Silvestrov otročiček
| Silvestrov otročiček. Kalifornska povest. Bret Harte |
Spisal Bret Harte; poslovenil Vinko.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
[uredi]Bilo je v nekem majhnem zlatokopskem taborji, kalifornskih gorâ, kjer sem ga spoznal v divotni ljubkosti njegovi.
Dospel sem zgodaj zjutraj, a ne dovolj zgodaj, da bi bil ujel prijatelja, ki je bil predmet mojega pohoda. Šel je „zlato iskat“, reklo se mi je ob reki, — in bržkone se vrne stoprav proti večeru. Na katero stran je krenil, tega mi neso vedeli povedati, tudi neso verjeli, da bi ga našel, ako bi šel za njim. Splošno so mislili, da bi bilo najboljše, ako bi počakal.
Pogledal sem okrog sebe. Stal sem na bregu reke; vse je kazalo, da so bili tisti, s katerimi sem se o tem razgovarjal, razven mene, jedina človeška bitja na dolgo in široko, in še ti so baš to trenotje izginili mi izpred očij, idoči po strmi plazini navzdol k suhi rečni strugi.
Stopil sem na rob plazine.
— Kje bi neki čakal.
— O, kjer koli — če hočem, tukaj doli na pesku v reki, kjer oni delajo. Sicer pa, da se tudi lahko spravim v kako kočo, katere bodem povsodi našel raztresene. Morebiti pa mi bode hladneje in prijetneje v koči mojega prijatelja, ki stoji tam-le na griči ... Še vidim trojico visokih smrek in malo bolj na desno streho in platna za jadra in dimnik, ki molí iz gošče ... No dobro, to je koča mojega prijatelja — koča Dicka Silvestra. Konja lahko pustim v mali grapi ter se toliko časa tam potikam, da pride. Tudi nekaj knjig da bodem našel v koči, ž njimi se lahko zabavam, ali pa naj se z otročičkom igram.
— S kom?
A bili so že odšli. Nagnil sem se čez bregov rob ter zaklical za izginjajočimi postavami:
„S kom, pravite, naj se igram?“
Odgovor je počasi skozi vroči leni vzduh prišel gori k meni.
„Z o-tro-či-čkom!“
Zaspani jeki so ujeli vprašanje ter je veselo metali od jedne gorske stene do druge, dokler ni plešasta gora meni nasproti nekaj razločnega rekla o otročičku. Potem pa je bilo vse tiho.
Gotovo nisem prav razumel. Moj prijatelj ni imel obitelji. Štirideset milj okrog tabora ob reki ni bilo ženskega bitja, tako strastno pa nikoli ni ljubil otrok, da bi iz tujine naročil tak drag potraten izdelek. Gotovo nisem prav razumel.
Obrnil sem glavo svojega konja proti holmu. Ko sva počasi plezala kvišku po ozki stezi, mislil bi bil človek, da je ta mala naselbina izkopano predmestje pompejansko, tako zapuščena in tiha bila so stanovališča. Skozi odprta vrata si razločno videl sleherni v neobdelano notranjost — preprosto smrekovo mizo, na kateri je še stala pičla posoda za zajutrek, leseno ležišče z volnenimi odejami, neredno razvlečenimi.
Zlatosvetla gaščarica, pravi ta genij brezupnega miru, ustavila se je bila brez sape na pragu jedne koče; veverica je nesramno gledala skozi okno v neko drugo; žolna, tista ptica, ki se odlikuje s svojo grobokopsko vnanjostjo — je bila takrat, ko sem jaz s konjem šel mimo, svoje mrtvaško kladivo baš dvignila s strehe, pokrovu mrtvaške rakve podobne, na kateri je imela neko delo svojega poklica.
Jedno trenotje mi je bilo skoro žal, da nisem vsprejel povabila, naj počakam v strugi; a kmalu nato je veter zavel po dolgi temni grapi in pričakujoče vrste smrek na oni strani so se, pozdravljaje me, priklonile. Menim, da je moj konj baš tako dobro, kot jaz, umel, da koče to osamelost delajo človeško in zategadelj neznosno; kajti pospešil je svoje korake in v lahnem teku me je kmalu prinesel na kraj gozda k trem smrekam, katere so kakor stražniki stale pred Silvestrovo kočo.
Snel sem v mali globeli konja ježno opravo, odvzel dolgo riato[1] od sedla, privezal ga ž njo k mlademu drevesu ter krenil proti koči. A jedva sem storil par korakov, kar začujem za sabo naglo dirjanje — in glej, moj Pomposo, od strahu tresoč se po vsem životu, bil mi je za petami.
Naglo se ozrem. Veter se je bil polegel; slišati ni bilo druzega, kot sedaj pa sedaj kak dihljej iz globokih prsij gozdovih, bolj podoben dolgemu vzdihljeju, nego li razločnemu glasu, ali pa cvrčanje cvrčkovo v razgreti globeli. Pazno sem preiskal tla, če ni kje kaka kača klopotača, a brez uspeha. A vender se je Pomposo tresel od krivega tilnika do občutljivega ledja, dà celó lakotnici trepetali sta mu od groze.
