Sirotici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
Sirotici
Jožef Kenda
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


SIROTICI

Živel je vdovec, kateremu je pustila prva žena dva nebogljena otročič'a, dečka in deklico. Vdovec ni mogel sam gospodariti, zato se je poročil drugič. Druga žena pa je bila hudobna in krutega srca. Imela je lastno hčerko, katero je ljubila in jo negovala, siroti pa je črtila in ju preganjala. Črnila je pastorka in pastorko pri možu in mu naposled zapovedala, naj ju spravi od hiše, ako ne, da pojde pa ona od doma. Mož posluša, bolj ženo ko lastno očetovsko srce in nekega dne vzame siroti ter ju pelje v gozd. Sredi lesa zakuri ogenj in pravi otrokoma, naj počakata, da nabere drv, nato da se vrnejo domov. Oče se oddalji in pusti otroka sama sredi gozda, sam pa se vrne po drugi strani domov. Doma pripoveduje ženi, kako je prekanil siroti in kako ju je pustil v divji samoti. A š'e med pripovedovanjem se odprejo vrata in v hišo vstopita bratec in sestrica. Mačeha se še bolj jezi in se huduje nad otrokoma. Zopet ukaže možu, naj ju spravi od hiše. Zdaj obljubi oče sinu in hčerki, da pojdejo črešnje trgat. Mož ju pelje v gozd do črešnje in jima reče, naj splezata na drevo. Ko sta bila otroka na drevesu, pravi oče: «Varujta se, da ne padeta na tla. Čakajta, da bosta varnejša, vaju privežem k deblu!» Res, spleza na drevo in privelže otročiča k deblu; nato se spusti na tla in se vrne hitro proti domu. Uboga otroka kličeta na pomoč, a nihče ju ne sliši. Pa se domisli deček, da ima v žepu nožič. Seže ponj in prereže svojo Vrv. Nato reži še sestrico in

— 18 —

oba splezata z drevesa ter gresta dalje po gozdu. Domov si ne upata več, ker se bojita, da bi se jima še hujše ne godilo. Prideta do razpotja in se posvetujeta, pa skleneta, da pojdeta po svetu za kruhom in za srečo. Poslovita se in deček gre na levo, deklica pa na desno. Deklica hodi ves božji dan, a ne najde žive duše in ne vidi človeškega bivališča. Šele pozno pod večer dospe do lepe hišice sredi zelene trate. Stopi v hišo in najde v njej postarno ženico. Prosi jo, naj bi jo vzela k sebi, da bi ji delala in služila. Ženica jo radovoljno sprejme in pravi: «Sprejmem te, samo da me- boš1 lepo ubogala in storiš, kar ti bom ukazala, in če boš pridna, ti bom kupila najlepša oblačila in ti bom plačala, kar boš zaslužila.» Deklica ji obljubi, da bo pridna in poslušna. Tako ostane sirota pri ženi. Pridna je in rada dela ter uboga in žena ji kupi lepih oblačil in še mncgo drugih reči. Mine leto in pride zadnji dan službe. Takrat ukaže žena mladi deklici, naj' pomete enajst sob in naj jih očisti prahu; v dvanajsto sobo pa ji prepove vstopiti. Deklica posnaži enajst sob in postane radovedna, kaj mora biti v dvanajsti. Obotavlja se in omahuje, naposled jo premaga radovednost, da odpre vrata tudi v to sobo. In kaj vidi v njej? — Marija je Jezusu umivala noge. — Takrat vstane gospodinja, ki je bila sama Mati božja, in reče deklici: «Nisi me ubogala; a čeprav si se pregrešila, ne bom ti utrgala plačila. Odtod pa moraš iti in nič več ne smeš tukaj biti.» Zaman joče in prosi deklica; žena ji da oblačila ter izroči plačilo in deklica mora oditi iz hiše. Sirotica se vrne domov. Ni ji ve5 sile. Pa jo skrbi brat in poizveduje za njim ter ga naposled najde. Z razpotja je šel brat po svetu in je prišel do grofa, pri katerem je vstopil v službo. Ko ga najde, mu čestokrat piše in mu pošlje tudi svojo sliko. Brat jo skrije v klobuk in vselej, ko se odkrije ter pogie-

