Sestra Jadviga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sestra Jadviga.
T. S.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/33 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Noč je bila svetla in jasna. Med belimi oblački je prodiral mesec, in zvezde so žarele. Zemlja je bila odeta v sneg, kakor bi utrujena spala.

Čez jasno ravan se je dvigala v daljavi temna stvar, bila je stara pristava, sedaj vojaška bolnica za silo. Bela zastava s krvavo-rdečim križem je plapolala nad poslopjem. Zunaj pristave je bilo vse tiho, a tem več življenja je bilo znotraj: Vsak kotiček je bil poln, ranjenec poleg ranjenca so ležali vojaki vse vprek, spali, drugi vzdihovali, kričali, klicali na pomoč, umirali. Manj ranjeni so ležali po tleh na slami, huje ranjeni na železnih posteljah drug poleg drugega z rano na glavi, s prestreljeno roko, s strto nogo, s strelom v prsih ali trebuhu. Na malem prostoru je usoda nagnetla nebroj gorja- — Prijazen vojni kurat je stopal od bolnika do bolnika, smehljajočega obraza tolažil in osrčeval ranjence, tu in tam posedel za hip in dajal odvezo. Sestre-strežnice pa so skrbele, da so vojaki imeli vsega, kar so jim določili zdravniki.

Strežnice so ranjencem darovale vso svojo skrb, vso svojo ljubezen. Neprestano so bile na nogah, pri delu; bila je sila, v bližini hude bitke in vedno so ranjence odpeljavali obvezane in ranjence zopet dovažali,

V prvem nadstropju so vršili zdravniki svoje posle, Širokopleč polkovni zdravnik z dolgo brado, velik kakor Golijat, si je pravkar po težki, nevarni operaciji umil roke in se prijazno obrnil do sestre rekoč: Sestra, pa tudi Vi treba da greste počivat. Dovolj je bilo danes dela, in upajmo, da bo noč mirna.

Sestra se je hvaležno nasmehnila. Bila je res trudna. Ves dan so bile hude operacije in ona je zdravniku vse potrebno pripravljala. Kakor svinec težke so ji bile oči; noge so ji omahovale, ko se je vlekla pod streho, kjer je imela v kotu svoje bivališče, Postelja, mizica, stol, sicer pa je bilo vse prazno.

Sestra Jadviga prižge konček sveče in se vsede na stol. Ni mogla v posteljo, čutnice so ji bile preveč razdejane, da bi mogla mirno počivati na postelji. Brez misli je zrla v svečo in razne podobe so vstajale pred njenimi očmi. Kaj vse je že poskušala, odkar se je pred pol letom podala v vojno službo. Koliko gorja je videla na svetu! Koliko mladih življenj je ugasnilo v njenem naročju! Kako hvaležni za tolažilo in molitev so se ločili od sveta. Prve dni njene vojne službe se ji je zdelo, da si je preveč upala, da ne bo zmagovala. Pogled strašnih ran, kako je prevzel ta pogled in po bolnici oni težki zrak po strjeni krvi in po gnijočih ranah, ki kakor svinec leže tudi najbolj zdravemu človeku na srce. Toda polagoma se je vsemu privadila, in sedaj je zdravniku desna roka pri operacijah, Gorka kri, ki je bušknila iz rane na njen beli kornet, je ni nič motila. In kadar je žagica zdravnikova pela svojo mrtvaško pesem vojakovi roki ali nogi, tudi tedaj ni več vztrepetala, vedela je, da tako mora biti, ako se hoče rešiti smrti mlado življenje vojakovo ... Bog jo je čudovito podpiral.

Sestra Jadviga je ob takih mislih še vedno strmela v plapolajočo svečko. Sklenila je v naročju svoje roke in videlo se je, da moli, a v tem hipu se ji je vse porazgubilo izpred oči in zaspala je, a za malo časa. —

Nekdo močno potrka na vrata.

»Sestra, ali že spite?«

Vzdramila se je hitro.

»Kaj bi radi, gospod doktor?«

»Prosim, takoj doli, smo zopet dobili novega dela.«

Sestra Jadviga je hitela čez stopnice v operacijsko sobo. Trije smrtno ranjeni vojaki so ležali na nosilnicah, eden je bil že na mizi. Polkovni zdravnik mu je odpel plašč, ki je bil poln strjene krvi. Rahlo in varno je odmaknil roko, a ta je kakor kos železa padla čez rob mize. Bila je prestreljena, strta; samo če jo odrežejo, morda še rešijo vojaku življenje.

