Siv las

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Siv las.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 30. april (1910) 43/97
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oba sva bila dobre volje; jaz pa imam to napako, da sem vselej sentimentalen, kadar sem dobre volje. Spomladanska jutranja svetloba je prepajala in prepletala vzduh; pred nama na vrtu so brstele jablani in so že cvetele črešnje, v holm se je spenjal smrekov gozdič, ki ga je zavijalo v svetlosinjo meglo. In preko gozdiča daljnodaljne gorenjske gore, kakor beli oblaki, od zore obžarjeni.

Na njen obraz je sijalo jutro; topli žarki so se poigravali v njenih očeh in laseh. Dolga leta je nisem videl; ali vse, lica, oči, lasjé, smehljaj, glas, roka, vse je bilo prav tako, nič zrelejše, nič hladnejše, kakor v tistih zdavnih časih, ko sva se po otroško ljubila. S prešernim smehom, kakor nekoč moje neumno srce, je premagala čas. Ko sem jo gledal, pozabil tudi sam, da ima teden sedem dni in leto dvainpetdeset tednov. Tako je človek nespameten, kadar se mu smeje v obraz spomladansko jutro.

Sentimentalnost je mati spominov in blamaž.

»Ali se spominjaš! Prav tako jutro je bilo, ko sva se napotila na ljubljansko polje. Takrat si nosila kratko krilo. Za roko sva se držala, kakor dvoje otrok in govorila nisva nič, ker naju je bilo sram ljubezni. Na polju so delale izpodrecane kmetice in so se nama smejale. Ti si bila rdeča in vroča v lica in tvoje oči so bile rosne ... Zdi se mi, da je to bilo včeraj ...«

»Praviš, da nisva nič govorila. Tam, kjer je ob kolovozu na desni hrastov gaj, sva postala in ti si rekel, da bi šla tja, legla v travo ter si odpočila. Tvoj glas je bil tak, kakor ga prej nikoli nisem slišala; hripav in zamolkel. Res sva krenila v tisto stran; ali pod prvim hrastom je južinalo par kmetov in tako sva se vrnila osramočena in tiha ... Kaj praviš, kaj je bilo takrat v naju? Katera beseda, ki je nisva izpregovorila? In zakaj si nisva pogledala v oči?«

»Zakaj si zdaj ne pogledava ... ob tem spominu?«

»U, poglej mi v oči!«

Njen pogled je bil svetal, čist in prešeren; vesela porogljivost je bila v njenem smehljaju.

»Bog mi bodi milosten — moja mladost se je ozrla name, sedi kraj mene! ... Tak je bil tvoj pogled in tak tvoj smehljaj, ko sem te čakal in dočakal v parku. Tudi takrat je bilo spomladansko jutro, le bolj zgodnje, še, vse rosno in megleno, komaj da se je v rosni kaplji visoko v vejevju za bliskal prvi žarek. Prišla si, v dolgo ruto zavita, pisan šal na kuštravih laseh, se sanje v očeh in nočno toploto na rdečin ustnicah ... Tudi takrat mi je bilo srce stisnjeno, kakor udušeno ... poljubljal sem te in nisem mogel govoriti ... spominjam se, da se mi je meglilo pred očmi, da so zaplesali kostanji, ko sem vzdignil glavo ...«

»Praviš, da nisva govorila. Poljubil si me na uho, da me je zazeblo, nato pa si rekel, da naj pojdem s teboj ... Kam s teboj? — sem te vprašala. Ti si trepetal in si jecljaje ponavljal: Z menoj, duša, z menoj! — Da si bil takrat natanko povedal, kam s teboj, mislim, da bi bila šla, kakor sem bila, v ruti in šalu ... Kaj je bilo takrat v naju? Zakaj sva trepetala in si nisva pogledala v oči?«

Ali mi je majsko solnce nenadoma udarilo v obraz, ali me je raspaljena kri zapekla v lica — od vročine me je zabolela glava in pred mojimi očmi je bila še sama bela luč, nisem razločil več ne vrta, ne gozdiča, ne daljnih gora ... edino, kar sem še videl, je bila njena bela roka, ki je mirno in mehko ležala na mizi.

V tistem trenutku se je zgodilo, kakor da sem bil siloma odpahnil zaklenjena vrata v preteklost. Tistih dvanajst ali koliko let je izginilo, nisem jih poznal, ne živel. Stal sem v parku, mlad, od ljubezni trepetajoč. Megla se je razmeknila, spomladansko solnce je izlilo na naju svoj žarki blagoslov.

Z desnico sem jo tesno objel krog vratu, da se je spojila gorkota najinih lic; z levico sem prijel tisto belo roko, ki je mirno in mehko ležala na mizi ...

»Kaj počenjaš? ... Ne zameri, prijatelj, tako se nisva bila zmenila!«

Vstala je, stopila je korak od mize in mi je osupla gledala v obraz. Ne vem, kakšen je bil ta obraz; takoj je ugasnila resnoba v njenih očeh in zasmejala se je na glas.

»Tudi jaz se spominjam ... in ta spomin je zame najveselejši; vselej ga pokliček, kadar sem puste volje ... Sestala sva se na Rožniku; jasen dan je bil. Ti si govoril ljubeznive, gorke, zelo pesniške besede; hodil pa si tako čudno in nerodno kakor nikoli in kadar sem se ozrla v tla, si napravil tako prestrašen obraz, kakor zdajle, ko sem vstala in si videl, da nisva v parku ... Tiste ljubeznive, gorke in zelo pesniške besede ti niso prihajale ne iz srca, ne iz misli; kajti vso pot si mislil edinole na svoj desni čevelj, ki je pošteno zeval, in edina skrb ti je bila, da bi jaz ne opazila te hude nesreče. Opazila sem jo takoj, že na deset korakov, še predno sva se pozdravila. In ker sem te rada imela, in ker sem čutila tvojo skrb in žalost, sem tudi jaz vso pot mislila edinole na tvoj desni čevelj ... Tisti dan sem v svojih spominih krstila za čižemski rendezvous ... nikar ne zameri!«

Smejala se je, da so se ji oči orosile.

»Čemu ta spomin? ... Kako je padel strgan čevelj v to spomladansko jutro?«

Pogledala me je in takoj je bil resen njen obraz.

»Kaj se ne smeješ z menoj? Ne smeješ se ... res nisi več mlad! Pa si hotel z menoj v park, hotel na polje ... Stoj!«

Stopila je k meni, nagnila se je preko moje glave in mi je segla s prsti v lase. Nato se je prikazala njena bela roka tik pred mojimi očmi.

»Ali vidiš? Siv las! ... Siv las, pust obraz, pa bi v park in na polje, bi v preteklost!«

Brez strahu je prisedla k meni.

Resnično, prijatelji: sentimentalnost je mati spominov in blaznež; in oznanjevalka starosti.