Sestra Dragica

Sestra Dragica Tilka Lamprecht

Izdano:	Vigred 1937, letnik 15, številka 1–12
Viri:	1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zadnji dan šole. To je bilo hrupa, posebno med tistimi, ki morajo danes zadnjič držati »roke na klopi«. Strogi učitelj je komaj krotil nemirne učence in učenke. Včasih je krepko udaril z ravnilom po mizi. Zagrozil jim je celo, da jim ne bo dal spričeval. Toda ta grožnja jih ni prestrašila, posebno ne tistih, ki so pričakovali slabe rede.

Učitelj jim ni zameril tega veselja. Saj se je tudi sam veselil počitnic. Da bi prej minilo dopoldne, je vzel gosli in ukazal učencem vstati. Vedel je, da je petje otrokom najljubši predmet in zato jim je hotel zadnji dan osladiti z njim. Mislil je: Po počitnicah bodo lažje zopet začeli in tistim, ki so zadnjič tu, bo ostal v lepem spominu.

Peli so, da je bilo veselje. Prav iz src jim je vrela pesem in zarjaveli, rdeči obrazi so se kar napenjali. Zdelo se je, da ne pojejo samo usta, ampak tudi oči in ostali obraz. Učitelj je gonil lok, njegov pogled pa je hitel od učenca do učenca. Naenkrat se je ustavil na učenki v predzadnji klopi. Edino njen obrazek se ni smejal, nasprotno, izgledal je, kot bi ga mučil jok. Čemu neki joka? Saj gotovo ve, da jo čaka na mizi najlepše spričevalo, kar jih je letos spisal. Gotovo ima še svoje otroške križe in težave ...

Napeli so se. Učitelj je spravil gosli, sedel k mizi in začel klicati učence k mizi. Delil jim je izpričevala in zraven zlate nauke. Nekatere je pohvalil, druge grajal, nekaterim pa ni rekel nič.

»Ivanka Kranjc!« Deklica v predzadnji klopi se je dvignila in prišla bliže. Učitelj je prijazno pokimal deklici.

»Ker si bila najpridnejša izmed vseh, zato ti dam knjigo za spomin.« 

»Hvala lepa, gospod učitelj!«

»Že dobro. Ali se veseliš, da zdaj ne bo treba več v šolo?«

Deklica je stresla glavo in pogledala učitelja s solznimi očmi. Nekaj čudnega je bilo v teh otroško resnih očeh, nekaj, kar je vzbudilo v učitelju pozornost in radovednost.

»Torej rada hodiš v šolo, Ivanka?«

»Pa kako rada!« je vzdihnila deklica žalostno.

»No, potem pa naj te dajo študirat; glavo imaš res dobro.«

»Nočejo,« je zaječala – in solze so se ji udrle.

Učitelju je bilo mučno. Bil je še premlad, da bi znal potolažiti, in prestar, da bi razumel otroka. Bil je tudi sam preveč dobre volje, preveč praznično razpoložen, da bi mislil resno.

»V spričevalo poglej in ne jokaj!«

Na vrsto je prišel drugi in tretji. Nazadnje je učitelj še opomnil, naj bodo pridni, naj ne pozabijo, kar so se naučili. Povedal je še, da je hvaležnost lepa čednost in da so bili vsi veliki možje hvaležni v prvi vrsti staršem, takoj za njimi pa svojim učiteljem.

Na to so odmolili in učenci so se usuli na prosto. Smejali so se, kričali in se razkropili na vse štiri vetrove.

Ivanki se ni posebno mudilo. Noga ji je kar zastajala in lice ji je bilo še vse mokro od solz. Vsak korak jo je oddaljeval od šole, ki jo je tako ljubila. Konec je zdaj lepih časov.

Ivanka je bila sirota. Stric jo je vzel za rejenko, ko je bila še čisto majhna. Rejenec velja pri hiši za »domačega«, vendar mu pride navadno le slaba stran te odlike v dar. Prevzeti mora vse dolžnosti domačega otroka, a njegove pravice in prednosti mu le malokdo privošči.

