Skok

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skok.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/39 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedeli smo okoli ognja v veži skromne bajte. Zunaj je padal sneg. Zdelo se je, da pada vedno hitreje, ker množice kosmičev, ko so se kopičile od neba do zemlje, pritiskajo na tiste množice, ki so najbliže zemlji. Bog ve, kje in kod je blodilo medlo solnce po neizmernem nebu, gostim množicam belih kosmičev ni moglo biti kos.

Rad sedi človek ob takih prilikah pod streho, še rajši pri ognju, najrajši menda v časih, ko blodiš po tujem, da sam ne veš ne kod, ne kam, ne zakaj. Ej, kako dobre so lesene stene, kako varne in zveste. Lepe besede bi jim človek privoščil in jih nežno božal. Vrata bi objel in se jim zahvalil za skrbno službo. Streho bi zaljubljeno pogledal, pred to slamnato streho bi snel kapo in se ji smehljaje priklonil. Ej, in ogenj na nizkem ognjišču! Naslada je poslušati njegovo prasketanje; zabava je vzeti debelo poleno, ga potežkati v roki, pazljivo ogledati od vseh strani, se ozreti v ogenj in ga vreči s samozavestno in samoljubno kretnjo vanj, da zaliže plamen na vse strani.

Okoli ognja in po veži sedijo: korporal, glavni stotnijski ordonanc in poveljnik ostalih štirih ordonanc, stotnijski trobentač trobentač, kadetov sluga, gospodar te bajte in njegova žena (ta dva sključena v dve gubi, nepremična, kakor izgubljeno zroča v ogenj; če hoče kdo kaj zvedeti od njiju, ju mora stresti, da se zdrzneta ko prebujena iz globokih in temnih sanj).

Na trinožnem, nizkem stolčku sedim; sedim med zidom, ki loči malo sobo od veže, in ognjem; udobno se naslanjam na ta zid, v roki držim kratko palico, s katero podrezam od časa do časa v žerjavico, ali porinem ogorke v sredino ognja, ali dregnem v poleno, ki že gori, pa mi ne ugaja lega na ognju. Poleg mene na levi sedi ordonanc četrtega voda; zabavno bi bilo opazovati moža, kadar se naenkrat zdizne — redno stori to skoro vsake pol ure — in začne z vnemo in pozornostjo obračati žepe in iztresati prah iz njih na svojo dlan; zabavno bi bilo, če bi ne bilo žalostno; mož drži že ves popoldan prazno pipo v rokah, jo premetava iz roke v roko, včasih jo vtakne tudi v usta in nevede potegne iz nje, da zapoje zrak, ki mora skozi ozko cevko v usta; tiho sedi in strmi v ogenj. Zraven njega sedi stotnijski trobentač; nemiren je; zdajinzdaj pogleda plaho na nas in je še bolj nemiren, če se sreča njegov pogled z našim; krušnik mu visi ob strani, ena roka počiva nepremično v njem, ko da ga smatra za rokavico. O, jaz vem za tvojo skrivnost, trobentač, in vem za izvor tvojega nemira. Opazil sem, ko si mislil, da te ne gledam, kako je naglo švignila roka iz krušnika do ust, kako si plašno pogledal po navzočih, kako si zardel, ko si videl, da te gledam. Vem, zakaj si nato vstal in stopil po veži, dokler te ni mraz prignal nazaj k ognju. Krut sem in neusmiljen, slab in škodoželjen, jeziš se name v svojem srcu, ali vse ti ne pomore! Eno oko bo viselo na tebi, noben gib roke, ki jo držiš v krušniku, mi ne bo ušel. Eno oko na tebi, drugo na korporalu, pravzaprav ne na korporalu samem kot takem, ampak na jedi, ki jo kuha na ognju.

Ta korporal! Ne, čudno ni, da se lahko preskrbi z vsem. Ko moramo drugi korakati v vrstah, kroži on ko jastreb okoli kraja, kjer namerava napasti, zdaj na čelu stotnije, zdaj ob strani, zdaj za stotnijo, včasih se pa kar zgubi od stotnije; in če ga kdo kje vidi in vpraša, s kako pravico pride na to mesto, pove z vzvišenim glasom, da je stotnijski ordonanc, da je gospod stotnijski poveljnik rekel, ali zaukazal, ali zaželel, da ... Več ne pove vodja stotnijskih ordonanc, ker toliko zadostuje.

