Sila spomina (France Prešeren)
← K slovesu | Sila spomina (Poezije) France Prešeren |
Zgubljena vera → |
|
Drug ti je v skŕbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srcé;
véndar na mene še nekaj te veže,
kaj de je, komej med nama se ve.
Marsikdej se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drug'mi ljudmi,
marsikdej tvoje oko me pogreša,
išeš okoli me s plašnim' očmi.
Večkrat, ko utrudena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.
Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.
Sama sodíla si préd me nemilo,
sama me zmerom še sodiš ojstró;
pravijo vèndar, de slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobó.
Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globôc'ga do strmih nebes;
vènder ne vdrža želj skrivnih plaména,
da bi ne mogel on švigniti čez.
Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srcé;
v mislih ti niso, al' mene po sili
pomnila boš ti do zadnjega dne.