Pojdi na vsebino

Siromak Joza

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Siromak Joza.
Josip Vandot
Viri: dLib 38/8 dLib 38/9 dLib 38/10
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

To je bilo takrat, ko se je napotil Joza preko gore v sosedno dolino, služit k bogatemu kmetu. Dvanajsto leto je izpolnil in tedaj je šel z očetom in se je napotil v skalnate Trente. Jutro je bilo, krasno jutro brez sivega oblaka na jasnem nebu. Čvrsto sta stopala oče in sin navkreber in sta postala šele na višini. Še enkrat se je ozrl Joza na dragi rodni kraj, in v srcu mu je bilo hudo.

Glej, globoko tam doli stoji domača hišicam osamljena od tovarišic. Skalnato je vse okrog: le majhen vrtič se razprostira okrog hišice. Siromašna je in borna Trenta. A koliko radosti in sreče se je smehljalo njemu med tistimi skalami! Zbudilo ga je jutro, polno veseljam smejal se mu je dan, in lep večer ga je zazibal v prijetne sanje.

Skoro bi bile stopile Jozi solze v oči, ko se je poslavljal z zadnjim pogledom od rodnega kraja. Težko mu je bilo, in mlada duša mu je bila žalostna.

Glej, tatn doli leži rodna vasica… Gre od nje, da si služi v tujini kruh, ki mu ga ne more dati siromašna, skalnata Trenta. Gre in se morda več ne povrne. Nič več ne bo prepeval tam doli, da bi se razlegalo od skale do skale. V tujini mu bo tekel znoj s čela in si bo moral služiti težki kruh. Ne bo ga budila dobra mamica v zgodnjih jutrih prijazno in veselo.

»Jozek, oj, Jozek!«

Tudi ljudje ga bodo suvali v tujini zarano. Neprijazno ga bodo suvali in vpili:

»Vstani, klada zaspana!«

Morebiti ne bo slišal nikdar več dobrih in prijaznih hesed. Vse ga bo zaničevalo in se norčevalo iz njega, ker je iz siromašne, zaničevane Trente. Ne bo imel dobrega prijatelja in tudi tovariša ne bo imel. Sam bo moral hoditi okrog in nikomur ne bo mogel potožiti, če mu bo v srcu težko in hudo… Težko je v tujini in veselja ni tam.

»Bovčan… glejte ga — Bovčan!«

Tako bodo govorili tuji paglavci. Smejali se bodo in se norčevali. Zapreke mu bodo delali in mu nagajali hudomušno, kjerkoli mu bodo mogli. In vse to raditega, ker je Joza iz siromašne, zaničevane Trente…

Tako je mislil Joza tam gori na višini, ko je gledal zadnjikrat na rodni kraj. Hudo mu je bilo in gorke solze so mu hotele priti v oči. A siloma jih je zadrževal, ker se je sramoval očeta, ki je stal kraj njega.

»Pojdiva naprej. Joza,« je rekel oče in je stopil naprej. Še enkrat je pogledal Joza na rodni dom in je zamahnil z roko.

»Z Bogom, dolina! Z Bogom, bela hišica!«

In tedaj se mu je zazdelo, da stoji tam doli pred hišico mati. Bratci in sestrice stoje tam na vrtiču in mu mahajo v slovo.

»Z Bogomm Jozek! Dobro se imej in se kmalu povrni!«

Takrat pa je stopila Jozi vendar solza v oči. Še enkrat je zamahnil z roko in je pogledal zadnjič na rodno hišico.

»Z Bogom, mati! Ostanite zdravi, bratci in sestrice…«

Izpregovoril je in se je obrnil za očetom. Šla sta narzdol tik ob strmi, v nebo kipeči gori, drug poleg drugega. Molčala sta oba in sta bila zatopljena v svoje misli. Naposled pa je le dvignil oče glavo. Pogledal je na sina in je izpregovoril:

»Težko je življenje v naši Trenti. Skala je trda in ne rodi ne pšenice, ne krompirja. Težko je nam, Joza, težko. A tebe čaka lepo življenje. Dober je gospodar — poznam ga že dolgo. Ničesar ti ne bo manjkalo, Joza, ničesar… Privadiš se in pozabiš Trento. Samo če boš priden in delaven — in dobro ti bo, Joza, dobro kakor nikoli v naši siromašni Trenti.«

Govoril je oče, in na razoranem, od skrbi upadlem obrazu se mu je prikazala radost. Ej, lepše življenje bo priskrbel sinu v tujini! Ne bo mu treba stradati v skalni Trenti. Dobro mu bo, in veselje in zadovoljnost ga bodeta spremljala na vseh potih. Ne bo se ubijal po skalah, v zeleni dolini si bo služil kruh. Lepo mu bo, in skrbi ga ne bodo mučile kakor doma med trdimi skalami…

»Bodi priden,« je nadaljeval oče. »Poslušen bodi in moli! Glej, da si pridobiš gospodarjevo ljubezen in zaupanje, in potem boš lahko zadovoljen in srečen. Če te ima gospodar rad, ti ne more manjkati ničesar.«

Joza je zvesto poslušal očetove opomine. Pozabil je tedaj na svojo bolest in čvrsto in veselo je stopal navzdol. Sklenil je, da se hoče natančno ravnati po očetovih naukih.

