Silva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Silva
M. Hočevar
Izdano: Slovenski narod 10. oktober 1905 (38/232), 1, Slovenski narod 11. oktober 1905 (38/233), 1,2
Viri: dLib 232 dLib 233
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V bolnišnici slavnega profesorja P. je vladalo živahno gibanje. Bolniki niso tega opazili; le sestre postrežnice so vedele, kaj je vzrok temu. Ravnokar je profesor končal obiskovanje bolnikov in izginil v svojo privatno sobo, da bi se za trenutek odpočil. Zdravniški asistent v beli dolgi suknji ga je z živo govorico spremil do vrat in ko se je vračal, je zagledal usmiljenko.

»Sestra Emilija!« je zaklical.

»Zabava gospo na številki osem,« je bil odgovor.

»Gospa si mora poiskati drugo razvedrilo. Sestra Emilija naj pride takoj na številko dvajset,« je rekel zdravnik nepotrpežljivo in šel dalje. Pet minut pozneje je odprla sestra Emilija vrata številke dvajset. Zdravnik je sedel zbegan pred posteljo, v kateri je premikala črna otroška glavica na blazini semterja. Na drugi strani je stalo mlado dekle, bržkone pestunja, ki je sama skušala utišati otroka, ki je venomer jokal. »Bogu bodi hvala, da ste tu!« je zaklical zdravnik nekako veselo, »prepustim vam tukaj otroka. Vem da znate lepo ravnati z otroki. Zato ga umirite in dajte mu zaužiti nekoliko mleka; potem pa naj zaspi, ker ima jutri veliko prestati!« 

Tiho je stopila sestra k postelji in položila hladno roko na vroče čelo otrokovo. Za hip je nehal ta jokati in glodal je z boječim obrazom v milo obličje sestre. Hipoma pa se obrne na desno stran.

Kaj je z otrokom?« vpraša sestra Emilija, med tem ko gladi deklico po glavici.

»Potrebna je hitre operacijo, da jo rešimo,« odgovori zdravnik, »toda dalje se ne smem tu muditi; pridem že še pozneje.«

Boječe je pogledala deklica, ko je slišala, da se odpirajo vrata. Postajala pa je mirnejša, ker ni bilo več zdravnika. Sočutno se je sklonila sestra črez njeno posteljo; posrečilo se ji z nežnim nagovarjanjem utešiti Danico in ko jo zdravnik pozno zvečer prišel, je zadovoljno prikimal, ko je zagledal sedeti sestro poleg postelje spečega otroka.

Z nenavadno razburjenostjo je usmiljenka gledala na bledo obličje Danice in njene tresoče ustnice so se počasi premikale ...

Molila je. Le zdaj pa zdaj se je čul kak vzdih in pritajen šepet, ki je motil tišino po prostoru. In kadar je utihnil ta, tedaj je zopet mirovalo in molčalo vse ...

Pestunja je bržkone mislila, da mora tiho sestro zabavati. Začela je pripovedovati, da je Danica edina hči gospod Kogeja. Kakor od strele zadeta, se je Emilija zganila po vsem životu. Fran Kogej! Bili so časi, ko so ji bile vse misli pri njem.

Štiri dolga leta so od tedaj minila. Kako je vse to pred njo izginilo v temo noči ...

Črna, lepa, ravnokar dorasla deklica! Bila je krasna! Njeni črni čreveljčki so so strogo črtali v drobni pesek v nafinejših obrisih, čelo so ji venčali mehki lasje, ki niso bili pripeti in urejeni z naporom dvournega dela. Po hrbtu so se stekali ti lasje v dve dolgi, močni kiti, katerih konca sta bila prevezana s svilnatim trakom. In v njo se je zaljubil z vsem ognjem prve ljubezni Fran Kogej, tedaj še visokošolec.

Bil je brhek mladenič in njegove temne oči, njegova vesela narava je vsakemu ugajala, kdor je občeval z njim. Ni čuda, da se je tudi ona zaljubila vanj, ker ga je videla vsak dan.

Stanoval je v isti hiši kot ona. In ko je opazila, da se tudi on zanima zanjo in kadar jo je pogledal prav milo, tedaj se je v njenem srcu nastanila ljubezen in se vkoreninila z vso svojo močjo.

