Sin jež (Ivan Tušek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sin jež
Pripovedke z Martinj Vrha
Ivan Tušek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bila je mati in sinu je zavdala, da je postal jež. Sin jež pa je dejal: »Zdaj bom šel pa po svetu.« Šel je in prišel k nekemu kmetu ter ga prosil: »Dajte, da bom gnal prašiče past. Vsako leto enkrat bom prignal domov; sto mi jih boste dali in sto več jih bom prignal domov.« »Ti ne moreš pasti, kako bo neki pasel jež!« odgovori kmet. Jež pa je tako dolgo prigovarjal, da mu jih je nazadnje kmet le dal. Med letom pa je prišel v gozd mož, ki ni znal iz gozda, In je dejal: »Svinje so tu, svinjarja pa ni, da bi mi pot pokazal.« Pa se oglasi za parobkom jež: »Tu sem, tu! Le pojdite, vam že pokažem pot.« In mu jo je pokazal. Drugo leto je spet prišel tisti mož v gozd in dejal: »O joj, svinje so tu, svinjarja pa ni, da bi mi pokazal pot.« In spet se je oglasil jež za parobkom: »Saj sem tukaj, le brž pojdite, da vam pokažem pot.« Vsako leto je gnal jež svinje domov: sto jih je gnal past, dvesto jih je prignal nazaj. Tretje leto spet pride mož v tisti gozd in pravi: »O joj prejoj, svinje so tu, svinjarja pa ni, da bi mi pokazal pot.« Spet se oglasi jež za parobkom: »Saj sem tu, le hitro pojdite, da vam pokažem pot.« Med potjo je rekel mož ježu: »Koliko boš pa hotel imeti, ko vsako leto zaidem in ml vsako leto pokažeš pot?« Jež je pa dejal: »Nič drugega, kakor eno vaših hčera, saj imate tri!««. Mož mu je obljubil in šel potem domov. Doma je pa povedal, kako je bilo v gozdu in kaj je ježu obljubil. Hčere pa so rekle: »Zakaj bi ga ne vzele, če je le kaj zal.« Mislile so namreč, da se za ježa le piše. Jež je prignal svinje domov in kmet mu je dal plačilo za vsa tri leta. Nato reče jež kmetu: »Zdaj pa le pojdite z menoj, se bova šla ženit.« Gospodar je dejal: »Kdo neki le bo tebe vzel?« »Boste videjj, da me bo!« In sta šla. Jež je rekel: »Jaz bom sedel na petelinu, vi pa na konju.« Zajezdila sta proti hiši, kjer se je jež nameraval ženiti; konj je pričel rezgetati, petelin pa peti. Domači so se spraševali, kdo prihaja, da je taka reč. Oče pa je dejal: »Snubači gredo...« Hčere pa hude! Jež in kmet sta prišla v hišo in vprašala za nevesto. Starejša hči je rekla: »Nočem te, rajši si vrat prerežem!« Druga je dejala: »Jaz te tudi nočem, rajši koj v vodo skočim!« Najmlajša pa je odgovorila: »Jaz te pa vzamem.« Nato so šli k poroki. Ko so prišli do cerkvenega obzidja, je jež dejal: »Le pojdite naprej, pridem kmalu za vami, grem malo tja za pokopališče.« Jež je izginil za zidom, od druge strani pa je prišel tako lep fant, da ga ni bilo lepšega. Drugima dvema sestrama je bilo tako žal, da si je starejša prerezala vrat in srednja skočila v vodo. Ženin jež pa je nevesto odpeljal na svoj dom, kjer je bil prej. Bila sta bogata in dolgo sta živela, njiju otroci pa morebiti še zdaj.