Sin kmečkega cesarja

Sin kmečkega cesarja: Povest iz XVI. stoletja Josip Jurčič

Viri:	4. knjiga Zbranega dela Josipa Jurčiča (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Baron Jošt Turen

Bilo je jeseni leta 1574, tedaj eno leto po nesrečni kmečki vojski.^[1]

1. Najhujša kmečka vojska na Slovenskem je bila l. 1573. Glavni vodja z vilami, motikami in drugim orodjem oboroženim trumam je bil Ilija, ki se je dal celo za kmečkega cesarja razznaniti. Večina kmetov je na borišču ali drugače konec storila; Ilija sam pa je bil z železno, v ognju razbeljeno krono kronan, da je strahovite smrti umrl.

Marsikdo že ni mislil na žalostne prigodke prejšnjega leta; marsikatera žena pak je še milo jokala po možu, katerega so ji obesili; nekateri otrok je očeta pogrešal, ki je sramotno smrt storil.

Sonce je stalo že čez poldne. Lahka sapica, že precej hladna, pihala je skozi odprto okno lesene ribičeve koče, ki je stala pri Savi nedaleč od Krškega.

Ribič, kakih petdeset let star mož, sedel je na nizkem stolcu in je tiščal velik črn lonec med koleni, iz katerega je hitro zajemal z leseno žlico in v usta nosil. Končavši svojo južino, jame zmerjati sina, sedemnajst let starega krepkega mladeniča, zakaj ni ravšljev in drugih mrež za ribji lov ta čas zakrpal, kar je bil on zdoma.

Da bi svojo jezico malo ohladil, stopi k oknu, še vedno godrnjaje. Naenkrat pa obmolkne, obrne se in pravi: »Alo, fant, brž, ven pojdi, brž!«

»Kaj pa je?« vpraša fant, ki se mu nikakor ni tako mudilo kakor očetu. Toda oče ni mogel odgovoriti, bil je že zunaj. Dasiravno precej len, vstane sin bolj iz radovednosti ko iz spodobne pokorščine in gre za očetom.

Zunaj se na pragu ustavi in debelo gleda.

Oče je veliko plav odvezoval, bil je gologlav, kučma je v blatu ležala; kajti ni smel biti pokrit pred visokim gospodom in mladim gospodičem, ki sta stala na bregu. Za njima je hlapec držal tri osedlane konje, ki so bili namenjeni na plavi prepeljati se z gospodarji vred.

Gospod, že precej prileten, ima velikanski meč; mlajšemu, kakih osemnajst let staremu mladeniču, tiči za pasom z zlatom okovan lahek meč, menda bolj zaradi lepšega kakor za brambo. Tudi hlapec je oborožen.

Kakor zamaknjen ogleduje ribičev sin zdaj vihrajoče pero na mladeničevem lepem klobuku, zdaj dragoceno obleko starega viteza in njegove svetle ostroge, zdaj konje in hlapca in si morda misli: »Kaj, ko bi jaz to ali pa to imel!«

»Kaj pa ti zijaš! Ali ne greš staremu pomagat?« pravi vitez osorno, ko ribičevega sina zagleda.

Jezno in potuhnjeno pogleda ta gospoda po strani, vzame vesla in drog in, kakor bi kljuboval, prav počasi stopa proti plavi, katero je bil oče odvezal. Ta hip ga tujec s kratkim bičem tako po bosih nogah udari, da zacvili in vesla ob tla vrže. Zaletel bi se bil v svojega gosposkega nasprotnika, ko se ne bi bil oče oglasil ter mu velel, naj brž dá vesla, da jih priveže. Srdito gospoda pogleda in na plav stopi.

Konji so bili vajeni tako prevažati se, zato so radi stopili s hlapcem in gospodoma na deske in ribič odrine.

Na oni strani dobi od gospoda nekaj denarja za dar in plačilo, tujci zasedejo konje in po vprašanju, ali je pot do Šrajbarskega turna lep, odjezdijo.

Ribič in sin se s plavjo vrneta.

»Oče, zakaj me je ta stari dedec gosposki udaril?« vpraša ribičev sin, ko do srede prideta.

Očetu sicer tudi ni bilo po volji, da tuj človek njegovo dete strahuje, vendar njemu tega ni smel povedati; dejal je tedaj: »Zakaj me ne ubogaš!«

»On mi ni še kruha dal nikoli,« odgovori sin. »Povem vam, če pride nazaj, da vas ne bo doma, jaz bom v sredi Save plav zvrnil, pa bo videl!«

»Za božji čas, sin! Kaj to govoriš! Kaj bi bilo potlej s teboj! Nikoli več ne bi bil zdrav.«

»O, ne bi me ujel, ne! Jaz bi splaval in utekel v hribe k Ilijevemu sinu in tistim, ki se skrivajo. Nihče me ne najde, za taka kota vem.«

Ribič prebledi. Kateri oče se za sina ne boji?

»Fant! Za Boga svetega, tega več v misel ne jemlji. Glej, ko bi kdo slišal, kaj čenčaš! Ali ne veš, da se ne sme o Kosomanu in Iliji govoriti! Bog te varuj in Mati božja! Kaj bi jaz revež na starost počel, ko bi te kdo slišal, da to govoriš in, bi se ti kaj hudega primerilo!«

»Kajpak!« pravi mladi ter se krepko v drog upre.

II. Kosoman, sin kmečkega cesarja

Komaj dobro uro pozneje naglo prikorači k ribičevi koči mlad, kakih osemindvajset ali trideset let star mož. Postave je srednje, prej majhne ko velike, pa nenavadno širok čez pleča in prsi. Ves zastavni život priča, da je velike telesne moči. Obraz njegov bi bil lep, ko ga ne bi kazile prežive, nekako preostro bliskajoče se oči, če že znemar pustimo gosto razraščeno, rjavo, nerazčesano brado.

Nekako hlastno, kakor bi se mu zelo mudilo, pokliče ribiča, potem se pa koj usede v mali čolnič. Malo se mu odgrne plašč, v katerem je zavit, in videti je obleka sicer kmečka, vendar iz boljšega blaga, dasiravno zdaj pomazana. Čemur bi se pa še najprej čudili, to je opasani meč, katerega nekako s plaščem prikriva.

»Le hitro na ono stran, boter!« kliče ribiča.

Ta se usede in začne veslati.

V sredo prišedši, ribič upre oči vanj in, kakor bi pozabil vsega, mirno drži veslo v roki.

»Prijatelj, Sava bo naju vzela, veslajte,« pravi tuji potnik.

»Kosoman!« pravi ribič.

Mlademu možu zlezejo obrvi skup in roka mu seže k mečevemu ročaju.

»Kaj je! Ali Kosomana nočeš voziti? Da, Ilijev sin sem ali pa Kosoman, kakor me hočeš imenovati. Veslaj! To ti pa povem, če bos zinil pred živo dušo, da si me videl in poznal, ne boš več tod veslaril.«

»Kaj še! Bog ve, da ti rajši pomagam, ko škodujem. Ti in tvoj oče sta nam dobro hotela narediti. Pa Bog ni hotel, kaj hočemo! Ne boj se, ne poznam takega, da bi te izdal, kar je kmečkih ljudi. Samo grajskih hlapcev se boj. Saj veš, da vedno slede za teboj.«

»Zdaj bom pa jaz za njimi. Pa ne za hlapci, za gospodarji! Koliko je že tega, kar se je Jošt baron Turen tukaj prepeljal? Ali veš, kam se je obrnil? Koliko jih ima s seboj?«

»Zdi se mi, da je šel v Šrajbarski turen k svoji žlahti. Jaz ga še dobro poznal nisem. Sin je ž njim in en hlapec. Varuj se ga. Saj veš, da je on največji sovražnik bil v vojski tvojega očeta in tvoji.«

»Gorje mu bodi!« godrnja Kosoman.

»Pravijo, da je ta baron Turen obsodil tvojega očeta v Zagrebu na tako strašno smrt.«

»Ha! Ali si tudi ti to slišal!?« zavpije Kosoman in skoči pokonci.

»Varuj, da čolna ne prebrneš in v vodo padeš,« pravi ribič.

Kosoman se zopet usede, pokrije obraz z rokami in nasloni glavo na kolena.

»Alo, pri kraju sva!« pravi ribič.

Kosoman mu ponuja plačo, toda starec zmaja z glavo in pravi: »Ne, Ilijev sin nima takega denarja, da bi ga jaz vzel. Bog te varuj, ker se sam nočeš. Moli, da ne boš kaj napačnega storil. Jaz bom tudi molil zate. Sicer pa me pokliči, kadar se češ prepeljati. Opolnoči vstanem zate.«

Solza se je starcu zasvetila v očesu.

Kosoman mu poda roko in se nasmehlja.

»Ti si poštena duša, Bog daj, da bi se še kdaj videla.«

»Še kdaj? Povej mi, kam si pravzaprav namenjen. Glej, jaz sem star, morda ti bom svetoval, da bo prav.«

Kosoman pogleda v tla, kakor da bi premišljal, ali bi povedal ali ne. Čez nekaj časa vpraša ribiča: »Stari, kaj bi tvoj sin, ki je še mlad, storil, ko bi te jaz vpričo njega za uho udaril? Ali bi to kar tako pustil?«

»Jaz mislim, da ne, jeznoritec je pravi. Precej vate skoči,« pravi ribič z nekim zadovoljnim smehljanjem.

»No vidiš, tak sem tudi jaz.«

Rekši, odide Kosoman z naglim korakom po poti, koder so jo prej trije jezdeci krenili. Ribič gleda za njim in premišlja tako dolgo, da izgine za drevjem.

»Škoda za njegovega očeta, škoda zanj! Nikamor ne sme med ljudi; kakor lisica se mora po skalah potikati in skrivališč iskati, dokler ga smrt ne zadene. Da bi le zdaj česa nespametnega ne naredil! Hvala Bogu, da je že dobro dolgo, kar so oni trije odšli. Kónj menda ne bo došel, ni klek. Ker je ves iz uma in tega barona neznano črti — Bog mu grehe odpusti in pokoro nakloni! — lotil bi se vseh treh.«

Medtem ko je ribič tako premišljal, pospešil je bil Kosoman stopinje in kakor človek, kateremu je veliko do tega, da koga doide, bolj tekel ko navadno hitro šel. Zavil je spodnji del svojega obraza v plačš in kapo pomaknil tik do oči, dasiravno ni bilo mrzlo in nikogar blizu pota, ki bi se mu bilo bati, da bi ga spoznal. Ob straneh pota so rastli stoletni hrasti; orumenelo listje je sapa metala potniku pred noge, kakor bi ga hotela ustavljati v naglem dirjanju.

Čez kake pol ure pride iz gozda. Razgled čez polje se mu precej daleč odpre. Vedel in videl je, kod se pot vije in kje zopet v hosti izgine. Jezdecev, katere je menda hotel doiti, ni bilo nikjer videti.

Utrujen se usede na velik kamen.

»Našel te bom vendar!« pravi zamolklo in zamišljen obsedi.