Stisnenega želodca gledam, kako meša zelje v loncu. Njegova ošabnost je tako velika, da ni hotel kuhati v svoji kuhalni posodi, od gospodinje si je sposodil lonec — menda, da mu po kuhi ne bo treba prati posode! Ne, ne raditega! Prepričan sem, da iz gole ošabnosti in da nam pokaže svojo moč. Ne dovolj ošabnosti! Iztegnil je roko, ko je izvlekel mastno kračo, — da, kračo — jo držal proti ognju in ogledoval od vseh strani, da smo jo morali i mi videti od vseh strani. Preden jo je vrgel v lonec, jo je še potežkal v roki in spregovoril modro pripombo h kadetovemu slugi. Sploh govori ves čas samo s tem slugom, razen če nažene katerega svojih podložnih po drva.

Kadetov sluga mu sedi na desni. Neprestano puši kadetove cigarete. Njihov dim je sladak, kakor opojen duh rož nam prihaja do nosu, boža lica, ščegeče grlo; človek bi hlastnil po njem, ga ujel polna usta in držal toliko časa v ustih, da bi bilo nasičeno tisto ščegetanje v grlu, in potem, potem ga ne bi puhnil v zrak — Bog obvari — ampak pogoltal, lepo počasi pogoltal, trohico za trohico pogoltal.

Tudi korporal puši kadetove cigarete, samo pomigniti mu je treba na desno, že dobi. Ta dva junaka — kaj bi jima rekel človek?!

O, saj vem, saj čutim, zakaj sta tako glasna, zakaj dobim na vprašanje kratek ali nedoločen ali izbegavajoč odgovor. Korporal bi rekel drugim na to vprašanje: »Preučen je zame!« Vzrok je pa ta-le: Do danes sem spal vedno na stotniji pod šotorom ali pod milim nebom; danes mi je pa rekel praporščak, da mora v par dneh iziti moje povišanje za kadeta, naj se torej že sedaj preselim v sobo, v kateri spita s kadetom. Napoti sem ti, korporal, za vse tvoje ravnanje vem, da sem ti malo gorak že ves čas, kar se poznava, čutiš — odtod ta prikrita mržnja do mene, odtod to doslednje preziranje, ker veš, da dobiš za žlico gorkega zelja od mene lepo besedo. In ti, oblastni kadetov sluga! Ali misliš, da so mi ostali prikriti tisti jezni in zaničljivi pogledi, s katerimi si me počastil, kadar me je kadet obdaril s cigaretami. Saj se poznava, dečko navihani! Ker misliš, da pripada vse tebi, česar ne more kadet potrošiti — odtod tvoja mrznja name! Ne zato — kakor bi ti rekel: »Častnik postane, ni za ljudi moje vrste!«

Iz lonca z zeljem se dvigajo vroče, goste pare, korporal neprestano meša zelje, v loncu vre in kipi, V ročaj lonca je vtaknil palico, za njo potegne, kadar hočejo vskipeti pene in se razliti naokoli. Zraven puši cigareto, neprestano jo ima v ustih; mislim, da sploh nima nobenega užitka od nje; toliko dragocenega in žlahtnega dima razpuhteti brez koristi in užitka! Govori neprestano s kadetovim slugom, modro, počasi in omalovaževalno govori. Mene ne pogleda, vem, da me namenoma ne pogleda.

Vsi drugi molčimo in zremo — razen trobentača in gospodarja in gospodinje — na gibanje korporalovih rok in na lonec z zeljem.

Da bi ga vrag, tega korporala! Kako zna igrati svojo komedijo! Naravno, mirno, samozavestno, nedolžno, da bi nihče ne mogel reči, da jo sploh igra. Poteze na njegovem obrazu, hladen izraz, da se ne briga za nas nobenega — posebno mene ne — samo za slugo, ki mu daje cigarete, s katerim se sploh izvrstno razumeta. — Ali ne pove to dovolj?!