Pomiril sem ga, kolikor se je dalo, šel potem na kraj gozda ter pogledal v mračne globine njegove. Časih se je nagloma zalesketala perutnica kake tice ali pa je veverica zletela mimo mene: to je bilo vse, kar sem videl. Priznati moram, obšlo me je nekako praznoverno pričakovanje, ko sem zopet stopal proti koči. Dete gorskega duhá, čuvano od Titanije in njenega spremstva in ležeče v dragoceni zibeli, ne bilo bi me osupnilo; bojim se, da sem zaupno pričel pričakovati spavajočo kraljičino, ki bode vzbudivši se to puščavo zopet oživila in katero bodem jaz brez premisleka poljubil.
A nič takega nesem našel. Takoj so mi stopili nasproti svedoki za fini ukus in rodoljubje mojega prijatelja; ognjišče je bilo kar najbolj vestno pometeno, živalski kožuhi pokrivajoči tla in pohišje, bili so slikovito urejeni in progasta serapa ležala je zgrnena na leseni postelji. Stene so bile sanjarski tapetovane s slikami iz Londonskega ilustrovanega časnika; nad levo visela je lesorezna podoba Emersonova, čudno okvirana od sračjih perutnic; tu so bile na viseči polici najljubše knjige njegove; tam na postelji ležala je poslednja številka „Punša“. Siromak Dick! Vreča za moko bila je včasih prazna, a izborni satirik je malokrat pozabil, napraviti ti svoj tedenski obisk.
Vrgel sem se na posteljo ter poskusil čitati. A kmalu se je moje zanimanje naveličalo prijateljeve knjižnice; ležal sem brez opravka ter skozi odprta vrata gledal tja na zelena brda. Veter je znova potegnil in rajski hlad, združen s prijetno gozdno vonjavo, zavel je skozi kočo. Uspavajoče brenčanje čmrljev zunaj na strehi iz jadrovine, krokanje vran v nasprotni gori in utrujenost, ki mi jo prouzročila jutranja ježa, vse to mi je pričelo zapirati trepalnice. Da bi se varoval hladnega gozdnega vetra, potegnil sem serapo čez se in v nekoliko trenotkih zadremal.
II.
[uredi]Ne spominam se, koliko časa sem spal. A mej dremanjem moral sem si biti v svesti nezmožnosti serapo obdržati na sebi, kajti vzbudil sem se dvakrat, ko je hotela izginiti preko vznožja, ter jo hlastno potegnil nazaj. Najedenkrat pa sem se vzbudil trdno uverjen, da mojim naporom, obdržati jo, nasprotuje druga, uprav tako ustrajna sila. Ko sem jo zategadelj izpustil, videl sem preplašen, kako jo je nekaj naglo potegnilo pod posteljo.
Čisto vzdramljen sedem po konci. Takoj na to prične se kazati izpod postelje nekaj, kar je bilo podobno velikanskemu mufu. Kmalu se je vse pokazalo — vleklo jo serapo za sabo. Nesem mogel več dvojiti: bil je mlad medved — seveda še le sesavec, nezmožen zvalek masti in kožuhovine, a očividno mlad medved!
Ne vem, da bi bil kedaj videl kaj tako smešnega, kot je bil on, ko me je počasi pogledal z malimi začujenimi očmi. Bil je zadej toliko večji nego spredaj, njegove prednje noge bile so tako nerazmerno majhne, da so zadnje noge pri hoji vedno naprej uhajale. V jedno mer padal je na šijasti nedolžni nos, ter po vsakem kozolci, ki ga je nehote preobrnil, prav odkrito začujen zopet ustal. Da je bil smešen videti, okrašena je bila jedna zadnjih nog njegovih s Silvestrovim čevljem, v katerega je bil po naključji stopil ter se ga sedaj ni mogel osvoboditi. Ker je to nekoliko oviralo njegov nameravani beg, obrnil se je v me ter se ustavil, bržkone, ker je v tujci spoznal isto pleme, kateremu je pripadal njegov gospodar. Potem se je počasi postavil na zadnje noge ter neodločno in proseče mahal sem ter tja z otročjo tačico z malimi jeklenimi krempeljčki. Prijel sem to tačico ter jo resno stresel. Od tega trenotka bila sva prijatelja. Tisti neznatni dogodek s serapo bil je pozabljen.
Toliko premeten sem bil pa vender, da sem najino prijateljstvo potrdil z nekovo nežno pazljivostjo. Sledeč njegovim pogledom, opazil sem brez posebnega truda na polici pod stropom posodo s štirioglatimi kepicami belega sladkorja, katerega celo pri najrevnejših zlatokopih redkokrat manjka. Mej tem ko je jedel te koščke, imel sem priliko ogledati si ga natančneje.