III. Pomagač

Nedaleč od Krškega stoji grad, ki ga kmetje od nekdaj imenujejo Šrajbarski turen. Ne spada le-sem, da bi preiskovali, zakaj se ravno tako imenuje. Sloveči stari zgodopisec Valvasor piše, da je bil morda kak »šribar« kdaj lastnik tega grada in da se je po njem ime prijelo. Dasi bolje razlage ne vemo, tudi te ne potrdimo. Pa saj to v naši povesti ni posebno važno.

Grad stoji na hribu. Proti Krškemu se razprostira planjava, na drugih straneh pak ga je obdajal tačas, še bolj ko današnje dni, velik gozd.

Šestdeset let pred našo povestjo že so bili uporni kmetje vdrli v ta grad in hudo gospodarili v njem.

Da se ne bi kaj takega več povrnilo, sezidal je bil šrajbarski graščak debelo in široko obzidje in na vsakem oglu postavil močen stolp, od koder se je pozneje lahko branil ne samo nepokornim kmetom, ampak tudi še hujšim sovražnikom tedanje naše dežele, Turkom.

V ta grad smo videli jezditi imenitnega plemenitaša barona Jošta Turna, premagovalca in sodnika kmečkega cesarja Ilija. Bil je gospodarju v Šrajbarskem turnu nekaj v rodu in hodil ga je skoro vsako leto enkrat obiskat.

Jesensko sonce je poslednje žarke upiralo v goste vrhove velikanskega bukovja Šrajbarskega turna v grajskem gozdu, kjer sta dva kmeta ravno sekire po tleh pometala in se drug za drugim usedla na ravno okleščeno deblo, nekoliko da bi se počila od dnevnega dela, nekoliko, da bi se prav v miru kako pomenila.

»Zdaj menda ne bo gozdarja več klek prinesel, le sediva. Kruha sva si že zaslužila, če je božja volja,« pravi starejši.

»Saj gospod ni vse leto in dan toliko storil ko midva danes,« odgovori mlajši.

»Kaj hočemo, ker je tako, že mora biti.«

»Jaz pa pravim, da ni, da bi moralo biti,« pravi mlajši in jeza mu zardi obraz. »Mi smo sami krivi, da nas tako imajo, kakor da bi duše ne imeli, da moramo drugim delati pred ko sebi in nam še to iz rok iztrgajo, kar z žulji pridobomo. Jaz sem že dostikrat premišljal: če je Bog zajca ustvaril, ustvaril ga je ravno tako zame kakor za graščaka. Drva rastó na božji zemlji zanj tako kakor za nas in vendar moramo mi slabe vrhove in brstino pobirati, graščaka pa čaka debelina, katere si še sam posekati noče. Mi smo neumni. E, Kosomana je bilo treba poslušati —«

Pri tem imenu starejši kmet naglo pokonci skoči in se ozre okrog in okrog ter prst na usta dene, šepetaje: »Tiho, tiho! Kaj, ko bi te kdo slišal, da se meniš o Kosomanu!«

»Ti si strahopet. In ravno zato, ker je bilo lansko leto preveč takih, kakršen si ti, ni Ilija in Kosoman nič opravil. Ko bi bili vsi vile in sekire poprijeli in z nami in s Kosomanom šli, kje bi bile zdaj graščine!«

»Boga zahvali in Mater božjo, da ne vedó, da si bil pri Kosomanu, in tiho bodi. Ko bi kdo slišal, zapró te ali pa še obesijo, kakor so druge.«

»Ali me boš ti izdal?«

»O, Bog obvaruj!«

»Jaz ti povem, da, ko bi zdajle Kosoman, ki pravijo, da je v gori in da bo še enkrat vojsko vzdignil, ko bi zdajle prišel in rekel: pojdimo! jaz grem precej ž njim.«

»Lepo te prosim, Martin, tiho bodi. Ti si neumen. Kaj sta nam Ilija in njegov sin pomagala? Ničesar. Enega so umorili, enega pa še bodo.«

»Bogve kako pride. Boš videl, Kosoman je pravi, on jim bo še katero zagodel, jaz vem.«

»Jaz grem domov,« pravi starejši in dene sekiro na ramo. »Ti, Martin, pa pojdi v grad, laglje hodiš ko jaz, in povej, da sva posekala, kar je bil nam odkazal.«

Oba se napotita, starejši kmet po eni, Martin po drugi stezi.

Poslednji ni bil še streljaj daleč, ko mu iz gošče mož nasproti stopi in v roko seže. Martin se oveseli in ustraši, ko spozna Kosomana. Nehote se ozre okrog, potem pa vpraša:

»Kaj delaš tukaj? Ravno sem o tebi govoril.«

»Slišal sem. Ali je resnica, kar si govoril?«

»To se ve da. Jaz zmerom pravim, da si ti mož in tvoj oče je bil pošten mož, Bog mu daj nebesa.«

»Ti si rekel, da greš z menoj, če je treba,« pravi Kosoman. »Ne z menoj. Sam pojdi v grad, kamor si namenjen. Tam pozvedi, kdo je danes prišel. Videl boš, če je res tisti, ki mu pravijo Jošt Turen, če ima sina s seboj. Skusi zvedeti, koliko časa tu ostane, kdaj misli oditi in kar še moreš. Vse to mi boš jutri opoldne tukajle povedal. Čakal te bom. Ali mi boš storil to?«

»Vse, vse, kar hočeš. Natanko bom zvedel, če le more kdo.«

»Ne pravi nikomur tega; tudi ne, da si me videl. Jutri se zmeniva kaj več,« pravi Kosoman.

Martin še za njim vpije: »Pazi, da te kdo ne spozna in da v sitnosti ne prideš. Pridi k meni spat.«

Kosoman prikima in koj potem ga Martin že ni videl.

IV. Stric

Noč se je storila. Tema je bilo, da človek ni ped zemlje pred seboj videl. Dež je začel liti, veter je žvižgal. V takem času človeku dobro dé, če preskrbljen sedi pod streho v gorki stanici in posluša, kako sapa debele kaplje v zaprto okno zaganja.

Svetokriški fajmošter, častitljiv starček, bil je ravno odvečerjal in svojo molitev opravil.

Videti je možu kakih sedemdeset let, skrb in žalost se mu bere z obličja. Večkrat vzdihne, potem pa glavo pobesi in sedi tiho. Kaj je pač staremu možu? Morda ga misel obhaja, da je na pragu v večnost, da so njegova leta potekla in se bo moral ločiti od tega sveta in težek odgovor dajati večnemu ostremu sodniku? Tega ne. Vse njegovo življenje je čisto, pripravljen je pred sodnika stopiti.

Spomin drugih reči mu navdaja bridkosti in mu teži srce. On je brat nesrečnega Ilije, kmečkega cesarja. Oče njegov, bogat, svoboden kmet, je bil dal njega in njegovega brata v neki klošter v šolo. Ilija je ostal po očetovi smrti gospodar, on je dokončal učenje in postal duhovnik.

Pač je kmalu sprevidel, že zgodaj sprevidel, kake nesrečne misli goji njegov brat Ilija. Zdelo se mu je, da namerja vzdigniti se zoper gosposko. Opominjal ga je večkrat lepo, očetovsko, naj si iz glave izbije take misli. Pravil mu je, da sveto pismo in cerkev zapoveduje pokorščino postavljeni oblasti, ne samo dobri, temveč tudi preostri in hudi.

Toda vse je bilo zastonj.

Tako je moral pred letom doživeti strašnih dogodkov, njegov brat je strašno smrt storil. Ali mu je Bog na onem svetu odpustil greh? Za to je stari duhovnik molil, ali zagotoviti mu tega ni mogel živ krst.

Stričnik njegov, Baltazar, Ilijev sin, ta je pregnan, ubežen, brez doma, izgubljen!

Kaj čuda, da je mož potrt in pobit, da vidno hira.

Te reči so fajmoštru po glavi rojile. Da bi se razmislil in tolažbe našel, jame brati iz svetega pisma. Komaj začne, ko zasliši, da nekdo trka, in kmalu, da gre njegova dekla odpirat.

Misleč, da bo treba iti h kakemu bolniku, zapazi šele, da je vihar in dež zunaj, vendar pravi: »Naj bo, božja volja je, dolžnost je sveta.«

Zdajci stopi Kosoman v sobo. Bil je ves premočen.

Bodisi da je imel fajmošter ze slabe oči od starosti ali ker je bil Kosoman nenavadno oblečen in je poraslo brado nosil, stari svojega bratovega sina ni spoznal.

»Kaj bi radi pri meni?« vpraša ga.

»Prenočil bi rad pri vas, stric!« odgovori mladi mož.

Duhovnik ostrmi.

»Baltazar!?«

»Ali me niste poznali? Da, dve leti je že, kar sem bil nazadnje pri vas. Postarali ste se.«

Fajmošter vstane in prime Kosomana za roko. Solza se mu utrne iz očesa. Usedeta se.

»O, prepozno prideš, ljubi moj, prepozno. Kaj je s teboj! Dve leti, praviš? Koliko nesreče v teh letih! Da bi tega ne bil doživel! Pa povej mi, od kod prideš? Kaj počneš? Ali si odpuščanje dobil od gosposke, od Boga?«

»Odpuščanja od gosposke, katero vi mislite, nisem iskal in ga ne bom, če se do smrti po gorah klatim,« odgovori Kosoman.

»Še zmerom tak kakor oče! Ne, tako ne smeš govoriti. Jaz vem, da ne smeš očitno pokazati se, skrivati se moraš, kajne?«

»Najbolj varno je.«

»No, vidiš, to ne gre. Prav je, da k meni prideš, ljubi moj! Morda ti bom kaj pomagal. Jaz ne morem in ne smem zate prositi. Glej, ker sem brat tvojega nesrečnega očeta — Bog se usmili njegove duše! — ne morejo me lahko videti. Pa imam prijatelje, ki bodo prosili zate; opat v Kostanjevici veliko premore. Obljubi, da se poboljšaš, in vse se bo naredilo. Kajne, da ti je žal, da si očeta poslušal, ki te je napak učil?«

»Prositi ni treba zame.«

»Mora se, mora. Sicer se boš ves izgubil. Rešiti moram tebe, sicer bom težko umrl. Ko bi ti vedel, kako hudo je meni, kako me srce boli za tvojega očeta —«

Stari ni mogel izgovoriti.

»Tudi meni, stric, je hudo. Ta reč ni se končana niti pozabljena. Ko bi tega ne bilo, če bi že prav prosili zame, zdaj je zastonj in nepotrebno. Nočem milosti od tistih, ki je niso nikdar poznali,« pravi Kosoman jezno in oči se mu nekako čudno oživé.

»Ni zastonj! Kdor trka, temu se odpre. Ti si mlad, oče tvoj te je zapeljal. Če bodo videli gospodje, da se češ vrniti na pravo pot, radi ti bodo prizanesli in postal boš zopet pošten človek. In morda ti bo Bog dolgo življenje pustil, da boš spoznal, kako zelo si bil zašel. Prosi ga za to.«

»To se bova še vse zmenila, stric! Storil bom pa, kar sem si namenil.«

»Kaj si namenjen storiti?«

»K vam sem prišel prosit nekoliko denarja.«

»Kolikor imam, vse ti dam, Baltazar, samo poslušaj me.« Rekoč fajmošter vstane in odpre omarico. "Vzemi, kolikor hočeš, veliko nimam.«

Kosoman vzame nekaj malega.

