodil po gozdu, je prišel na veliko, pusto ravan. Nikoder, kakor daleč je videlo oko, ni bilo ne drevesa, ne grma, ne žive duše. Solnce je tako silno pripekalo, da je bilo vse požgano; kamenje je žarelo od vročine in iz zemlje so švigali drobni plamenčki. Ubogega Skoka je jela mučiti strašna žeja; onemogel bi se bil zgrudil, da se ni bal žgočih tal. Ko se mu je že vrtilo v glavi ...

38. se spomni ribičinega bisera. Brž ga poišče; komaj ga vrže v čašo, zakipi v njej prečudno krepilna in osvežujoča pijača, ki je dišala slaje od najboljše medice. Ko je izpraznil kozarec in mu je ostal le biser na dnu, se je čutil vsega prerojenega in je čilo krenil dalje. Kmalu je bilo tudi strašne pustinje konec. Dospel je na gozdni parobek, kjer je v daljavi zagledal prastari čarovniški hrast.

39. Jokica se je najdalje obotavljala v bližini hišice; žalostno se je ozirala nanjo in si z velikim rdečim robcem brisala solze. Še nikoli ni bila sama z doma, zato jo je obhajal neznanski strah. Če bi bila pa vedela, kaj vse jo čaka, bi se bila bala še stokrat bolj. Naposled je žalostno vzdihnila in z negotovimi koraki krenila v gozd.

40. Po malem je postala boljše volje in jela gledati okoli sebe. A v tem se mahoma spodtakne ob korenino in – štrbunk! – telebne na vrat na nos v umazano žabjo lužo, od koder je vsa blatna in do kože premočena komaj zlezla na suho. Res nesrečna je bila uboga Jokica, ker je imela že v začetku svojega potovanja tako hudo smolo.

41. Ko si je popravljala obleko, tresoč se po vsem telescu, je zdajci pogrešila svojo ogrlico iz rdečih koravd; izgubila jo je bila pri padcu v mlako. Obrnila se je k žabam, ki so škodoželjno prodajale zijala, in jih milo prosila, naj ji poiščejo nakit; a žabe so se tolkle po trebuhih in se hudobno posmehovale njeni nesreči. Še ko je vsa mokra in blatna lezla naprej po gozdu, je od daleč slišala za seboj porogljiv žabji grohot.

42. Toda mera njenih nesreč še ni bila polna. Ker v svoji žalostni zamišljenosti ni pazila na pot, jo je kmalu zgrešila. Pogledala je okoli sebe in z grozo opazila, da je zašla v bližino velikanskega pajka, ki je neutegoma pričel spletati mrežo okoli nje. Zaman se je izkušala osvoboditi tankih, a močnih vezi in bridko ji je bilo žal, da ni imela s seboj nožička, s katerim bi si bila mogla pomagati.

43. Onemogla je visela v strašni mreži; grda pošast se je s steklenimi očmi plazila proti njej, da bi ji izsrkala kri. V obupu je Jokica zbrala poslednje moči in na vse grlo zavpila na pomoč. In res! V skrajni stiski je priletela kukavica, popadla hudobnega pajka in ga požrla, da sam ni vedel kdaj. Nato je s kljunom izmotala polmrtvo Jokico iz mreže.

44. Kukavici se je Jokica v srce smilila, ker je bila tako slabotna. Ko je plakaje povedala zgodbo o svojih nesrečah, je vesela ptica prijazno odgovorila: »Ker si prebila toliko hudega, ti hočem napraviti veliko radost. Daj, sedi mi na hrbet.« In kakor puščica je švignila kukavica s svojim nežnim bremenom preko košatih dreves v sinje višave.

45. Ko se je ptica spustila k tlom, je Jokica res pozabila vse nedavno gorje. Bili sta na travniku, nad katerim so plavale opojne vonjave. Dvigale so se iz cvetlic s prelepimi glavicami, ki so pele vsaka zase, in glasovi vseh so se zlivali v prekrasen slavospev božjemu stvarniku. Jokica je vsa blažena sedela pod cvetočim grmom ter poslušala, dokler je ni pesem zazibala v sladke sanje.