Dospela sta kraj velike planine v senčnat gozd. Šla sta po stezi in sta se vedno bolj bližala zeleni dolini, ki ju je pozdravljala iz daljave.

Joza je stopal za očetom, in tedaj sta spet molčaJa oba. Zatopil se je deček spet v misli, in te misli so bile vesele in nič bridkega ni bilo v njih… Hej, morda pa ni tako težko v tujini! Morda ga bodo imeli ljudje radi in se mu ne bodo posmehovali in tudi zaničevali ga ne bodo. Prijazni bodo z njim, in življenje bo lepo in veselo — bolj kot v skalnati zapuščeni Trenti. Zjutraj ga bo zbndil beli dan in se mu bo nasmejal; zvečer mu bodo migale radostne zvezde, da zaspi in zasanja lepe sanje… Morda bo tako in nič težkega ne bo v tujini…

Razveselil se je Joza teh misli in je stopal še čvrsteje za očetom. V tem se je prikazala širna, zelena senožet, segajoča do belega proda, kjer je šumel razsrjeni gorski potok. Solnce je stalo že visoko, in vročina je pritiskala z žgočim dihom.

* * *

Privadil se je Joza tujine in tujih ljudi. Niso bili tako hudobni, kakor je mislil tisto jutro na višini. Dobro mu je bilo in ničesar mu ni manjkalo razen skalnate Trente. Pogledal je včasih na bele gore in takrat je postal.

»Tam zadaj je Trenta,« je pomislil, in v srcu mu je postalo tesno. »Tam stoji hišica, in vrtič je zraven nje…«

Domislil se je Joza vsega tega. In v takih hipih se ga je polastilo domotožje. Šel bi na bele gore samo za trenutek dol v skalnato Trento. Zavriskal bi, in izpred hišice bi se oglasili bratci in sestrice. Mati bi mignili z roko, in veter bi mu prinesel pozdrav iz rodne doline.

»Jozek, oj, Jozek! Dobro srečo…«

Veselo bi mu bilo na beli gori, če bi gledal na dragi dom. Vse bi se mu smejalo tam: solnčni žarki, sive pečine, bele hišice rodne vasi in zeleni vrtič kraj ljube hiše…

A Jozek je mignil z glavo in se je nasmehnil. — Ej, v tujini mora biti in čemu bi mislil take misli? Nič ne pomagajo — pridejo in vzburijo mlado dušo, a vendar ne izpolnijo gorkih željâ, ki jih zbude globoko v mladi duši. Proč lepe in prazne misli, ki ne prinesó ničesar!…

In Joza je postal spet vesel. Zažvižgal je in je šel naprej.

Privadil se je tudi tujim tovarišem. V začetku so ga sicer gledali postrani. Dražili so ga in so se mu smejali. »Glejte ga — Bovčan…«

Klicali so za njim in so se smejali. In Jozi je bilo bridko v srcu, ko je hitel od njih. Ni se ozrl nazaj in tudi besedice in izpregovoril.

»Čemu me zaničujejo?« je pomislil. »Ničesar jim nisem naredil, pa se mi smejejo…«

Šel je domov in je potožil vse hlapcu Boštjanu. Zasmejal se je hlapec, pa mu je odgovoril:

»Siromak si, Joza, siromak. In iz Trente si, kjer raste mesto trave samo kamenje… Tiho bodi in potrpi, ker si siromak, Joza.«

»Pa saj nimajo pravice, da bi me zaničevali,« je govoril deček.

»Imajo pravico,« je odvrnil hlapec Boštjan, »sami so si dali in vzeli pravico. Zato pa bodi tiho in potrpi, ker si siromak, Joza.«

In Joza je potrpel in se ni več jezil. Sčasoma pa so pozabili vsi, da je doma iz borne Trente, in ga niso več zaničevali. Govorili so z njim prijazno, kakor da bi jim bil že od davno ljub tovariš. Le tupatam so ga še podražili. A Joza se je smejal in jim ni zameril. Zato so bili prijatelji in se niso kregali.

Le eden se ni hotel sprijazniti z njim, in to je bil Cene, Cene Hostnikov. Kadar je prestopil deset korakov, pa si je že izmislil novo burko. Navihano in prevejano so mu gledale prihuljene oči v svet in so iskale prilike, da bi mogel Cene iztresti nad kom svojo navihanost. Zasmejal se je škodoželjno, če se mu je posrečilo, in jo je potem odkuril s hitrimi koraki vstran. Močan je bil Hostnikov Cene, in bali so se ga tovariši.