»Zdaj povej, kaj misliš storiti? Ali bo tako, kakor jaz pravim?«

Kosoman upre oči v tla, precej pa se skloni pokonci in nekako odvažno pravi: »Stric, lagal ne bom, po resnici vam povem, kaj mislim. Nikar me ne pregovarjajte. Zastonj je. Glavo za glavo! Jaz moram enega tistih v roke dobiti, ki so mojega očeta mučili. Glavo za glavo, to sem se zarotil.«

Kakor bi treščilo vanj, zgrudi se stari duhovnik na stol. Nobene besede ne more spregovoriti. Srpo gleda stričnika.

»Enega, in sicer poglavitnega, imam že na sledu in gotovo mi ne uide. Kadar bom svojo dolžnost zvršil, potlej se bom vrnil k vam in videli boste, kako bom pohleven postal. Zdaj pa svojega očeta ne smem pozabiti. On bi tudi ne bil kar tako pustil, ko bi bil kdo meni kaj prizadel.«

»Moj Bog!« vzdihne stric.

»Lahko noč, pri vas ne smem ostati,« pravi Kosoman odhajaje.

»Baltazar!« kliče fajmošter, ko so se vrata za Kosomanom zaprla. Ali Kosoman ni slišal tega klica, ali ga ni slišati hotel, ne vemo. K stricu ga nazaj ni.

Da ubogi starec to noč ni očesa zatisnil, to si je lahko misliti. Ilijev sin pak je, prišedši iz stričeve hise, pod plaščem skriti meč bolj priročno opasal, zavil se in krenil od Sv. Križa proti Šrajbarskemu turnu, ne zmené se veliko za dež in vihar, ki mu je okoli ušes pihal. Nedaleč od grada je stala samotna koča, kjer se je še luč svetila. Tam potrka Kosoman na okence in zakliče: »Martin, odpri!« Vrata se odpró, Kosoman stopi v vežo. Ne dolgo potem ugasne luč in sliši se iz koče le polglasen pomenek.

V. Zmenjena ženitev

Gospodar v Šrajbarskem turnu je bil vdovec. Imel je eno samo hčer, Heleno, katera je bila v tem času, ko se naša povest godi, blizu dvajsetih let. Njej je bila namenjena po očetovi smrti dediščina vsega posestva Šrajbarskega turna. Želel je tedaj oče zeta dobiti, da bi mu bil po volji, vreden naslednik njegovega rodu, podpora njegovi hčeri in njegovi starosti.

Ker je bila lastnija precej velika, ponujalo se je zetov obilo in starec je imel kje izbirati.

Tudi Jošt baron Turen je prišel ravno s tem namenom, da bi svojega mlajšega sina Viljema ponudil. Mudil se je v gradu že več tednov. Med tem časom je grajski gospodar in gotovo ž njim vred tudi njegov gost zapazil, da se je med lepo Heleno in mladim baronom prijateljstvo sklenilo, o katerem ni nobeden mogel dvomiti, kam meri.

Graščak, kateremu se je mladi Turen vedel močno prikupiti, ni bil nejevoljen te zveze in pogodba med očetoma je bila hitro gotova in sklenila sta zaročitev.

Ker se je pa mladenič obema še premlad zdel za tako važen korak, ki človeka veže za vse življenje, in ker je graščak po pravici dejal, da je v tedanjih nevarnih časih treba trdnega, izvedenega gospodarja na gradu, pobogala sta se, da se poroka še za dve leti odloži. Med tem časom pak je bil Jošt Turen namenjen poslati sina iz dežele, da se kaj priuči, značaj utrdi in bolj možat postane.

Ker se zaradi te pogodbe med očetoma, katere sta se tudi sin in hči veselila, ni več prav spodobilo, da bi mlada dva namenjena zaročenca pod eno streho stanovala, sklene baron Jošt Turen zapustiti s svojim sinom gostoljubnega starega prijatelja na Šrajbarskem turnu in vrniti se na eno svojih posestev, katerih je več imel.

Debel sneg je bil zapadel. Popotovanje je bilo tedaj tačas, ko še ni bila dežela s cestami preprežena, prav težavno. Silil je graščak gosta, naj še nekoliko časa ostaneta, da sneg odkopni ali da se vsaj pota razhodijo.

Vendar, ker se je že božič bližal in iz gori omenjenih razlogov, ostane Jošt Turen pri svojem sklepu in določen je bil dan slovesa in odhoda.

Bilo je mrzlega meglenega jutra. Hlapci so imeli konje osedlane v dvoru, stara dva si sežeta v roke, nevesta se jokaje od mladeniča poslovi in koj potem odjahata plemenitaša, oče in sin, s svojim hlapcem in dvema oboroženima služabnikoma, katera jima je bil graščak za spremstvo do pol pota vsilil, rekoč, da morda vendar ni tako varno potovati po samotnih potih, kakor bi si mislil.

Kmalu je gosta megla zakrila odhajajoče krdelce očem starega graščaka in njegove hčere.

»Zdaj bova zopet sama, Lenica,« pravi oče in se obrne v grad.

Te besede izvabijo vnovič solze iz oči nevestinih.

»No, dve leti bo kmalu preteklo in potlej bosta združena za zmerom; saj tudi popred nisi jokala, ko ga še poznala nisi,« pravi starec smejé se.

»Jaz se bojim, da se ne bi kaj hudega pripetilo.«

»Ne bodi neumna,« pravi oče in oba gresta iz dvora v grad.

VI. V vinskem hramu

Ravno to jutro navsezgodaj je bila v samotnem vinskem hramu nedaleč od pota, ki drži od Šrajbarskega turna proti Savi, zbrana druščina devetih mož.

Sedeli in stali so krog soda in lončena majolika je romala okrog in okrog. Pol hleba kruha je eden v roki držal in ga lomil in ponujal zdaj temu in onemu. Vrata so bila priprta, tako da je bilo na pol tema. Tiho so se pomenkovali. Ob stenah so bile prislonjene sekire, debele težke palice, v katere so bili ostri žeblji zabiti, in dve puški.

Bili so to pregnani, ubežni kmetje iz poslednjega punta. Vsi so bili nekako divjih, odurnih obrazov. Kosomana med njimi lahko spoznamo.

»Le pijte, kakor morete,« pravi Kosoman, »samo varujte se, da ne bo kateri pijan. Težko delo imamo. Korajže bo treba.«

»Martina še ni. Morda ga ne bo in potlej ne vemo, ali bo kaj ali ne,« pravi eden možakov.

»Gotovo pride povedat, kdaj pojde oni gosposki pes iz grada.«

»Kje ga bomo pravzaprav počakali?« vpraša drugi.

»Doli v ovinku,« pravi Kosoman. »Pol se nas ustopi v goščo na eno stran, pol za skalo na drugo. Ko bodo mimo prijezdili, planemo hitro nanje in pomečemo jih na tla. Hlapca malo obstrelite, potlej naj pa uide, če hoče. Njega nam ni treba, da imamo le starega, in dobro je, če še sina dobomo. Le naglo storimo, da se ne bo utegnil braniti; zakaj trden je še in veliko opravka bi imeli ž njim, če bo utegnil meč iz nožnič dobiti. Sina se še mleko drži; njega vsak potare. Saj nas je devet, tam je pa pravzaprav samo eden.«

»Kaj pa, če jih bo kaj več? Če bo kaj hlapcev s Turna?«

»Saj jaz vem, da bodo samo trije. Martin je bil včeraj v gradu in je slišal, da ne mara, da bi ga kdo spremljal,« pravi tretji.

»Lotimo se jih, če jih le več ne bo ko nas,« pravi Kosoman.

»Potlej pa pobijemo, kar se dá,« pristavi drugi.

»Njega ne do smrti. Živega moramo imeti.«

Zdaj zaslišijo stopinje po snegu in obmolknejo. Vrata zaškripljejo, Martin stopi v hram in pravi: »Le hitro, preden bo eno uro, mislim, da bodo šli.«

»Koliko jih je?« vpraša Kosoman naglo.

»Pet,« odgovori oni.

Vsi malo osupnejo.

»Katera dva še?« vpraša eden.

»Tista dva Vlaha, ki v gradu služita.«

Kosoman zaškriplje z zobmi. Ta dva hlapca sta bila znana, da sta trdna in da sta bila že večkrat v boju. Da se na svoje pajdaše ne sme posebno veliko zanesti, to je Kosoman vedel.

»Vendar mi uiti ne sme. Hajdimo!«

Izpijó iz majolike, poberó vsak svoje orožje in zavrstjo odhajajo skozi vrata. Martin ostane sam. Da bi utolažil svojo vest, ki mu je morda očitala, da je po Iškarijotovo človeka izdal in mu do nesrečne smrti pomagal, usede se k sodu in začne piti na vse duške.

Medtem oni možje tiho koračijo skozi vinograde do gozda in potem med drevjem proti potu. Sneg je bil zamrznil tako, da se ni udiralo, in sled se je komaj poznal.

Pridejo do mesta, kjer so bili namenjeni prežati. Kosoman jih razstavi in jim še enkrat zatrdi, kako naj se obnašajo. Tistima dvema, ki sta imela puški, veli, naj merita vsak v enega Vlahov, grajskih hlapcev. Počenejo za grme in za veliko skalo in vse je tiho.

VII. Prvi poskus maščevanja

Pot je bil še malo razhojen. V zmrzlem snegu so se konjem noge udirale, da so jim bili členki nad robom krvavi. Zato je baron Jošt Turen ukazal, konj ne priganjati, in jezdili so prav počasno. Kjer je bil pot slabši in ožji, šli so kakor divje gosi, eden za drugim v vrsti. Le po nekaterih mestih sta jezdila oče in sin vštric.

Bodisi ker je svoj namen na Šrajbarskem turnu prav dobro dosegel ali ker je bil proti domu na potu, stari baron je bil prav dobre volje. In čeravno ni imel po svoji nekako ostri naturi navade z Viljemom, svojim sinom, govoriti o samem sebi, pravil mu je danes različne dogodke iz svojega življenja, o turških bojih, v katerih je on poveljnik in zmagovalec bil, o poslednji kmečki vojski itd. Ravno ker je bilo to nenavadno, poslušal ga je sin zvesto in z neko otročjo hvaležnostjo, tako da so mu hitro zginili grenki občutki prezgodnje ločitve od namenjene mu neveste.

Nazadnje mu je oče ravno pravil o kazni, katero so bili on in drugi prisodili Iliji, tako imenovanemu kmečkemu cesarju.

»Meni se zdi, oče,« pravi Viljem, »da je bila to prehuda kazen, da ste ga z razbeljenim železom umorili. Ta človek je bil vendar hraber in pogumen mož. Ali bi ne bilo bolj pravično kar ustreliti ga ali ob glavo deti, da bi bil lagljo smrt storil?"

