Sistem Ivana Groznega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sistem Ivana Groznega
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 1/3 (1930), 57–65
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ogledal sem si bil veliko življenje v Parizu. Bogatini so razsipali denar z obema rokama. Mislil sem si: — Srečni so; kajti dano jim je, da užijejo vse slasti tega sveta, ne da bi utegnili razmišljati. Zakaj razmišljanje je začetek vsega zemeljskega gorja. Smrt jih iztrže naravnost iz naročja omame. — Videl sem švigati med njimi ljudi kakor ščuke med krapi. Niso imeli bogastva. Kljub temu so se vrteli sredi najbujnejšega življenja. Imenovali so jih pustolovce. Iz dneva v dan so živeli. Ničesar se niso bali. Imeli so cilj pred sabo: obvladati Usodo. Slutil sem za njihovimi uspehi važno skrivnost. Zelo me je mikalo, da bi ji pogledal v obraz.

Spoznal sem Walterja. Postala sva si prijatelja. Povedal mi je, kaj mu pomaga plavati na površju družabnega morja. Razočaralo me je: naravne sposobnosti — duhovitost, zgovornost, znanje, eleganten nastop in filozofija, ki se da izraziti v stavku: skrbi samo za danes. Jutri ti bosta pomagala Bog in dobra sreča. Ni bil pravi pustolovec, vsaj velikega kova ne. Bil je preje modrec življenja ...

Nekega dne me obiščeta z Bertholdom, najinim znancem. Bil je ta Berthold okoren Nemec, ki je prišel v Pariz prebolevat srčne bolečine. Kot jaz je tudi on občudoval salonske ujede in je z vso dušo visel na Walterju, ki se nama je zdel kakor vrata, skozi katera pelje pot v vrtove življenja.

Prav poseben objekt sva z Walterjem izsledila,« je začel. »Gotovo bo vzbudil vso tvojo pozornost.«

»Poljak je. Izreden krivonosec,« je pripomnil Walter. »Denar kar leti v njegove žepe. Čarovnik kot ga še nisem videl. Tudi Bertholda je že opilil za par stotakov; siromak jih nikoli več ne bo videl. Pravila sva mu o tebi. Dejal je: »Den Psychoanalytiker möchte ich kennen lernen. Ich würde Ihm auf der Stelle beweisen, dass er von der menschlichen Seele keinen Heller versteht.« Takega izzivanja ne smeš vtakniti v žep kar tako. Pojdi z nama. S seboj vzemi nekaj denarja, da ga napojimo. Mož ničesar ne plača.«

Kaj bi se obotavljal, kadar gre zato, da spoznaš nekaj novega? Podal sem se z njima.

Dospeli smo v eleganten hotel. Vprašali smo po Poljaku. Bil je v svoji sobi. Odšli smo k njemu.

»Kaj? To je vaš psihoanalitik?!« se je grohotoma začudil, govoreč gladko, a trdo nemščino. »Tako droben možic, pa tolikšna glava baje!«

Postavil se je predme z rokama v žepu, ogromen, s širokimi pleči, in me začel ogledovati z ironično radovednostjo. Njegov obraz je bil kakor iz jekla, rjav, z velikim, kljukastim nosom. Oči so mu bile temne in žive. Gledal je drzno izpod gostih, čudno gibljivih obrvi. Čelo visoko, obokano; lasje črni, ob sencih uporno nasršeni.

»Pojdimo na Montmartre. Videti hočem, kaj skriva mali junak v sebi.« Bučno se je zasmejal in nas porinil skozi vrata. Pred poslopjem smo stopili v taksi in se odpeljali v znano zabavišče na Montmartru.

Izbrali smo si chambre separee in naročili par buteljk.

»Pravite, da ste dober poznavalec človeškega srca?« me je vprašal Poljak ter se zvito nasmehnil.

»Tega nisem nikoli trdil.«

»No, pa recimo, da se vsaj naskrivaj smatrate za takega.«

»Ne poznam človeka, ki bi si ničesar ne domišljal.«

»Dovolj je. Pritrdili ste. Dokazal vam bom, da o psihologiji ne razumete več kot tale moj čevelj.«

Na dušek je izpil kozarec.

