Skica o gospodu
| Skica o gospodu Tone Čufar |
| |||||||||||||
V tovarni so veliki in majhni ljudje, med njimi je pa tudi nekaj velikih in majhnih gospodov.
Nekateri gospodje so ravnatelji, drugi so podravnatelji, tretji so še manj po šarži in plači. Tisti gospodje, ki so se več kakor vsi našteti, pa le poredko pridejo v tovarno in jih ne kaze prišteti med navadne, vsem plebejcem vidne gospode. Teh gospodov se boji vsak ravnatelj, gospodje z manjšo šarzo pa sploh zajčje trepetajo že takrat, ko se imena največjih gospodov samo spregovore. Sploh je v tovarni mnogo zajčjih hlač. In tudi lisičjih zvitorepcev je dovolj. Oh, saj skoro ničesar ne manjka, kvečjemu poštenega poguma, ki se kar nič ne prilega današnjemu zmaličenemu času in prečudno zmaličenim ljudem.
Med velikimi in malimi gospodi je gospod srednje šarže. Ta gospod ni velik in ne majhen gospod, zato tudi njegova šarža ni kar tako. Take šarže se zlepa ne dobi. On jo ima od najvišjih gospodov. Ta šarža je kakor čarobna palica. Z njo se odpro vse duri in preštejejo vsi računi. Zato sme ta gospod v vse oddelke in vse pisarne. V oddelkih šteje znojne kapljice, ki curljajo utrujenim delavcem po telesu, da potem sešteje zasluge za večno odrešenje in nebeško zveličanje. Komur ne pricurlja dovolj kapljic, ta zveličanja ni vreden, zato ga gospod priporoči na »višje mesto«, kjer se seštejejo vsi »priporočeni« in odpošljejo na zasneženo ali zaprašeno cesto. Gospod je zelo vljuden gospod, zato se z nikomur ne prepira. Včasih je celo tako dober, da marsikoga potreplja po rami in se tudi nasmehne skozi zlata očala in čez rdečkast nos. Bon-ton!
Glede zveličanja pa deli svoj nazor s tistimi, ki so mu dali srednjo šaržo in čarobno palico. Z njimi vred je prepričan, da je delavcu nebeško odrešenje potrebno. In čimprej človek umrje, hitreje se znajde visoko nad solzno dolino. Toda za sedež med izvoljenci je že od nekdaj potrebna primerna zasluga. Bogatini ga morajo pa zaslužiti s pošteno pokoro. To je pač v najlepšem redu, saj danes vsak preprost sedež nekaj stane. V cerkvi se sedeži plačujejo za vse leto, drugod se pa lahko plačujejo tudi posamič. Recimo; v gledališču, v kinu, v vlakih in tudi v tramvajih. S sedeži so zvezani stroški, in kjer je nekaj stroškov, mora biti vsaj trikrat toliko dobička, zato sedeži ne morejo biti zastonj. Toda v . tem lepem svetu niso samo taki sedeži, ki se morajo odkupiti. V upravnem svetu kakšnega podjetja so sedeži, ki imajo vse drugačen pomen kakor tramvajska ali cerkvena klop. Kdor je toliko priporočen milosti božji, da na teh sedežih sedi, se na večno odrešenje lahko požvižga. Gospodje na teh sedežih so za naporno sedenje dokaj pošteno plačani, tako, da jih tega zaslužka ni treba biti sram. Z njim se postavljajo premnoge imenitnosti in tudi šarže vseh gospodov v tovarni se na teh sedežih lahko spreminjajo. Ker ti sedeži zajamčijo največjo udobnost, se redkokdaj izpraznijo. Ponavadi ima en sam gospod po več takih sedežev, zato se mu je treba večkrat globoko odkriti, kadar se znajde kje med trepetajočimi zajčjehlačnimi gospodi. Če se delavci ne odkrivajo, imajo pa premalo olike.