Barva njegova telesa bila je temno siva, a izvrstno osenjena, na tacah in gobci črna. Njegova dlaka bila je nenavadno dolga in gosta ter mehka kakor puh; mesene blazine pod njo bile so v svojem skladu in črtah svojih popolnoma otročjim podobne. Bil je še tako mlad, da so bile njegove polučloveške noge znotraj še nežnejše nego nožice otroka v povojih. Razen svetlomodrih, jeklu sličnih, na pol v prstih skritih krempljev ni bilo čisto nič praskavega opaziti na rejeni postavi njegovi. Bil je povsem brez oglov, kakor kateri si bodi iz Ledinih potomcev. Božajoča roka je nekako z zamišljeno ugodnostjo udirala se v njegov kožuh. Dolgo gledati ga bila je naslada, božati ga pravo razkošje; objeti ga bilo je toliko, kakor odreči se pameti svoji.
Ko je kosmatincu zmanjkalo sladkorja, zvalil se je z na pol nezaupnim, na pol vabečim pogledom skozi vrata, kakor bi pričakoval, da pojdem za njim. To sem tudi storil. A vohanje in hrkanje tenkonosega Pomposa v globeli mi ni samo razjasnilo uzrokov prejšnjega strahu njegovega, marveč me je tudi nagnilo, da sem krenil na drugo stran.
Po kratkem obotavljanji odločil se je malček spremljevati me. Seveda me je nekakov vražji pogled uveril, da je popolnoma umel, ter se iz srca veseli Pomposovega strahu. Mej tem ko se je ob moji strani valil dalje, stopaje skoro, kot kakšen pijan mornar, našel sem, da je njegova dolga dlaka skrivala usnjeno ovratnico, na kateri je bila zapisana jedina beseda „Otročiček“. Sedaj sem se spomnil skrivnostnega namiga zlatokopov tam doli ob reki. To je bil torej „otročiček“, s katerim naj bi se „igral“.
Kako sva se v resnici „igrala“; kako mi je Otročiček dovolil zavaliti ga po hribu navzdol in kako se je on potem vselej najboljše volje nazaj gori skobacal; kako se je, polastivši se slamnika, branil prej priti doli, nego se mu je zljubilo; kako je, ko je bil zopet doli, trdovratno koračil po treh nogah ter moj v brezliko kepo stlačen slamnik s četrto pritiskal si na prsi; kako sem ga naposled izgubil ter ga slednjič našel v jedni izmej praznih koč na mizi sedečega, brez uspeha prizadevajočega se, da bi izpraznil steklenico s sirupom, ki jo je držal s tacami — teh in druzih podrobnostij tistega dogodkov polnega dne čitatelju sedaj nočem razkladati. Dovolj naj bode, ako povem, da sem bil, ko se je vrnil Dick Silvester, prav utrujen in da je otročiček, zvit v velikansko blazino, ležal ob posteljinem vznožji ter spal.
Ko sva se pozdravila, bile so prve besede Silvestrove:
„Lep mevedček, kaj ne?“
„Prav lep. Kje pa si ga dobil?“
„Izvlekel sem ga izpod mrtve matere njegove, pet milj od tukaj,“ odgovoril je Dick ter si zapalil pipo. „Zadel sem jo na več nego sto in petdeset angleških čevljev, prav v smrt; niti ganila se ni več. Otročiček je izlezel izpod nje, preplašen, a nepohabljen. Starka ga je bržkone nosila v gobcu ter ga izpustila, ko je mene ugledala; bil je jedva tri dni star in noge ga še niso držale. Sedaj dobiva jedino mleko, katero Adamov hitri sel vsak dan ob sedmih zjutraj donaša v našo naselbino. Pravijo, da je meni podoben. Si li tudi tega mnenja?“ vprašal je Dick z odkrito resnobo, pogladil si brke iste barve kot mrva ter obrazu očividno dal najboljši izraz.
Drugo jutro za rana poslovil sem se v Silvestrovi koči od Otročička ter potem z ozirom na Pomposova čuvstva jezdil mimo, ne da bi mu še jedenkrat pokazal naklonjenost svojo. A prejšnji večer mi je Silvester slovesno moral priseči, da bode Otročiček moj, ako bi se utegnila ločiti.
„Sicer pa moram povedati,“ pristavil je, „da še ne mislim umreti, dečko stari; kaj druzega pa ne vem, kar bi otročička in mene moglo ločiti.“
III.
[uredi]Ko sem dva meseca po tem razgovoru v svoji pisarni v San Francisku pregledoval jutranjo pošto, opazil sem pismo, ki je nosilo znani mi rokopis Silvestrov. A bilo je kolekovano v „Stocktonu“, zato sem je takoj odprl, reči moram v nekakih skrbéh. Glasilo pa se je tako:
„Dragi Frank!