»Tega ti ne umeš,« odgovori oče. »Zgled in strašilo smo morali dati temu nepokornemu ljudstvu za večne čase. Kmet je trdovratnejši in upornejši, če bolje ravnamo ž njim. Nobena kazen zanj ni prevelika, če se predrzne ustavljati se. S prizanašbo in dobroto ne boš nikdar dobro opravil pri njem.«

Sin morda ni bil tega prepričan, ali ker je oče rekel, da je tako, moral je verjeti, zakaj oče je bil star, skušen in spoštovan pri pametnih ljudeh, kateri so bili tudi po sinovi misli le plemenitaši.

»Ali mislite, oče, da so kmetje zdaj za vselej ukroteni?«

»Malo ima to ljudstvo razuma,« odgovori baron, »vendar naši meči so jim že toliko trde glave pomehčali, da bodo menda sprevideli, da niso za orožje ustvarjeni, če jim ga mi v roke ne damo, tedaj tudi ne, da bi z nami bili v eni vrsti. Sprevideli so, da ne pomaga drugega kakor pokornost. Jaz sem imel lani samo 500 v naglici zbranih ljudi in 2000 sem jih v pol ure razpodil. To jih bo menda podučilo. Menda se ne bodo z glavo ob kamen zaletovali.«

»Pa pravijo, da je tistega Ilija sin še živ. Ta bi morda se enkrat kaj začel.«

»Ni se bati. Ne bo dolgo, da ga dobimo, in šel bo za svojim starim.«

V takih pomenkih so bili prijezdili blizu ovinka, kjer so kmetje s Kosomanom nanje prežali.

Po sreči ali nesreči je pomolil eden teh mož izza grma glavo, da bi videl, kako blizu je sovražnik.

Viljem ga je videl.

»Tam za onim grmom je nekdo skrit,« pravi, kazaje očetu na ono mesto.

Stari vojščak pogleda tja, pa pravi:

»Ti potuhnjenci se še ne upajo človeka srečati. Raje se skrije.«

»No, bomo videli, kaj dela.«

Viljem pokliče enega hlapcev, ki so nekaj od njih zadaj jezdili in mu veli: »Pojdi naprej in spodi izza le-onega grma zajca. Videl sem ga.«

Hlapec, grajski Uskok, misli, da je res zajec tam, spodbode konja in kmalu je bil v ovinku.

Ta hip poči puška, hlapec se zvrne raz konja in pade v sneg. Kosoman in njegovi pajdaši skočijo na pot in obsujejo barona in njegovo krdelce. Drugi strel ni nobenega zadel.

Vname se boj. Kosomanu ni že zaradi tega po sreči šlo, ker ni mogel barona nenadoma napasti.

Težki baronov meč v hipu ob tla vrže dva kmeta, ki sta se nerodno branila s svojimi sekirami, trije pobegnejo koj, trije kmalu za njimi.

Kosoman opazi, da je sam, popusti mladega barona, kateremu je bil meč iz rok zbil in ga na tla vrgel, in, ker ni hotel, da bi ga pobili ali ujeli, uide v goščo, kamor ni mogel nihče za njim. Bil je poslednji čas zanj, zakaj oče je bil zapazil, v kaki nevarnosti je sin.

Viljem je bil prav malo ranjen. Ravno tako baronov hlapec.

Vrnili so se na Šrajbarski turen. S strahom je graščak slišal to novico. V naglici pošlje vse svoje oborožene hlapce gozd preiskat in nekaj drugih po ranjenega hlapca in dva kmeta, ki so na mestu obležali.

Samo ob sebi se razume, da se je baronovo odpotovanje zopet odložilo.

Eden hlapcev je bil v boju Kosomana spoznal. Hitro po vsej okolici se ta novica razširi. Vsi so pričakovali, da je to samo začetek nove kmečke vojske.

Proti večeru pridejo hlapci nazaj. Prinesó ranjenega tovariša, onih dveh kmetov ni bilo nikjer. Tudi v gozdu niso žive duše videli.

Samo Martina so našli v vinskem hramu pijanega. Ker je graščak menil, da ta morda kaj ve, dal ga je zapreti. Ko se je iztreznil, izpraševali so ga ostro in žugali mu, če ne bo resnice povedal. Martin se naredi neumnega, pravi, da ni slišal ni videl ničesar, da je mislil iti v neko sosednjo vas, medpotoma našel oni hram odprt in šel vino pit.

Drugi dan pa je bila Martinova koča zaprta in njega ni bilo nikjer. Ljudje so si šepetali, da je šel v hribe h Kosomanu.

Tudi stari svetokriški fajmošter zve vse te reči in ta žalostna novica ga tako pretrese, da si za trdno nameni izbrisati stričnika iz spomina. Da pa dobri mož tega ni mogel, priča to, da mu je žalost zanj prinesla dolgo bolezen, od katere je do prve spomladi komaj malo okreval.

VIII. Čez dve leti

Dve leti preskočimo. V dveh letih se na svetu veliko premeni in predrugači. Kosomana ni bilo več v tem kraju. Nihče ga ni videl. Le pravljica je vedela čudne reči o nekem možu povedati, ki je z velikim krdelom malovrednih, obupnih ljudi, ki so se svetu morali odtezati, stanoval v kamnitih solčavskih gorah. Ta pravljica je trdila, da se ta razbojnik imenuje sin kmečkega cesarja, da je strah in groza bogatim gradém in popotnim plemenitašem. Pravila je, da pri kmetih ne ropa, da ne stori žalega ubogemu vaščanu, da je pa že nekaterega gosposkega človeka za vselej zmanjkalo s ceste, da iz grajskih čred voli pobira itd.

Veliko so si višji oblastniki prizadevali uloviti tega roparja; toda vtaknil se je v hribe, kamor ni nihče za njim mogel, da bi bil živ prišel nazaj. Več časa ni bilo slišati o njem, pa pokazal se je s svojo četo naenkrat zdaj tu, zdaj tam.

Le enkrat je bil prišel v obližje Šrajbarskega turna, v Sv. Križ, svojega strica obiskat na mrtvaškem odru.

Stari fajmošter je bil po dolgi bolezni umrl. V svojem testamentu je bil oporočil, da polovico njegove zapuščine dobi Baltazar, njegov stričnik, če se drugega, poštenejšega življenja poprime in pomiloščenje dobi od gosposke.

Dobri starec, ki je veliko grešnikov videl na pravo pot vrniti se, upal je do poslednje ure, da se mora tudi on, zadnji ud stare poštene rodovine, vrniti na pot, katero je bil zgrešil.

To je Kosoman zvedel, dasiravno je bil daleč od njega. Pozno ponoči je prišel z oboroženo druščino slovo jemat od mrtvega moža, ki je v življenju vedno za blagor njegov govoril, svetoval, delal in molil. Ljudje, ki so ravno pri mrliču čuli in s strahom in grozo videli glasovitega moža v izbo stopiti in jokati, čudili so se in dejali: »Kaka škoda za takega človeka.«

Samo pol ure se je pomudil. Več ga ni bilo v dveh letih v tem kraju. Tudi za zapuščino ni nikdar vprašal.

Graščak s Šrajbarskega turna, ki je bil, kakor smo že povedali, tudi prileten, oslabel je bil v teh dveh letih tako, da ni mogel iz sobe. Videl je, da se mu smrt od dne do dne bolj bliža. Največja njegova želja je bila, da bi še nekaj časa živel in hčer tako omožil, da bi videl, da je prav. Zato je svojemu prijatelju baronu Joštu Turnu poročil, naj se s sinom podviza in uresniči to, kar je bilo pred dvema letoma dogovorieno in sklenjeno.

Ker graščak že sam ni mogel nikamor ven, imela je Helena, njegova hči, skoro vse skrbi, ki zadevajo gospodarstvo in gospodinjstvo. Podložniki Šrajbarskega turna so bili te spremembe jako veseli, čutili so razloček med starim čemernim ukazovalcem, kateremu ni bila nobena reč po volji storjena, in med novim, dobrosrčno, z vsakim prijazno Heleno, katero so spoštovali stari in mladi.

Znano je bilo med ljudstvom, da je za njihovega prihodnjega gospoda namenjen baron Viljem Turen, sin slovečega premagovalca Kosomanovega oddelka kmečke vojske. Ljudje radi sina po očetu sodijo. Oče pak je bil med vsem ljudstvom prav na slabem glasu. Govorica je še poviševala okrutnost in neusmiljenost, s katero se je skazoval pri kaznovanju ujetih kmetov iz zadnje vojske. Tudi se je govorilo, da ne dela posebno dobrotljivo in prizanesljivo s podložnimi svojih graščin.

Mislili so, da mora sin biti tak, kakor je oče. V domačih pomenkih so tedaj podložniki Šrajbarskega turna večkrat ugibali in tožili si, kaka škoda je, da dobra grajska gospica dobó moža, ki ji ne more biti čisto nič podoben. Ravno zaradi tega niso imeli tiste zaupljivosti in ljubezni do nje, katero je lepa devica, tolažiteljica bolnih in nadložnih in pomočnica v vsaki nadlogi, po vsej pravici zaslužila.

Na graščakovo poročilo pride kmalu odgovor, to je, baron Jošt Turen sam. V štirih tednih ima biti poroka.

Priprave za veliko slovesno svatovščino se začnó na gradu delati, povabila se razpošljejo bližnjim in daljnim sorodnikom in sosedom. Tudi podložnim je ukazano, kaj bodo imeli storiti, da se slovesnost veselega dne poviša.

Prior iz bližnjega kostanjeviškega kloštra, gospod plemenitega stanu, prijatelj graščakov, je obljubil, da pride sam sveto zvezo sklenit.

IX. Dva služabnika

Dolžni smo svojim bralcem dogodek iz nekaj časa poprej povzeti, kar se nam zdi imenitno za daljnji razvitek naše povesti.

V tistem času, ko je povsod kraljevala nezaupnost, nevarnost in nemir, morali so se graščaki preskrbljevati z zvestimi služabniki, na katere so se mogli v vsaki priliki zanašati. Ker svojim lastnim podložnikom niso zaupali sebe in svoje varnosti, najemali so si popotne vojščake z Nemškega, tako imenovane »landsknechte«, tiste ljudi, o katerih je znano, da so služili vsakemu, kdor jih je dobro plačal, in niso posebno tankovestno vprašali, ali jih rabi za dobre ali slabe namene.

Ravno tako kakor te nemške vojake, jemali so v službo posebno dolenjski kranjski plemenitaši jako radi Uskoke ali, kakor jih ljudje še današnji dan imenujejo, Vlahe. Ti so veljali kakor zanesljivi, vsem plemenitaškim željam z radovoljnostjo služeči ljudje in hrabri bojniki.

Na Šrajbarskem turnu je gospodar potreboval več hlapcev. Rad je tedaj v svojo službo vzel dva Uskoka, ki sta se prišla ponujat.

Eden izmed teh dveh je bil precej postaren, grdega, odurnega obraza in neprijaznega obnašanja. Imenoval se je Peter in trdil je, da je že zaslužil pri nekem manjšem, malo znanem graščaku blizu Ljubljane. Drugi, Janko, dejal je, da ni bil še nikjer v službi, in je bil mlad fant čednega obličja, pa nekako lokavega potuhnjenega vedenja.

