Silvestrov večer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Silvestrov večer
Frančišek Ločniškar
Izdano: Slovenski narod, 31.12 1903, (36/301)
Viri: dLib 301
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nocoj mi prihajaš v spomin ti, dragi Radivoj ... Zadnji dan, zadnji večer! Kakor v sanjah vstajajo pred menoj dogodki, ki sem jih doživel prošlo leto, obujajo se dnevi veseli in žalostni, prihajajo k meni kot temne, plašne sence ...

Med temi se svitajo svitlejše postave, veseli dnevi — in med temi hodiš ti, Radivoj! ...

Zunaj pada sneg, prav kakor oni večer ... Ulice so prazne, le zdajpazdaj se oglasijo v dalji težki koraki ponočnih ljudi ... Po cestah brle tupatam slabe svetilke, ali jih pa odeva gosta tema ...

Ravno tako kot takrat ... Zunaj je bilo dolgočasno, megleno in temno, mi smo pa sedeli pri svetlih čašah ...

In pili smo in peli na zdravje vseh, v slovo minulemu letu in na lepše bodoče dni ...

To je bilo zadnji dan. Prišlo je novo leto, polno najlepših upov in nad.



Radivoj Traven je bil uradnik. Seznanil sem se ž njim v pisarni, kjer sva bila več let skupaj. Ne vem, kako sva se tako sprijaznila in pobratila. Večina najinih tovarišev je bila dolgočasna in one vrste ljudi, ki so samo del človeka, ki je sicer včesih prav dober, a ki se ne da porabiti povsodi. To so filistri, zatopljeni v svoje akte in se ne dajo od njih ločiti. Služba, domov jed, spanje — to je njihovo vse, kar počno, kar jih zanima ... Pri takih strojih težko živi človek, ki je tako rekoč razposajen in v katerem je polno veselja do življenja. In Traven je bil tak. Midva sva se seznanila in postala najboljša prijatelja.

Podnevi sva bila skupaj v pisarni, kjer sva jih uganjala na račun tovarišev, ki so se smejali — kajti zamerili nama niso nič .. .

A to je bilo le včasi. Semtertja je postal Radivoj molčeč, in takrat je bilo tiho in dolgočasno v pisarni. Jaz sem pač primeroma vedel, kaj ga teži, a vpričo drugih ljudi sem molčal ...

Bil je sploh one vrste ljudi, ki jih človek težko spozna. Včasih so zelo veseli, a nenadoma se jih polasti tiha žalost, ki se jim pozna že na obrazu. To so ljudje, ki okušajo življenje, ki pijo zdaj iz grenke zdaj iz sladke čaše življenja ... In to je pravzaprav življenje ... Pelin in nektar — to je sicer nekaj nasprotnega, a če se menjuje, vzbuja vedno nektar prijeten čut, ki vtopi grenkobo pelina ...

Tako je to življenje. Pelina, bridkosti se branimo sicer, a če mora priti, naj pride, saj je še dovolj veselja, ki ga potem bolj uživamo, ko pridemo do njega. Le enoličnost, to omami človeka in ga stori popolnoma mrtvega, stvor, ki ne ve čemu živi ...

Zvečer smo se shajali navadno pri »Treh bratcih«. In bili smo res trije pravi bratci. Radivoj, Kos, poštena duša uradniška in moja osebnost. Tam smo živeli ob samotnih večerih in razpravljali o vsemogočih stvareh: zabavljali čez politiko in literaturo in včasih tudi hvalili, kadar je bilo treba. Sprva je bilo tudi nekaj psevdo-literatov, a le nekaj večerov. Kmalu so se nas zbali, nas neliteratov, dušno vsaj malo zdravih Ijudij, a strašno prozaičnih, po sodbi omenjencev. Od tistega časa nisem nikogar več videl — literatov namreč — in tudi slišal ne o njih; ali so na večne čase utihnili, ali pa kujejo satire na nas. Jaz sem pripravljen na vse, saj imam trdo, kmetsko kožo ... Sploh so to ljudje, ki se jim mora vse potrditi, da so jih zadovolji in jaz potrjujem vsevkrižem — v sramoto njim samim, ker so tako daleč zaostali, da ne morejo več spoznati kako malo jaz verujem in da lažejo samim sebi, kar je pač največja neumnost, ki si jo more misliti največji tepec sveta ... In takih je veliko, lahko verujete! A človek jih mora pustiti, naj sanjajo, če hočejo. Le če je kdo izmed teh obžalovanja vreden, ker je morda po tuji krivdi prišel tako daleč, takega rešiti ... Večina pa je le — sužna drobnjav ostudnega napuha ali navadna puhloglavost ...

Take družbe torej nismo posebno ljubili. Mi smo bili mirne dušice in se nismo penili, ko smo ga malo čutili, nad vsako malenkostjo. Toda jezikov tudi nismo pustili na miru, ampak povedali smo vsakemu svoje ...

Odtod torej razpor med večjo družbo nekdanjih obiskovalcev »Treh bratov«.

Večer na večer smo bili zdaj samo trije. Drugih ljudi navadno ni bilo kaj. Sami smo prebili samotne večerne ure v zakajeni sobici, kjer nas ni motila živa duša v mirnih razgovorih, celo zaspana natakarica ne ...



Bilo je lansko leto pred pustom.

Nekega večera smo se menili slučajno o ženitvi in možitvi — kot stare mamice, le s tem razločkom, da smo mi sodili popolnoma nepristransko. Sredi govora pa reče Radivoj:

»Jaz sem se že tudi naveličal te zapuščenosti, te večne samote!« 

»Aha, že vemo kaj te teži! Fant ti si — — ti si zaljubljen« Zelo komično je govoril Kos te besede in smejala sva se, le Radivoj je molčal.