Posebno na Jozo je imel piko. Kadarkoli ga je srečal, vselej ga je dražil in iztresaval nad njim svojo navihanost. Bal se ga je Joza in se mu je umikal. Kajti vedel je, da ima vselej škodo… Zvabil ga je bil nekoč Cene na vrt. Zlezel je na črešnjo in je odtrgal veliko vejo, polno rdečili črešenj. Dal jo je Jozi, naj jo obira: a sam se je splazil nevidno v hišo in je povedal sosedu, da je udaril Bovčan na črešnjo in zdaj obira veliko vejo. Srdit je prihitel kmet in je zgrabil nedolžnega Jozo za ušesa in lase. Izza plota pa se je smejal prevejani Cene škodoželjno… Ali takrat, ko ga je zvabil k duplu! Rekel je, da so tam čebele in imajo veliko strdi. Šla sta, in Joza je dregal s palico v duplo. Cene se je skril nevidno in pravočasno za grmovje, a na ubogega Jozo so planile ose in so ga neusmiljeno opikale po obrazu. »Penice imajo tu mlade,« mu je dejal Cene in je pokazal na mehko gnezdo. In segel je Joza z roko v gnezdo, a je zavpil prestrašen in je potegnil roko nazaj. Za prst ga je držal z ostriml kleščami velik rogač, ki ga je bil dejal Cene prej nevidno v gnezdo. Smejal se mu je Cene škodoželjno, a Jozo je bolelo.

Zato se je ogibal Ceneta in je bil jezen nanj. Vsakokrat, če se je sešel z njim, je imel škodo in žalost. Nekoč se je pa dogodilo, da je postal Cene njegov največji sovražnik.

Šel je bil tisti dan Joza preko polja in je nesel Boštjanu malico na njivo. Mimo grape je šel in je zagledal tam Ceneta. Sedel je tam kraj grape in zalezoval čmrlja, ki je iskal svoje gnezdo. Hotel se mu je Joza izogniti. A bilo je prepozno. Zagledal ga je bil Cene in mu je zavpil:

»Joza, oj, Joza, pojdi sem! Podlasice sem zasledil.«

A Joza se je spomnil bridkih dogodkov, ki mu jih je bil povzročil Cene, in je vedel, da mu Cene nastavlja spet kako past. Šel je zato mimo njega in ni odgovoril.

»Joza, oj, Joza,« je nadaljeval Cene. »Neumen si, nočeš podlasic. Lepe so in rjave. Lahko jih zapreš v kletko.«

Joza se pa ni zmenil za te vabljive besede, ampak je šel naprej. Cene se je razsrdil, ker ga ni slušal Bovčan. Tako lepo bi ga bil speljal v past, da bi ga bil pičil debeli čmrlj ravno v roko. Zato se je pa razjezil in je stekel za Jozo.

»Nimaš poguma, še malo ga imaš,« je klical za njim. »Joza, Jozek! Bovčan neumni!«

Dohitel je Jozo in ga je udaril s pestjo po hrbtu. Joza se je ustavil; dejal je cajnico v travo in je pogledal srdito na nasprotnika.

»Kaj mi pa hočeš? Pusti me pri miru!«

A Cene se je zasmejal in mu je pokazal mezinec.

»Ali si upaš na tega malega,« je izzival. »Bovčan, hoj, neumni Bovčan!«

Tedaj je minila tudi Jozi potrpežljivost. Zgrabil je Ceneta okrog pasa in ga zasukal. Upiral se je Cene in je spoznal, da je Bovčan močnejši nego on. Zato pa je napel vse moči, da ga prevrne na tla. Toda bilo je zaman. Zavrtel ga je bil Joza in ga prekotalil v grapo. Nato pa je pobral svojo cajnico iz trave in je šel mirno svojo pot naprej.

V grapi se je pa pobral Cene. Srdit je stekel na vrh in je pobral debel kamen. Zalučal ga je za odhajajočim, toda ni ga zadel, ker je bil Joza že predaleč.

»Čakaj, ti Bovčan,« je kričal za njim. »Posvetim ti, da ti bo migalo še deset let pred očmi. Čakaj, ti neumni Bovčan! Posvetim ti tako gotovo, kakor sem Hostnikov Cene.«

Tam sredi njiv se je ustavil Joza in je zaklical nazaj:

»Hoj, če se ti ljubi! Če moreš, le posveti, ti Cene Hostnikov. Pa boš ležal spet v grapi.«

