Sirota Grunja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sirota Grunja.
(Iz ruske ljuskošolske čitanke.)

Frančišek Silvester
Izdano: Mladika 1/5 (1920), 112–113
Viri: dLib 5
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bistrega razuma, dobrega srca, vsakomur usmiljena, tihe In krotke nravi je bila lepa Grunja.

Ko je vstopila v dekliška leta, je Potap Maksimovič iskal človeka, kateremu bi mogel brez skrbi oddati v zakon bogoljubno hčerko.

Takrat je postal vdovec Ivan Grigorjevič Zaplatin. Žena mu je zapustila troje otrok, nežnih mladostnih let. Pričeli so se zanj hudi časi, saj pravijo: vdovec otrokom ni oče. — Kdo naj jih neguje in nadzoruje? Gorje malim brez matere! — Vedel je to nesrečni Ivan Grigorjevič in srce se mu je topilo v bridkosti.

Prišel je Ivan Grigorjevič k Potapu Maksimoviču, da potoži o križih In težavah in da se posvetuje s prijateljem. Bil je večer. Družina je sedela pri čaju.

»Ah, moje življenje,« govori Zaplatin Aksinji Zaharovni, ženi Potapa Maksimoviča. »Sam, vedno sam! Nikogar nimam, da bi se pogovoril ž njim. Umrem — kdo bo žaloval po meni, kdo se me bo spominjal?«

»Ne govori tako,« ga zavrne Aksinja Zaharovna; »otroci so vendar najlepši pomnik roditeljske duše«.

»Kaj otroci! Mali so še in nerazumni. Ne brigal bi se ... res je nered v moji hiši. Pa kaj to! Sirote, sirote moje bedne! Kako naj rastejo brez matere? Kdo naj jih laska, kdo razveseli z Ijubeznipolno materino besedo? — Prideš domov: neumiti, nepočesani, umazani, raztrgani; pazi kolikor hočeš, ne izogneš jih grešnih potov ...« In sklonil je glavo na roko in globoko je vzdihnil Ivan Grigorjevič.

Nepremično je gledala tarnajočega vdovca Grunja. Žal ji je bilo sirot. Spomnila se je, kako je sama tavala lačna po tujem mestu. —

Tisti večer so se dolgo pogovarjali o nadlogah Ivana Grigorjeviča. — Poslovil se je. Aksinja Zaharovna je odšla na večerno delo. Grunja pa je obstala pri oknu s solzami v očeh.

To je opazil Potap Maksimovič in dejal laskavo: »Kaj ti je, Grunjuška?«

»Sirotek mi je žal, atka,« je bojazljivo odgovorilo dekle in je objelo svojega dobrega nadomestitelja pokojnih staršev. »Bila sem sama reva, zato razumem... Ali jim pošlje Gospod mater, kakor jo je dal meni? Golobček moj, atka moj, žal mi jih je! Kako naj jim pomagam? Ah, življenje bi dala zanje!«

»Bila sem sirota, Bog je vas meni poslal. Ne morem poplačati ljubezni vam, Gospodu pa sem dolžna ....«

»Bogu se izkažeš hvaležno z dobrimi deli,« je rekel Potak Maksimovič in ji pobožal lice. »Moli in delaj, pa revežev ne pozabi!«

»Poslušajte atek!« Naglo dvignivši glavo je govorila Grunja: »Vi ste pomagali meni, sirotam pomorem jaz. Smilijo se mi sirote Ivana Grigorjeviča; zdi se mi, da bi jim mogla biti mati, kakoršno išče on.«

»Kako misliš?« — komaj zaupajoč svojim ušesom, je vprašal Potap Maksimovič. »Menda vendar ne poročiš starčka?«

»Poročim, atek,« je odločno poudarila Grunja. »Dober človek je .... Pa kaj on! Pomagati hočem sirotam ...«

»Prileten je, ne ravna se s teboj,« je učil Potap Maksimovič.

»Star ali mlad — to mi je vseeno: ubogih sirot mi je žal.«

»Ah, ti moja Grunjuška,« je vzkliknil globoko presenečen Potap Maksimovič. »Angelska duša! Oče tvoj in mati v nebesih se veselita nad teboj. In če sta kdaj razžalila Gospoda, odpuščeno jima bo po tvojem čistem, svetem delu.«

Drugi dan so bili ogledi. Ko je stopil ženin pred Grunjo, se ji je globoko poklonil in jokaje vprašal: »Grunja, sveta je tvoja duša! Ali hočeš biti mati mojih sirot?«

»Hočem,« je tiho odgovorila Grunja.

Minula sta dva tedna, in bila je svatba. Hvala in čast mladi ženi pa se je razlegla kmalu povsem Zavolžju.