Sin (Mirov)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sin
Zgodovinska povest iz IX. stoletja

T. F. Mirov
Izdano: Amerikanski Slovenec 29. september 1911 (20/43), 5
Viri: dLib 43
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III.dno

I.[uredi]

Tih večer je bil. Jasno so gorele zvezde nad dolino. Nad gozdom na hribu je stal mesec in lil v dolgih pramenih skozi odprto okno v kočo. Pred kipi bogov je tlel mal žrtvenik, iz katerega se je razširjal prijeten vonj.

»Torej greš tudi ti ž njimi?«

»Tudi!«

Vesela je bila njegova duša, kakor da bi se vrnil iz boja zmagoslaven. Zasanjal je otroške sanje o daljnih, skrivnostnih deželah, zakletih kraljičinih, gradovih in vitežki ljubezni. In porodilo se je veliko hrepenenje, da bi videl ta svet, kakor na dlani.

»Bojan, kaj ne, da ne bodeš slušal tiste hinavce in bogokletnike?«

Podprl je glavo in se zamislil. Čemu mi pravi to? Kaj mene brigajo njih sladke besede? Ali ne ve, da sem zvest pristaš naših bogov?

»Saj me ne posluša!«

Sklonila se je k njemu in mu pogledala v oči.

»Ne bodem jih!«

»Spomni se na narod, ki ga izsesavajo oznanjevalci Kristusove vere. Spomni se na očeta, ki so ga umorili v Kristusovem imenu. Vsega tega se spomni, Bojan, ko te bodo hoteli izpremeniti oni "blagovestnik".«

Pogledal jo je v obraz, ves razoran, in čital skrb in dvom v njenih očeh.

»Kaj me ne poznaš?«

Črna slutnja je kakor gost pajčolan ovila srce stare Žiroslave. Poznala ga je: lahkomišljen in vihrav je bil zmiraj, a njegovo srce dostopno vsemu dobremu. Že večkrat so ga ji izkušali iztrgati, a ona ga je zmiraj obvarovala.

»Bojan, prisezi zvestobo našim bogovom!«

»Čemu, mati? Saj sem jim zvest in tudi ostanem zvest!«

»Prisezi!«

Lipa pred kočo je zašumela, slavec je zapel.

»Prisegam, mati!«

***

Sedem jezdecev je v prvi polovici leta 863. drvilo proti Bizancu. Votlo je odmeval topot konjskih kopit po Adrianopolski cesti.

Narava je še snivala jutranje spanje. Zatrepetali so včasih listi v hladnem jutranjem pišu.

»Pri Svetovitu! Krasna polja, veličastni gozdovi!« je zamrmral sloki Jezdec Bojan. Njegovo oko se je paslo po lepih bizantinskih poljih. Veter se je igral z njegovimi kodri.

Nebo na vzhodu je zakrvavelo. Zbudilo se je solnce za gorami in priveslalo na obzor. Kakor morski val je zavel zdaj pa zdaj hladen veter in rosne kapljice so zatrepetale na zelenih listih v tisoč barvah in drsele druga za drugo na prožni mah.

Molče so jezdili dalje in kmalu dospeli pred adrianopolska vrata.

»Pred despota Mihaela! Važno poročilo!«

»Kdo ste?«

»Poslanci Rastislavovi!«

Začudeni so gledali Bizantinci na skoraj gole jezdece.

»Kje smo?«

Začudeni so se vprašali jezdeci. Nad mesto so pripluli solnčni žarki in ga zavili v prozoren pajčolan. Le veličastna cerkev Hagija Zofija je prodrla ta pajčolan in stala mogočna nad mestom.

»Devana! Ali sem v raju?«

Zastrmel je Bojan nad krasnimi Grkinjami. Ustavili so se sredi trga Pred mogočno palačo. Suženj jim je velel raz konj.

Kmalu so stali pred carjem Mihaelom.

»Kriste z vami! Kaj vas je privedlo k meni?«

Stopil je eden jezdecev naprej, pokleknil preden in mu poljubil ametiste na pozlačenih čevljih. Nato je zopet vstal.

»Jasni, velmožni car!