»Bovčan! Bovčan!«

Tako je vpil Cene, ker ni mogel v veliki jezi ničesar drugega. Srdit je skočil k bližnjemu grmu. Tam pa je pričel lomiti veje in jih je metal okrog sebe… Pa ga je premagal ta neumni Bovčan! V grapo ga je vrgel in se mu zdaj porogljivo smeje. K hlapcu Boštjanu je šel in bo pripovedoval: »Hostnikovega Ceneta sem prevrnil in vrgel v grapo!« — Na vasi bo pripovedoval neumni Bovčan in se bo hvalil: »Kakor trsko sem ga prijel, pa sem ga prekotalil v grapo.« — In smejali se mu bodo tovariši in se mu bodo norčevali… Nabil ga je Bovčan, njega, Hostnikovega Ceneta, ki jih je vedno suval in lasal… Norčevali se bodo in mu privoščili. Cene je spustil grm in se vsedel v travo. Kazal je za Jozo pest in je mrmral:

»Ti že pokažem… Le počakaj!«

A Joza ga ni slišal. Vesel se je smeja) tam med njivami, ko je pripovedoval hlapcu Boštjanu, kako je prekotalil Ceneta v grapo. Dosti krivic mu je bil že naredilm a zdaj ga je kaznoval za vse tisto. Vedel bo vsaj drugokrat, če ga bo hotel speljati v nastavljeno past. Prav mu je; zakaj je pa tako domišljav?

Takrat pa je vstal pri grmu Cene. Še enkrat je zamrmral in je zagrozil:

»Pokažem ti… Le počakaj, Bovčan neumni!«

Potem pa se je naglo obrnil. Hitel je k bližnjemu znamenju in je premišljeval tam svojo osveto.

* * *

Pri Gričarju so spravljali tisti dan seno na senožeti. Soparen dan je bil. Nebo je bilo sivkasto in nobenega oblaka nikjer. Prijetno je dehtelo seno na senožeti. Urno so ga grabile grabljevke na kupe, kosci pa so ga metali na hleve. Vsem je tekel znoj z lica, toda nihče ni utegnil. da bi ga obrisal.

Joza je tlačil na hlevu seno in se je smejal dovtipora hlapca Boštjana. Tri grabljevke, ki so grabile vštric, so pele veselo planinsko pesem. Dasi so bili trudni vsi in jim je znoj tekel po licih v curkih, so bili vendar vsi dobre volje. In smeh se je razlegal po širni senožeti in veselo petje mladih grabljevk…

Po poti proti senožeti je stopal počasi Hostnikov Cene. Napotil se je bil v goro, da natrga materi resja za kuhinjsko strguljo. Dospel je na rob senožeti, tam je rastlo najlepše resje. PočeniJ je na tla, vzel pipec iz žepa in je pričel rezati resje. Tuintam je pogledal proti hlevu, kjer so se smejali mladi kosci in tudi proti grabljevkam je pogledal, ki so prepevale vesele pesmi. Naposled pa je zapazil tudi Jozo, ki je tlačil seno na hlevu.

»Neumni Bovčan,« je pomislil. »Obljubil sem mu maščevanje in še danes ga hočem izpolniti.«

Hitreje je rezal resje, in kmalu se mu je zdelo, da ga ima zadosti. Povil ga je s srobotom in ga je vrgel na tla. Potem pa je sedel in je pričel premišljevati, kako bi se zmaščeval. Tako hitro mu je včasih prišla kaka burka na pamet, a danes inu ni hotel priti noben primeren naklep. Počakal bi Jozo tu za grmovjem. Prišel bi mimo, in tedaj bi ga zgrabil za vrat. Osuval bi ga do dobrega in ga zlasal… Toda kaj pomaga, skočil bi hlapec Boštjan in bi ga ulovil. Trde pesti ima hlapec Boštjan, in njegova roka pada neusmiljeno po hrbtu. Izkusil je bil Cene že to in se je bal tistih pesti. Torej s tem ni nič… Ali naj nastavi palico preko pota? Prišel bi Joza mimo. Izpodtaknil bi se in padel na obraz, in bolelo bi ga. Toda lahko bi se izpodtaknil tudi hlapec Boštjan, in tedaj bi bilo hudo in gorje za Ceneta…

Dolgo je mislil Cene, toda nič pametnega mu ni prišlo na misel. Že je obupal na pol; a naenkrat se mu je zjasnil obraz. Tam za grmom je zagledal jopiče koscev in je zagledal tudi Bovčanov jopič. Zelen je bil in je imel velike, koščene gumbe.

Razveselil se je tega Cene… Pojde in poreže z jopiča vse gumbe. Razreže tupatam jopič. Debelo bo gledal Joza in bo jokal.

»Čakaj, ti neumni Bovčan,« je rekel samprisebi. »Zdaj se zmaščujem, da boš pomnil… Prekotalil si me v grapo in se mi rogal. Zato se zmaščujem.«

Vstal je in se je napotil prihuljeno proti grmu. Toda pri kamnu je postal. Zdrznil se je in je stopil za korak nazaj… Zavit v debel svitek, se je solnčil tam velik, pisan modras in je dvignil glavo, ko je začul prihajajočega dečka.