Heleni oba nista bila po volji in rekla je očetu, naj ju kakor neznanca ne jemlje v hišo. Pa stari se v tem ni dal pregovarjati, rekši, da ljudi že po obrazu pozna, kateri so pošteni, kateri niso. Vendar je deklica vkljub tej očetovi modrosti neko nenavadno slabo nagnjenje imela do teh dveh. Zdelo se ji je — menda po čudni, marsikateremu človeku in sosebno ženskemu spolu vrojeni slutnji — da ta dva človeka nista prinesla božjega blagoslova v hišo.

Navada in čas vsako čutje nekako oslabita.

Tako je s časom tudi Helena jela misliti, da ta dva krivično sodi. Zakaj delala sta pridneje ko drugi, skušala sta vsak ukaz in sploh ni bilo nobene napačnosti očitno videti.

Čudno je pa bilo, da sta ta dva hlapca imela denar za pijačo in druge raztroške, in sicer veliko več, kakor sta mogla zaslužiti.

Tudi to bi se bilo lahko komu čudno zdelo, da se za prvega nista z drugo družino nič pečala, tihe pomenke imela med seboj, ob praznikih večkrat kam izginila, sicer pa vse v gradu ogledala, vsakega dela lotila se.

Šele nekaj tednov pred namenjenim svatovskim dnevom se jameta drugim hlapcem, toda samo svoje vrste, namreč Vlahom, bližati in sosebno z dvema zvesto pomenkovati se.

Kaj so se ti poštenjaki menili, ni nikdar nihče zvedel. Samo mladi pastir, deček trinajstih let, čul je nekdaj ponoči nekoliko besedi, katere so ga postavile v veliko nevarnost, dasiravno jih ni razumel.

Zaspal je bil namreč v hlevu, kjer so se tudi oni štirje Vlahi vsak večer shajali. Nobeden izmed njih ga ni bil zapazil. Ko se fantič prebudi, dejal je ravno stari, grdi Peter enemu hlapcu: »Več boš pri njem zaslužil kakor pri katerem bodi gospodu. On ima, kolikor hoče. Dal ti bo, kolikor nama.«

»Kaj pa bo, ako se zve?« vpraša drugi Uskok.

»Kako se bo zvedelo? Molči, pa je dobro. Mi nimamo drugega opravka, kakor v roke mu pripravimo tega plemenitaša, kadar pride. Plačal bo nam dobro. Kaj bo potlej ž njim počel, to nam nič mar. Kadar to opravimo, zapustimo hitro grad.«

»Naprej plača?«

»To je da, kaj meniš, da sem jaz tako neumen in Janko! Jaz nikomur ne zaupam. Tudi temu Kosomanu ne, čeravno ga poznam. Njemu vseeno, ali ima kaj ali nima.«

»Velja!« pravi oni in udari v Petrovo roko.

Zdajci pastirja v slami zagledajo. Petrovo obličje še bolj zatemni in morda v prenaglici sname Vlah skrit nož izza pasa. Eden ga začne pogovarjati, rekoč, da ni fant ničesar slišal in da pravil ne bo.

Zažuga torej prestrašenemu dečku vse muke in kazni, če besedico črhne o tem, kar je slišal, potem ga brcne z nogo in spodi iz hleva.

Samo ob sebi se ve, da je bilo pastirja strah samo misliti o tem.

X. Poroka

Zaželeni dan pride. Lepega poletnega jutra je bilo, nebo jasno, sonce je veselo vzhajalo, kakor bi se z veselimi ljudmi vred veselilo tega dne.

Svatje so prihajali od vseh strani, imenitni in neimenitni plemenitniki s svojimi ženami in hčerami, na lepih konjih in brzih vozovih. Tudi ženin s precejšnim krdelom svojih sorodnikov je bil prijezdil še prejšnji večer.

Da bi se ta veseli praznik na Šrajbarskem turnu slovesneje praznoval, uganjena je bila poroka v bližnji samotni podružni cerkvici, katero so nekdanji pobožni posestniki Šrajbarskega turna na lastne stroške postavili. In da bi bil ta dan zares praznik, ukazano je bilo kmetom, da ne smejo ničesar delati ni domá ni na polju. Tlačanje so tej zapovedi tem laglje in toliko rajši pokorni bili, ker so vedeli, da jih bo čakal v grajskem dvoru danes velikanski sod vina in dolga miza mesa, kar se ne dobó vsak dan.

Pred omenjeno cerkvico je stala na obeh straneh pota noter do cerkvenih vrat množica radovednih ljudi, ki so ogledovali dolgo vrsto svatovskih gospodov in gospá, lepe bogate obleke poslednjih, z zlatom in srebrom okovane meče, uzde in sedla in naposled rajdo jezdečih oboroženih hlapcev z divjimi neprijaznimi obrazi in zaničljivimi pogledi.

Med to množico sta stala v največjem vretju skrita tudi dva moža, ki sta pazljivo gledala, sicer pa vedno molčala. Eden izmed njiju je celo štel vse oborožene člane svatovske vrste. Ko mu je prišel baron Jošt Turen na vrsto, razvnelo se mu je oko in gotovo se je, gledaje za njim, uštel za nekaj parov.

Poslednji v vrsti so jezdili domači hlapci. Vlah Peter zagleda omenjenega moža med zvedavimi kmeti in mu z očmi pomiga. Nekaj blizu stoječih to opazi in oči obrne tjakaj.

»Tak je kakor Kosoman,« šepetali so kmetje, pa preden je kdo videl kako in kaj, že onega moža ni bilo nikjer.

Množica jame v cerkev vreti, kjer je kostanjeviškega kloštra prior pred poroko imel maševati.

Za svate so bile spredaj pri oltarju napravljene klopi, kmečko ljudstvo je stalo in sedelo zadaj.

Božja služba se prične. Kakor je navada, molilo jih je mnogo, veliko pak jih je tudi bilo, ki so razmišljeni stali, pozabili, da so v božjem svetišču in z nespodobno zvedavostjo ozirali se in opazovali zdaj tega, zdaj onega.

Med temi je bil tudi Kosoman. Stal je v kotu, naslanjal se je na zid in venomer gledal v ono klop, kjer je sedela nevesta zraven ženina, njegovega in svojega očeta. Očitno je bilo, da ni molil niti za svoj niti za blagor novozaročencev. Bil je bled, srpega pogleda, ustnice je tiščal skupaj.

Tudi tukaj ga ljudje zapazijo. Več oči, ki so bile prej v svate obrnjene, uprlo se je zdaj v Kosomana. Ljudje jamejo glave skupaj stiskati, tiho šepetati in nanj kazati.

Zapazivši to, pogleda Kosoman nevoljno in zaničljivo po ljudeh, migne svojemu tovarišu, ki je tik njega bil, in odide iz cerkve. Izmed graščakov in hlapcev ga ni nobeden opazil. Tudi jih je bilo malo med njimi, ki so ga poznali.

Maša in poroka je bila končana.

Svatje se napotijo v grad na pirovanje, radovedno ljudstvo se razkropi. Tu ugibljejo stare ženice o prihodnji usodi mlade neveste, tam deklice sodijo ženina, drugje pa kmečki možaki z glavo zmajujejo, govoré o prihodnjem gospodu, ki nič posebno dobrega ne obeta, ali pa skrivnostno povprašujejo, kaj pač to pomeni, da se je glasoviti Kosoman zopet prikazal in ravno na tem mestu. Vsi so teh misli, da je ta čudni mož zelo pogumen in predrzen, ker si upa sam prikazati se in se tako rekoč nastaviti svojim sovražnikom. Ravno tako so za trdno mislili, da se bo v teh dneh kaj posebnega zgodilo. Skrbno so se pa varovali o tej reči tako govoriti, da bi bil kak plemenitaški hlapec kaj slišal, zakaj nobenega med njimi ni bilo, ki bi bil hotel moža v pogubo spraviti, o katerem so vedeli, da je s svojim očetom vred boril se za njihove pravice in da, čeravno je zdaj ropar, kmetom ničesar ne prizadeva. »To nam nič mar,« rekli so razhajaje se, pa nekateremu se je videlo, da ga ne bi posebno bolelo, če Kosoman »gospodom« katero zagode.

XI. Svatovanje

Že dolgo let ni bilo na Šrajbarskem turnu takega veselega hrupa kakor današnji dan.

Gospoda se je bila zbrala v veliki, najlepši, za to slovesnost posebno okinčani sobi okrog dolge mize. Ženin in nevesta, ki sta na prvem mestu skupaj sedela, čutila in menila sta, da je ta dan najsrečnejši v njunem življenju, in vtopljena v radosti tiho prejemala voščila okrog sedečih svatov.

»Zdaj bom laže umrl,« rekel je stari domačin Joštu Turnu in solza je trdemu možu igrala v očesu.

»Zdaj ne mislimo na smrt, prijatelj! Odšla nama obema ne bo, danes pa vesela bodiva. Smrt je žalostna, ne govoriva o njej,« pravi ženinov oče.

»Lepa dvojica je to,« ugiblje eden svatov. »Prav ustvarjena sta eden za drugega.«

»Bog ju živi!« odgovori drugi in izprazni kupo starega vina.

Eni so se domišljali lepih dni svoje mladosti in dne svoje poroke, eni so se, vidé tu srečo in zadovoljnost, natihoma pokesali, da niso v svoji mladosti, ko je bil čas za to, tudi svatovali. Drugi so si pravili razne reči ali poslušali, kaj častiti prior kostanjeviškega kloštra, kaj ta in ta veljavni mož, ta in ona žlahtna gospa povedati vé.

V drugi sobi so bili nižji ljudje, hlapci in služabniki, kar jih ni bilo za postrežbo treba.

Tukaj je bil hrup glasnejši. Jedila in vina je hitreje zmanjkovalo. Nobeden ni pazil, da ne bi preveč zaužil božjega darova. Pomenek je bil glasnejši, besedí ni nobeden izbiral. Smeh, kričanje, bahanje z lastnim junaštvom, šala, prepir, pomirje in zopet prepir — vse se je vrstilo in pričalo, da graščakovo vino v glavo stopa.

Tretja in zadnja vesela družba je bila na dvorišču. Tam je bil velik sod nastavljen in tlačanje, grajski podložniki iz okolice, so stali okrog njega in točili si, kolikor je kdo mogel zaužiti. Sekali so pečene koštrune in se mastili ž njimi, ukali in plesali.

Ko bi bili plemenitaši taki gospodje, kakor je bil graščak iz Šrajbarskega turna danes, pač se ne bi bilo nikdar bati kmečkih uporov.

Graščak je večkrat prišel pogledat okrog, da ni kje česa primanjkovalo. Danes je bil prijazen, ogovarjal je hlapce in kmete in poslednji so rekli: »Saj vendar gospoda ni tako huda, kakor se včasih vidi.«

Stari pregovor pravi: ne hvali dne pred večerom. Veselje se ti hitro lahko v žalost spremeni, srečo ti naglo skali nenadna nesreča.

Tako se je zgodilo tudi grajskim svatom, kakor bo bralec iz naslednjega zvedel.