Tvoj prijatelj in naš gospod, Rastislav, po božji milosti knez Moravanov, prosi, da bi poslal nekaj blagovestnikov njegovemu narodu. Mnogo oznanjevalcev svete vere je prišlo k nam, iz Nemčije in iz Italije. A križ — križ, ta jim je bil le pripomoček, da bi nas podjarmili. Da, s križem v levici in z mečem v desnici so sejali razdor med mojim narodom, razdor — njih blagovest. Zatorej, o velmožni car pošlji nam ti blagovestnikov, ki vam bodo oznanjevali sveto vero v vašem milem jeziku, z ljubeznijo v srcu, ne z mečem v roki ...«

Razgrel se je stari Moravan Miro in stiskal pesti. H koncu se je malo pomiril. Despotovo čelo, od začetka temno, se je zopet zjasnjevalo. Odgovoril je ginjen:

»Da, da! Obljubljam vam dobrih blagovestnikov, ki vam bodo oznanjevali sveto vero v vašem milem jeziku!«

»Hvala ti, mogočni despot! Tvoj Kriste, ki bo kmalu tudi naš, naj ti to dobroto povrne!«

***

Večer. Zakrvavela je Proponta od zahajajočega solnca, ki se je, kakor velika roža z zlatimi listi, sunkoma potapljalo v njo ...

Trudni so se vrnili Moravani v carjevo palačo.

»Dažd bog, kakšna krasota, kakšna mehkužnost! Ne mogel bi strpeti en teden v tem gnjilem mestu!«

»Bojan, Bojan! Že zopet kličeš naše stare bogove? Žalosten je Kriste, katerega nauk hočeš kmalu sprejeti. Bog obvari, ako te sliši kak podanik Mihaelov!« svaril ga je Miro.

»Saj ne bom več! Odpusti, Miro!«

Proponta pa je šumela svojo večerno pesem, valčki so hiteli in se prehitevali, kakor da bi se jim kam mudilo ...

II.[uredi]

Vstala je vrh Balkana luč, luč svete vere in prihajala bliže, velika in bleščeča koprnečemu moravskemu narodu ...

Kakor veliko, tesno pričakovanje je ležalo na moravski zemlji.

»Kakšne pridigarje dobimo?«

Povpraševali so po vaseh in nestrpno čakali.

»Ali pridejo?« — — —

Gori v koči pa je sedela stara Žiroslava, mati Bojanova, podpirala glavo in bulila v tla.

»O Devana, Devana! Ohrani mi sina, ne dopusti, da bi ga zapeljali tisti ...«

Zagledala se je v kot, odkoder so mračno zrli kipi njenih prednikov. Zaničevali so vero, katero so vsiljevali sovražniki njih naroda, zaničevala jo je tudi ona!

»Rastislave, Rastislave! Zakaj si poslal ravno njega? O bogovi, zapeljejo ga, prokleti ...«

Zganili so se kipi, podobe v kotu zatrepetale in zrle še mračneje na njih vdano služabnico. Ogenj v peči pa je zaprasketal, plameni so se dvignili in sence so zaplesale, kakor pošasti ...

***

Vračalo se je poslaništvo Rastislavovo in ž njim brata Ciril in Metod, kot oznanjevalca blagovesti.

Tih in zamišljen je jezdil za spremstvom Bojan, odkar sta se pomenkovala s Konstantinom.

Zazijal je pred njim prepad: na eni strani bogovi — bogovi njegovih prednikov, bogovi njegove ljubeče matere — na drugi strani Kriste, poln ljubezni in usmiljenja in katerega njegova mati sovraži!

Marica je šumela pod cesto, volkovi so zatulili zdajpazdaj v daljavi, da se je zdrznil.

»Kje naj sem? ...«

Zdivjalo mu je srce in spodbodel je ob takih trenutkih konja, da se je visoko popel in zdirjal je dalje, dalje, da bi ubežal tem mislim.

»Prisega!«

Marica je šumela, gozd je drhtel v večernem nemiru.

»Kam dirjaš, Bojan?«

Milo ga je vprašal Ciril. Zdrznil se je Bojan in obrnil k njemu konja, s strahom in pričakovanjem.

»Oče — oče!«

Vzkipelo je srce: ni mogel vzdržati takega navala in izlil je vso dušo, vse dvome — — —

»Težak boj imaš, sin! A upam, da zmagaš!«

»Prisega, oče!«

Zakrvavelo mu je srce in zdrznil se je groze!

»Prisegel si nevede, pod pritiskom! Odvezal sem te že, bodi miren in moli za mater!«

»Kaj naj ji rečem?«

»Razlagaj ji, pripoveduj ji o Kristu, Bojan!«

»Bodem, oče, a težko pojde!«

Molče sta jahala naprej, vsak v svoje misli zatopljena z upom v srcu.

III.[uredi]

Zašumelo je po vasi, završalo.

»Gredo, gredo!«

Zbirali so se in pričakovali.

»Kakšni so?«

Boječe so se vprašali in skrbno, zakaj strah je bil v njih srcih še od prejšnjih pridigarjev.

Proti večeru je pritekel pastir v vas, ves zasopljen.

»Gredo!«

»Kdo?«

»Kaj?«

»Ali si jih videl?«

»Kakšni so?« ...