Za hip se je zdrznil Cene, in mraz ga je stresel. Toda že v naslednjem trenutku se je sklonil. Pobral je debel kamen in ga je vrgel v modrasa. Bolestno je zažvižgala kača in se je vzpela kvišku. Cene je urno pobral drugi kamen. Dobro je zadel. Stresel se je modras še enkrat in se ni ganil nič več.

Cene je stopil nazaj v grmovje in si je vrezal tam precep. In ko je rezal, se je zasmejal naenkrat glasno.

»Pustim mu gumbe in tudi jopič mu pustim,« je govoril. »Toda to mu storim… Boljšega ne more biti.«

Šel je s precepom k ubiti kači; nataknil jo je nanj in se je bližal grmu, kjer so ležali na tleh jopiči koscev. Pobral je tam Jozin jopič in je stlačil modrasa v žep. Skodoželjno se je smehljal, ko je položil jopič nazaj in je vrgel precep daleč vstran.

Nato se je podal nazaj v grmovje in je legel tam v travo.

»Hej, kako bo gledal neumni Bovčan, ko bo otipal kačo v žepu! Mravljinci mu bodo zagomazeli po hrbtu, in lasje mu bodo stopili pokoncu. Zatulil bo, kot bi ga devali iz kože. Na tla bo padel in se bo valjal po travi… Dobro, tako se zmaščuje Hostnikov Cene, če se ga prekotali v grapo in se mu povrhu še roga. Ubogi Bovčan, ti siromak Joza! Pa se hočeš meriti s Hostnikovim Cenetom…«

»O da bi le kmalu prišel sem,« je mislil Cene. »Rad bi videl, kakšen obraz bo naredil… Gledal bom izza grtnovja in potem jo hitro odkurim, da me ne dobi hlapec Boštjan.«

Čakal je Cene, dolgo čakal in je postal že nestrpen. Toda naposled je vendar zagledal Jozo, ki je hitel proti grmu po jopiče. Zasmejalo se je Cenetu srce, in obraz se mu je raztegnil v zadavoljen smeli. Prišel je Joza k grmu; pobral je svoj jopič in ga oblekel. Hotel je ravno pobrati druge jopiče; tedaj pa seže nehoté z roko v žep. Občuti nekaj mrzlega in obtiplje kačo.

»Hu-uu-u!«

Iz ust se mu izvije prestrašen krik, in zona ga oblije po vsem telesu… Strese se in strga jopič raz sebe. Toda vsled prestrašenosti ga ne more sleči. Leta okrog kakor obtvorel in vpije, da gre do mozga.

Umolknili so kosci tam pri hlevu, in grabljevke so utihnile. Ozrli so se na Jozo in so se čudili.

»Kaj pa je vendar Bovčanu?« dé naposled hlapec Boštjan. Vrže vile v seno in steče proti grmu. Za njim pa hité kosci in grabljevke.

»Kaj pa ti je vendar!« izprašuje Boštjan in drži Jozo za rame. A Joza vpije naprej in trga jopič raz sebe. Naposled se posreči hlapcu Boštjanu, da mu ga sleče in ga vrže v travo. Takrat pa se sesede siromak Joza na zemljo in se prične krčevito jokati. Takrat pa zasliši tudi hlapec Boštjan smeh izza grmovja in zagleda Hostnikovega Ceneta. Izpozabil se je bil Cene in v svojem velikem veselju je dvignil glavo in se je zasmejal veselo. A še predno jo je utegnil odkuriti, ga je že držala trda pest hlapca Boštjana. Z levico ga je prijel za uho, z desnico pa mu je nabijal hrbet. Bolelo je Ceneta, da se je zvijal in izkušal uteči, a zaman. Zatulil je glasno in je prosil:

»O, Boštjan. pusti me!… Pusti me. Boštjan, o dobri Boštjan!«

A hlapec je vlekel neusmiljeno in je nabijal po trdem hrbtu.

»Kaj si naredil spet Bovčanu?« je govoril zasopel. »Kaj si si spet izmislil?«

»Pusti me, Boštjan, o Boštjan!« je prosil Cene. »Modrasa sem mu dejal v žep…«

»Kaj, nepridiprav?« se je srdil Boštjan in udarjal in vlekel še huje. »Modrasa si mu dejal v žep? O, ti klada hudobna! Pa ga je pičil sedaj — ravno v prst ga je pičil…«

»O, Boštjan, ni ga pičil,« je tulil Cene vedno glasneje. »Modras je mrtev…«

»Naj bo živ ali mrtev! V prah te stolčem, ti seme hudobno! Na, da boš pomnil še deset let.«

In desnica ni več nabijala trdega hrbta, ampak se je lotila glave z gorkimi udarci. Tema se je delala Cenetu pred očmi, in v glavi mu je kar šumelo. Naposled je zabolela tudi hlapca Boštjana roka. Še enkrat je zamahnil in potem je odšel. Cene pa se je vlegel na trato in je bil z nogami ob zemljo. Bolelo ga je vse. Pekla so ga ušesa, lica so mu gorela in pol glavi mu je šumelo, kot bi se pretakal hudournik…

Vrnil se je hlapec k jokajočemu Jozi. Potegnil je iz žepa Bovčevega jopiča mrtvega modrasa. Prestrašeno so zaklicale grabljevke in so stopile nazaj. Boštjan pa je stopil k dečku in ga pričel tolažiti.