Se li spominjaš, kaj sva bila sklenila zastran otročička? Dobro, smatraj me za prihodnjega pol leta kot mrtvega, ali pa, da sem šel tja, kamor mladi medvedje ne morejo z mano — na vzhod. Vem, da imaš rad Otročička; toda meniš li v resnici, dragi moj — brez šale, meniš li v resnici, da bi mu mogel biti oče? To dobro preudari. Ti si mlad, lahkomiseln in tudi dobrodušen; a se li upaš, pri tako mladem in nedolžnem bitji prevzeti dolžnosti vodnika, angelja varuha in rednika? Moreš li biti Mentor temu Telemaku? Pomisli na zapeljivosti velikega mesta! Dobro premisli to reč ter mi prej ko mogoče naznani svoj sklep, kajti vzel sem kosmatinčka semkaj s sabo, na dvoru gostilničinem dela grozen hrup ter rožlja s svojo verigo, kakor da je nor. Pošlji nemudoma brzojaven odgovor svojemu Silvestru.
P. S. Seveda je kosmatinec malo vzrastel ter ni več tako pohleven, kot je bil prej. Pretekli teden jo je dobro zagodel dvema psoma Watsonovima ter Watsona, ki je hotel miriti, naredil popolnoma plešastega. Se li spominjaš Watsona? Za inteligentnega moža jako malo vé o kalifornskem živalstvu. Kako imate na Montgomeryjski cesti prirejeno za medvede — namreč, kar zadeva trpežne pregraje in druge reči? S.
P. P. S. — Naučil se je več novih umetnostij. Fantje so ga naučili tepsti se. Prokleto zna mahniti. S.“
Bojim se, da je moja želja Otročička dobiti v svojo last vse druge pomisleke potisnila v ozadje. Zato sem Silvestru takoj brzojavil, da sem zadovoljen.
Ko sem proti večeru prišel domov, čakala me je gospodinja s telegramom. Bil je od Silvestra ter se je glasil:
„Vse v redu. Otročiček odide z nočnim parobrodom. Bodi mu oče. S.“
Potemtakem je torej moral dospeti prihodnjo noč okrog jedne. Jedno trenotje zbal sem se svoje prenagljenosti. Čisto nič se nisem bil pripravil, gospodinji še ničesar nisem bil povedal o novem gostu. Nadejal sem se, da bodem vse za časa mogel urediti, sedaj pa mi je neumestna naglica Silvestrova čas za priprave prikrajšala za dvanajst ur. A jedno ali drugo treba je bilo takoj storiti.
Obrnil sem se na gospó Brownovo. Veliko zaupanje sem imel v njena materinska čuvstva: dà, imel sem tisto še večje zaupanje v splošno mehkosrčnost lepih žensk, kakor je lastna našemu spolu. A priznati moram, bil sem nemiren. Vender sam lahno smehljaje se s klasičnim mirom in potrpežljivostjo besedo skušal napeljati na to zadevo. Dejal sem celó: „Ako je Shakespere-ov Atenec menil, da je mej damami bivajoč lev grozna stvar, kaj mora, gospa Brownova, biti potem — — “
A tu mi je zastala beseda, kajti razvidel sem takoj, da je gospa Brownova z grozno nazorno zmožnostjo, ki je lastna njenemu spolu, bolj pazila na moje vedenje, nego li na moje besede. Poskusil sem torej z osornim postopanjem ter izročivši jej depešo, dejal naglo: „V tej zadevi mora se takoj kaj ukreniti. Res, da je vse skupaj neumnost, a nocoj ob jedni malček dospe. Ne zamerite mi, prosim; a uradne dolžnosti moje mi niso dovolile, da bi se bil prej pomenil z vami —“, tu mi je zmanjkalo sape in poguma.
Gospa Brownova čitala je telegram z resnim obrazom, dvignila svoje lepe obrvi, obrnila list ter ga gledala na drugi strani. Potem me je vprašala s tujim, mrzlim glasom, če hočem s tem reči, da pride tudi mati.
„Moj Bog, ne!“ vskliknem jaz jako olajšan. „Mati je mrtva. Silvester — tisti prijatelj, ki je to poslal — jo je ustrelil, ko je bil mladič stoprav tri dni star.“
A izraz obraza gospé Brownove bil je sedaj tako vznemirjujoč, da sem takoj izprevidel, da me ne reši druzega, kot najobširnejše pojasnjenje. Naglo in, bojim se, ne preveč zdržema razložil sem jej vse od kraja do konca.
Počasi postala je krotkeja. Dejala je, da sem jo prestrašil, govoreč o levih. V istini, mislim, da je moj opis ubozega Otročička, če sem tudi malo na debelo slikal, ganil njeno materinsko srcé. Celo malo huda je bila na tisto, kar je imenovala Silvestrovo „trdosrčnost“.
Popolnoma brez strahu pa vender nisem bil. Dva meseca sta minila, odkar nisem videl kosmatinca; Silvestrove nedoločne besede, „da zna prokleto mahniti,“ mučile so me. Pogledal sem sočutno gospó Brownovo, in misel na mlade pse Watsonove oblila mi je obraz z rudečico, ker sem si bil v svesti, da sem kriv.
