Sita in lačna vrana
| Sita in lačna vrana Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Dve vrani sta krožili nad poljem in se pogovarjali, kako zoprno je, če si lačen. Obe sta bili prav tedaj lačni – kar zevali sta od lakote. Pa je ena izmed njiju zagledala pred bližnjo kmetijo žensko, ki je ravnokar nalivala v leseno korito pičo za pujske. Pujski so se zgrnili okoli korita in prva vrana je bila v hipu zraven – niti pogledala ni, če je druga z njo. Sedla je na rob korita in hitela jesti skupaj s pujski.
Zdaj je tudi druga vrana zagledala korito, bliskovito se je spustila na dvorišče, pa je bilo že prepozno – pujski so bili mlaskaje požrli vse, kar je bilo v koritu, še polizali so ga. In uboga vrana je ostala lačna. Skomignila je s perutnicami, zletela na plot in žalostno gledala.
Kmalu je za njo priletela še sita vrana. Sedla je zraven lačne sestre in se gladila s kljunom po napetem trebuhu. »Zakaj mi nisi takoj povedala, da si našla hrano?« ji je očitala lačna. »Užaljena sem, veš.«
Sita vrana se je v zadregi popraskala za vratom. Potem se je nenadoma nečesa spomnila, oči so se ji zasvetile in zaklicala je:
»Nisi užaljena! Ne verjamem, da si užaljena!«
Lačna vrana je jezno gledala.
»Pa sem. Užaljena sem. Ti si sita, jaz pa lačna. Tako sem lačna, da se mi kar tema dela pred očmi.«
»Pojdi, pojdi, nič nisi lačna,« jo je zavrnila sita, »ne verjamem, da si lačna.«
»Kako to, da mi ne verjameš?« se je začudila lačna. Sita vrana je sestro zviška pogledala in ji zabrusila:
»Ali nisi še nikoli slišala, da sita vrana lačni ne verjame?«
»Še nikoli. Kakšna neumnost pa je to?«
»To ni neumnost. Tako pravijo, torej tako pač je. Jaz sem sita, torej ne morem verjeti tebi, ki si lačna.«
»Že, ampak če mi torej ne verjameš, s tem sama priznaš, da sem lačna, ne?«
»Še malo ne! Ker ti ne verjamem. Sita vrana lačni ne verjame, se pravi, da nisi lačna, ampak sita. Če bi rekla, da si sita, bi ti mogoče verjela, ampak samo, če ne bi vedela, da si lačna. Saj je čisto preprosto. Samo malo moraš znati misliti, tako kot jaz.« Lačna vrana je bila zmedena. Ničesar ni razumela od tega blebetanja, zato je kar utihnila in potrto strmela predse. Naenkrat je zavpila:
»Jastreb! Jastreba vidim!«
In je prestrašena odfrfotala pod kozolec, da bi se skrila. Sita vrana se je naščeperila in rekla:
»Nič ti ne verja...«
V tistem hipu je tudi sama opazila jastreba, ampak bilo je že prepozno. Ta zgodba se konča tako, da je bil jastreb sit.