»Da, to je res!« odgovori resno takoj na to, »toda, prosim, pustita šalo in svetujta mi rajše, ali pa molčimo!« 

To so bile resne besede in midva sva ga umela. Polagoma sva izvlekla iz njega kako in kaj. Povedal nama je, da je dobil izvoljenko, mlado, tujo in bogato deklico iz daljnega mesta, ki je prišla z materjo pred kratkim sem. Oče je bil trgovec, ne sicer posebno, bogat, a toliko, da je bilo za edino hčer dovolj in je umrl pred letom ... To je bilo vse, kar je vedel o njej.

Naju pa je zanimalo in hotela sva več ... Sčasoma sva jo tudi spoznala po vnanje in prijatelj Kos je opomnil, da bi ji zložil odo o lepoti, ko bi jo znal ...

In shajali smo se še slednji večer po stari navadi ter trčili ne brojnokrat na zdravje Radivojevo in njegove lepe neveste. S Kosom sva bila skoro vesela, da bo eden izmed nas dobil svoje ognjišče, kjer mu bo prijetno, kjer bo živel samotne ure, da se mu ne bo treba potikati po svetu. O Kos, o prijatelj! ...

In prišel je srečni čas njegove poroke. S Kosom sva bila seveda poleg in žalostna sva bila, ko sva vedela, da sva takorekoč izgubila polovico Radivoja ...

Zadnji dan prejšnjega leta smo še pili in trkali na zdravje in srečo bodočnosti, prijateljstva, ki ga ne razdruži nobena vez in sklenili živeti samotno in v zabavi kot dozdaj. A Radivoj ni držal dolgo besedo, dasi-ravno sva ga spominjala v šali večkrat na večer, ko smo skoro prisegli — da ostanemo tako, kot smo ... A jaz ti odpuščam, Radivoj! Nikdar me nisi razžalil, če sem jaz tebe kdaj, odpusti! ... In pričeli so se zanj zlati dnevi. Veselega obraza, jasnih lic je prihajal v pisarno in odhajal hitro domov. Malokdaj je prišel k nama v stari kotiček, a še takrat je takoj odšel; a midva sva ga ljubila vseeno, tembolj.

Prosil je dopusta za štirinajst dni. S soprogo sta šla na potovanje, menda v Švico.

Ko sta se vrnila je bil spet slednji dan v pisarni, le nekaj otožnega je leglo na njegov vedri obraz. Postajal je tih in molčeč. S prijateljem sva ga pustila, kadar je bil razburjen in govorila sva sama o vseh mogočih stvareh. A on je bil slednji dan slabejši, vedno ista globoka otožnost in moreča žalost ...

To je trajalo čez mesec dni in pretekli so že trije meseci, kar se je poročil. Nekega večera gremo skupaj domov. Kos, ki je ves čas molčal, ko sva midva govorila vsakdanjosti, ga vpraša pred hišnimi vrati: »No, kako pa se gospa kaj počuti? Te ima rada, kaj?« 

Kakor bi mu stopil trdo na prste in ga zbodel, odstopil je, se prijel za brado in zaklical v čudnem glasu: »Pustita me, prijatelja, pustita!« Zadnjo besedo je govoril pojemaje in glas se mu je tresel. Nato je izginil ...

Stala sva in zrla za njim ...

»Ni vse prav,« omenim jaz. In bila sva tiha do doma ... Zvečer pa mi je rekel prijatelj Kos: »Sedaj vem kaj je. Jaz slutim nesrečo, nič dobrega ne bo?« 

»Kaj misliš?« pravim.

»Le poslušaj,« reče on. »Zadnjič sem jo videl, njegovo soprogo ... Zvečer je bilo ... On je rekel, da pride k nama in dobil sem ga res že tu v tej sobi. Njo pa sem videl, ko se je skrivaj splazila v tujo hišo, kjer zvečer ni imela ničesar opraviti, videl sem jo natančno, pogledal sem jo natančno in nekaj sem začel slutiti! ... Bilo nama je jasno ... Obmolknila sva in ves večer je bil izgubljen.


Danes je Silvestrov večer, zadnji dan leta. V spomin mi prihajajo dogodki celega leta, v spomin mi prihajaš ti Radivoj.

Pred menoj stoji kozarec, v njem zlata kapljica ... Iz nje pa vstaja čuden duh, ki mi hoče razdražiti možgane ... Pred menoj stojiš ti, Radivoj, bled, onemogel ... Ne, ne, to nisi ti, to je le duh tvoj, ki ga vidi tebi sorodna duša ...

Ti si že izpil zadnjo čašo, si izpil vso grenkobo življenja, ki te je še čakala. In padel si, hoteč se še maščevati nad njo, ki ti je končala veselje do življenja in ti podala čašo izdajalsko ... Ona živi in ti živiš ... Le da si ti prostejši, svobodnejši in duh, rešen vseh zemeljskih nadlog in slabih vezi telesa ... Da, ti živiš, v kraju, kjer ti je boljše; za take kot si bil ti, ni slabih krajev ... Nedolžen si bil, nedolžen, ko si odšel in nedolžen ostane spomin v moji dusi na te ...

In tako hitro si odšel! Komaj smo pili na zdravje bodočnosti in že te ni ... Danes leto ... Ura je bila letu v slovo, mi smo pa pili na tvojo — smrt ...

Sedaj sem sam. Tebe ni, Kosa ni ... On še pride morda kdaj iz bolniških prostorov, a tebe ne bo več sem ... Zdravo, prijatelj, na tvoje zdravje, Kos ...


Zunaj sneži ... Ulice so prazne. Le tupatam brli slabotna svetilka, ki pa ne ugasne sredi meteža, kot spomin gori ...

V sobi bije ura enakomerno, kot srce osamljenega človeka ...