Gospa Brownova je rekla, da je pripravljena z mano bedeti, dokler ne pride malček. Prišla je prva ura, Otročiček pa ne. Udarila je dve, tri — še vedno čakala sva zaman ... Bilo je že skoro štiri, ko se je zunaj oglasilo grozno peketanje konjskih kopit. Pred hišo ustavil se je voz.
Kot bi mignil bil sem zunaj ter stal nasproti tujemu človeku. Skoro isti trenotek skušali so konji uiti z vozom.
Vnanjost tujčeva naudajala je, da ne rečem, več, človeka s strahom. Njegova obleka bila je grozno raztrgana in razcapana; platneni jopič visel mu je okolu pleč kakor kakemu glasniku opregača; jedno roko imel je obvezano, obraz razpraskan in na razmršeni glavi ni imel klobuka. Da popolni ta splošni utis, poiskal si je bil očividno tolažbe svoji revi v pijači, tako da je omahoval z jedne strani na drugo, držeč se kljuke pri vratih in z jako hripavim glasom naznanjajoč, da ima tam „nekaj“ zame. Ko je nehal pripovedovati, so se konji vnovič uspeli.
Gospa Brownova je dejala, da so se gotovo kake reči prestrašili.
„Ti, pa prestrašili!“ smeje se tujec z bridko ironijo. „Bog varuj! Moji konji se nikoli ne splašé! Samo na poti semkaj so mi štirikrat ušli. Bog varuj! Nič jih ni splašilo. Vse je v redu. Kaj ne da, Bill?“ pravi, h kočijažu obrnen. Samo dvakrat v jarek in jedenkrat v vodo. To in pa nič! Samo dva človeka sta v Stocktonu v doktorskih rokah. To in pa nič! Šeststo dolarjev poravná vso škodo.“
Preveč sem bil preplašen, da bi bil mogel odgovoriti, a šel sem proti vozu. Tujec me je pogledal z začudenjem, ki ga je skoro iztrezovalo.
„Ali mislite, zverine sami lotiti se?“ vprašal je, ter me pomeril z očmi od nog do glave.
Jaz nesem odgovoril, temveč z navideznim pogumom, katerega pa niti najmenj nesem čutil, stopil k vozu ter zaklical: „Otročiček!“
„Vse v redu. Prerezi vrvi pa doli pojdi, Bill!“
Ko so bile vrvi porezane, zvalil se je grozni kosmatinec počasi na tla pred moje noge ter drgnil ob meni neumno glavo svojo.
Mislim, da je bilo začudenje mož preveliko, da bi si bilo moglo napraviti duška v človeških glasovih. Ne da bi besedico zinil, stopil je pijani tujec na voz ter se odpeljal.
In kosmatinec? To je res, da je malo zrastel; a shujšal je in videlo se mu je, da so grdo ravnali ž njim. Lepa obleka njegova bila je razmršena in njegovi kremplji bili so neusmiljeno porezani v živo meso. Gledal je potuhneno in nemirno, prejšnji izraz priproste dobrodušnosti izpremenil se je v izraz v premetene nezaupnosti. Občevanje s svetom mu je očividno razbistrilo um, a mu ni zboljšalo moralnega čuta.
Z velikim trudom zadržal sem gospo Brownovo, da ga ni zadušila z odejami ter mu pokvarila prebavljanja s slaščicami svoje shrambe. Slednjič se mi je posrečilo zdravega spraviti v kot svoje sobe, kjer je zaspal. Nekaj časa ležal sem še brez spanja imejoč polno glavo nakan za njegovo prihodnjost. Naposled sem sklenil takoj drugi dan spraviti ga v Oakland, kjer sem si bil kupil majhno vilo ter prebil vsako nedeljo. Sredi divne podobe domače sreče sem zadremal.
Ko sem se vzbudil, bil je že velik dan. Moje oči so se takoj obrnile v kot, kjer je ležal kosmatinec; a ni ga bilo več tam. Skočil sem iz postelje, pogledal pod njo, preiskal omaro, vse zaman. Vrata so bila še zaprta; a na deski pod oknom, katero sem bil pozabil zapreti, bile so še videti sledi njegovih porezanih krempljev. Vse je kazalo, da jo je popihal po tej poti. A kam? Okno je držalo na balkon, na kateri je bilo mogoče priti samo še iz veže. Moral je biti torej še v hiši.
Že sem bil roko položil na sobni zvonec; a za časa sem se še premislil, kaj bi vznemirjal hišo, ako ni rogovilil. Naglo se oblečem ter se splazim doli v vežo. Prvi predmet, katerega sem ugledal, bil je čevelj, ki je ležal na stopnicah. Poznali so se mu kosmatinčevi zobje; ozrši se po veži, opazil sem, da pred sobami stanovalcev ni bilo običajne vrste novopološčenih čevljev.