Dan po svojem izpitu, ko se je poslavljal, stal je na malem, lepem vrtu. Mamil ga je dehteči vonj rož in zdelo se mu je vse tako lepo ... Tedaj je s nenavadno ljubeznijo pritisnil na svoje srce tresočo so deklico. Med poljubi ji je prisegel zvestobo. Prosil jo je, naj ga čaka, da že pride čas, ko jo bo lahko zasnubil. Zaupljivo ga je gledala. Fran! Samo to je rekla. Samo ta beseda je izdala njena čustva. Ta naglas, proseč, vprašajoč, tožen — ta naglas jo razumel on; njegovo oči niso moglo zreti v globokost in asurno čistost njenih oči.

Vedno in vedno jo je pritiskal nase, kako da bi se ne mogel ločiti, od nje, od svoje sreče. Nazadnje se je vendar poslovil. Ona mu je ostala zvesta, mu je ohranila ljubezen — a on? —

Začetkoma ji je pogostoma pisal pisma polna ljubezni. Tožil je, da ne more vsega kakor bi rad. S časoma pa ji pisal redkeje, mrzlo in nekako prisiljeno. Slednjič pa je dobila zadnje pismo, v katerem je trdil, da ni vs ... otroka, ko mu vzameš igračo, bile so solze neizmerno, nepričakovano — prvič užaljene duše; užaljene od njega, ki ga je najbolj ljubila.

Njena bolna mati je gledala s skrbjo vedno bledejša lica hčerkina. Nazadnje ji umrje še mati, edina njena podpora. Ko se je to zgodilo, je šla v bolnišnico, da bi stregla bolnikom. Ta poklic ji je bil simpatičen, ker je bila hči zdravnika.

V njeni duši pa je ostalo nekaj, kakor koprnenje po življenju ... nekaj kako kesanje radistanu, za katerega se je bila odločila ... A pozabila je polagoma vse gorje ... na njeno dušo je padla megla, črna in gosta, kakor pajčolan.

In sedaj je pazila na njegovo hčerko! Z bolestnim vzdihom si je zakrila oči. Zdaj naenkrat pa je prihrula na njeno srce nevihta, ki ji je še ta težko pridobljeni mir izruvala, podrla. Njegov otrok! Torej je dobil službo in se oženil. Bog vedi, kaka je ona? Zakaj ne pride nikdar obiskat svoje hčerke?

V tihi noči je prestala še mnogo bolesti, šele jutranji žarki so ji prinesli mir in jo utešili.

Operacija je bila končana. V temni sobi je ležala mala bolnica, v kotu pa je sedela sestra Emilija. Vrata sobe so se natihoma odprla in v sobo je stopil v spremstvu asistenta visok, širokopleč gospod.

Pozdravil je sestro, ki je vstala. Vsa njegova pozornost je bil a obrnjena na otroka, ki je mirno spal.

»Operacija se je izborno posrečila,« mu je zašepetal zdravnik, »profesor upa, da bode deklica v par tednih popolnoma okrevala.«

»Bog daj!« vzdihne oče, med tem pa zopet pogleda hčerko.

»Seveda od danes do jutri ne more biti zdrava in marsikatero hudo uro bo še otrok prebil, predno popolnoma okreva ; toda najhujše je prestala!«

»Ljuba Danica, in tako sama si moral a vse to pretrpeti, ne da bi bil kdo pri tebi. Jaz se včasih opoldne komaj oprostim za kako uro.«

»Radi tega bodite popolnoma brez skrbi. Sestra Emilija je najbolj porabna pri otrocih in vaša hčerka se je je že tako privadila, da ste lahko utolaženi. Dopoldne se ni hotela ločiti od nje. Sploh vse voljno pretrpi, ako je le sestra Emilija poleg nje.«

»Hvala vam, sestra! S tem ste mi odvzeli težko breme!«

»Prosim,« se je odzvala is temnega kota Emilija, »storila sem le svojo dolžnost.«

»Oprostite, nimam dalje časa,« se je odpravljal asistent, »ako hočete kaj več poizvedeti, lahko govorite s sestro Emilijo, ki je bila prisotna pri operaciji«

Ostala sta sama pri otroku.

»Ljuba sestra,« prične gospod Kogej, približavši se ji, »umirili sta bolno očetovo srce ; le skrbite za otroka, ki nima matere« Presrčno ji je stisnil roko.