XII. Čudna ciganka

Po vsej pravici trdijo, da je bil prednamski svet naših očetov sploh bolj veren in pobožen kakor današnji. Ravno tako res je pa, da so bili ti naši dedje, ker manj podučeni in omikani kot mi, globlje zakopani v praznih verah in vražah, česar jim nikakor ne moremo šteti na dobro in koristno.

Nespametna prerokovanja o srečni in nesrečni prihodnosti so bila ne samo med prostim ljudstvom, kakor je to žal še današnji dan, temveč tudi med višjimi stanovi navadna in verovalo se je takim abotnijam.

Nič čudnega torej ni bilo, ko je popoldne po gradu zvedelo se, da je prišla ciganka, ki zna prerokovati.

Bila je ta ciganka kaj nenavadne postave: široka čez pleča, nekako možatega obraza, nerodne hoje za svojo obleko in ostriženih rjavih las.

Ustavila se je najprvo na dvorišču, kjer so ji pijani kmetje piti ponujali. Pila je bolj, kakor navadno ženske pijo, potem kmetom natihoma prerokovala, da ta gospod, ki danes svatuje, ne bo dolgo na Šrajbarskem turnu, ker je sin Jošta Turna. To je bilo možakom po volji in, dasiravno si ni upal nobeden besedice spregovoriti, bojé se, da bi ga kdo slišal, namežikovali so si vendar pomenljivo.

Hlapci so poklicali ciganko k sebi.

Med temi je bil tudi vlaški Peter. Debelo gleda čudno oblečeno baburo. Naenkrat pa se obrne od nje proč. Spoznal jo je.

Več hlapcev ji je pomolilo roko, da je iz črt na dlani prerokovala. Vsakemu je bilo veliko dobrega namenjenega.

Naposled pride vrsta do Vlaha Petra.

Ciganka gleda v njegovo dlan in pravi, da ima ta Peter čudno usodo, katere ne sme očitno povedati. Stopita tedaj malo v stran. Ciganka vzame Petrovo roko in, kakor bi mu prerokovala, pravi mu tiho: »Jaz sem Kosoman. Upijani hlapce, kolikor moreš. Pridi za menoj, kadar pojdem iz grada. Počakam te v grmovju za zidom. Plačilo boš imel veliko.«

Drugi so s hrupom in krikom hoteli zvedeti od Petra, kaj mu je ciganka povedala. Ta se je tiho usedel, namišljena ciganka, ali bolj prav preoblečeni Kosoman, pak je šel v gosposko sobo, kamor je bil klican, da bi novozaročencema prerokoval veliko in dobro srečo.

Pač se je morda srce treslo v prsih predrznega moža, ki je v svojo smrtno nevarnost stopil med svoje preganjalce, sam, neoborožen, v okornem ženskem oblačilu.

Oko mu je zaplamtelo, ko je tu videl bogato obloženo mizo, izbrana jedila in vino v dragocenih posodah in si je morda mislil: vsega tega drugi ljudje, ki bolj delajo in molijo ko vi, nimajo.

»Kaj stojiš, baba! Povedi, koliko vnukov bomo imeli,« pravi stari baron Jošt Turen.

Nekako boječe se nevesta od ciganke k svojemu mlademu možu obrne in pravi:

»Meni je ta ženska zoprna. Nočem, da bi mi prerokovala. Naj gre.«

To sliši njen oče in, kakor je bil svojeglav in bi bil radovednim svatom v tem hipu rad ustregel, pravi: »Ne bodi neumna, pokaži babi roko.«

Helena zmaje z glavo.

Ženinov oče, ki ni hotel, da bi jo silili, pravi: »Saj ciganka tudi tako vé. Povej, baba, koliko hrabrih sinov in lepih hčer bo na Šrajbarskem turnu?«

»Še veliko!« odgovori preoblečeni Kosoman.

»To brez tebe vemo. Ali koliko mojih vnukov?« vpraša baron jezno.

»Nobenega!« zakriči Kosoman tako divje, da so se vsi prestrašili.

»Vrzite babo ven,« vpije hišni gospodar.

Toda Kosoman se je bil koj obrnil in zginil. Trenutek pozneje ga ni bilo v gradu.

Skalil je bil svatom vse veselje. Vsakemu izmed njih je bila strahovita ciganka s povzdignjenim prstom in grozno preroško besedo pred očmi. Dasiravno so si nekateri prizadevali družbo zopet v veselje pripraviti in razložiti si, da ciganka ne ve ničesar, bilo je vendar, kakor bi bil hudoben duh tu vsako radost prepodil in sobo z zrakom napolnil, ki je vsakemu nekako srce težil.

Proti večeru so se nekateri daljni svatje jeli odpravljati in so tudi odsli. Kar jih je ostalo, prijeli so se, to seveda le moški, prav dobro vina, katero jim je glave omotilo in jih zopet razvedrilo. Nekateri so se bili božjega daru tako nalezli, da so morali druščino popustiti in postelje iskati, kjer so trdno pospali, ne vedoči za nevarni oblak, ki se je nad njimi vedno bolj razpenjal.

XIII. Pred gradom

Nedaleč od obzidja grajskega je za grmovjem znak ležal Kosoman. Več ni bil opravljen kakor stara ciganka, vrgel je bil te cunje proč in je bil v navadni obleki, z mečem in nožem oborožen.

Noč se je bila storila, brezštevilne zvezde so bleščale na jasnem, prijaznem nebu. V prsih Ilijevega sina pak ni bilo jasno. Njegov krvavi namen, katerega je že toliko časa nosil s seboj v prsih, namreč maščevati očetovo strašno smrt na poglavitnem njegovem sodniku, ta namen se je imel nocoj zvršiti. Pač se je mlademu možu odznotraj še vest oglašala in beseda božja na misel silila mu, ki pravi: maščevanje je moje, ne išči si sam pravice! Ali vajen je bil teh misli. Kakor je živel v divji naturi, v strmi gori, med surovimi pajdaši, tako je bil sam postal čedalje bolj neobčutljiv za vse, razen za maščevanje. Ljubil je nekdaj svojega očeta, kakor ga kak sin ljubiti more. Ko ga je izgubil, ko je slišal, kako grozovito smrt je storil, spremenila se je vsa njegova ljubezen do očeta v neizmerno, ognjeno sovraštvo do tistih, ki so mu očeta vzeli.

Tako se iz lepe čednosti rodi pregreha, tako iz dobrih tal zraste slabo seme.

Kosoman je tedaj tu čakal podkupljenega grajskega hlapca Vlaha Petra. Dolgo ga ni, kaj je to! Mesec že vzhaja izza gozda. Čas je.

Vendar enkrat. Zasliši tihe stopinje in spozna Vlaha, ki, skrbno oziraje se, stopa kakor mačka.

»Ali je vse dobro?« vpraša Kosoman.

»Vse!« odgovori Vlah.

»Hlapci spé?«

»Pijani so kakor sodi od prvega do zadnjega. Eni že spé, eni bodo še pospali in natihoma povežemo vse, kadar bo čas.«

»Ne pozabi orožja ob pravem času v kraj pospraviti. Sicer pa nič ne dé, ljudi imam dovolj, da bi vse v kraj spravili.«

»Kdaj čem vrata odpreti?« vpraša Vlah.

»Kadar boš sovo slišal pred gradom, pa tiho odkleni vrata zadaj in spredaj.«

»Bom.«

»Ali veš, v kateri sobi je nevesta?«

»Mlada gospa?« vpraša Peter čudé se.

»No, kdo pak? Morda se domislimo, da še njo s seboj vzamemo; saj sem cesarjev sin, menda me bo ravno tako lahko vzela v zakon, kadar bo vdova, kakor baroniča. In grad imam jaz v skalovju nad Savo ravno tako trden, kakor je njen. Glej, škoda, da nisi že prej ti snubil zame,« pravi smejé se Kosoman.

Peter odkima in pravi: »Jaz sem vam obljubil, da vam bom pomagal samo starega barona v roke dobiti na svatovski dan. Drugega nič!«

»Le tiho bodi, le tiho,« pravi Kosoman in mu stisne mošnjo denarja v roko.

»Bo še kaj?« vpraša Vlah, ki je v tem hipu lakomnosti bil zopet pripravljen za vse.

»Še, jutri! Le dobro opravi. Tudi za večerjo kaj glej, da bo pripravljena, zakaj veliko jih bom jaz v svate pripeljal, čeravno nas niso hoteli vabiti.«

Razideta se. Peter se tiho splazi v grad nazaj. Nihče ni bil opazil, da ga nekaj časa ni bilo.

Kosoman pak se zavije v plašč in naglo korači čez polje proti gozdu. Bil je razburjen, kri mu je silila v obraz, žila mu je močno bila.

Kjer je ena strast, ena pregreha udomačila se, ondukaj najdejo kmalu še druge prebivališče.

Kosoman, ki je od kraja namerjal samo starega barona Jošta Turna v roko dobiti in očeta maščevati nad njim, imel je zdaj še drugo črno misel. Ni se mu zdelo dovolj enega žrtvovati, očeta in sina je hotel pogubiti in s tema dvema še — nevesto v roko dobiti. Tu se mu razodene iskra vesti in poštenosti. Mlada ženska ni niti njemu ni drugemu žalega storila. On je dejal in domišljal si, da se bojuje za ljudstvo proti oholemu plemstvu. Ljudstvo pak je to gospico ljubilo.

To je Kosoman premišljal in na čast mu bodi povedano, sklenil je nevesto pustiti in varovati jo vsake krivice. To se vé, da ni pomislil, koliko krivico ji stori, če ji vzame komaj zaročenega moža za vselej. Veliko jih je, naj si poišče drugega.

Tako pride do gozda. Več majhnih ognjev je že od daleč videl, zato je bil korake pospešil. Bal se je, da ne bi od grada te ognje zapazili in kaj sumili in se pripravili, kar bi njegov namen zopet podrlo.

Kakih sto oboroženih, slabo oblečenih, od sonca zagorelih in razdivjanih mož je stalo in sedelo okrog ognjev.

Prišedši, jim Kosoman koj ukaže ognje pogasiti. Brez ugovarjanja roparji spolnijo povelje svojega poglavarja. Potem ga obstopijo in poslušajo, kako in kaj imajo nocoj delati.

Proti deseti uri se cela četa vzdigne in na veliko majhnih gruč razdeli. Od raznih strani se tiho pomičejo proti Šrajbarskemu turnu.

Kosoman je bil med poslednjimi.

XIV. Nepovabljeni svatje

Bolj kakor današnji slove stari plemenitaši kakor močni in nezmernostni vinopivci. Tudi v Šrajbarskem turnu jih je še precejšnje krdelo sedelo ob desetih zvečer, domačin in stari baron Turen med njimi.

Stari gospodar je večkrat od mize vstal in k oknu hodil pogledovat.

»Kaj pa je zunaj?« vpraša ga eden.

»Več ognjev sem pred v svojem gozdu videl. Zdaj jih ni več.«

»Lovski tatovje ali pa drvarji so. Nocoj menijo, da brez skrbi kradejo, jaz poznam tako ljudstvo in znam ga strahovati,« pravi drugi.

