Sfinga (Ljubljanski zvon)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sfinga
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 44/8 (1924), 463
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

O, da začul si mojih rok ihtenje —!
(A videl si le belih prstov smeh.)

Moj krik, ki vtonil je v oči strmenje —!
(A ti si vztrepetal: »Zakaj molčiš?«)

Potrkal burno si ob pozni uri,
ko sem izsanjala te v spev otajen,
a tvoj odmev iskal je le telo. —

A ko sem v solncu ti roko podala,
je preko mene tvoj pogled ušel:
»O, da sem sam s seboj ves kot drevo!«

Ko pela sem, kot je velela zemlja,
ki mi gorela je v pomlad krvi,
si z ostro mislijo mi rezal pesem.

A, ko te je premrazila samota
in se ubog si vrnil mi v poletje,
zadivljeno plamtel ob mojem plesu
in grudil se pred mano vdani suženj —

tedaj zavriskal v meni je ponos
(slast lovca, ki vlovil je redki plen!). —
Zakaj, zakaj sem videla te pasti!
(Iz tvojih solz je rastla moja moč.)

O, tudi jaz bi verovala v gôre
— na njih domuješ, da si zvezdam bliže —,
o, tudi jaz sem žejna vôd duhà — —
Le kadar ti gorelo je telo,
si se me spomnil, da sva zagorela
oba in spet se zasovražila ...
In vendar, — da si tih bil kakor — On,
morda bi me odrešil — Magdaleno.