Sestra Fortunata

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sestra Fortunata
Janez Kotar
Izdano: Vigred 17/10 (1939), 373-377
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Skozi zavese na oknih je lilo zahajajoče sonce v sobo svojo krvavo luč. V daljavi, daleč za visokimi mestnimi hišami so se modrili hribi, kameniti, neporasli. Nizke koče so se skoraj izgubljale ob njihovem vznožju.

Pod oknom so odmevali trdi vojaški koraki, pomešani z zvokom koračnice in bobna. —- Nekje je zatulila fabriška sirena.

Medtem je sonce zašlo.

Rozalka je ležala v postelji. Huda vročica jo je mučila. Pogled ji je ušel skozi napol zastrto okno proti zahodu, tja, kjer je zahajalo sonce. — Daleč, daleč je dom, daleč je ono, po čemer hrepeni. Sredi polja je hiša, drevje je okoli in potok za vrtom vsako noč žubori in uspava. Rada bi ga sedaj poslušala. Kratek čas bi ji delal v teh mučnih dneh. Tri leta ga že ni slišala. Tri leta že posluša ropotanje in piskanje vlaka, brlizg siren, trde korake vojakov, ki hodijo po cesti mimo na vaje in Bog ve, kaj vse in vse se meša v oglušujoč trušč, ki ga še zdrav človek komaj prenaša. Dokler je Rozalka bila še zdrava, se ni dosti menila za vse to. Delala je od jutra pa pozno v noč, stregla bolnikom, šivala, prala in še posebej komu pomagala, da je poslala domov čim več denarja. Doma so bili bolj ubožni kot bogati in za vsak dinar so ji bili hvaležni, to je Rozalka dobro vedela. Večkrat je poslala materi kake priboljške, ker mater je ljubila nad vse, menda zato še bolj, ker je bila bolehna.

Tako so ji v vednem delu še dokaj hitro potekla leta, sedaj pa, ko je bolna in so minute dolge kot dan, je zahrepenela po domovini, po svojem domu, po fantu, ki jo čaka še vedno. Kako sladko ji je, kadar prebira njegova pisma! Z okorno, delavno roko so pisana, pa se jih drži sladka, čista ljubezen ...

Vroče potne kaplje so ji zdrsele po licih, v očeh so se zablestele solze. Težke so sanje v tujini, ko nimaš človeka, ki bi mu razodel svojo bol.

Nehote so se stegnile bele roke, kot bi hotele nekaj objeti, toda onemogle so se sesedle na odejo. Veke so se zaprle in truden sen jo je objel.

Usmiljenka je pokukala skozi vrata, pa je odšla, ko je videla, da dremlje.

V sobo se je neopazno vtihotapila noč. Vse je bilo že tiho, le od daleč nekod se je razlegalo zateglo lajanje privezanega ovčarja.

Po čudnih, nepoznanih krajih so blodile bolne Rozalkine misli. Ne, ne; saj je bila doma; sredi cvetočih njiv se je sprehajala s svojim Slavčkom. Nedelja je in bronasti farni zvonovi vabijo k večernicam. K litanijam bosta šla. Pred cerkvijo sta že. Orgle so se pravkar oglasile in zvonček pred oltarjem je zapel. Ne, saj to ni cerkev, to je njen dom. Stara mati leži na postelji, bolna je. Rada bi vstala in šla na prag, pa ne more. Rozalka ji pomaga, da bi jo spravila na noge, pa ne gre. Oh, saj stara mati je tako uboga. Sama leži v zatohli kamri, le Rozalka jo včasih obišče, drugi ne utegnejo, ker so vedno pri delu. Malo jih je pri hiši, dela pa je obilno. Največkrat je starka sama doma; gleda temne, rjave stene in tarna. Na hrbtu in po nogah ima rdeče, oguljene rane od ležanja, ki vsak čas začno krvaveti in pečejo, pečejo. Rozalka gleda upadli, izmučeni obraz. Toda, saj stara mati je že umrla; pred poldrugim letom so ji pisali, da je izdihnila. Dekle to ve, pa jo vendar gleda in zdi se ji, da se je začel obraz njene stare matere pačiti, rasti. Preplaši se, v glavi se ji vrti, omahne, pada, pada. Tedaj se strese, pogleda okoli sebe in se zave. Že dolgo ni imela takih sanj, strah jo je, rada bi zakričala, pa si ne upa. Kaj bi si mislili v sosednjih sobah!