Trenotek je premišljevala, nato pa dvignil a glavo in ga pogledala v obraz.

Stopil je korak nazaj in kri mu je šinila v obraz.

»Silva, Ti — Vi tu ! Pri mojem otroku?« Pokril je obraz z rokama. Trenotek je vladala v sobi tišina. Potem pa odgovori usmiljenka: »Dam vam zagotovilo, da bom pazila nanjo, kolikor bo v moji moči.«

Pogledal jo je boječe. »Silva, vi ste angel! Nisem zaslužil tega. Samo to mi še povejte: Ste mi li odpustili ali ne? Govorite resnico!«

Milo ga je pogledala. Že njen pogled mu je pričal dovolj jasno, da mu je odpustila. Vendar p a je pripomnila s tihim glasom : »Odpustila sem vam že davno. — In vi niste — srečni?«

Tihe, v nekaki zadregi ji je odgovoril: »Da, srečen sem v svojem poklicu ...«

Gledal jo je. Mir odpovedi ji je ležal na čelo, in spoznal je, da je govorila resnico.

»Zahvaljujem se vam.« Vzel je njeno roko in jo položil v svojo.

Vstopila je pestunja. Pogledal je na uro in zamrmral: »Jutri pridem zopet!«

Odšel je hitro skozi vrata.

»Ubogi gospod, tako mu je težko; saj je pa tudi lahko žalosten, ker je tako sam,« ga je milovalo dekle žalostno gledaje proti vratom. »Danica je bila njegovo vse!«

»Ali ne živi več njegova gospa?«

»Seveda ne živi več!« je odgovorila pestunja tiho ter primaknila stol bliže; »saj pa tudi ...«

»Ne, je dovolj! Nočem več vedeti!« jo je prekinila sestra ter stopila k otroku, ki se je nervozno zganil.

Videla sta se od tedaj vsak dan; na zunaj sta občevala kot tuja, a v njem je ležalo nekaj mučnega, kadar je govoril z njo.

Danica je bila vedno boljša. Privadila se je sestre tako, da jo je ljubila bolj kakor očeta.

Doktor Kogej je jel bolj poredkoma prihajati. Kazal je nenavadno razburjenost in nepotrpežljivost. Kaj ga je neki mučilo? Videlo se mu je, kakor bi ga tlačilo težko breme, ki se ga pa ne more oprostiti. Tudi sestro Emilijo je mučilo, da ne ve skoro nič o njegovem življenju. Ali naj ga vpraša? Tega ne bi prenesel njen ženski ponos! A mučilo jo je vseeno. Kogej je zopet sedel poleg usmiljenke in tiho kramljal ž njo.

»Ne bodite hudi; iskal sem priložnosti, da govorim sam z vami. Toda vi ste jokali,« je prekinil prvotno govorico »Silva, zakaj?«

Kakor prisiljena od njegovega milega glasu odgovori zmedeno: »Slovo od Daniele bode težko — ker jo imam tako rada!«

»Ne veste, kaj mi darujete s temi solzami!« je rekel Kogaj. »Kako dolgo že čakam priložnosti ... Poslušajte Silva! Odvzemite mojemu srcu težko breme, ki me še tako dolgo teži. Dovolite mi, da se vam izpovem!«

»Saj sem vam že odpustila vse!«

»Ne, Silva, ne tako!« je rekel proseče. »Končno mora biti jasno med nama. Odkrito vam hočem priznati svojo krivdo in potem šele bodete lahko povedali, ali mi odpustite ali ne!«

Nalahko jo je posadil nazaj na klop, sam pa je stal pred njo, kakor obtoženec pred sodnikom.

Tiho je sedla sestra Emilija in gledala venomer v Danico.

»Ko sem se tisto nesrečno in težko uro poslavljal od vas in pozneje odšel, tedaj sem edino premišljeval, da bi bil prej ko mogoče nastavljen, da bi se z vami, ki sem vas strastno ljubil, poročil. Kaj sem vse poskušal, kaj vse žrtvoval, ste lahko sprevideli iz mojih pisem. Čakaj! Grenka beseda ljubečemu srcu ! Kadar vse vemo, in smo preverjeni, takrat je potrpežljivost težka in žalna, zlasti če je trenutek zaželjene izpolnitve že blizu, kajti takrat je čas najpočasnejši in želja najhujša. Ali če moremo čakati, pa ne vemo kaj in kako, da je vse le na drugih ljudeh, vse na slučaju, le na slepi usodi, in če mora človek le na to misliti, kako bode čez nekoliko ur, kako nenadno spremeno porodi usoda: ali srečno ali nesrečno, to je muka, taka, da ne vem, ali je na svetu enaka ali ne.