— 19 —

da sestrino sliko, se milo zjoče. Grof to za,pazi, pa ga vpraša, čemu toliko krat joče. Mladenič mu pove vse od kraja, kako sta imela s sestro kruto mačeho in brezsrčnega očeta, in še mu pokaže sliko v klobuku. Grof ogleduje sliko in jo da svojemu sinu, mlademu grofiču, da jo pogleda tudi on. Oba, grof in njegov sin se zavzameta nad njeno lepoto. Brž ukažeta hlapcem, naj naprežfijo najhitrejše konje -ter naj gredo ponjo. Brat sede v kočijo in se odpelje po sestro. Pride domov in oba se pozdravita v solzah ter joku. Pripovedujeta si, kako se jima je doslej godilo, nato razodene brat, kaj mu je grof naročil in po kaj ga je poslal na dom. Pravi sestri, da jo želi imeti grofic za ženo, in jo prosi, naj se hitro napravi, da odpotujeta v grad. Ko se brat in sestra poslavljata od očetove hiše, ju poprosi hudobna mačeha, naj vzameta tudi njeno hčer s seboj. Oba sta zadovoljna in tako se odpeljejo vsi trije proti gradu. Potujejo po cesti in se pripeljejo do široke reke. Peljejo se čez most in takrat pogleda mačehina prava hči v vodo in reče polusestri: «Poglej, kako velika riba plava v vodi!» Pblusestra se skloni iz kočije in takrat jo prime mačehina hči ter jo vrže v valove. Voz drdra dalje; hči je zdaj sama v kočiji. Vesela in zadovoljna je, da se ji je vse posrečilo kakor jo je bila naučila mati. Težko pričakuje ure, ko bo prispela v grad. Vsa živi v. upih, da jo bo grofic poročil in vzel za ženo. Kočija se ustavi pred gradom. Pride grof in povpraša hlapca, ali je pripeljal lepo sestro. Takrat stopi iz kočije grda mačehina hči in grof vpraša s huda: «Kaj je ta tvoja lepa sestra?» Hlapec mu odgovori: «Ne, to je le njena polusestra; moja prava sestra je še v kočiji.» Ali prave sestre ni nikjer. Grof se silno razhudi. Brž ukaže služabnikom, naj uklenejo hlapca in naj ga zaprejo v ječo; grdo mačehino hčer pa zapodi zopet domov. V temni celici zdihuje brat in tuguje, ne nad sabo, temveč nad

— 20 —

ljubljeno sestro. Pa se priplazi skozi luknjo kača in mu re6e: «Prosi stražnika, naj te izpusti iz ječe, in ti pojdi k reki; tam je tvoja sestra. Urezi tri vrbove •šibice in udarjaj ž njimi po vodi, dokler ne pride sestra iz nje.» Mladenič stori, kar mu je svetovala kača. Ko mu zopet prinese stražnik jedi, ga prosi, naj govori zanj pri grofu, da ga izpusti za nekaj časa na prosto, ker ima nujen opravek. Grof se zanese, da mu hlapec ne uide; izpusti ga iz ječe in mu veli, naj hiti po opravku. Mladenič hiti k reki tja do mosta; tam ureze tri vrbove šibe in udarja z njimi po vodi. Ko udari v tretje, se dvigne sestra iz reke in je še lepša, kakor je bila poprej. Brat jo pelje pred grofa in vsi se zvesele njenega prihoda. Grofic se poroči z lepo siroto, njen brat pa dobi obilo bogastva. — Odslej sta živela oba srečno in nič več! ju ni morila skrb za vsakdanji kruh.