Simpatija (Josip Murn)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Simpatija.
Josip Murn Aleksandrov
Izdano: Slovenski narod 15. marec 1901 (34/111), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudni nazori čudnega človeka. Dovolite, da vam jih navedem z njegovimi lastnimi besedami.

»Kaj je končni vzrok naše simpatije do kake stvari, onega čustva, ki ga nazivljemo ljubezen? Kaj je prav za prav oni tenki, nežni pajčolan, ki daje dotičnemu predmetu mikavnost, ga priklepa na našo dušo s čarobno, dobrodejno močjo, napolnujoč nas s sladko srečo? Do trdnih znanstvenih rezultatov nisem prišel nikdar, bodisi ker je človeška duša sploh tako ustvarjena, da ljubi in uživa samo tisto s pravo slastjo, česar ne pojmi popolnoma in si ne zna razložiti, bodisi da tvorim jaz pri tem izjemo, hrepeneč strastno po uživanji najfinejših, najbolj meglenih predmetov, kojih si ne morem, toda bolje nočem razložiti, ker bi jih potem nič več ne užival.

To svoje nagnenje sem opazil že jako zgodaj. Sprva sem ga smatral za bolesten, mimogredoč pojav svoje še nezrele duše, potem sem pripisoval to preslabo razvitemu razumu. Toda leta so minila, izginilo pa ni ono nagnenje. Uveril sem se naposled, da mora biti to tako in da je celo edino pravo. Kako je prišlo to?

Bil sem v gostih. Jaz in domači gospod sva sedela na verandi. Bilo je zvečer. Pila sva kavo in pušila smodke. Svež, aromatičen vonj se je širil okoli naju, napolnujoč krepki večerni zrak. Od kod je prihajal, ne vem. Bil je tu in jaz sem ga užival. Od daleč nekjé so se čuli čisti, topeči se glasovi ...

Razgovor se je pletel o tem in onem. Gospod je imel jako fin okus in zabavala sva se izvrstno.

»Ali ste že kdaj ljubili?« vpraša me nenadoma.

Če sem že kdaj ljubil? Začuden sem ga pogledal. Ničesar nisem mogel odgovoriti.

»Kako mislite to, blagorodje?«

»No, če ste bili že kdaj zaljubljeni, če ste odkrili komu svojo ljubezen?«

Razni lepi stasi so mi ostajali v duši, s kojimi sem si tako rad oslajal tihe, srečne ure; vsi oni drobni obrazki z lepimi sanjarskimi očki, drobnimi čelci, mehkimi laski, finimi noski, one čarobne bradice, drhteča ustna, sneženi, labodji vratki ... Kako sem bil blazen in nestrpen v njih bližini! Njih pogled me je žgal v dno srca, njih smehljaj mi je mamil dušo. Kako sem hrepenel po njih, kako sem se mučil! In tudi v tem sem imel svoj užitek dolgo časa. — Sem li ljubi katero ...? To mi je bilo naznano. Sem li razkril kdaj ljubezen? Kako?

»Čemu vprašate to, blagorodje? Zadeli ste ob najbolj zagonetno stran moje duše.«

»Vidite, pripetilo se mi je nekaj zelo čudnega v tej stvari. Predstavljajte si žensko bitje, razkošno, gracijozno. Elegantni stas krije mehek, temnordeč plašč, na kojem izstopajo klasične forme rahlo, nedoločno. Fine drobne nožice stopajo hitro, varno. Tako sem jo videl prvič po neki operni predstavi. Zvedel sem slučajno, da se kliče Alma. Videl sem tudi nje drobni obrazek, nje bujne, čelo na pol zakrivajoče laske, nje dolgi izgubljajoči se pogled in malomarno v naročji sklenjene, ozke ročice. Pozneje sem prišel z njo celo v dotiko. Ugajala mi je njena zabava, počutil sem se ob nji nenavadno dobro. Neko popoldne je čitala Škota. »Kako krasno!« In navela mi je neko epizodo iz Ivanhoe.

»Kako ume gospica živo pripovedovati in slikati!« pripomnil sem na večer svojemu stričniku. »Kako ...«

»Ah, ah! Kakó, kakó in kakó! To je staro, neizrečno staro, moj ljubi cousin — Vem, vem. Opazujem te že dlje časa. — Tako govori zaljubljenost.« —

Zaljubljenost? Jaz, gospico Almo? Saj vender ... Začel sem razmišljati. Kaj je to neobhodna potrebnost ljubezen? Jeli je ljubezen zadnji povod tem mojim trudnim slastim, tej moji sladki blaznosti? Jeli je ta razrešitev te prijetne duševne zagonetke? Uveril sem se, da je tako ...

S trdnim prepričanjem, da ljubim gospico Almo, s sklepom, da ji razkrijem svojo ljubezen, napotil sem se drugi dan k nji. Obvladovalo me je izključno le uverjenje, da jo ljubim, da jo moram ljubiti, da ni mogoče drugače.

Sedel sem poleg nje. Nekaj me je mučilo in dušilo. Kje je bil ves prejšni užitek ...? Sicer je bila Alma še povsem taka. — Prišel sem v drugič. Istotako. Hladnost. Lotila se me je celo neka apatija. Prihajal sem vedno bolj poredkoma, izostal sem naposled popolnoma ... To je zgodba moje romantične preteklosti ...«

»Ne dvojim o nji, blagorodje. Mnogo je na nji. Podobnih slučajev bi se menda dosti dobilo. Spomnili ste me baš s svojo pripovedjo na neki sličen dogodek iz mojega življenja. Imel sem mladostnega druga. Udana sva si bila z vso dušo, dasi sva malo govorila med saboj. Sedela sva molče drug poleg druzega, in tako mi je bilo najboljše, če sva se kdaj pomenkovala, bil je najin predmet kar najbolj malenkosten. Bala sva se seči globočje, kot bi smatrala drug druzega nevrednim pregledati dušo ... Nekoč sediva v sobi. Molčala sva. Meni je bilo izvanredno dobro pri srci.

»Jaz te ljubim, Hugo« izustil sem nehote.

»O tem govori vsaka tvoja gesta« pritrdil mi je mehko.

Nasmehljal sem se. Toda ta smeh je bil prisiljen, nenaraven, mene nevreden. Občutil sem sramoto in globoko žalost. Duša mi je postala prazna, nedostajalo ji je nečesa velikega. Izbleknil sem svojo skrivnost, okoli katere se je sukal ves moj užitek. Ali sem ga v resnici ljubil? Kdo mi je položil v onem trenotku to besedo na jezik? Nič več se niso vrnili srečni trenutki. Spregledal sem ga. Kaj je res to prokletstvo naše usode, da nas nobena stvar več ne zanima, če ji pridemo do konca? Kaj ima res razum naš to slabo stran?«

Zdaj je bila vrsta na gospoda, da se je smehljal. — Zdelo se mi je, da bi lahko razrešil ta smehljaj, toda užival sem ga rajši.