Siromaček trde glave

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nekoč sta živela uboga oče in mati, ki sta imela še bolj ubo¬gega sina, kajti ta je bil zaradi svoje trde glave velik siromaček. Bil je neki tako trde glave, da si ni mogel, če se je še tako trudil, ničesar drugega zapomniti, razen očenaša in večernega vzdiha: »Jezus in Marija, vidva me varujta pred slabim in hudičem!«

Ker doma niso imeli ničesar, ga je mati poslala po svetu, da bi se česa naučil. »Imej vedno odprte oči in ušesa,« mu je rekla, »vse si zapomni in uči se ter na molitev ne pozabi!« Okrog vratu mu je za slovo in srečno popotnico obe¬sila še srebrnkasto svetinjico, ki jo je prinesla z božje poti na gori. Ta svetinjica naj ga obvaruje najhujšega. In res, siromaček je šel po svetu, da bi se česa izučil in našel delo. Toda ker je bil trde glave, so ga povsod nagnali. Od dolgega popotovanja je bil že ves raztrgan, gladen češče nego sit, palice pa je bil vajen bolj kot zmesnega kruha iz ovsene in ržene moke. Tudi hudih besed se je navadil. Toda te so mu šle mimo odprtih ušes, ovsenjak pa v lačen želodec ali pa v prazno torbo.

In tako je hodil od hiše do hiše, od vasi do vasi: po¬vsod je vpraševal za delo in povsod so ga pognali, ker bil je kratke pameti in si ni mogel ničesar zapomniti. Neko lepo popoldne, ko je že padal mrak, pride na veliko in prostrano dvorišče dveh graščin, stare in nove. Volčjaki so se hudo zagnali vanj in tako lajali, da so priklicali iz stare graščine samega grofa: »Kaj pa bi rad, potepuh?« se je zadri nad njim grof. »Prežlahtni gospod, kruha bi rad!« »Delal bi, delal! Za pastirja volarja si že dovolj velik. Toda gotovo si lenuh in ti paša ter delo smrdita kakor tvoja obleka!« »Ne, prežlahtni gospod, delal bi rad, le zapomnim si nič, ker vse sproti pozabim!« »Bedaka-noraka pa tudi jaz ne morem vzeti v službo niti za ovčarja niti za volarja, ker bi mi vso živad izgubil!« Dal mu je kos črnega kruha in rekel: »Na, da boš molil za dobrotnike!« Siromaček se je lepo zahvalil in poprosil še prenočišča. Tedaj se je graščak spomnil nove graščine, ki mu jo je sezidal čuden zidar, sam peklenski rogec. Za plačilo pa je bil zahteval, da lahko odnese tistega, ki bo prvi prespal noč v novi graščini. Grof si je mislil: »Tega norčka ne bo škoda, če ga rogec odnese v pekel kot svoje plačilo za zidanje!« Na glas pa se mu je prilizoval: »O srčece moje, le pojdi gor v graščino! V naši kuhinji boš dobil dobro večerjo: pečeno svinjsko meso, bel kruh in staro vino! Spal pa boš v novi grajski sobani, kjer do zdaj še nihče ni spal. Ponoči bojda straši. Ali se kaj bojiš?« »Nor sem, bojim se pa ne! Strahu ne poznam in ne bojim se niti hudiča!« se postavlja siromaček. »Če je tako, boš pa kar dober za mojo službo! Če nocoj prespiš v novi graščini, dobiš jutri za plačilo denarnico, polno zlatnikov in srebrnikov!« mu obljublja grof. Siromaček si misli: »Pravijo, da imajo nori srečo, jaz pa sem nor in sedaj me sreča išče in čaka!« Resno je obljubil. Dobro se je navečerjal pečenke in belega kruha ter se za žejo napil starine. Nato so ga peljali v novo graščino. V veliki in prečudno lepi sobani so ga pustili samega. Prekrasno je bilo tam, le nikogar ni bilo blizu. Brezskrbno je legel v mehko posteljo in se kar pogreznil v perju. Tedaj se je spomnil matere in očeta, ki spita na trdih posteljah in sta šla namesto večerje spat. Milo se mu je storilo. Odmolil je očenaš in svoj večerni vzdih, poljubil še srebrnkasto svetinjico ter trdno zaspal. Že ob desetih pa je prilomastil do steklenih vrat nek črn možak in ga grdo pogledal. Pokazal je žareč jezik, da se je hipoma razsvetlila vsa sobana in tudi njegova svetinjica. Siromaček se je prebudil ter se prekrižal: »Jezus in Marija, vidva me branita pred slabim in hudičem!« Črni možak ob vratih je zarjul, da se je sobana stresla. Nato je izginil. Siromaček je zopet zaspal, kot bi se ne bilo ničesar zgodilo.

Kar prilomasti ob enajstih drug črn možak, ki pa je bil še strašne jši: iz ust so mu Švigali plameni in za¬smrdelo je po žveplu. Pod lasmi na čelu sta mu Čepela dva rogova. Siromaček se je zbudil in se takoj zopet prekrižal: »Jezus in Marija, branita me pred hudičem!« Rogec peklenski je zarjul, da se je stresla vsa graščina, ter odropotal. Toda opolnoči je prilomastil sam peklenski poglavar, strašnejši od obeh prejšnjih. Tega pa se je siromaček tako ustrašil, da je pozabil na očenaš in večerno molitev, le materino srebrnkasto sve¬tinjico je poiskal na vratu ter z njo delal križe: »Jezus, Marija!« Svetinjica se je zasvetila kot sonce. Tedaj je Lucifer strašansko zarjul in s kopiti tako močno udaril ob tla, da se je stresla vsa graščina, popokale vse šipe na oknih in popadali s strehe vsi strešniki in žlebnjaki. Poglavar peklenščkov pa je pobegnil. Drugo jutro, ko je sonce stalo Že visoko, sta prišla v grajsko sobano grof in grofica. Silno sta se začudila: »Kaj te ni hudič odnesel?« »Trije so bili ponoči tu, vsi so strašno rjuli, ker vas niso našli, posebno zadnji. Malo me je bilo strah, a od¬molil sem očenaš in večerno molitev ter jim pokazal tole materino svetinjico, pa so vsi trije rogci zbežali!« In siromaček se je veselo dvignil. Grof je ostal mož beseda in mu dal denarnico, polno zlatnikov in srebrnikov, ker mu je rešil novo graščino. Peljala sta ga še v kuhinjo, kjer se je za opoldnič dobro najedel. Vtaknil je v torbo še po dva kosa mesa in belega kruha za očeta in mater ter veselo odšel proti domu. Vsi trije so si kupih dobro in rodovitno zemljo, si po¬stavili na njej leseno kočo ter živeli srečno do smrti. Imeli so vsega toliko, da siromaoku ni bilo treba več po svetu s trebuhom za kruhom. Materino svetinjico pa je skrbno nosil na svojem srcu in od tedaj se ni bal nikogar več na svetu, niti hudiča!