»Poslušam,« sem odvrnil nakratko.

»Kaj menite, da je človeku, ki hoče doseči uspeh, najpotrebnejše? Mislim namreč samo oni uspeh, ki se dviga visoko nad povprečnost.«

»Talent,« sem odvrnil.

»Dobro. Priznati morate, da je visoko talentiranih ljudi na tisoče. Vendar se pa samo redkim posreči, da uspejo.«

Molčal sem. Čez nekaj časa je pripomnil Walter:

»Talent sam je premalo. Samo s talentom se ne pride daleč. Genij je tista sila, ki vse premore.«

Poljak se je pretkano nasmehnil.

»Znano vam je, gospodje, da so mnogo genijev odkrili šele po njihovi smrti. Vse življenje so prestradali ti možje na podstrešjih in vse njihovo prizadevanje jim ni prineslo niti trohice priznanja. Torej tudi genij sam na sebi ne more biti tisti činitelj, ki vodi do velikih uspehov.«

Izpil je drugi kozarec. Oči so mu živo zažarele.

»No, gospodje?« je vprašal vnovič.

Berthold je dejal:

»Vztrajnost.«

»Ne.«

»Tudi pogum ne?«

»Ne. Tudi pogum ne.«

»Kaj bi nas mučili z izpraševanjem! Sami povejte!« je naposled pripomnil Walter napol v jezi. Napolnil mu je kozarec.

»Vedel sem, da ne boste uganili,« je menil Poljak z vidnim zadovoljstvom. »Na tem sem, da vam razkrijem veliko tajno. Nikar ne mislite, da storim to, ker sem pil! Natančno se zavedam, da vam moja izpovedba ne bo prav nič koristila. Zakaj skrivnost je namenjena samo izvoljenim in ti pridejo sami od sebe do nje. Sicer pa boste iz pripovedovanja razvideli, zakaj vam ne more prav nič hasniti. Hočem dati z njo samo lekcijo iz psihologije temule vseznalemu fantiču.«

Pokazal je name in se porogljivo zasmejal. Popil je vino in si ga zopet sam natočil v kozarec. Gledali smo vanj v napetem pričakovanju.

»Velika skrivnost, ki edina omogoča trajen uspeh,« je nadaljeval, »je nek določen — sistem, katerega se mora človek vestno držati pri svojem delovanju. Čudite se? Takoj vam hočem dokazati. Obenem pa bom podrl tudi trditev nekega Nemca, češ da je sistem le nekaka berglja talentov, genij sam se pa kaže baš v dejstvu, da se uveljavlja brez njega. — Mar dvomite v genialnost Napoleona Prvega? Dovolj velikih mož jo je potrdilo. Vidite! Ves njegov ogromni uspeh temelji v nekem čisto določenem sistemu, ki mu je služil pri vseh njegovih podvzetjih na bojišču. Na njegovih vojaških zmagah sta se pa šele zgradila njegova slava in njegov poznejši sijaj. Ta genialna iznajdba se da izraziti s preprostim stavkom: »Napadaj vselej samo sovražnika, ki je šibkejši od tebe!« Smehljate se; ne verjamete mi. In vendar je sam že zgodaj izdal svojo skrivnost. Ko se je vrnil iz Egipta, mu je dejal v Konventu Massena: »General! Vi ste edini vojskovodja, ki ume zmagati z manjšim številom vojakov, kakor jih ima sovražnik.« »Nasprotno! Nikoli ne napadam sovražnika, ki je številčno močnejši od mene. Skrivnost mojih zmag tiči baš v okolnosti, da se tega principa vselej strogo držim. Če se nasprotnik zbira v kakem kraju, pohitim z vso naglico in z vsemi razpoložljivimi četami tja ter pobijem njegove oddelke drugega za drugim, predno so se bili utegnili združiti. Proti vsakemu sem bil v odločni premoči. Zato tudi ne potrebujem rezerve, ker sem svoje stvari popolnoma siguren. — Če pa je sovražnik močan in išče odločitve v bitki, se mu tako dolgo izmikam, dokler ne misli, da me je zajel v past. Razcepi se v dva dela, da bi me napadel od spredaj in od zadaj. Tedaj preidem bliskoma v ofenzivo, naskočim vsak oddelek posebej in z vsemi četami ter ju zaporedoma strem. Zopet sem bil proti vsakemu v odločni premoči. Moje zmage v Italiji pričajo dovolj zgovorno o uspešnosti te metode.« Tako vidite torej, gospodje, kako je Napoleon sam sodil o vzrokih svojih uspehov.«

Pokrepčal se je z novim kozarcem.