»Ne jokaj, Joza. Glej, modras je mrtev in te ni pičil… Naredil ti je to Cene, in dobro sem ga poplačal; Joza, dobro, da se ne bo upal več nagajati.«

Pomiril se je naposled Joza. Vstal je in ni več jokal. Le tupatam se je še zdrznil in ga je zazeblo, ko se je domislil modrasa. Šli so kosci, in grabljevke so šle, da pospravijo zadnje seno. Kmalu se je zaslišal spet veseli smeh in lepa pesem mladiti grabljevk. Joza je splezal zopet na hlev in je pričel spet tlačiti seno. Izginil je bil strah in solze so se posušile. Prišlo je veselje nazaj.

V grmovju pa je ležal Cene. Ihtel je od togote in bolesti in je bil z nogami ob tla. Doživel je sramoto, kakoršne še nikoli. Zmaščevati se je holel in se je tudi zmaščeval; a pri tem je padel v težke pesti hlapca Boštjana, tega neusmiljenega Boštjana. Smeje se zdaj tam na hlevu Joza — Cenetu se smeje in njegovemu maščevanju in mu privošči vse… Srdito tedaj udari Cene s pestjo po trdih tleh in zavpije:

»Maščujem se… In vendar se maščujem! Bovčanu bom zaigral in tudi nad Boštjanom se maščujem…«

Sklenil je Cene to in se je pomiril. V tem so končali tam pri hlevu kosci in grabljevke svoje delo in so se napotili proti domu, ker se je delal že večer. Šli so doli po potu in so prepevali radostno pesem. Lepo jih je bilo slišati in prijetno sem gori k gostemu grmovju.

Cene pa je snoval črne naklepe. Na trati je ležal in se ni zmenil za veselo petje. Toda naposled je vstal, ker je videl krog sebe že večer. Pohitel je po potu za kosci, ki so prepevali že nekje spodaj v dolini…

* * *

Privadil se je bil Joza že popolnoma tujine. Dobro mu je bilo pri Gričarjevih. Tudi hlapec Boštjan ga je imel rad in je pogosto zbijal z njim šale. Mislil ni Joza več tolikokrat na skalnato Trento z žalostjo v srcu. Le tupatam ga je še objelo domotožje in je zbudilo v njegovi mladi duši hrepenenje po tihi hišici in po malem vrtiču. Toda le za trenotek. Otresel se je teh žalostnih misli in se je zasmejal. Kaj bi bil otožen, ko vse ne pomaga nič! Dobro se mu godi, zakaj bi povešal glavo? Hej, lepo je na svetu kroginkrog, in ni lepa samo zapuščena, skalnata Trenta…

Sovražnikov ni imel Joza nikjer. Radi so ga imeli tovariši, ker je bil vesel, in se niso več norčevali in ga dražili. Lepo mu je bilo in dobro. — Samo Hostnikov Cene ga je sovražil in je gledal mračno in temno za njim. Koval je še vedno črne naklepe in je čakal priložnosti. Izogibal se ga je Joza in mu je hodil s pota.

Sobota je bila, ko je izvedel Joza, da ga prideta mati in starejša sestrica obiskat iz Trente. Od veselja je poskočil in srce se mu je zasmejalo.

V jutru tistega dne je prinesel nekdo tisto novico iz Trente. Prišel je k Gričarju in je poiskal Jozo. Za uho ga je prijel in se je zasmejal. Pa mu je povedal tisto novico. Ej, lepo bo jutri, to se bo smejal. In smejala se bo mati in tudi sestrica se bo smejala. Pa si bodo pripovedovali dogodke in novice si bodo razkladali… Vesela bo nedelja, kakor še nikoli, in lepa, kakor že davno ne…

Šel je tisto soboto Joza noter na Travno brdo. Daleč je bilo tam pod sivimi snežniki, Gričarjeve ovce so se pasle tam. Šel je Joza gledat, če so ovce še skupaj in če se niso pogubile. Dolgo je hodil in je našel živino. Lepo se je pasla po Travnem brdu in niti ene ni manjkalo. Vesel je bil Joza in je splezal na visoko skalo Zadnje glave. Planinke je zasledil tam in jih je natrgal. Ves klobuk je okrasil z njimi in se je napotil potem proti domu.

