Sfinga

← Vrnitev (Jarc)

Sfinga (Človek in noč) Miran Jarc

Ne morem roké ti več dati ... →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

O, da začul si mojih rok ihtenje.
A videl si le belih prstov smeh.
Moj krik, ki vtonil je v oči strmenje —
a ti si vztrepetal: »Zakaj molčiš?«

Potrkal burno si ob pozni uri,
ko sem izsanjala te v spev otajen,
a tvoj odmev iskal je le telo.

A ko sem v soncu ti roko podala,
je preko mene tvoj pogled ušel:
»O, da sem sam s seboj ves kot drevo.«

Ko pela sem, kot je velela zemlja,
ki mi gorela je v pomlad krvi,
si z ostro mislijo mi rezal pesem.

A, ko te je premrazila samota
in se ubog si vrnil mi v poletje,
zadivljeno plamtel ob mojem plesu
in grudil se pred mano vdani suženj —

tedaj zavriskal v meni je ponos
(slast lovca, ki vlovil je redki plen).
Zakaj, zakaj sem videla te pasti.
Iz tvojih solz je rastla moja moč.

O, tudi jaz bi verovala v gôre
(na njih domuješ, da si zvezdam bliže),
o, tudi jaz sem žejna vôd duhà.

Le kadar ti gorelo je telo,
si se me spomnil, da sva zagorela
oba in spet se zasovražila ...

In vendar, da si tih bil kakor — On,
morda bi me odrešil — Magdaleno.