Gredoč po stopnicah navzgor našel sem drug čevelj, s katerega pa je bil ves lošč lepo polizan. V tretjem nadstropji ležalo je še nekaj malo razgrizenih čevljev; a kakor je kazalo, tukaj medved že ni imel več prejšnje slasti do lošča. Malo dalje stala je lestvica, držeča k odprtim vratom pod streho. Šel sem po lestvici gori ter prišel na ravno streho, ki je čez vso vrsto hiš do bližnjega cestnega ogla delala nepretrgano ploskev. Za dimnikom na zadnji strehi je nekaj čepelo. Bil je ubežni medvedček.
Ves je bil pokrit s prahom, nesnago in steklenimi črepinjami. Sedel je na zadnjih nogah ter jedel velikanski kos kolača — z obraza bralo se mu je, da si je malo svest svoje krivde in da mu je neskončno ugodno. Zdelo se mi je celo, da se je, ko sem se mu bližal, z brezdelno prednjo taco gladil po trebuhu. Vedel je, da sem ga iskal, in iz oči mu je bilo razločno čitati: vsaj preteklost mi je zagotovljena.
Z dokazi njegove krivde pognal sem ga nazaj k strešnim vratom ter po prstih stopal doli v najvišje nadstropje. Sreča nama je bila mila: nikogar nesem srečal na stopnicah in vrhu tega njegove mehke hoje ni bilo slišati. Menim, da si je bil v svesti nevarnosti, če bi se kaj zvedelo, kajti celo sopsti se ni upal, nikar da bi bil žvečil zadnji založaj, ki si ga je vzel. Tiho je šel poleg mene, mej tem, ko mu je iz nepremičnih čeljusti kapljal sirup. Menim, da bi se bil ta hip zaradi mene molče dal zadaviti. Stoprav, ko sem zopet prišel v svojo sobo ter se brez sape vrgel na sofo, opazil sem, kako malo mu je manjkalo, da se ni zadavil. Dvakrat ali trikrat je še opravičuje se požrl, potem pa je šel iz lastnega nagiba v kot ter se skrčil v velikansko sladkorno kepo, iz vsake luknjice v koži poteč grizenje vesti in sirup.
Ko sem šel k zajutreku, sem ga zaklenil, kajti gostače gospé Brownove našel sem sila razburjene zaradi nekih skrivnostnih dogodkov pretekle noči in groznih odkritij v jutru. Kakor je kazalo, ulomili so tatje skozi strešna vrata v sosedne hiše. Ker pa so bili najedenkrat moteni, so našo hišo zopet zapustili, ne da bi bili kaj ukrali, celó čevlje, ki so jih bili nabrali po hodnikih, so pustili ležati. A napravili so vender obupen poskus, da bi ulomili v prodajalniško blagajnico pri slaščičarji na oglu, kjer so neusmiljeno razbili okna v razstavah. Pogumna dekla v hiši št. 4 videla je našemljenega tatu, kako je po vseh štirih skušal priti skozi vrata k nji pod streho. A na njen krik: „Ali boš šel!“ je takoj pobegnil.
Mej tem poročilom sedel sem na svojom mestu z neprijetno žarečimi lici, in moja zadrega se ni kakor ni zmanjšala, ko sem dvignil oči ter videl, kako me je gospa Brownova radovedno in poredno gledala. Kakor hitro sem mogel, splazil sem se od mize, hitel po stopnicah gori ter se rešil v svojo sobo pred vsemi možnimi vprašanji. Medved je še spal v kotu. Ne bilo bi varno spraviti ga odtod, dokler so bili gostači še v hiši. Premišljeval in posvetoval sem se še sam s seboj, bi li bilo pametneje obdržati ga, dokler noč tajnih njegovih razuzdanostij ne prikrije očesu javnosti, kar nekdo oprezno potrka na moja vrata.
Odprem. Gospa Brownova mirno ustopi, vrata tiho zopet zapre, se s hrbtom nasloni nanje ter mi skrivnostno migne, naj pridem bliže, držeč roko na kljuki.
„Ali so barvila za lase strupena?“
Jaz sem bil preveč začujen, da bi bil mogel odgovoriti.
„Govorite vender! Saj veste, kaj mislim,“ pravi ona nepotrpežljivo. „Ta-le tekočina.“
Sedaj prinese izza hrbta steklenico z grškim napisom, ki je bil tako dolg, da je bil trikrat od vrha do dna ovit okrog nje.
„On pravi, da ni barva, ampak izdelek iz rastlinskih snovij, za okrepčanje — —“
„Kdo to pravi?“ vprašam obupno.