V bolnicah za silo, kjer v bližini grme topovi, treba je urnega dela. V pol ure je bila roka odrezana, in ranjenec v postelji, trd in brez zavesti. — Za njim so prišli drugi. Naposled polože še zadnjega na mizo. Zdravnik mu odveže zasilno obvezo z glave. Zevajoča rana mu je šla preko čela. Sestra Jadviga je umila ranjencu krvavi obraz.

»Morda vendarle možgani niso prizadeti,« menil je zdravnik, preiskal rano, jo osnažil, zravnal in zašil.

»Če ni kakega zastrupljenja, « reče zdravnik, »bo mož v šestih tednih zopet na bojišču.« Sestra Jadviga mu je narahlo obvezala glavo.

»Sedaj pa ga spravite v posteljo takoj!« ukazuje zdravnik. Ukazati je lahko, a kam dati ranjenca ako ni več v bolnici prav nobene postelje prazne in so tudi vsi koti polni.

»Kaj naj storimo z možem?« vpraša zdravnik sestro. »Pod streho je še ena postelja, « reče sestra smehljaje. »Vaša, kaj ne da,« pravi zdravnik, »kam pa Vi?« —

»Jaz se že kam vtaknem, sploh pa nocoj ne bo časa spati.« Zdravnik ji hvaležen poda roko in odide spat ...

Kmalu je zadnji ranjenec ležal na sestrini postelji, ona pa je čula poleg njega in ga budila iz narkoze; ko se je vzdramil, okrepčala ga je s čajem in potem nekaj časa poleg njega zadremala.

Bilo je že čez polnoči, ko vzbudi velik šum sestro Jadvigo.

Kaj je? Kaj se je zgodilo?

»Hitro! Mi moramo brzo odtod! Rusi prihajajo! Treba spraviti ranjence na varno!«

Polkovni zdravnik je bil, ki je te ukaze dajal; govoril je na kratko, odsekano, ves razburjen. Ko pride sestra v spodnje prostore, šlo ji je vse križem. Zunaj so čakali vozovi, kamor so nakladali ranjence.

Ljudje so hiteli in seveda niso mogli posebno nežno ravnati z bolniki. Ti so stokali in kričali, a bili so vendar hvaležni, ker so vedeli, da se gre za njih rešitev in življenje.

Sestra Jadviga je bila povsod na prvem mestu pri reševanju — tedaj pa se razprši v gluho noč težka granata prav blizu pristave. Hiša se je stresla in šipe na oknih so zaplenketale in popadale.

»Hitro, hitro, vsak hip so lahko granate tukaj,« vpije polkovni zdravnik. »Rusi so namerili svoje topove na našo pristavo, ponoči morda ne vidijo na njej bele zastave, naprej, naprej!«

Še zadnji voz stoji pred vrati, že skoro poln ranjencev.

»Ali so vsi ranjenci tukaj ?« vpraša zdravnik sestro Jadvigo.

»Jezus, Marija!« zakriči sestra in skoči v pristavo pod streho, kjer je ležal še njen zadnji ranjenec.

»Dragi, hitro, sovražnik je tukaj.« Ogrne ga s kocem, prime ga pod pazduho in vleče, pravzaprav nese po stopnicah.

»Ah, pustite me, da v miru umrjem,« stoka vojak.

»Ne Vi ne boste umrli sedaj, Vi se morate rešiti in pozdraviti.«

Hvala Bogu, sestra Jadviga je s svojim ranjencem prišla do vrat, dva sanitejca ga ji urno vzameta iz naročja in ga neseta v voz. Sestri Jadvigi pa so se tresle noge, pot ji je tekel po obrazu.

»Hitro, hitro, sestra, kaj premišljate, mi odhajamo, zadnji čas.« —

V tem pa trešči druga granata ravno v pristavo. Vsa pristava je bila razvalina in v njej je bil skopan grob za sestro Jadvigo.

Zadnji voz je med tem oddrdral in polkovni zdravnik je začutil v očeh nekaj vlažnega.

»Uboga sestra Jadviga!« vzdihne zdravnik. —

»Zame je darovala svoje življenje,« reče vojak z ranjeno glavo ...

Voz je hitel naprej, pristava je gorela in izpod strehe ni bilo več videti bele zastave s krvavo-rdečim križem.