»Ali ne moreš nekaj hlapcev poslati, da pogledajo, kaj je?« vpraša stari Jošt Turen.

»Vse je pijano,« odgovori graščak nevoljen.

»E, pusti, jutri boš zvedel, kdo je bil, in potem lok napni in palica naj poje,« dostavi tretji.

Tako je bila ta reč odložena in pozabljena. Med pitjem je prišel drug pomenek.

Bilo je pol ure pozneje. Gospodje so se ravno neki bistroumni besedi enega izmed tovarišije veselo smejali.

Zdajci se zasliši strašen krik z dvorišča. Vsi planejo prestrašeni s stolov. Vsak vpraša, kaj je to. Orožje so imeli v drugi, sprednji sobi. Tjakaj so mislili iti, ali v tistem hipu se vrata na stežaj odpro, Kosoman se prikaže, za njim deró njegovi pajdaši.

Plemenitaši so bili hitro povezani. Kosoman zapové vsakega na stol posaditi, kjer je pred sedel. Na koncu pak se usede sam in, kar je bilo prostora, posedejo njegovi pajdaši, drugi si druge iščejo.

Nanesó si vina in kar dobodo.

Plemenitaši so bili bledi od jeze in sramote. Na vso moč si je Jošt Turen prizadeval vrv pretrgati, ki mu je vezala roke in noge in ga je tiščala na stol. Bilo je zastonj, pobesil je ponosno glavo kakor drugi.

»O Bog, moja hči,« vzdihoval je stari gospodar pol v nesvesti.

»Nič se ne boj, starec! Hči tvoja je baje bolj poštena za nas kmete kakor ti in tvoja pajdašija, zato se ji ne bo nič hudega zgodilo,« pravi Kosoman, ukaže svojim, naj tu počakajo, da še drugod malo ogleda. Potem gre iz sobe.

Zunaj na hodniku najde ženina že povezanega. Slišal je bil menda ropot in šel gledat. Prestregli so ga čakajoči roparji in povezali.

»Peljite še tega k onim, da bo večja tovarišija,« pravi Kosoman. »Te duri pa zaklenite, nevesti ne sme nobeden nič žalega storiti.«

Po drugih izbah je bilo polno roparjev. Lahko jim je bilo pijane, nepripravljene hlapce pospraviti. Kar je kateremu dopadlo, to je vzel.

Kosoman razpostavi stražo, potem se vrne k plemenitašem.

Tukaj so njegovi tovariši surovo gospodarili. Po dva in dva sta se ustopila k enemu teh ubogih gospodov in ga zasramovala neusmiljeno. Zdaj ga je eden pocukal za brado in vprašal, kako se mu kaj godi, zdaj je drugi staremu baronu pljunil v obličje in dejal: »Nikar ne zameri, plemenitaš, jaz imam tako navado, da ne pogledam, kam pljunem.« Drugi je zopet katerega kaj neumnega vprašal in, ker ni odgovora dobil, udaril ga je s trdo pestjo okoli ušes. Še drugemu so po sili vino v grlo vlivali itd.

Ko pride Kosoman nazaj, nehalo je to trpinčenje nekoliko, kajti vedeli so, da on po navadi ne dovoli tega.

»Zakaj ste tako žalostni, plemeniti gospodje?« pravi Kosoman. »Mi pa mislimo, da je to čast za vas in vašo svatovščino, če toliko gostov naenkrat pride. Povedite nam kaj, postavim, kako ste kmete obešali in v Savo podili. Kajne, prijetno je bilo gledati, kako so poginili eden za drugim? Sosebno ti, boter baronček, stari Jošt, kaj medliš? Včasi si bil glasan in marsikatera ti je na misel prišla, postavim nekaj o razbeljeni železni kroni, katero si na sivo glavo mojega očeta pritisniti dal. Ali se še domisliš?«

To je bilo preveč za ponosnega plemenitaša. Vzdignil je glavo, bistro in ostro pogledal Kosomana in dejal: »Ti pes, tudi tebi ne odide.«

»Kdo je pes?!« S to besedo starca nekdo udari po obličju.

»Pusti ga,« pravi Kosoman. »On mora biti sojen.«

Zastonj so se ubogi plemenitaši obračali in ozirali. Od nikoder ni bilo pomoči upati. Vrela jim je kri, ali vdati so se morali in čakati, kaj pride. Ve se, da jim je bilo hudo kakor v peklu.

Čez kake četrt ure se jamejo razbojniki odpravljati.

Kolikor je bilo konj v hlevih, vse osedljajo in se pripravijo za odhod. Tudi v gradu ne ostane skoro nobena dragocena reč. Razen štirih Vlahov, kateri so bili k njim pristopili po prejšnjem zmenku, bili so vsi ljudje zvezani in zaklenjeni. Edine neveste ni videl nihče. Kosoman sam je bil njeno sobo zaklenil in z drugimi tudi tisti ključ spravil. Pač je morala biti uboga mlada žena v smrtnem strahu, ko je čula hrup in krik po gradu in dvorišču, ne vede, kaj je, kje je oče, kje mož.

Starega barona in njegovega sina vzemo s seboj in hitro odjezdijo ž njima. Kosoman sam je jezdil tik ujetnikov. Za njimi odidejo tudi tisti, ki so morali brez konj peš bežati.

V bližnjih vaseh se jamejo luči pokazovati. Ne ve se, kako se je bila novica raznesla, da je Kosoman z veliko vojsko prišel na Šrajbarski turen. Bojazljivi in preplašeni kmetje si niso upali iz vasi. Tudi se ne ve, ali bi bili pripravljeni graščakom pomagati. Tako ni šel nobeden blizu, čakali so drugega dne.

Nihče ni tedaj mogel Kosomana ustavljati. Ena noč je dolga in daleč se pride.

Sonce drugega jutra je našlo še vse tiho okrog grada. Kmetje, ki so bili iz radovednosti prišli tjakaj, razbili so duri in porezali vezi hlapcem, ki so potem osvobodili druge služabne ljudi in gospodo.

Velik kamen se graščaku od srca odvali, ko sliši, da se njegovi hčeri ni zgodilo nič. Toda njenega moža in njegovega očeta ni bilo. Kam so se razbojniki ž njima obrnili, tega ni vedel nihče povedati. Kaj se je ali se bode šele ž njima zgodilo, ta misel je bila vsakemu strašna.

V kleti so našli tujega človeka. Napil se je bil in zaostal. Bil je eden izmed Kosomanovih ljudi. Ker so mislili od njega kaj zvedeti, dejali so ga v zapor.

XV. Ujetnik

Bilo je nekaj dni pozneje. V skalni jami, v gori, je na trdih tleh čepel prileten mož sivih las in častitljivega obraza, povezan na rokah in nogah. Glava mu je pobita visela na prsi in podoben je bil bolj mrliču kot živemu človeku.

Bil je to baron Jošt Turen. Kdo bi bil tu spoznal ponosnega viteza, slovečega vojnika, prvaka deželnega plemenitaštva? Da, on se sam ni poznal, ni veroval, ali je res ali se mu le sanja, da je surovim rokam pod oblast prišel, da ga žalostna sramotna smrt čaka, smrt od upornikov, razbojnih kmetov.

Ko se krog sebe ozre in vidi črne, mokre kamenite stene skalne jame, kamor je dan skozi majhno luknjo le slabo svetil, ko čuje svojega krutega stražnika zunaj, napnó se mu žile, kri mu zalije obraz in z zamolklim nečloveškim glasom zarjove in trga vezi na svojih tega sramotenja nevajenih rokah. Zastonj! Zopet se mu glava pobesi, bližnja smrt mu pride na misel, mrzel pot ga oblije. Jame moliti.

Zanj svet že ni imel veliko zanimivosti, on je bil že star. Ali vedel je, da imajo razbojniki tudi sina v ujetništvu. Tudi on bo moral umreti - v cvetu svoje mladosti, nedolžen, pod maščevanjem surovih rok, zaradi svojega očeta!

Nekaj časa je upal rešitve. Pa preteklo je že več dni in pomoči ni bilo od nikoder. Zvedel je od svojih neusmiljenih stražarjev, da zastonj upa, da do tega kraja čez skalnate hribe ne more nihče, kogar Kosoman in njegovi ljudje ne pusté, da je njegov poslednji dan na jutri odločen, in spravil se je z Bogom.

Skozi vhod v jamo se človek priplazi. Bil je Kosoman. Ustopi se pred barona in hudoben smehljaj mu okrog usten igra; zaničljivo, dopadljivo gleda ponižanega plemenitaša pred seboj na tleh.

»Kaj hočeš, človek, pusti me, videti te ne morem, ne greni mi poslednjih ur, da greha ne bom delal,« pravi baron in se obrne proč.

Kosoman se zasmeje.

»Da greha ne boš delal! O, storil si jih dovolj. Ali si že pozabil, kako si nas kmete neusmiljeno v Savo podil, kakor krdelo svinj? Ali se ti to ni zdelo greh? Ali več ne veš, kako si v Zagrebu pomagal železno krono beliti in si jo staremu možu na glavo potisnil? To ni bil greh?«

Oba molčita precej časa. Kosoman se usede na kamen staremu plemenitašu precej daleč nasproti. Ker je bilo v jami na pol tema, si nista videla eden drugemu v obraz.

»Kje je moj sin?!« vpraša plemenitaš zamolklo.

»Ni ravno daleč od tebe. Jutri zvečer bosta skupaj na onem svetu. Vidiš, ti starec, ti si ga sam obsodil na smrt. Jaz bi ga bil morda še spustil. Pa vprašal sem tebe, ki si mojega očeta obsodil in mučil, kaj bi bil z menoj storil tačas, ko bi me bil dobil. Ti si dejal, da bi bil jaz tudi visel, in si prerokoval, da še bom. Naj se tvoje prerokovanje steče, kakor hoče, jaz bom ravnal s tvojim sinom tako, kakor bi bil ti z menoj.«

Zdaj se nesrečni plemenitaš ni mogel več zdrževati. Solze so mu udrle po licu, stegnil je svoje zvezane roke in se vrgel na kolena in prosil: »Človek, usmrti mene, Bog ti odpusti, pa imej usmiljenje z mojim sinom. On ti ni nikdar nič žalega prizadel. Misli si svojega očeta —«

»Že mislim svojega očeta," zavpije Kosoman divje in skoči s svojega sedeža. »Ko bi te bil on prosil za usmiljenje, sunil bi ga bil od sebe kakor psa. Nobenega usmiljenja. Še nocoj te bodo sodili stari možje, glavo za glavo!«

»Moj Bog, reši ga!« pravi polglasno starec.

»Ne bo nič rešitve, nikar ne upaj. Sicer ti naj povem, da si tvoji tovariši plemenitaši strašno veliko prizadenejo. Celo vojsko so zbrali kakor za Turka. Pa preden na pravi sled pridejo, ne bo že tebe na tem svetu niti mene v tem kraju. Zdaj ti pa voščim lahko noč!«

Kosoman odide skozi luknjo ven.

Počasi je sonce zašlo, nastopil je mrak, za mrakom črna, tiha noč.