Ne boš kaše pihal, korporal, ne bo se muzal tvoj obraz, ne bo se smejalo tvoje srce, ko bosta jedla s slugo zelje in obirala kračo! Ne boš, nikdar ne! Ha, ti že poskakuje srce, ko misliš, kak obraz bom naredil, ker mi ne boš ponudil, ko bosta jedla počasi in z naslado in mučila nas druge. Ali se že pripravljaš, da mi z malomarno besedo odvrneš: »Sam sem dovolj lačen! Za denar mi ni! Kaj je dandanes denar?! Lahko ga imate polne žepe — kupite si! Ne, denar je dandanes in v teh okoliščinah pena!« — Ne boš govoril teh besed! Nikar ne misli, da bom začel razgovor s to ponudbo, samo da ti povem, da mi je za zelje, da sem lačen, da bi rad, da mi ponudiš, da sem pripravljen vse mogoče storiti, samo da mi milostno ponudiš žlico zelja. Ne boš!

Ali kaj naj storim, ko bosta jedla? Tu ne ostanem, ne smem ostati; premagati se ne bi mogel, ko bosta jedla; in če bi molčal, bi obraz in oči kričale od gladu in nevoščljivosti, želodec bi se krčil od bolesti in poveljeval brezobzirno ostalim udom telesa. In kaj drugega hočeš, korporal, ko mi brati z obraza, kaj se godi v meni, ko mi je izsiliti lepo besedo, ko me mučiti, ko boš jedel, ko mi pokazati, kaj si, dasi ne nosiš na rokavih našitkov, ki pomenjajo enoletnega prostovoljca.

Ne boš!

Ali grem ven, ali ... ali ... ne vem, kaj bom naredil, samo to vem, da tu ne ostanem, ko bo kuhano, da ti ne naredim veselja, da bi te lepo prosil. Najbolje bi pač bilo, da se vrneta praporščak in kadet s častniške menaže, še preden bo kuhano. V sobo sedemo, o vsem mogočem se pogovorimo; če ne prineseta česarkoli s seboj in mi ne ponudita, si bom tesno nategnil pas in legel spat — in ne boš doživel, kar pričakuješ, korporal. Da, da, to bi bila najboljša rešitev, da bi prišla! Drugače je celo mogoče, da zapazi, da sem namenoma pobegnil v sneg, samo da se premagam, In vsaj malo zadoščenja bi imel.

»Gospod korporal, ali naj prinesem še drv?« vpraša eden.

»Pozneje!« — Molk.

Kako zapeljivo vre zelje v loncu, kako vabljivo pogleduje krača iz pen, kadar jo dvigne z žlico! Ali ne opaziš, da jo dviga namenoma, samo da nas draži?

»Gospod korporal, pet čisto novih, svetlih, srebrnih kron nosim že od doma s seboj. Dam vam jih za pet žlic zelja, dam vam jih, če mi dovolite, da samo izpijem nekoliko juhe. Saj boste malo odlili, kajne!? Preveč vode ste nalili v lonec, O, jaz se razumem na kuho! Rečem vam, preveč vode ...« reče nekdo.

»Namenoma! Kaj je ta peščica zelja in ta suha kračica za naju dva? Bova vsaj gorko juho srkala! Ničesar ne bova odlila! Svoje krone le obdrži!«

Molk.

Korporal, ti si ... ti si ... Kaj ti bi rekel?

»Gospod korporal, opalilo se vam bo, če ne odstavite. Že dovolj časa vre!«

»Le prihrani nauke zase in za svojo ženo, če se kdaj vrneš domov!« 

»Morda je pa res že kuhano!« reče kadetov sluga.

»Le še malo! Skoči po svojo jedilno skledico, odveži tudi mojo od tornistre. Takoj odstavim!«

Sluga plane s sedeža, korporal potegne lonec z žerjavice, še malo pomeša z žlico, potegne kračo čisto do vrha, zahode vilice v njo, odtrga košček, parkrat pihne vanj, potem izgine v njegovih ustih, Cmakaje ga žveči.

»Pa je res že kuhano!« reče in ... in ...

Pogleda nas, pri meni začne, lokavo, škodoželjno, rogajoče se visi njegov pogled na meni, dalj časa na meni ko na drugih.

Zdaj je čas, da se dvigneš! Vzdržim pogled, nato še skriven pogled krači in zelju in param, ki se dvigajo iz lonca ...