Enkrat samkrat se je bil Napoleon izneveril svojemu sistemu,« je vnovič povzel. »Doživel je tedaj poraz, ki ga je za vselej pokopal. Malo tako strahotnih polomov pozna zgodovina vojska. Mislim namreč na bitko pri Waterloo. Spoprijel se je bil z Angleži. Bil je v premoči. Lahko bi jih bil strl, če bi bil vrgel v borbo vse svoje sile. Toda Napoleon je bil star. Varčeval je. Pridržal si je v rezervi najboljše čete — svojo telesno gardo. Krenil je bil od svojega sistema. Odločitev se je zavlekla. Blücher je prihitel Angležom na pomoč in Napoleonove slave je bilo konec.«

Umolknil je, da pride do sape.

»Kaj? Tudi na strategijo se razumete?!« je vzkliknil Berthold ves presenečen.

»Mimogrede sem se bil tudi z njo pozabaval,« je nadaljeval Poljak dokazovanje, živahno pogibavajoč s svojimi košatimi obrvmi. »Vendar vam najbolj zanimivega še nisem povedal. Napoleonov genialni sistem namreč sploh ni bil njegova iznajdba! Ne čudite se! Sam je večkrat priznal, da se je ravnal po metodah, ki jih je bil zasledil v Cezarjevih, Aleksandrovih in Hanibalovih dejanjih. In vendar se kaže njegova genialnost baš v dejstvu, da je umel najti v njih edini vzrok, ki jih je bil omogočil. Vse genialne ideje so v svojem bistvu silno preproste. Zato jih povprečni talenti ne morejo razumeti. Bistvo talenta v nasprotstvu z genijem je namreč neko iskanje kompliciranosti, ki mu onemogoča jasen pogled v jedro stvari. — Toda krenil sem bil s poti! Hotel sem vam bil samo dokazati, da je sistem tisti činitelj, ki odloča o velikih uspehih v življenju in jih omogoča. Življenjepisi Rothschilda, Rockfellerja in Forda so vam gotovo dovolj znani. Ni mi treba torej še posebej govoriti o teh možeh. Kakšno ulogo je igral pri njihovem podvigu nek določen sistem, so sami izpovedali. Pa tudi Edison, slavni izumitelj, dolguje istemu vzroku ves svoj ogromni uspeh. — Sedaj hočem govoriti o svojem lastnem sistemu. Čemu strmite?! Da, tudi jaz delujem po nekem prav posebnem in zelo učinkovitem sistemu, ki ga pa pravzaprav nisem sam iznašel, kakor tudi Napoleon ni bil izumil svojega.«

Sledili smo njegovemu pripovedovanju z veliko napetostjo. Walter mu je nalil vina v kozarec, ki ga je bil pravkar izpraznil. Poljak je vnovič povzel.