Dolina je bila od treh krajev tako skalna in z malim grmičjem obraščena, da je bil vhod samo od ene strani odprt. Tam je pa stalo več stražnikov, ki so posamezno ali po dva vkup čuli vso noč in pazili, da kdo ne pride.

Več ognjev je gorelo. Okrog njih so ležali, sedeli in stali ubežni kmetje, zdaj Kosomanovi razbojniki, in imeli svoje pogovore. Bili so odurne, razdivjane podobe, različno oblečeni, poraščenih brad in las, vsi bolje ali slabše oboroženi. Kuhali so si večerjo.

XVI. Sodba

Tik pred jamo, kjer je bil baron Jošt Turen ujet, gorel je ob ploščatem kamnu ogenj, od drugih oddaljen in manjši. Sedelo je molčé kakih sedem mož okrog njega. Bili so stari in, ko je ognjeni svit odseval se od njihovih nabranih, zagorelih obrazov in dolgih, po ramah visečih osivelih las, bilo je na prvi pogled nekaj častitljivega na njih. Na natančnejši pogled pa vidimo, da je tudi njim dolgo, neredno gozdno in roparsko življenje vtisnilo nekaj, kar človeka zaznamuje tako, da se ga radi ogibljemo in mu ne zaupamo veliko.

Tudi okrog njih je ležalo po tleh raznovrstno orožje.

»Kako je, da Kosomana ni? Enkrat bi moralo to že vendar v kraju biti. Če ga misli ubiti, naj ga precej ali pa nič. Drugega nimamo od tega kakor nevarnost,« pravi eden.

»Saj je bilo neumno sem vlačiti ga. Če se je hotel znesti nad njim, lahko bi se bil v Šrajbarskem turnu,« dostavi drugi.

»On hoče sodbo napraviti čezenj, kakor je bila sodba za njegovega očeta. Tam so gospoda sodili kmeta, tukaj bomo kmetje gospoda. Naj se enkrat preobrne,« reče tretji.

»Zdaj nismo kmetje več,« pravi žalosten najstarejši. »Pomagaj si, če moreš! Pojdi domov orat, da te obesijo.«

»Ilija vendar ne bo živ, sodimo, kakor hočemo,« pravi drugi.

Zdaj pride Kosoman.

»Kaj novega?« vprašajo ga.

»Nič dobrega!« odgovori oni. »Hiteti moramo, če ne — nas zasačijo. Koj jutri zjutraj mora plemenitaš umreti in potlej se umaknemo. Zvedel sem, da so že pred dvema dnevoma štiri naših ljudi ujeli, med njimi tudi tista dva Vlaha iz Šrajbarskega turna. Bojim se, da nas bodo izdali. Hiteti je treba.«

Ta novica može prestraši. Vsi molče.

»Kako bomo barona kaznovali?« vpraša Kosoman.

»Ali si dobil železno krono?« pravi eden starcev.

Kosoman izpod plašča izvleče železen težak obroč, širok kakor človeška glava, ter ga vrže na tla. Eden ga pobere in ogleduje.

»Kakor je Ilija umrl, tako naj tisti umrje, ki ga je obsoditi pomagal,« pravi zopet oni starec.

»Prav je!« pritrdi drugi.

»Možje!« spregovori tretji, najstarejši, »naše življenje je žalostno in smrt bo še bolj žalostna. To, kar je nam Kosoman ravno povedal, kaže, da so nam za petami. Ali bi ne bilo bolje za nas vse, ko bi tega barona prodali in dobili zanj —«

»Vrvico okoli vratu, če ste je lakomni,« seže Kosoman jezno v besedo.

»Pošteno življenje!« pravi oni.

»Kdor je Ilijev prijatelj bil kakor ti, župan, ne sme tako govoriti. Od plemenitašev ne smemo nobene milosti upati.«

»In je nočemo!« dostavi Kosoman.

»Obljubili bi nam, ali obljube bi ne držali.«

»Storite, kar hočete,« pravi zopet oni in umolkne.

Po kratkem preudarjanju je bil baron Jošt Turen na smrt obsojen, tako kakor je kmečki cesar Ilija umrl, z železnim razbeljenim obročem na glavi. Njegov sin pak je imel glavo izgubiti vpričo svojega očeta. Drugi dan navsezgodaj je bila strašna ura določena.

Koj potem se ti grozni sodniki razkropé in odidejo k drugim ognjem, kjer so tovariši medtem večerjo, pečenega ukradenega vola, razsekavali in delili.

Kosoman gre v jamo ujetnikoma, vsakemu posebej, naznanit, naj se na strahovito smrt pripravita.

Ni dolgo, in ognji so zavrstjo pogasnili. Zaviti v svoje plašče in halje so bili pospali vsi, le stražniki vrh doline so dremaje stali vsak na svojem mestu, pri vsakem gibljaju v grmovju zdramili se. Vse je bilo tiho. Kvečjemu se je iz skalovja sem ter tja oglašala ponočna sova ali lisjak se je tiho iz luknje priplazil in pazno odhajal na ponočni rop.

XVII. Na poslednji čas

Le trije v tej pustinji niso spali to noč, Kosoman in dva za smrt namenjena ujetnika, oče in sin, katera so bili razbojniki za namišljeno poslednjo noč skupaj deli.

Kosoman, ki se je bil kakor za stražo ulegel pred jamo, ni mogel zaspati. Prihajala mu je ura, ko se je imela spolniti njegova pregrešna prisega, s katero se je bil pred leti zarotil, da ne bode miroval, preden krvavo in grozno ne maščuje smrti svojega očeta. Vendar zdaj te ure ni mogel vesel biti. Zdelo se mu je, kakor da bi tam v temni senci videl podobo svojega očeta, ki mu odkimuje, naj tega ne stori, domislil se je strica, ki mu je govoril: maščevanje in pravico si je Bog pridržal. In vendar ni hotel, po svoji misli ni mogel drugače delati. »Da bi zdaj, ko sem toliko časa en namen imel, eno misel v srcu nosil, toliko prestal — da bi zdaj, ko sem ga v roke dobil s silo in težavo, ko sem se z nedolžno krvjo oskrunil, odstopil in kakor baba sam sebe in svoje sence ustrašil se? Ne! Mora se zgoditi. Kakor so oni mojega očeta za strašilo vsem kmetom neusmiljeno usmrtili, postavil bom še jaz strašilo za plemenitaše, da ga bo svet pomnil.«

Tako si je mislil in zatiral poslednji sled oglašujoče se vesti.

Stari baron in njegov sin sta se pripravljala na zadnjo uro. Skušala sta eden drugega tolažiti in ohraniti si pogum. Videlo se je, da bi bil vsak izmed nju dal življenje, da bi bil drugega otel. Sin je videl očeta, ki je v vojski nekatero krat neustrašen šel smrti nasproti, tukaj ponižanega pod oblastjo surovih rok; očetu se je milo storilo, ko je videl svojega ljubljenca od mlade neveste odtrganega, ko je videl, da bo moral življenje, od katerega je imel toliko veselega se pričakovati, tako žalostno končati.

Dolga noč je bila.

Začela je zarja v jutru rumeneti, čedalje bolj se je razsvetljevalo. Kosomanova četa je bila pokonci. Začno se priprave delati za smrt plemenitašev in za odhod. Nobeden ni vedel kam, v kateri kraj se bodo potem obrnili, še Kosoman sam ne. Vsem je bilo nekako čudno in marsikateri bi bil rad videl, da bi bila plemenitaša že mrtva in bi bili že daleč od tega kraja. Zakaj, dasiravno so bili večidel precej utrjeni v hudodelstvu in se jim posebno plemenitaš v nadlogi ni smilil, vendar ni dopadalo, da Kosoman tako nekako slovesne priprave dela, da bi ta dva s sveta spravil.

Na Kosomanovo povelje zakurijo velik ogenj in vržejo vanj omenjeni železni obroč, krono za starega barona. Cela krdel molče ogenj obstopi.

Železo je razbeljeno, sonce se v vsej lepoti pokaže izza gor.

Kosoman in trije drugi gredo po jetnika. Najdejo ju v molitvi.

»Le hitro opravita,« pravi Kosoman, poreže jima vezi na nogah in ju opominja, naj vstaneta.

Sin, ki je dozdaj molčal kakor oče, ni mogel solz zadržati, objel je očeta in jokal. Kosoman ju nekaj časa gleda, dene roke na križ in čaka.

»Bosta kmalu končala?«

»Pokaži, da si sin iz rodovine, iz katere so možje znali brez strahu umreti,« pravi oče sinu.

V tem hipu se od zunaj zasliši strel in krik.

»Kaj je to?!« zavpije Kosoman; prebledi, pozabi svojih jetnikov in skoči ven.

»Rešena sva!« pravi sin in pade na kolena.

»To so prijatelji!« reče baron in hoče iz jame. Sin ga zadržuje. Imela sta še zvezane roke. Zagledata nož na tleh, s katerim jima je bil Kosoman na nogah vezi porezal. Sin vzame nož v zobe in oprosti tako sebe in potem očeta.

V hipu sta bila zunaj. Boj, ki sta ga videla, je bil skoro že dokončan, razbojniki so bežali na vse strani, le Kosoman se je še branil z malo tovariši. Spoznala sta svoje hlapce in prijatelje. Tudi oni ju zagledajo in, preden je Kosoman utegnil do nju priti, bila sta od svojih okrožena.

S strašno kletvijo prebode Kosoman prvega hlapca, ki se ga loti; ko pa ga jih več napade, ubeži jim, umakne se za grmovjem in pleza od skale do skale, naposled zgine.

Eni so trdili, da je ranjen. Res se je krvav sled poznal za njim, dokler so ga mogli slediti.

Čez pol ure ni bilo nobenega razbojnikov v orožju v celi dolini. Vsi so bili ali pobiti ali ujeti ali so ubežali.

XVIII. Konec

Kake tri tedne pozneje je šel ribič, katerega naš bralec iz začetka naše povesti pozna, v gozd suha drva pobirat. Nabral si je bil precej veliko butaro in, ko si je šel v brezovo goščo trto rezat, da bi butaro zvezal, je preplašen odskočil.

Tam za grmom na resi je človek znak ležal in križ — božje razpelo — v roki držal.

Počasi in strahoma se mu ribič približa. Ne gane se. Lice je bledo, na prsih je obleka krvava, roko ima obvezano, mrtev je!

»Jezus! To je Ilijev sin Kosoman!« zavpije mož, strah ga obide, pusti butaro in teče v bližnjo vas po kmete, da bi šli po mrliča.

Stari baron Jošt Turen po svoji in svojega sina čudni rešitvi ni dolgo živel. Strah in bolečine, ki jih je v Kosomanovem jetništvu prestal, nakopale so mu dolgo bolezen, v kateri je v naročju svojega sina in mlade snahe v Šrajbarskem turnu umrl.

Njegov sin, gospodar na Šrajbarskem turnu, ni strahovitih ur med upornimi kmeti nikdar pozabil. Bile so za poduk in vedel je, da pri podložnih le s prizanesljivostjo in ljubeznijo zadobi spoštovanje in ljubezen.