Signor Antonio
| Signor Antonio Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
| |||||||||||
Prišel je v Borovje in si postavil ob glavni cesti krasno hišo z balkonom in verando. Lipe je nasadil pred njo in čudovit vrt okoli in okoli. In vsak dan so prihajale imenitne kočije in signor Antonio je vsprejemal svoje goste, — elegantno gospodo s tujimi obrazi in belimi rokami.
Imel je signor Antonio dve lepi hčeri, — podolgastih, bledih lic, velikih, ponosnih očij in valovitih las temno kostanjeve barve. Oblečeni sta bili v črno in hodili sta s tistim plemenitaškim korakom, kakor ga more imeti samo Italijanka. Ali te oči, te velike, ponosne oči so gledale mrtvo in dolgočasno, kakor da se spominjajo samo še nejasno nečesa lepega, razkošnega, kar je minilo že pred davnim, davnim časom.
Antonio je bil človek velike, vitko postave; črte njegovega obraza so bile ostre in energične, ustna tenka, gladko obrita brada nenavadno trda in dolga; v očeh je ležalo nekaj prezirljivega in visokega, a ob jednem mehkega in prostodušnega; ravno plošnato čelo brez gub je prehajalo v svetlo plešo, na temenu in za senci pa so se vili kodrasti, že nekoliko osiveli lasje.
Po Borovju so govorili o silnem bogastvu Antonijevem, o njegovi trgovini, razširjeni po vsem svetu.
In resnično, — dan za dnem so odhajale na kolodvor vrste voz, natovorjene z lesom; prihajali so agenti in trgovci in se klanjali Antoniju s ponižno povešenimi očmi; trije pisarji so sedeli v pisarni in signor je narekoval v vseh evropskih jezikih in telegrami in zavitki listov so odhajali v oddaljene kraje; govorili so, da ima ladije na morju in zastopnike in pisarne po vseh božjih mestih.
Borovje je prišlo v veliko zadrego, kakor da se je dogodila povsem navadna, a vendar sitna, naravnost nespodobna stvar, katero človek ne ve, s kakšnim očesom bi jo pogledal… Treba je z ljudmi občevati, — kaj mislite?
Pride človek, ki povzdigne lahko že s samo svojo prisotnostjo ves okraj do izvanrednega ugleda, — treba se mu je približati, treba ga jo negovati in navezati na-se, kolikor je mogoče. A signor Antonio, — njegova dolžnost bi bila, da se odkrije in pozdravi, kadar stopi v tujo sobo, da se nasmehlja svojim sosedom in živi ž njimi, kakor je to navada. Toda na vso nesrečo se on te svoje dolžnosti ni zavedal. Nikogar se ni ogibal, — a kadar je prišel slučajno v družbo, leglo je v zrak nekaj ledenega in konvencijonalnega. Vsa komur se je zdelo, da mu je neznana sila sklonila vrat in položila na obraz ponižno, molčečo, uljudno se smehljajočo krinko; Antonio je sedel za trenotek med njimi, lahko in elegantno, s svojim mirnim, aristokratičnim obrazom; a ko se jo poslovil s sočutnim smehljajem na ustnih, spogledala se je vsa družba in molčala… Tako se je zgodilo na plesu, ki ga je bila priredila borovška čitalnica. Sedeli sta v dvorani obe hčeri gospoda Antonija. Pristav je plesal z Almo, ali njegovo telo je postalo hipoma nerodno in okorno, prišla mu ni na misel niti najmanjša beseda, njegova lica so se podaljšala in oči so gledale začudeno in v zadregi ; ko je stopil v drugo sobo ter naročil čašo piva, brisal si je potni obraz in stresal z glavo.
»Vrag vedi, — ti ljudje ne spadajo tu sem.«
Par stolov je zaropotalo in ozrli so se vanj od vseh stranij; čutili so, da je izgovoril besedo, ki je ležala vsem že davno na jeziku. Dame so šepetale na tihem in si hladile s pahljačami vroče obraze; dacarka pa je izgovorila glasno, da jo je slišalo pol dvorane:
»Nespodobno… nesramno…«
Kaj da se je zgodilo tako nespodobnega in nesramnega, bi ne vedel nihče natanko povedati, a kljub temu so se strinjali z ogorčeno damo, in notarka, ki je sedela deset korakov od nje, ji je celo pokimala z glavo…
Ne dolgo, — in krasna hiša Antonijeva je stala ob cesti pozabljena, kakor ograjena z zidom. V veliki črni kočiji sta se prikazali časih Alma in Vera, z bledimi lici, sanjavimi očmi in v tesno zapetih, temnih toaletah, — dve začarani kraljičini iz starodavnih pravljic. Signor Antonio je vsprejemal svoje goste iz daljnih krajev in njegov obraz je bil plemenitašk, tuj in hladen, kakor nekdaj… In na vrtu je cvetel gozd rdečih rož in opojno duhtečih lilij in lipe so šumele.