»Sistem, ki ga danes izvajam jaz, si je bil zamislil pred par sto leti ruski car Ivan Grozni. Zakaj tako buljite vame? Mar mi ne verjamete? Resnica je. On je njegov izumitelj. Zasledil sem bil njegove učinke v carjevih dejanjih. Pri nekem zgodovinarju sem čital odstavek, ki mi je izdal to tajno. Pisano je bilo približno takole — govorim po spominu: Ivan Grozni je poklical vsakega novega dvorjanika k sebi. Začel mu je kar na lepem pripovedovati, koliko gorja je bil že storil na svetu in kako silno ga tare breme njegovih pregreh. Vse življenje da je bil igračka svojih zlih nagnenj, ki prekašajo po svoji jakosti ona vseh ostalih Zemljanov. Videti je bil žalosten in potrt v dno duše. — Dvorjanik ni mogel verjeti lastnim ušesom. Kaj? Take muke da trpi ta strašni trinog, ki bi mu nihče ne prisodil niti iskrice srca in usmiljenja? In njemu da se je bil pravkar izpovedal! Hlastno ga je začel tolažiti. Tudi drugi ljudje da niso nič boljši. Samo šibkejši so, zato bolj skrivajo svoje slabe strasti. On sam na primer je že v rani mladosti zapadel tej ali oni slabosti, goljufal je, kradel, lagal, kakor dela večina človeštva. Samo priznati si ni upal nikoli tega. Šele veliki vzgled vladarjev ga je bil opogumil. Car se je pretkano namuzal. Prignal ga je bil tja, kjer ga je hotel imeti. Začelo se je veliko izpraševanje in skoro je vedel vražji trinog vse dvorjanikove tajnosti in pregrehe. Zadrgnil mu je na ta način zanjko okrog vratu in ubogi boljar je vztrepetal že ob sami misli na grozovitega vladarja. Kaj je mogel on s skrivnostmi, ki mu jih je bil car zaupal? Mar ni vedel zanje ves svet!? Ivan pa je njegovo zaupljivost izrabil na način, da je napravil iz dvorjanika slepo kreaturo, ki mu je služila vselej in za vse, kar je od nje zahteval. Tako nekako naš zgodovinar. — Vidite, gospodje! Ta kratki opis mi je vdahnil — lahko rečem: genialno — misel. Kakor razodetje je prišlo nadme, ko se mi je bilo nenadoma posvetilo najti stržen tega zgodovinskega dejstva. Definiral sem ga bil pri sebi nekako takole: »Daj najprej pokušati od sebe, da se ti da potlej drugi požreti.« Bil sem takrat ubog študent tehnike v Varšavi in sem že dolgo iskal poti, kako bi se mogel na »boljši« način uveljaviti v življenju. Ko sem tedaj zasledil ta sijajni sistem v Ivana Groznega dejanjih, sem ves iz sebe od navdušenja vzkliknil, kakor nekoč slavni izumitelj Arhimedes: Heureka! In takoj sem se vrgel na preizkušnjo te čudovite iznajdbe.«

Bruhnil je v glasen grohot, da mu je orjaško telo poskakovalo na prožnem sedišču. Strme smo se spogledali ostali trije. Popili smo vino in naročili novih buteljk.

»Začel sem bil pri bogati dami. Saj veste, da so ženske oni predmet, ob katerem se najložje preizkusi učinkovitost nove psihološke metode! Pripovedoval sem ji že prej dobro premišljeno zgodbo o svojem življenju. Dejal sem ji, da sem potomec stare plemiške rodovine, da sem svoje premoženje pognal k vragu v veselili družbah, da so me ženske naposled še moralno uničile in da sem sedaj in na vekomaj pogubljen, hahaha. Moja zgodba jo je ganila v dno srca. Lahko si mislite — ženska pač. Tolažila me je, najbolj seveda s tem, da mi je pripovedovala lastne križe in težave. Da se je bila poročila s človekom, ki je ni nikoli razumel, ki je imel že od prvih početkov zakona različne ljubice in ki jo je v vseh pogledih zapostavljal. Kako je nato sama zašla na nekoliko stranska pota in — lahko si mislite, da je bil vprav to trenotek, ko sem začel navijati svoj sistem. Silil sem vanjo, izvil ji priznanje za priznanjem in skoro sem jo bil zadrgnil v toliko zanjk, da mi ni mogla več uteči. Tiščal sem jo v pesti kakor golobičico. Priznam, precej težko mi je bilo, ko sem moral postati nesramen. Moj gentlemanski čut je mnogo trpel pri tem. Vendar sem začeto pot moral nadaljevati. Imel sem cilj pred seboj. Z različnimi aluzijami v družbi, ki so ji vselej pognale kri v lica, sem jo oskubil za lepe denarce. In kakor je bil Napoleon že v prvi bitki popoln vojskovodja — znamenje njegovega genija —, tako sem tudi jaz že pri prvem poizkusu uspel, kakor vselej pozneje. Opustil sem ženske. Ta posel se mi je zdel premalo zanimiv, pa tudi mojim strogim moralnim principom se je upiral. Izbirati sem si začel nevarnejše žrtve. Lovil sem se za ravnatelji, podjetniki, industrijalci, ministri, finančniki, aristokrati in še mnogimi drugimi imenitnimi člani človeške družbe.«

Znova je zvrnil vase kozarec. Hipoma se je zasmejal, ko da se je bil spomnil zabavne domislice.