Gospod srednje šarže vse to dobro razume in ga take reči ne spravijo ob bon-ton. Tudi njemu je dal šaržo gospod, ki ima več prijetnih sedežev. Zato se trudi, da temu gospodu kar najbolj ustreže. Ako se pri tej uslužnosti velikemu gospodu kdo od malih, zajčjehlačnih gospodov kdo pošteno ujezi, to gospodu s čarobno palico ni mnogo mar. Ljudje so nehvaležni. In če se od delavcev kdo ujezi in morda tudi zakolne, je pa zadeva še preprostejša. Delavci so tako same barabe, zato se na njihove kletvine ne kaže ozirati.
Gospoda s srednjo šaržo marsikdo grdo pogleda. Tudi to je razumljivo. Ljudje denar zapijejo in si potem ne morejo kupiti knjig o lepem vedenju. No, kulturna zaostalost in človeška omejenost! Toda gospod jim hoče le večni blagor. Ta se doseže s pokoro. V tovarni se vsak pošten kristjan lahko pošteno spokori. Če je le malo veren, ima tisoč prilik, da obudi kesanje svojih grehov in se potem kje opeče, si kaj polomi ali pa zaide v tretji stadij tuberkuloze. (V prvem in drugem so itak vsi!) Le malarije ne dobi vsakdo, ker poganja tovarniške turbine čista voda, a za čisto vodo marsikak delavec še v teh nerodnih časih prilično zasluži.
Lepi nameni so na ta način na lepem doseženi in trata v raj vsakomur veliko prej odprta kakor kdo sam pričakuje. Življenje v dolini solz se skrajša kar za več let, marsikdaj za desetletja, ker ljudje po božji volji in posebni milosti ne odjenjajo z umiranjem.
Lepih gospodovih namenov pa nihče prav ne tolmači in ne mara pravično razumeti. Gospod samo pobira tiste, ki zveličanja niso vredni. Toda, saj hodi tudi po pisarnah in vtika svoj žlahtni nos med akte, v predale in omare. Sploh se zdi, da je ta gospod prevnet, zato marsikoga skrbi, da bi se preveč ne vnel v svoji svetniški vnemi. Mali gospodje v malih pisarnah so včasih kar siti prijaznih gospodovih obiskov. Vzlic temu, da jim knjiga o lepem vedenju ni tuja, se nič kaj prav ne vžive v prijazno kramljanje, kajti gospod jim je prav tako nadležen kakor siten komar. Za komarje pa v bon-tonu ni posebnih predpisov, zato ta nesporazum in krivica, da mali gospodje na kolego srednje šarže ne gledajo preveč lepo.
A gospod je prevljuden in preveč zadreg ima, zato pregreške zoper lepo vedenje velikodušno odpušča in prezre. Saj se mora povsod zglasiti, povsod mora poškiliti, da se kaj napačnega ne zgodi.
Kadar pa gospodu ni dana polna noč spanja, se velikodušno žrtvuje, zapusti tople pernice in imenitno stanovanje ter gre pred tovarniški vhod in sočuvstvuje z usodo vseh, ki vsak dan zgodaj vstajajo in so na znamenje sirene že v tovarni. Mož spoštuje delavsko solidarnost in vsakogar, ki zamudi povabilo hrupne sirene, takoj zapiše v črno knjigo s tako črnim črnilom, da se zapisek dolgo pozna.
Pri vsej tej odlični plemenitosti pa ne pozabi niti nedolžnih otročičkov. Kadar le more, jim kupuje bonbončke, žemljice in se z njimi domače pomenkuje. Ljudje mislijo, da so tudi ti pomenki napačna zadeva. Pravijo, da gospod zastruplja otroške duše in jih zavaja, da nehote ovajajo svoje očete malih pregreh, za katere je v tovarni visoka kazen. Ljudje imajo morebiti prav, mogoče pa tudi primanjkuje bon-tona.
Ta skica je narisana iz skromnih gospodovih črt.
Morda bo potreben večji portret.