„No, gospod Parker!“ odvrne gospa Brownova s strogim glasom in držeč se, kakor da je ime že desetkrat povedala; „tisti stari gospod v sobi nad vami. Sicer pa sem vas,“ nadaljuje mirno kakor človek, ki je koga druzega baš uveril o neodpustljivi dvoumnosti njegovih besed, „hotela vprašati samo to: ako bi kdo nekaj te tekočine ulil v skledico ter iz nemarnosti pustil stati na mizi, in skozi okno bi prišel noter otrok ali maček ali pa kaka druga mlada žival ter bi to popila — polno skledico — ker ima sladak ukus, ali bi jej to kaj škodovalo?“
Skrbno se ozrem na medveda, ki je pokojno spal v svojem kotu, potem pa hvaležno na gospó Brownovo ter odgovorim, da bi to bržkone nič ne škodovalo.
„Mislila sem samo,“ nadaljuje gospa Brownova mirneje ter odpre vrata, „ako bi utegnilo biti strupeno, trebalo bi za časa uporabiti nasprotna sredstva. Kajti,“ pristavi, iznenada izpremenivši dostojno svoje držanje, divje skočivši v kot in strastno objemši nič slutečega kosmatinca, „kajti, ako bi kaka grda snov njegovo lepo dlako napravila zeleno ali rudečo, lastni materi njegovi bi krvavelo srce — da, da, lastni materi njegovi!“
A predno sem gospe Brownovi mogel zatrditi, da so barvila za lase kot notranja zdravila popolnoma brez učinka, zletela je bila iz sobe ...
Na večer tistega dne ostavila sva kosmatinec in jaz na skrivnem kakor dva zločinca gospé Brownove gostoljubno streho. Nezaupajoč popolnoma prevzdražljivi nravi najplemenitejše vseh živalij, konja, zatekel sem se k vozičku, katerega je peljal čokat Irlandec, da bi tako svoj tovor spravil na brod. A celó sedaj kosmatinec ni bil pri volji peljati se; moral sem stopati poleg voza ter sedaj pa sedaj sesti vanj.
„Rada bi videla,“ dejala je gospa Brownova, stopivši pred hišna vrata, zavita v veliko ruto, da bi videla, kako se bodemo odpeljali, „rada bi videla, da bi bilo vse to malo menj slovesno, to se pravi, malo menj podobno pogrebu reveža iz siromašnice.“
Priznati moram, da mi je bilo, tisti večer idočemu poleg vozička, ravno tako pri srci, kakor bi truplo skromnega človeka spremljal k poslednjemu počitku, in da se vselej, kadar sem bil prisiljen sesti na voz, nisem mogel iznebiti misli, da sem popolnoma premagan in oslabljen od opojnih pijač, ali pa žrtev neljubega naključka in na poti v bólnico.
Slednjič smo vender prišli na brod. Mislim, da se nikomur na parobrodu niti sanjalo ni, da je medved v obližji — razven pijanca, ki je stopil k meni ter me poprosil ognja za svojo smodko, a jo najedenkrat spustil ter ves preplašen zbežal v kajuto za gospode, kjer so zmešano čvekanje njegovo k sreči smatrali za malo zgodnje napovedovalce zblaznelosti od pijančevanja.
Bilo je že skoro polnoč, ko sem prišel do svoje male vile v obližji Oaklanda. S čuvstvom olajšanja in varnosti sem ustopil, odklenil vrata ter kosmatinca spustil v vežo uverjen, da bode odslej ropal samo po mojem posestvu.
Tisto noč je bil zelo miren; poskusivši splezati na obešalo za klobuke — misleč, da stoji tu za njegove telesne vaje — in pometavši vse klobuke doli, legel je na hodniku mirno spat.
Po preteku jednega tedna je vsled telesnega pregibanja, katero si je lahko preskrbel, letajoč po velikem zaprtem dvorišči, znova dobil nazaj svoje zdravje, moč, humor, da celo velik del prejšnje lepote svoje. Moji sosedje o njega prisotnosti neso ničesar vedeli, če tudi je pomenljivo, da so se konji idoči, mimo moje hiše vselej splašili, in da sta morala pek in mlekar zjutraj, oddajajoča svojo robo, premagovati velike težave, ter se pri tem predrznila nespodobno in brez potrebe kleti.
Proti koncu tedna sklenil sem povabiti nekaj prijateljev, da jim pokažem medveda. V ta namen odposlal sem dosti povabil. Na dolgo in široko pripovedujoč o stroških za njega ujetje in izučenje, priobčil sem potem vspored predstav „čudežne živali naših pragozdnih pustinj“, ki je bil ves sestavljen v vzvišenem jeziku glumaškem.
Nekaj izvadkov bode čitatelja seznanilo, kako je kosmatinec napredoval v svoji vzgoji:
„Prvič. Skrčen v krogljo se bode naglo valil raz streho dervarničino, da predoči s tem, kako v domači divjini uide svojemu sovražniku.
Drugič. Splezal bode na drog pri vodnjaku ter z njegovega vrha prinesel klobuk, kakor tudi z njegovega roba toliko, kolikor se mu bode račilo dovoliti.