Pomane si oči in pogleda okoli sebe. Na stropu miglja luč, ki se odbija od vode na vrtu. Pa nocoj so to pošasti, saj imajo oči in obraze in roke, ki se stegujejo, stegujejo ... Oh, sama si ne more pomagati, a bežala bi rada, bežala — domov.

S čela kapajo potne kaplje na blazino, ki je že mokra od znoja. Pred očmi se ji vrti; migljanje luči na stropu se izpremeni v godbo: sedaj hrumi, sedaj piska in tuli, da ji gre skozi ušesa. Pa tudi to utihne.

Začno se ji blesti čudne stvari. Zdi se ji, da stoji poleg postelje in se gleda, kako izmučena, nepokojna leži na postelji. Obrača se, meče se sem ter tja po postelji; včasih se ji zdi, da je zdrava, pa zopet začuti neko težo, ki pritiska nanjo. Pa vendar stoji poleg postelje, celo po sobi hodi, a istočasno čuti, da leži. Čudna uganka, čeprav se ji kak hip zdi čisto razumljiva.

Končno se le zave. Na nebu sveti prvi krajec. Ko je bil zadnji, je obležala. Dolgo je že od tega. In koliko časa bo še tako?

V neskončnost se vleče ta noč. Vsakdo ve, kako brezkončne so noči, če je človek bolan. Sto, tisoč misli, ki se prepletajo in maličijo. Vse življenje se obnovi v človeku, pa vse tako silno čudno — lepo in žalostno — saj bi zblaznel ...

Na stenah hiš se je zaslutila jutranja zarja. Rozalka jo je z radostjo opazila. Za dvanajst ur bo zopet konec teh mučnih blodenj.

Po prstih je prišla v sobo sestra Avguština. Čaja ji je prinesla in pismo; iz domačih krajev menda. Rozalka se je razveselila. Slavček ji je pisal. Poznala je pisavo. Ni odprla kuverte, saj ne bi mogla brati, drugim pa tudi ne bo razodevala svojih skrivnosti. Saj ve, kaj ji je pisal: Podnevi dela kakor živina, ponoči, ko drugi spe, on sedi pri brluški in se uči. Morda je napravil že zadnji izpit, ali pa ga bo v kratkem in potem bo organist. Boji se, da Rozalka ne bi hotela na kmetijo v hribe, zato je prečul že toliko noči. Vsak večer, ko zasliši fantovsko pesem na vasi, se spomni nje in si jo želi imeti pri sebi. Ko pa proti jutru truden zaspi, ves čas sanja le o njej ...

Tako je ugibala Rozalka, pobožno poljubila pismo in ga spravila v predal nočne omarice. Rada bi mu odpisala in povedala —- kaj? Sama ni vedela. Čudne misli so ji polnile glavo. Nikdar ne bo njegova žena ...

Tisti dan je pri pregledu zdravnik skomignil z rameni. Operirati jo bo treba. Gnoj se nabira v srednjem ušesu. Tolažil jo je češ: čisto lahka stvar bo. Toda Rozalka je dobro vedela, kakšna je ta operacija, saj je nekateremu bolniku stregla, ki je imel enako bolezen. Malokateri je zdrav odšel iz bolnice.