Medpotoma je srečal gospoda in gospo, ki sta šla na izprehod. Vzel je Joza klobuček z glave in ju je pozdravil. Pogledala sta gospod in gospa planinke in všeč so jima bile.

»Ali nama daš nekaj cvetov?« vpraša gospod. »Rada bi jih, ker so zelo lepe.«

Joza izbere najlepše cvetove in jih pomoli gospodu. Vzame jih gospod in mu podari dve svetli desetici.

Srčno je bil Joza vesel. Medpotoma je ogledoval svetli denar in je premišljeval, kam bi ga dejal. A nazadnje se je domislil in se je razveselil… Jutri prideta mati in sestrica in veselje bo prišlo z njima. Sestrici bo podaril prvo desetico. Kupi naj si kaj lepega, kar ji najbolj ugaja. Drugo desetico pa dá materi, naj jo ima za spomin na Jozo, ki služi med tujim svetom… »Dober je Joza,« bodeta govorili mati in sestrica in se ga bodeta spominjali z veseljem. Da, materi in sestrici podari desetici; saj sam ju ne potrebuje. Čemu bo njemu denar, ko ima vsega zadosti?

Domislil se je Joza tega, in dobro se mu je zdelo. Še preden si je mislil, je prišel v vas in jo je zavil po stranskem potu proti domu.

Glej, tam ob plotu je metal Hostnikov Cene denar h kamenčku. Doma so ga poslali v prodajalnico, naj kupi to in ono. A Cene je postavil sredi pota kamenček in je pričel metati denar.

»To je Mihec… to je Tone… to je Peter,« je govoril, ko je metal denar za denarjem. Vrgel ga je kvišku in je štel potem:

»Mož, glava… glava. mož. — Ej, tako bi te dal, ti Mihec, da bi ne imel nikjer nobenega gumba… Tebe, Peter, bi pa lopnil po glavi, da bi bilo joj.«

Šel je Cene nazaj in je pričel spet metati denar h kamenčku. Potem pa ga je pobiral in iskal okrog… A glej, kam pa je prišla desetica? Vrabca, sem-le je priletelam a zdaj je ni nikjer. Da bi se bila skotalila kam za plot, je nemogoče. Trava je tam in skozi travo ne more iti.

Zaskrbelo je Ceneta, da mu je šlo že na jok… O, desetica, ti nesrečna desetica, kam si vendar šla? Tepen bo Cene doma, pa zato, ker jo je metal h kamenčku in jo je izgubil… Bridko je bilo Cenetu v srcu in obupno je preteknil še enkrat vsak kotiček. A desetice ni bilo nikjer.

Sedaj se je spomnil hudobnega duha in navdalo ga je novo upanje… Pride hudobni duh in sede na denar, da ga ni mogoče več najti. Smeje se dečku, ki išče obupno kroginkrog jn ne najde izgubljenega denarja. Kajti hudobni duh sedi na njem in ga skriva… In domislil se je Cene tudi, kako se prežene hudobni duh in se pride do denarja.

Natrga trave in zvije v repič. Položi ga na kamen, razbija po repiču in govori:

»Pojdi, hudobni duh! Prikaži se, desetica!«

Stolče ves repič in prične iskati nanovo. Toda desetice ni bilo nikjer, naj jo išče, kakor jo hoče. Če več kot pol ure je bilo preteklo, in doma so ga že pričakovali. A Cene ni mogel v prodajalnico in tudi domov ni mogel. Izgubil je desetico in brez nje ni mogel nič kupiti. Vendar jo je še iskal neutrudno in je brskal po travi.

Takrat je prišel mimo Joza. Šele blizu je zagledal svojega sovražnika, ki je čepel za plotom in iskal po travi. Takrat je tudi vzdihnil Cene glasno in je tožil samemusebi:

»O, desetica, o. desetica — prikaži se!«

Postal je Joza radoveden in je gledal iskajočega Ceneta. »Denar je izgubil,« in pomislil, »in hudo mu je.«

Naslonil se je nedaleč na plot in je čakal, kdaj bo našel Cene izgubljeni denar. Tedaj pa se je dvignil Cene in je zagledal Bovčana.

»Privošči mi in mi je škodoželjen,« je dejal Cene samprisebi. Da bi le dobil desetico! Pa bi skočil nad Bovčana in bi ga zlasal… A desetice ni in naj jo išče, kakor hoče! Tepen bo doma, in šiba bo pela.