Tretjič. Nastopil bode v pantomimi ter predstavljal vedenje velikega medveda, srednjega medveda in malega medveda v občeznanih pravljicah, ki jih pripovedujejo stare mamice.
Četrtič. S čudovito hitrostjo stresal bode svojo verigo, da pokaže kako s strahom in trepetom navda srca popotnikov, ki po medvedjih divjinah hodijo po svojem poklici.“
Prišlo je jutro predstave, a jedno uro pred njenim začetkom pogrešili smo malopridnega kosmatinca. Kineški kuhar ni ničesar mogel povedati, kje je. Preiskal sem hišo in sosednje poslopje od vrha do tal, in potem ves obupan zgrabil svoj klobuk ter letel ven na ozko ulico, držečo na polje in v gozd na kraji polja. A o Silvestrovem Otročičku ni bilo ne duha ne sluha.
Čez jedno uro brezuspešnega iskanja sem se vrnil ter svoje goste našel zbrane na verandi za hišo. S kratkimi besedami povedal sem jim v svoji nesreči in verjetni izgubi ter jih prosil pomoči.
„Zakaj,“ dejal je prijatelj španjske narodnosti, ki je bil ponosen na veliko svoje znanje angleščine, Barkerju, ki se je vidno zaman prizadeval, da bi se dvignil iz svojega ležečega ustopa na verandi, „zakaj pa se ne ločite od verande svojega prijatelja? In zakaj, za Boga, si natvezate toliko te reči ter se tako po nepotrebnem zvijate in lomite? Kaj vraga,“ nadaljuje, jedno svojih nog z vidno težavo dvignivši od verande, „tudi jaz sem pritrjen! V istini, tu mora nekaj biti!“
In to je tudi bilo.
Vsi moji gostje so le s trudom mogli ustati. Tla na verandi pokrita so bila z nekovo klejasto snovjo. Bil je — sirop!
Najedenkrat se mi je zasvitalo v glavi. Dirjal sem proti skednju. Sodček z „zlatim siropom“, katerega sem bil še le jeden dan poprej kupil, ležal je čisto prazen na tleh. Po vsem dvorišči videle so se klejaste stopinje, a o medvedu ni duha ne sluha.
„Tam le pri groblji nekaj rije po tleh,“ pravi Barker.
Imel je prav. V jednem kotu gibala so se tla, kakor bi bil potres. Oprezno se približam. Videl sem, česar doslej nesem opazil, da je bila prst razrita, in tam je v jami, grobu podobni, čepel je Silvestrov Otročiček, še zmirom kopajoč in počasi, a sigurno izginjajoč v prahu in blatu.
Kaj je nameraval s tem početjem? Ga je li pekla vest ter se je skušal skriti pred mojimi očitajočimi pogledi, ali je samo poskušal posušiti svojo od siropa namazano obleko, tega nikdar ne bodem zvedel, kajti tisti dan je bil njegov zadnji pri meni!
Dve uri smo vodo iz vodnjaka žagali nanj, a vender je še zmirom redek sirop tekel od njega. Potem smo ga zavili v odeje ter tja zaprli v skedenj.
Drugo jutro ga ni bilo več tam! Spodnjega dela oknovega okvira in dotičnih stekel tudi ni bilo več. Njegovi uspešni poskusi, ki jih je prvi dan svoje ustopa v olikani svet delal v prodajalnici slaščičarjevi, niso bili prazen trud. Prvi njegov poskus, uzrok združiti z učinkom, končal se je z begom.
Kam je šel, kje se je skril, kdo ga je ujel — ako se mu ni posrečilo priti na predgorje onostran Oaklanda — če prav sem razpisal znatno nagrado in si je umno redarstvo mnogo prizadevalo, tega nesem mogel pozvedeti. Od tistega dne ga nisem več videl, dokler —
Sem ga li videl zopet? ... Pred nekaj dnevi peljal sem se v šestem drevoredu po konjski železnici, kar so konji najedenkrat postali muhasti ter mej rotenjem in preklinjanjem voznika tir zamenjali s tlakom. Pred vozom zbrala se je bila velika množica okrog dveh medvedov in njih vodnika, ki jih je kazal. Jedna izmej živalij, suha, shujšana in samo še razvalina prvotne svoje moči, obrnila je nase mojo pozornost. Tudi jaz sem skušal vzbuditi njeno pazljivost. Obrnila je v me svoje mokre grde oči — a v njih nesem spoznal znamenja, da bi me bila spoznala. Nagnil sem se skozi okno iz voza ter tiho zaklical: „Otročiček!“ A medved se ni zmenil za to. Znova sem zaprl okno. Voz se je hotel premakniti, kar se žival obrne ter bodisi po naključji, bodisi z namero, žuljasto svojo taco pomoli skozi steklo.
„Novo steklo stane poldrug dolar,“ dejal je konduktêr. „Zakaj pa se igrate z medvedi ...“
- ↑ Biču podobna vrv iz govedine.