46. S težkim srcem se je drugi dan ločila od prekrasnega travnika in žal ji je bilo, da se je v radosti odrešenja pozabila zahvaliti prijazni ptici. Toda skrb za lonec in misel na bratca jo je gnala naprej. Hodila je in hodila ter prišla v ozko dolino, obdano z visokimi skalami; ko je dospela na konec soteske, je že od daleč uzrla visoko goro, izpod katere se je valil gost dim.

47. O, strah in groza! Ko se je Jokica približala gori, je zagledala ogromen ogenj, ki je gorel pred vhodom v veliko skalno votlino. Pri ognju je sedel mrk in bradat velikan in si je na ražnju pekel celega vola. Trepetaje se je Jokica priplazila h kurišču in vsa prestrašena zajecljala: »Dober večer, gospod velikan! Ali niste videli nikogar, ki bi bil šel z našim loncem tod mimo?«

48. Velikan se je zagrohotal, da se je gora zamajala, in odgovoril: »Neumnica mala! Kaj je meni do tvojega lonca? Svoje konje in vole, medvede in divje merjasce si pečem na ražnju. A nikar se me tako ne boj, saj te ni toliko, da bi enkrat založil v usta. Zastran lonca vprašaj starega čarovnika, ki stanuje v velikem hrastu sredi šume; pri njem gotovo najdeš dober svet. Zdaj pa hodi z Bogom in ne moti me pri večerji!«

49. Jokica velikanu ni zamerila osornega slovesa, čeprav bi se ji bil prilegel košček pečenke, ki je tako lepo dišala do nje. Še enkrat se je hrepeneče ozrla na velikanovo večerjo, nato se je spustila v tek; a tisti mah jo ustavi njegov grmeči glas: »Vrni se, črviček pritlikavski!«

50. Ko se je deklica preplašena vrnila k njemu, je velikan odtrgal od lesenega ražnja drobno trsko, nabodel nanjo kos govedine in jo vrgel Jokici v naročje, rekoč: »Naj ti tekne večerja, trsko pa shrani, nemara ti bo kdaj v korist. Lahko noč!« Deklica se je ganjeno zahvalila dobrodušnemu divjaku, o katerem si ni bila mislila, da ima tako usmiljeno srce.

51. Vesela je pojedla polovico, drugo pa je zavila v rutico in jo shranila. Med tem v gozdu zdajci skrivnostno zašelesti; z vseh strani se usujejo ogabne pošasti in koščena strašila ter jamejo z iztegnjenimi rokami grabiti po Jokici. V svojem strahu prime deklica nehote za velikanovo trsko – in glej, drobna trska se mahoma izpremeni v debelo gorjačo!

52. Jokico je še oblivala kurja polt, ko se začne gorjača po bliskovo obračati in mlatiti po glavah in dolgih krempljih pošasti, ki so se stokaje umikale in se naposled razgubile na vse strani. Tisti mah pa zagleda deklica na koncu poti tudi čarovniški hrast, h kateremu je bila namenjena.

53. Vesela napravi še nekaj korakov – in glej! vsak s svoje strani ji prihitita naproti njena bratca Cmok in Skok. Vsi trije se presrečni objamejo in si začno med poljubi in solzami pripovedovati svoje doživljaje, pri čemer sta palčka seveda najbolj pomilovala ubogo Jokico. Ko je bilo radosti dovolj, so skupno krenili k hrastu in potrkali na čarovnikova vrata. Še trenutek in učeni Modroglav s svojo sivo brado je stopil na prag.

54. Osupli so Stali palčki in gledali čarovnika, zakaj vsi na mah so spoznali v njem moža, ki so ga bili rešili iz mreže. Modroglav se jim prijazno nasmehne, rekoč: »Vem, da ste prišli zaradi ukradenega lonca. Stopite z menoj, takoj bomo vedeli, kdo je tat!« Vsi veseli so zlezli palčki po strmih stopnicah v čarovnikovo stanovanje.

55. Čarovnik je vzel iz omare magično steklo in je pogledal skozenj. In – glej čudo! Od stekla je šinil rdeč žarek globoko v gozd, naravnost do brloga vešče Krivoglede, kjer se je ustavil v kotu pod ognjiščem. »Hm!« je dejal čarovnik. »Mislil sem si, da ga ima ta stara pošast. Pojdimo skupaj ponj; spremljal vas bom, da se vam ne pripeti kaka nezgoda.«

56. Družno so potovali skozi gozd in rdeči žarek jih je vodil. Spotoma so palčki pripovedovali čarovniku svoje prigode. In ko so mu opisali prestane nevarnosti, je Modroglav pokimal z glavo in dejal: »Vse to vam je nasnovala Krivogleda, da ne bi mogli do mene; vedela je, da se takoj zavzamem za vas, in se je bala kazni. A njene zvijače so bile zaman!« Ob tem pogovoru so prispeli do njene kolibe.