»Dva sta! Rujave halje imata in brade, z Bojanom v sredi — — —« 

***

Sence so legale na ravan, na zelene travnike, dolge in temne. Kakor da bi kdo stal na hribu in sipal gost ogljen prah v dolino, se je spuščal mrak na zemljo.

»O Devana, kakšen je moj sin? Perun, tebi jagnje, ako je prišel nepokvarjen in tebi vdan nazaj ...«

Mati Bojanova je stopila na prag in pogledala tja po vasi, kjer je bilo vse živo.

»Gredo, prokleti! A kje je Bojan?«

Jezdil je zopet zadaj, zato ga ni videla izpočetka.

»Kaj mu je? Zakaj ne spodbode konja in pridirja k meni, k materi?«

»Zdaj gre!«

Bojan je spodbodel konja. Krasni šarec se je povspel, zmajal z glavo in zdirjal kot vihra h koči.

»Mati, mati!«

Objela sta se in poljubila.

»Slava Perunu, da si le prišel.«

Pogledala ga je vprašujoče.

»Ne Perunu, mati, ne, Kristu Nazarenskemu!«

Sklonil je glavo in pokleknil pred njo!

»Kaj, ne Perunu? Ha, Kristu? O bogovi, ne kaznujte ga ...«

Pahnila ga je od sebe z vso močjo, da se je zgrudil. Objel ji je kolena in prosil.

»Mati, Kristus te ljubi, pridi k Njemu, v Njegovo naročje! Odpusti ti!«

»Kaj odpusti? Haha! Kdo je v Njegovem imenu sejal razdor in sovraštvo med brati? Kdo je v Njegovem imenu ubil tvojega očeta? Kdo? Povej!«

»Da, Nemci so sejali razdor, mati, a Kriste, tisti ljubeči in dobri Kriste, jih sovraži!«

»Proč! Ven — izgini mi izpred oči, hlapec! ...«

***

Temni, umazani oblaki so bili kakor spojeni z zemljo. Vihar je tulil in jih razganjal. A kakor da bi jih držala nevidna vez skupaj, so se še bolj zgoščevali. Noč je bila temna: polna groze in obupa. Le tupatam se je hipoma zabliskalo in razsvetilo za sekundo celo dolino.

Stara Žiroslava, mati Bojanova, je hropela na ležišču. Vrgla jo je nanj jeza in obup radi zapeljanega sina in njena bolehnost. V grlu jo je dušilo, kakor da bi jo stiskale ledene roke.

»Morana, Morana, pridi! Izneveril se je, zapeljali so ga! Ha, prokleti ...! Bogovi, bogovi, pomagajte!«

Zatulil je vihar in se divje zasmejal okrog hiše.

»Čuj, ali ni zunaj Stribog? Obiskal me je!«

Težko je zasopla in cvileče zakašljala.

»Morana, ali greš?«

Kakor temni oblaki po nebu so se podile njene misli. Vstopil je sin. Šel je v vas po jedila in vražarico.

»Mati, prinesel sem jedila. Stara Živana pride kmalu. Ali ti je bolje?«

Pogledala ga je in njegove oči so bile solzne.

»Ali me ljubiš, Bojan?« ...

»Mati!«

»Izpreobrni se! Glej, bogovi so pripravljeni ti odpustiti. Ubogaj!«

Zdrznil se je, srce pa je kriknilo bolesti.

»Ne morem, mati, ne morem!«

»Prisegel si, Bojan!«

»Mati! Odpusti!«

»Ha; ne moreš? Ven! Morana, smrt, pridi ...«

»Mati, — mati!«

»Proč! Perun naj te udari!«

Vihar je tulil okrog hiše, se smejal in rogal. S poslednjo močjo ga je pahnila od sebe, nato se je zgrudila onemogla nazaj na ležišče. Hropela je. Ali zopet se je sklonila, kakor da bi ji šinila nova misel v glavo. Sin je klečal ob njej. Objela ga je trdno z ledeno roko in ga pritisnila k sebi, z drugo roko je prijela bodalo, ki je bilo skrito v slami.

»Ti — Bojan! Ali me ljubiš? Ali ljubiš rodno mater, Bojan?«

Poljubil ji je drgetajoča ustna.

»Se — odpoveš — tistemu — Kristu? Odpustim — ti — potem — Bojan? ...«

Sikala je te besede in ga pritisnila k sebi.

»Ne — da — ne, ne! Ne morem — o mati ...«

»Pro-kle-ti.«

Krik. Prebodla mu je srce, zgrudil se je mrtev na mater.

Vihar je utihnil. Mesec je prodrl oblake in posijal v kočo v svetlih pramenih.