Prišli so nenadoma n kdove odkod gostobradati ljudje z ostrimi nosovi in lokavimi očmi; signor Antonio jih je vsprejemal ter se zapiral ž njimi v svojo pisarno. Po Borovju pa je šuštelo skrivnostno, kakor šušti jesenski veter po gozdu. Od samega silnega začudenja so si izmišljali na vseh koncih in krajih čudovite bajke… kako je zapravljal svoje bogastvo, kakor kak knez, kako je zidal prekrasne palače po mestih in vile ob morju, kakšne imenitne gostbe je napravljal svojim prijateljem, kako je posul toalete svojih hčera z biseri in demanti… In čez no je prišel strašen polom, — kakor da so se utopile hipoma vse njegove ladije, da so mu pogorele do tal vse palače, da so zvodenele v istem trenotku vse njegove ženijalne špekulacije; … in zlato seje spremenilo v prah … Kam si prišel, signor Antonio? — Signor Antonio, — kje imaš svoje prijatelje?
A na njegovem obrazu se ni spremenila niti najmanjša črta; ostal je celo prezirljivi smehljaj na ustnih… Borovje tega ni moglo razumeti. Ustna njegova bi se bila morala stisniti še bolj, lica splahneti, oči bi morale gledati motno in megleno izza zarudelih trepalnic…
»Ah, signor Antonio… da se je moralo to zgoditi…«
Notar je bil začutil v svojem srcu hipoma neko posebno sočutje in njegov glas je bil mehak in zategnjen. Hotel je stisniti roko »ubogemu signorju«, a Antonio je privzdignil obrvi in njegove oči so pogledale takó tuje, hladno in začudeno, da se je notar nerodno priklonil in jecljal par nerazumljivih besed.
»Oprostite… hotel sem samó…«
O jasnem večeru, — luna je sijala prav sredi nebá in veter je pihal od juga, — odpeljala se je v hitrem diru kočija izpred hiše Antonijeve. In v kočiji je sedel signor sam in njegovi dve lepi hčeri; njune oči, te velike, ponosne oči, — so gledale mrtvo in dolgočasno, kakor da se spominjajo samo še nejasno nečesa lepega, razkošnega, kar je minilo že pred davnim, davnim časom…
Na vrtu je trepetala demantna mesečina in bujno razcvele, polovenele rože so se priklanjale in razpadale; nekjé dale se je oglasil slavec in v tistem hipu so zašumele mlado lipe ob cesti, kot da se jih je dotaknila brezobzirna hladna roka.
Pri oknu je slonel Žid Abraham Lewy in gledal za kočijo…
— — — — — — — — — — — — — — —
Trotoár je bil opaljen od vročega južnega solnca in celo pred kavarno, v senci platnene strehe je bilo neznosno soparno in zaduhlo. Dolgi, suhi natakar je stal ob vratih in gledal brezizrazno predse z motnimi, vodenimi očmi; za mizami je sedelo par gostov s potnimi obrazi in mokrimi spnjetimi lasmi. Zopern duh je prihajal od morja, ki je ležalo v pristanišču leno in črno, kakor temno olje. Ljudje so prihajali mimo v lahkih razgaljenih oblekah, z rjavimi lici in polodprtimi ustmi.
Moj znanec Krišpin je držal v roki »Novo prešo« in se mučil z vvodnim člankom… Ponavljal je zase polglasno: — »Gleichberechtigung …Gleichberechtigung… Freche Angriffe auf die Verfassung…«, a videlo se mu je, da ni razumel ničesar. Črke so plesale pred njegovimi očmi in trepalnice so mu lezle skupaj…
»Krišpin… vzdrami se, Krišpin, — in poglej za trenotek na cesto!«
Z akti pod pazduho, v obnošeni obleki in zamazani kravati je prihajal mirno signor Antonio. Res je bil njegov obraz upal in res so bile oči udrte, a vse črte so ostale iste; izgubile niso hladnega, plemenitaškega izraza in tenke ustnice so se vile ponosno in prezirljivo, kakor nekdaj… To je bil signor Antonio in nihče drugi, — signor Antonio, ki siplje demante krog sebe in zida palače. Sposodi si modern frak, signor Antonio, in kakor nekdaj se ti bodo klanjale častitljive pleše in oči se bodo povešale pod tvojimi milostnimi pogledi!
Krišpin je gledal za njim in vzdihnil…
»Ali si bil tiste čase v Borovju? … Zdaj piše, — zdi se mi, da pri nekem advokatu… Za Boga, rad bi ga videl v pisarni; to teló ni ustvarjeno, da bi se kdaj sklonilo… Glej ga, kako hodi… Boga mi, to je knez… rojen knez…!«
»In njegovi hčeri?«
»»Njegovi hčeri? … Sprehajata se po korzu v črnih toaletah in molčita… Ti ljudje tudi tusem ne spadajo; zdi se mi, da ne spadajo sploh nikamor…««
Naslonil se je na mizo in zadremal; natakar pa se je oziral nanj s hrepenečimi, žalostnimi pogledi.