57. Ko je Krivogleda zagledala došlece, je sicer od strahu prebledela, a vendar je takoj divje zavreščala nanje. »Česar iščete pri meni, potepuhi?!« »Lonec, ki si nam ga ukradla!« odgovorijo palčki. – »Lonec da sem ukrala?« je zarenčala vešča. »Ko niti ne vem, kak lonec mislite! Preiščite kočo in videli boste, da ga pri meni ni.« Tako govoreč jih je hudobno ošinila z grdimi zelenimi očmi.

58. »Dobro!« je rekel čarovnik in pokazal s palico pod ognjišče, kamor je kazal žarek. »Tu notri je ukradeni lonec. Izkoplji ga in ga vrni, grda tatinska stvar!« – Ko je vešča videla, da je dragoceni zaklad izgubljen, se je od jeze razpočila in mrtva obležala na tleh. Njenega hlapca Hrastača pa je čarovnik omamil z dotikom svoje palice in palčki so ga krepko zvezali z vrvmi, da počaka sodbe In kazni.

59. Zmaga je bila dobljena! Palčki so veselo vriskaje izgrebli čudodelni lonec, osnažili ga, postavili ga na ogenj in si zaželeli kraljevske gostije, ki je bila še tisti trenutek pripravljena. Mastili so se, da jim je kapalo od brade, ter s smehom in šalami obujali spomin na svoje prečudne doživljaje. Ko jih je jela obhajati žeja, jim je Cmok postregel s svojo pijačo iz bisera ter napil dobremu Modroglavu na zdravje in dolgo življenje.

60. »A kaj naredimo s to pošastjo«? je rekel po gostiji Modroglav ter pokazal na zvezanega Krastača. »Najbolje bo, da ga izpremenim v solnčni prah in ga razsejem po gozdu; niti sledu naj ne ostane po njem in po vešči!« – Skok in Cmok sta pritrdila tej obsodbi; le dobri Jokici se je nesrečnež zasmilil v dno srca.

61. »Pusti ga, naj živi!« je jela prositi zanj. »Glej, kako žalostno strmi v nas s svojimi lepimi zlatimi očmi! Oh, daj ga meni: pometal bo našo hišico in nosil drva za kuho.« – Komaj je deklica izrekla te besede, se je zgodil čudež. Vrvi, s katerimi je bil zvezan Krastač, so popokale, mozoljasta koža je pala z njega, obraz in udje so izgubili ostudno obliko – in

62. – sluga hudobne Krivoglede se je izpremenil v prekrasnega mladeniča. Bil je princ Dobromil, sin kralja gozdnih palčkov v deveti šumi, ki je pred nekaj leti izginil brez sledu. Na potovanju je bil zašel v kočo zlobne vešče, a ta ga je začarala v gnusnega Krastača, češ: »Služil mi boš, dokler ne pride deklica, tako plemenita, da bo čutila več usmiljenja s teboj nego studa do tebe.« – Malopridnica je seveda mislila, da ne bo tega nikoli.

63. Odrešeni Dobromil je v svoji radosti takoj poprosil Jokico, da bi ga spremila k očetu kot ljuba nevestica in bodoča kraljica. Jokici je bil zali princ kaj po godu, Skok in Cmok nista ugovarjala in Modroglav je dejal, da takih ženinov ni na prebitek. In tako so še enkrat pristavili čarodejni lonec, pripravili pijačo iz bisera ter praznovali veselo zaroko.

64. Po zaroki je Skok položil na tla cvetni listič, ki mu ga je bila dala kraljica vil. Listič se je izpremenil v zrakoplov, Jokica, njen Princ, bratca Skok in Cmok in vrli Modroglav so stopili vanj in so se odpeljali v deveto šumo k Dobromilovemu očetu. Kralj palčkov jih je presrečen sprejel ter naročil svojim ministrom, da so pripravili sijajno svatbo. Tudi jaz sem bila na njej, jedla in pila sem nič koliko in sam Bog si ga vedi, kako sem našla domov.