Potekel je mesec. Rozalka se je pozdravila. Niti operacije ni bilo treba, vse se je nekako razšlo. Res je bila zdelana in shujšana, pa vendar vesela, vsaj živa je ostala in na posteljo ni bila več priklenjena. Vsi pa so čutili, da se je po bolezni nekam spremenila. Bolnikom je stregla še z večjo vnemo kakor doslej. Cele noči je včasih presedela pri bolnikih in ni se dosti menila, če so jo opominjale sestre, naj si vsaj sedaj privošči malo več počitka.

Nekega dne je povedala, da bo šla domov. Naj molijo zanjo, se je priporočala, da jo čaka velika in važna stvar. Slavčku je že oni dan pisala, naj je ne čaka več, naj si izbere drugo in se poroči. Ni ji še doslej odgovoril, morda ga je prehudo zadelo, a Rozalka je bila tega vesela, bala se je, da se ne bo vdal zlepa.

Julija je bilo. Izza visokih goric se je pravkar pokazalo sonce. Rozalka se je še enkrat ozrla na dom, na hišo, kjer se je rodila, kjer je rasla. Mogoče ne bo nikdar več videla te hiše, nikdar več prestopila tega praga. V trenutku so se ji obnovili vsi mladostni spomini in vse življenje do takrat, ko je prvikrat zapustila dom in šla za kruhom.

Pred hišo je stala mati. Postarala se je že. Mislila je, da ji bo Rozalka pomagala na stara leta in ji stregla. Sedaj odhaja in nič več je ne bo videla. Bog ve, kam jo bodo poslali. Dvignila je predpasnik in si obrisala solze. Od tedaj so že štiri leta utonila v večnosti.

Po ulicah stolnega mesta brne luksuzni in tovorni avtomobili. Ljudstvo z mrzlično naglico hiti na vse strani; ta ali oni se ozre kvišku in vidi nad seboj sončno, pomladansko nebo. Nekateri se niti ne zmenijo ne za to. Mogoče niti ne vedo, kdaj je pomlad. Tako je v velemestih.

Na koncu te ulice stoji veliko, sivo poslopje. Nihče se ne ozre nanj in menda nihče ne sluti, da za tem zidovjem bije toliko in toliko src, tudi mladih, ki so mogoče kdaj uživala vso lepoto pomladi, poletja, jeseni in zime, daleč kje na deželi. Odpovedala so se vsemu in sedaj ni zanje več ne pomladi in ne jeseni, noč jim je prav tako domača in ljuba kot dan. Vedno so pripravljena, da se žrtvujejo za blagor bližnjega. Z angelsko vnemo hite ta bitja od postelje do postelje, od bolnika do bolnika, celo k takim, katerim se drugi ljudje ne upajo približati.

Tam pri skrajnem desnem oknu v prvem nadstropju leži bolna Rozalka. Sedaj ji pravijo sestra Fortunata. Moli in misli le še na svoje jetične bolnike, ki jih je morala zapustiti. Vsak hip pretrga mučno tišino hripav, doneč kašelj. Kri je izginila z njenih lic, obraz je shujšan, bled. Oči so jasne, modre, temno obrobljene; presune te, če se zagledaš vanje. Nekaj posebnega je v njih. Morda ljubezen, čista, požrtvovalna ljubezen, morda je to odsev vse njene duše.

Iz sosednje sobe se sliši rahel šepet.

»Kako bo s sestro, gospod doktor?«

Odgovora Rozalka ne razume, čuje le tiho mrmranje. O, Rozalka dobro pozna doktorja Kordiča, ve, kaj pomeni ta šepet. Saj ga je spremljala pri pregledih. Včasih je zamrmral in skomignil z rameni. To je bilo slabo znamenje.

Globoke, sinje oči počivajo na visokem stropu, kot bi ga hotele prodreti in zbežati višje.

Zunaj je pomlad. Ljudstvo hiti po cesti mimo in ne sluti, da umira pri zadnjem oknu v prvem nadstropju dekle, ki je žrtvovalo svojo mladost in svoje življenje za bližnjega ...