Vstal sem in se potegnil, da je zapokalo v sklepih.

»Da mi nihče ne zasede mojega sedeža! « sem rekel malomarno in zrl nekam po veži, potem sem stopil z nizkega ognjišča in se bližal vratom. Mraz je stegnil svoje ledene roke po meni, vse v telesu se je ustavljalo in kričalo: »Ne hodi ven!«

In vendar sem šel in prijel za kljuko.

Tedaj sem začutil, da je pred vrati nekdo, ki težko diha in si otepa z obleke in čevljev sneg.

Pustil sem kljuko in počakal, da vstopi. K ognju se nisem ozrl.

Bil je praporščakov sluga. Prijel sem za vrata, da jih brez potrebe ne zapira, in stopil z eno nogo na prag.

»Gospod korp ... gospod eno ... gospod, kam greste? Glejte, tu imam listič za vas! Gospod praporščak ga je poslal s častniške menaže!«

»Za mene? Kaj pa je? Pa menda ne odhod na kako patrulo, ali odhod kompanije?«

»Menda ne! Ali ... kaj jaz vem! Tu imate! Berite!«

In ko sem mu pogledal v oči, sem zapazil, da spi v njih prikrito veselje in hudomušnost.

Postrani sem stopil k ognju, ker nisem hotel pogledati korporala.

»Dovolj je za dva! Obe skledici polni!« je rekel glasno.

S hrbtom k njemu obrnjen sem se sklonil in preletel z očmi besede na lističu.

Preletel sem jih vdrugič, morda bi jih preletel vtretjič, preden bi vzdignil pogled, da ni v tistem hipu stopil praporščakov sluga tesno predme, udaril s petami skupaj, da se je veža stresla, salutiral in rekel glasno — glas ni mogel skriti prikritega veselja:

»Gospod kadet, čestitam!«

Dvignil sem pogled, oči, usta, ves obraz se mu je smejal, menda od radosti, da je prej vedel za moje povišanje ko jaz sam.

»Hvala!« sem rekel.

Vsi so dvignili glave in zastrmeli v me, kadetov sluga je obdržal žlico pred usti in pozabil, da je, ordonanc četrtega voda je vtaknil nehote pipo v usta in sklenil roke, trobentač je hitro potegnil roko iz krušnika in si popravil kapo, ostali trije so za hipe ko pribiti obsedeli, praporščakov sluga je zmagonosno in izzivalno pogledoval enega in drugega, samo gospodar in gospodinja sta ostala mirna. Očividno bi se mi lahko poklali med seboj, pa bi se ne prebudila iz svojih razmišljevanj in se ne pobrigala za nas.

Prvi je prišel korporal do besede.

»Ka-a-adet?« je vprašal široko, kot v strahu in nezaupanju in ni zaprl ust.

»Kaj?«

»Vendar enkrat! Skrajni čas je že bil!«

»Saj ste že prej zaslužili!«

»Gospod kadet, gospod kadet ...« je završalo od vseh strani — beseda »kadet« so čudno naglaševali — vstajali so, pristopali in mi čestitali. In vsak je omenil laskavo besedo, ali skrbel že za bodočnost in povedal, da sva se dosedaj dobro razumela in upa, da dobim poveljstvo nad njegovim vodom. Samo korporal ni pristopil. Ko so bili vsi gotovi, se je skoraj jezno obrnil h kadetovemu slugi: »Kje si pustil jedilno skledico novega gospoda kadeta? Ali ti nisem rekel, ali ti nisem namignil, da jo prinesi ? Boš skočil hitro ponjo?!«

»Takoj!« 

In kadetov sluga je planil s stolčka, ko da ga je pičil gad in odhitel v sobo.

»Ali imate rajši gosto ali redko? Na, poglejte si no, skoro bi pozabil, da vam moram i jaz čestitati! Pokorno čestitam! Veste, gospod kadet, za to sem pozabil, ker sem vendar moral paziti na jed. Kaj bi imeli sicer, če bi nam še to malo skipelo. Ni dosti, tudi ni bogznakaj, samo zelje in suha kračica, ali razdelili bomo po bratovsko na tri enake dele. Moj Bog, vsi smo dandanes reveži! Ali želite gosto, ali redko?« —