»Če bi iskal neumni Bovčan, pa bi morda našel denar,« mu je prišlo na misel. Poklical bi ga, in Joza bi iskal z njim in bi našel desetico… Toda ne — neumen je Bovčan; prevrnil ga je v grapo. Pa mu je zato obljubil maščevanje, in zdaj naj bi ga prosil pomoči?… A kaj bo doma? Hudo bo in težko. Če pokliče Bovčana, mu morda najde desetico, in lahko se še potem maščuje nad njim. Neumen je Bovčan, dela se z njim, kar se hoče… Tako je vstal Cene in je zaklical svojemu sovražniku:

»Jozek, oj, Jozek! Pridi sem!«

Ni se obotavljal Joza, ampak je prihitel k njemu. Čudil se je sicer, — mu ni šlo v glavo, da ga kliče Cene, njegov smrtni sovražnik. A šel je vendar in je preskočil plot.

»Izgubil sem desetico… Pomagaj mi jo iskati,« je rekel Cene. In iskala sta in molčala. A nista našla desetice. Že cela ura je bila pretekla. Obupan se je vsedel Cene na trato, in oči so mu postale solzne. Pred njim je stal Joza in ni vedel, kaj bi storil. Smilil se mu je Cene. Dobro je vedel, kaj ga čaka doma. Stiskal je desetici v žepu in se je boril sam s seboj… Dve desetici ima, pa bi lahko pomagal Cenetu. A obljubil je eno materi, eno pa sestrici… Cene je njegov sovražnik in še ničesar dobrega mu ni storil. Pa bi mu podaril desetico zato, ker ga sovraži?

Mislil je Joza to in je gledal na obupanega Ceneta, ki si je od skrbi zakrival obraz… Da bi on sam zdaj sedel tako, v skrbeh in obupu, kdo bi mu ponudil izgubljeni denar? In če bi ga kdo, kako bi mu bilo dobro in kako bi bil vesel. Na vse bi pozabil in nikdar bi ne mogel sovražiti onega, ki bi mu storil toliko dobroto…

Zganil se je Joza in je izvlekel roko iz žepa. Na dlani se mu je zasvetila bela desetica, in Joza je izpregovoril:

»Dve desetici mi je dal tuj gospod, Cene. Če hočeš, pa ti dam eno, da ne boš imel skrbi…«

Cene je dvignil glavo in se je razveselil. Toda že v naslednjem hipu je zmigal z glavo in je odgovoril:

»Nočem. Obljubil sem ti maščevanje in sem ti delal neprilike, kjerkoli sem mogel. Pa bi mi ti zato podaril desetico?«

»A kaj zato,« je odgovarjal Joza. »To se lahko pozabi. Ni treba misliti na vse to… Na, vzemi desetico.«

Cenetu je bilo hudo v srcu. Glej, sovražil ga je in mu je škodoval, kjer je mogel. A za plačilo mu ponuja desetico, da ga reši skrbi in žalosti doma… Sram je bilo Ceneta: ni se upal pogledati Jozi v oči.

»Vzemi, Cene! No, vzemi…«

Joza je prigovarjal in mu je silil denar. Dolgo, dolgo se je branil Cene; a naposled je vendarle stisnil desetico v pest. Potem pa se je naglo obrnil. Besedice ni rekel in je pohitel po potu proti prodajalni. Par solz mu je lesketalo v očeh…

* * *

Tisti večer se je plazil Cene okrog Gričarjevega dvorišča. Pogledal je tuintam preko ograje in je čakal Jozo. In naposled je prišel Bovčan in se je napotil na vrt. Tam je sedel pod visok jêsen in se je zatopil v lepe misli… Oj, jutri zjutraj prideta mati in sestrica in prineseta radost iz Trente. Veselo se bodo pogovarjali in ves dan bo gledal srečen v ljuba in draga lica… Da le pride že kmalu noč in da pride jutro…

Tedaj je stopil naenkrat k njemu Cene. Vsedel se je poleg njega in ni izpregovoril besedice. Začudil se je Joza. Potem je pripovedoval o veselju, ki ga čaka jutri. Poslušal ga je Cene in nazadnje se mu je razvezal jezik.

»Mislil sem, da si neumen. Joza.« je govoril. »A pameten si bolj kot drugi vsi… Pa pozabi tisto, Joza, in tudi na modrasa pozabi.«

»Ej, kdaj sem že,« se je zasmejal Joza. »Pa si me pošteno prestrašil takrat! Pa sem te tudi dobro prekotalil v grapo.«

In smejala sta se potem oha in sta postala tisti večer velika prijatelja. Veselo sta se pogovarjala in sta se ločila šele ob temi…

Tako ni bil Joza nič več siromak. Nihče se mu ni upal reči žal besede; kajti branil ga je hlapec Boštjan. A še bolj ga je branil Cene, ki je zlasal vsakega poredneža, če je rekel kaj slabega o Jozi. Čudili so se temu vsi, a nihče ni vedel prav, zakaj se je izpreobrnil Cene… Joza je živel srečne dni v tujini in je bil zadovoljen in vesel… Skalne Trente pa le ni pozabil. Ne pozabi je kmalu kdo, četudi jo je videl samo enkrat. Jožef Vandot.