Skalnice.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ko je Bog ustvaril cvetice, je ukazal angeljem, naj jih raztrosijo po vsi zemlji. In šli so na vse strani sveta ter nastlali pisano cvetje po vsi zemlji. Rože so posadili poleg človeških stanovanj, spominčice ob potokih, vijolice med mah in grmovje. Še mnogo tisoč drugih cvetic so raztresli po zemlji, da je zemeljsko površje kar odsevalo od krasote in dehtelo od vonjave.

Razveselili so se angelji, ko so videli toliko krasoto.

In nebeški Oče prijazno pogleda na svet in reče: »Ene cvetice ne najdem tam doli na zemlji!« – Angelji pokažejo v nebeški kot in reko: »Tukaj leži še ena; nismo vedeli, kam bi bili dejali to sirotico, in pustili smo jo tukaj.«

Bog pa vzame cvetico, se spusti na zemljo iz nebeškega veličastva ter splava na kamenite vrhove visokih gora. Tu raztrosi bele zvezdice, jih blagoslovi in reče: »Pa bodite ve moje cvetice!«

Od tistih dob rase očnica samotno po planinah; prav ondu na skalah je njen dom, zato so ji dali tudi ime skalnica.

Prijatelj moj! Tudi tebe naj veseli ljubka skalnica, ki je cvetica samega Boga. Ponosno jo nosi za klobukom, ako si jo utrgal na visokih skalah, a korenine ji nikar ne izruj! Mirno, slobodno in ljubeznivo naj cvete v čast božjo in nam v veselje!

Fr. Rup.