Zdelo se mi je, da potiska kruta usoda mojo srečo v ozadje in najina združitev se je vedno bolj umikala v daljavo. Tedaj sem po nesreči spoznal mlado deklico, edino hčer bogatega tovarnarja. Jel sem pogosteje zahajati v njeno družbo. Bila je lepa in veselega značaja. Ugajala mi je, toda po pravici rečeno, ljubil je nisem. Njen oče se je jel zame zanimati. Prijatelji so me nagovarjali, naj bodem pameten. Skušnjava se me je lotila in me slednjič premagala. Osem d ni po najini poroki sem postal podravnatelj njegovih tovarn, akoravno tega skoro nisem bil zmožen in pred tremi leti, ko je umrl, sem postal njegov naslednik. Sedaj sem imel, kar sem si želel. Veljavo med svetom, bogastvo in lepo ženo.

Mislil sem; da sem srečen — a varal sem se — grozno varal. Sam sebe sem zaničeval, vest me je težila. Ona se je hotela samo zabavati; bil sem ji predolgočasen, ker se je meni samemu zdelo ob njeni strani dolgočasno; istotako ji moja resna narava ni ugajala.

Prvi otrok nama je umrl takoj po rojstvu n tudi Danica je bila vedno slabotna. Kriva je bila mnogo ona, ker je bila ravno tako brezvestna mati kakor meni slaba soproga. Nekega dne nas je zapustila in ni je bilo več nazaj. Iz G ... sem dobil njeno pismo, v katerem je zahtevala svojo prostost nazaj. Ločitev nama je bila dovoljena in izplačal se m ji do zadnjega vinarja njeno premoženje. Takoj sem dihal lažje. Lansko leto pa sem izvedel, da je umrla, čast je zahtevala, da sem skrbel od tedaj sam za otroka, in Bogu bodi hvala, to sem prav lahko in vestno storil«

Njegov glas, ki je le proti koncu postal sočuten, se je jel tresti. »Kaj sem prestal zadnja leta na strani brezsrčne ženske, to vem edino le jaz!

Veliko sem zakrivil, a tudi veliko pretrpel.« Molčal je ... Silva je držala roko na obrazu, da je ni mogel videti.

»SiIva! Izpovedal sem se; ali mi hočeš odpustiti?«

Obrnila je solzne oči nanj. »Ubogi Franjo!«

»Silva, ti odpustiš?« je veselo zaklical, prijel jo za roko ter jo poljubil. »In še nisem zadovoljen: bodi velikodušna in reci mi, da zopet zaupaš name, tako zaupaš, da mi slediš na moje samotno posestvo in prineseš seboj ljubezen in srečo!« Tresel se je po vsem životu in vprašujoče je uprl vanjo svoj pogled.

Podprla si je glavo in se zamislila. Ali so res ta dolga štiri leta bila le sanje? Li niso me dišečimi, mamljivimi cvetkami? To so vendar tiste oči, ki jo gledajo ravno tako ljubeče kot takrat! To je ravno oni ljubeznjivi glas, ki ji je nekdaj dušo miril z upom, s sladko uteho ...

Tu se prebudi Danica. »Danica, ljuba hčerka, prosi sestro Emilijo, naj gre z nama in naj postane tvoja ljuba mati!« ... Napol v sanjah je gledala enkrat očeta, enkrat Silvo. Nato pa stegne ročici ter zakliče z milim glasom: »Mama, ljuba mama!«

To jo je omililo. Vstala je, poljubila Danico in zašepetala: »Ljuba Danica, biti ti hočem mati.«

Roko v roki sta sedela na klopici, ki sta se po dolgem času zopet našla. Delala sta načrte in sanjala o srečni ljubezni ... Po drevju pa so skakljale ptičice in milo prepevale ...

On pa je vstal, da sporoči profesorju, da mu bo za vedno odpeljal sestro Emilijo.