»Eden najboljših adutov, ki sem jih bil kdaj izigral, je bil znan nemški minister. Spoznal sem ga bil na nekem banketu v Berlinu. Vina so bila dobra in pili smo nekoliko preko mere. Jaz seveda le bolj navidez, ker sem imel v glavi še druge namene. Prej vas moram še opozoriti, gospodje, da izvajanje mojega sistema le ne teče vselej tako brezhibno, kakor ste si bili morda s početka mislili. Tudi jaz sem, kakor so vsi ostali duševni delavci, v veliki meri odvisen od razpoloženja, ali bolje: od inspiracije. Včasih nisem po cele mesece za nobeno rabo. Zatečem se v osamljen kotiček in tam preždim te puste ure. Prebolim nekakega »moralnega mačka«, da se vržem potem z novim veseljem in s svežimi silami zopet na delo. — No, takrat sem bil v dobri formi. Oči so se mi kar same od sebe zavrtale v ministra, o katerem so govorili, da si je bil za časa svojega prvega ministrovanja nagrabil izdatno premoženje. Sedaj je bil vdrugič na krmilu države. — Približal sem se mu. Že po prvih besedah sem opazil, da ima v veliki meri tisto nemško slabost, ki jo je bil Friderik Veliki tako proslavil. Namreč ono čudno, prav posebno zanimanje za vse nekoliko nenavadne ljudi, četudi bi se kazala ta izrednost zgolj v dolžini telesa. Moj nastop je učinkoval nanj, to sem videl. Saj mi morate tudi vi, gospodje, priznati, da ni moja pojava brez vsake impozantnosti. Hahaha. Ni se mi bilo treba niti mnogo pretvarjati. Zapletel sem ga v pogovor. Povedal sem mu marsikatero mično zgodbico iz svojega življenja, včasi tudi tako, ki ne odgovarja povsem splošnim moralnim pojmom. Izpilil sem jo še nekoliko po svoje — saj veste, da je to pogostoma neobhodno potrebno, da dobi duševni proizvod pravilno zaokroženost — in zadela je tja, kamor sem jo bil namenil. Junak ni hotel zaostajati za mano. Skušal mi je dokazati, da tudi on ni, vkljub svojemu visokemu družabnemu položaju, nikak vsakdanji filister, temveč da ima globoko razumevanje celo za take moralne pojme, kakor jih popisujeta in oznanjata v svojih delih Macchiavelli in Nitsche. Še več! Razodel m i je, da se skriva za njegovo ministrsko krinko vprav vražje pustolovska natura. Napajal sem ga dobro in kmalu mi je začel razkrivati svoje »uradne« mahinacije, pri čemer se je grohotal — sedela sva ločena od ostalih — da je bobnelo daleč po dvorani. Gostje so se ozirali po njem in videč, kolikšno pozornost vzbuja, mi je pod vplivom alkohola zaupal mnogo več, kakor je dovoljeno tako visokemu funkcijonarju. Zapredel je samega sebe v gosto mrežo intimnih priznanj, da mi je bilo treba samo še vsekati vanj kakor pajku v muho, pa bi že lahko lokal njegovo ministrsko kri. In — verjemite mi, gospodje! — storil sem to z vso potrebno izdatnostjo in temeljitostjo. Prihodnjega dne sem ga obiskal že s francosko pisanim člankom. Pokazal sem mu ga in povedal, da ga nameravam poslati znanemu pariškemu dnevniku. Ojoj! so bile to potne kaplje, ki so se prikazale takrat na vzvišenem čelu gospoda ministra. »Imel sem vas za gentlemana, za poštenjaka!« je vzkliknil. »Sedaj pa vidim, da ste najbolj prostaški lopov, kar sem jih kdaj srečal!« Smejal sem se mu v brk. Povedal sem mu, koliko pričakujem za svoje razkritje od francoskega časopisa. Dal mi je dvakratno vsoto. Čez par dni sem ga zopet počastil s svojim obiskom. Nato znova in znova. Izstisnil sem iz njega denarja, da se je kar lesketalo. Dejal mi je, da cele noči ne zatisne očesa. Videl sem mu na obrazu, da ne pretirava. Vidno je propadal. Vendar se mi ni smilil več, kakor tale ogorek cigarete, ki ga bom zdajle poteptal. Stari goljuf je našel svojega mojstra!«

