Simpozij Obdobja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

V petek, 16. 11 smo se s kolegi sosolci in profesorjem odpravili na slovenistični simpozij, imenovan Simpozij Obdobja. Bili smo tam za čas treh dvajsetminutnih predavanj, poslušali pa smo tudi del razprave, ki se je odvila po predavanjih. Zanimivo je, kako so ljudje zvedavi, radovedni. Tudi študenti smo, pa vendar se obnašamo čisto (po) slovensko, se ne želimo izpostavljati, vprašati, česar ne vemo, ali povedati svojega mnenja. Vprašanja zadržimo zase, ta ostajajo neodgovorjena, samo zato, ker nas je strah odziva, če bomo vprašali kaj “napak”. A kaj pomeni beseda narobe? Nič, nobeno vprašanje ni napačno in strah nas bi moglo biti le naše neaktivnosti, vloge pasivnih poslušalcev. Prva predavateljica je bila Marija Stanonik, ki je predavala o dijaških rokopisnih glasilih iz NUK 1861-1960. Impresionirala me je njena želja po raziskovanju, ki je kar grmela iz njenih besed. Besed starejše, drobne gospe. Menim, da je svoje predavanje zastavila preveč optimistično, izpostavljala je letnice in nekatere druge podatke, ki se povprecnemu poslusalcu nerade vtisnejo v spomin. Mene bi bolj zanimalo polušati o vsebini teh pisem, o zanimivih, čudaških, drugačnih vsebinah, stilih, besedah in besednih zvezah. Kot drugi se nam je predstavil Tone Smolej s predavanjem o prvem doktoratu v slovenščini. Njegov slog govora je bil prehiter, stvari so bile prebrane, kar mu je po mojem mnenju vzelo del kredibilnosti in posluha poslušalcev. Njegova tema je bila vsekakor zanimiva in vredna posluha. Kot tretje in zame osebno tudi najbolj zanimivo predavanje se je odvilo tretje. Monika Deželak Trojar in Vloga sinops za rekonstrukcijo dramske ustvarjalnosti ljubljanskih jezuitov v zgodnjem novem veku. Zaradi mojega osebnega zanimanja za gledališče me je ta tema pritegnila. Ob njej mi je bilo res žal, da je dvajset minut lahko tako kratkih. Zastavila si je preobširnejši opus predstavitve, za katerega njej namenjen čas ni bil dovolj. Škoda, saj mislim, da bi z izpustitvijo nekaterih podrobnosti lahko slišali neko zaokvirjeno celoto vsega, na kratko. Verjamem, da je težko zoožiti svojo raziskavo o temi, kateri si namenil veliko svojega časa, ki ti je dobro poznana in za katero se ti zdi, da ne smeš izpustiti ničesar. Ker bi lahko bil poslušalec oškodovan. A mislim, da bi mogli vsi skupaj premisliti o tem, kdaj je resnično poslušalec oškodovan. S sošolci smo poslušali še del zanimive razprave, vmes nam je nagajivo nagajal še mikrofon, ki smo se mu kolektivno nasmejali. Očitno mu ni bilo povšeči, da je tam. Tudi mi smo, kot pokvarjeni mikrofon, odšli iz dvorane. Vendar ne tako na glas. Tiho smo smuknili ven in nežno za seboj zaprli velika vrata.