Pogazil je ostanek cigarete in nekaj časa grohotoma opazoval naše vročično napete obraze. Walter ga je vprašal:

»In kako je končala ta zgodba?«

»Končala?! Za takega bedaka me imate? Dobri minister vsak trenotek lahko pričakuje, da se mu pojavim pred vrati. Pa tudi medsebojno korespondenco skrbno negujem. Bil bi smrten greh, če bi zanemaril tako bogat rudnik. Naj bo dovolj o ministru! — Še bolj zanimiva, ker bolj nevarna, je bila zadeva z nekim londonskim policijskim inšpektorjem. V nekem baru sva se bila seznanila. Vedel sem, da ni na najboljšem glasu, vendar je ostal na svojem mestu, ker mu niso mogli dokazati ničesar. — Ta je pa kakor nalašč zate! sem si mislil takoj. Kmalu sem pa uvidel, da je mož nenavadno trd oreh. Minister je bil proti njemu prava igrača. Moral sem se pretvarjati, zakaj če bi bil ž njim govoril tako odkrito kakor z Nemcem, bi tičal še isti dan za zamreženimi okni. Najprej mi je bilo treba pridobiti si njegovo prijateljstvo. Izdal sem se za Nemca, pisatelja detektivskih romanov, in inšpektor me je uvedel v marsikateri nočni lokal, ki bi ga sicer nikoli ne bil spoznal. Hotel mi je nuditi priliko, da dobim snovi za svoje pustolovske spise. Tudi iz svoje prakse mi je pripovedoval več prav zanimivih zgodbic. Kmalu sem si pridobil njegovo naklonjenost. Denarja sem imel še iz Berlina, umel sem uživati življenje in prav rad verjamem, da je našel v meni prijetnega spremljevalca pri svojih nočnih »inšpekcijah«. Obiskala sva tudi nekatere prepovedane lokale in na svoje čudo sem opazil, da je moj kriminalist tam dobro znan gost in da se ga prav nič ne boje. Vsako novo »zvezdo« je moral on najprej okušati. Tako sem polagoma dobil dober vpogled v njegovo »službeno« poslovanje in zanjke so se začele že zatikati okrog njegovega vratu. Začel sem ga izzivati. Proslavljal sem ga že kot junaka svojega bodočega romana. Vzbudil sem njegovo nečimernost. Iskal je, da bi se čimbolj postavil pred mano. Začel mi je pripovedovati svoje intimnejše zadevice in kmalu sem vedel za marsikatero tajno njegovega nekoliko ekscentrično moralnega življenja. Pripodil sem ga bil tja, kjer sem ga lahko pograbil za vrat. Vrgel sem krinko z obraza. Verjemite mi, gospodje: Nisem še videl ostrmeti tako človeka, kakor takrat tega ubogega policijskega uradnika. Z velikimi očmi je buljil vame. Zagrozil sem mu, da razkrijem pred javnostjo njegove nečedne posle. Moral mi je dati denarja. Potlej se mi je izogibal. To me ni prav nič motilo. Vedel sem, kje ga lahko najdem. Iz žepa sem mu izvlekel še dokaj lepih funtičev. — Zdajci pa se je našel in mi pokazal svoje angleške zobe. Neke noči mi sledita po zakotni ulici dva neznanca in me zajameta na nekem ovinku medse. Če bi ne bil imel tegale browninga pri sebi (pokazal nam je orožje), s katerim sem ju bil ustrahoval, bi bilo po meni.«

Izpil je kozarec vina. Z očmi smo viseli na njegovih ustnicah. Odkašljal se je še, nato je nadaljeval:

»Prihodnje jutro sem obiskal inšpektorja v njegovem uradu. Povedal sem mu o poskušenem napadu in osumil njega, da mi je pripravil to past. Zagrozil sem mu, da ga na mestu izdam, če mi ne izplača gotove vsote in ne preneha spletkariti proti meni. Očividno se je bil pa že informiral o meni in mojih razmerah. Zakaj takoj je hotel poklicati stražnika, ki naj bi me povedel v zapor. Naposled sva se zedinila, da zapustim London, on pa mi da denarja in me opremi s pravilnim potnim listom za Pariz. Kajti v London sem se bil pripeljal s potvorjenimi dokumenti. Vidite torej, gospodje, da mi je bila tudi topot sreča naklonjena. »Usoda je kakor ženska«, pravi Macchiavelli. »Če je ne tepeš ti, te bo ona tepla.« Trčite z mano, gospodje, da jo bodemo še dolgo pestili!«

Veseli smo se odzvali njegovemu povabilu. Obrnil se je name z besedami:

»Tudi vi, psiholog, dvignite čašo. Vem, da ste soliden gospod, učenjak skoro, ki neprenehoma vrta po knjigah; vkljub temu pa mislim, da ni nobena pregreha, če izpijete kozarček skupaj s »pustolovcem« — tako me imenujete, kaj ne? pri sebi? Vaši papirji so v redu; o tem ni nobenega dvoma. Vendar se vam lahko kdaj pripeti, da pridete v podoben položaj, v kakršnem sem bil v Londonu jaz. Želim vam, da bi se tedaj okoristili z mojimi izkušnjami.«

»Motite se, gospod,« sem odvrnil na njegove zbadljive in ironične besede. »Tudi jaz nisem človek, ki dela Usoda z njim, kar se ji poljubi. Ker mi Italija, katere državljan sem, ni hotela dati svojega potnega lista, sem pobegnil preko meje s starim, potvorjenim. V Parizu se sploh nisem javil oblastem ...«

Walter mi je krepko stopil na nogo. Poljak si je zopet osvojil besedo.

»Že dobro, že dobro, gospod,« je dejal. »Da zaključim svoja izvajanja: Sistem je kakor zagvozda, ki jo zabije njegov izvrševalec v živo telo družabnega organizma, da si ga napravi pokornega. Zakaj življenje je večna borba, kakor so vedeli že stari modrijani. Dalje je sistem kakor ogrodje stavbe, katero mora njegov lastnik napolniti s svojo osebnostjo. Tudi jaz sem dal onemu, ki ga je bil izumil Ivan Grozni in ki je tičal toliko let brez moči v zaprašeni knjigi, nov porast in novo življenje s svojo individualno noto. Prikrojil sem ga sebi in dobi, v kateri živimo, primerno. Sem kakor vojskovodja, ki bije z življenjem bitko za bitko. Moj sistem so moje čete, moji vojaki.«

Končal je. Pozval nas je, da se odpravimo. Trije poslušalci smo plačali, kar smo bili zapili. Potem smo najeli taksi in odpeljali Poljaka že močno pijanega v njegov hotel. Pred durmi nas je še drugega za drugim prisrčno objel. Meni je pošepetal na uho:

»Videl sem, da imate v listnici še nekaj denarja. Posodite mi ga. Saj razumete? Nimate dokumentov v redu.«

Zagrohtal sem se na ves glas. Hotel sem seči v žep, kjer sem imel dokumente, toda Poljak me je zadržal.

»Kaj ste zares mislili? Mar niste videli, da sem se bil le pošalil? Vedel sem, da ste me bili le vlekli, ko ste dejali, da nimate listin v redu.«

Veselo smejoč se, se je poslovil in odšel ...

Po poti me je vprašal Walter:

»Torej si bil vendar tudi ti spregledal njegovo nakano? Imenitno si ga potegnil.«

»Nikakor ne,« sem mu odvrnil. »Šel sem mu v past; dokumentov zares nimam v redu. Toda tvoj sunek z nogo me je bil opozoril na pretečo nevarnost ...«

»Kako? Koncem koncem si ga pa le ti preslepil?«

»Seveda. Sprejemljiv učenec sem. In — priznati moram, da je bil mojster tak, da si je vredno zapomniti njegovo lekcijo iz psihologije.«