Kmet še lastnega otroka včasih ne more razumeti. Kako naj razume tujega? Ivanka je bila skrivnosten otrok. Mogoče bi je tudi mati ne bila razumela, kakor je ni razumel dobrohotni stric in vase zaverovana teta. Toda mati ljubi otroka in ta ljubezen izpolni tisto praznino, ki jo seka nesporazum. Stric je rad pohvalil Ivanko, kadar je pokazala svojo nadarjenost; tudi teta je često pripovedovala sosedom, kako bistro glavico ima. Če pa jo je zalotila s knjigo v roki, se je hudovala in jo preoblagala z delom, samo, da ji prepodi take muhe. Ko je deklica nekoč le omenila, da bi bila najraje učiteljica, se je stric strašno razhudil. Dovolj je že gospode, je rekel. Pametna glava tudi kmetici ne škoduje.

Na te stričeve besede je mislila Ivanka, ko je stopala proti domu. Neizrečeno hudo ji je bilo pri srcu. Temna bodočnost je bila pred njo. Do zdaj ji je bila vsaj še šola v tolažbo. A zdaj je tudi te tolažbe konec. Samo delo, trdo kmečko delo jo čaka. Domislila se je knjige, katero ji je podaril učitelj. Razvila jo je in lepe zlate črke so zablestele v solncu. Vsa se je zamaknila v knjigo. Večkrat je butnila z nogo ob kamen, da je poskočila od bolečine, pa je le brala dalje.

Nasproti je prihajal visokorasel zal fant. Že na obleki se mu je poznalo, da je študent. Po postavi je bil že odrasel, le obraz je imel še dokaj deških potez. Ko je videl v knjigo zaverovano deklico, je obstal in jo smehljaje se čakal na mestu. Vedel je, da se bo zadela vanj s knjigo vred.

Ivanka ga res ni videla. Šla je enakomerno naprej in obračala liste, pa naenkrat zadela v fanta. Vsa prestrašena in iznenadena je kriknila, pa se nato nasmejala:

»Ah, ti si? Nalašč si se postavil na sredo ceste, ti nagajivec ti!«

»Nalašč, da, ker se bojim, da se zaletiš v kakega konja ali celo v kak avto.«

»O, avto buči in konj topota z nogami.«

»Pa bi ga še ne slišala, tako si bila zaverovana v to knjigo.« 

»Učitelj mi jo je dal – za spomin, veš.« Solze so se ji spet udrle. Fant se je čudil.

»Dobila si knjigo? To je gotovo nagrada, ker si dobila lepo spričevalo. Čemu pa jokaš?«

»Ker je zdaj konec šole,« je ihtela Ivanka.

Fant se je domislil:

»Saj res, zdaj si že 14 let stara.«

»O, ko bi bila sedem ali osem!«

»Ali tako rada hodiš v šolo?«

»Saj veš, da, tako lepo je bilo v šoli. Vedno sem slišala kaj novega, kaj lepega, zdaj pa je vsega konec. Ko bi bila jaz fant, bi ne odnehala prej, da bi me poslali v mesto v šole.«

»Ti, saj deklice tudi študirajo.«

»Študirajo, pa ne kmečke in še manj rejenke.«

»Jaz sem tudi rejenec, pa študiram.«

»Mirko, to je drugače. Ti si fant in boš enkrat »gospod«. To je velika čast za domače in za celo vas. Za to raje žrtvujejo ljudje. Ampak, da bi dekle študiralo, to ne gre. Stric pravi, da se v šolah vsak spridi, kdor ne gre v bogoslovje. Zato me ne pustijo, samo zato.«

»Da, je res nekaj posebnega to ljudsko mnenje. Vsak, ki ne študira za »gospoda«, je pokvarjen študent, pa naj bo še tako pošten. Toda ne jokaj, Ivanka. Saj ni potrebno, da bi morala v šolo. Lahko se sama nekoliko izobražuješ. Knjig ti že posodim, saj si moja mala sestrica.«

Pobožal jo je po svetlih laseh. Deklica je znova zajokala.

»Mirko, ti ne veš, kako je to hudo!« S temi besedami je pustila študenta samega in stekla naprej po cesti. Gledal je za njo in mrmral:

»Revica mala, res je škoda, da ni fant, da ne sme v šole. Če bi jaz mogel, bi ji pač pomagal. A naši ljudje ne morejo razumeti, da je Bog dal ljudem različne darove. Enemu je dal kramp in sekiro, drugemu gosli in pesem, tretjemu bistro glavo. Pa mislijo po svoje tako-le: hlapec naj bo hlapec, kmet kmet, berač pa berač. Čudno sklepanje in krivično, da se Bog usmili. Kako zabito mestno dekle se ubija po gimnazijah, takale bistra glavica pa zdihuje pri težkem telesnem delu. Če bi menjali, bi bilo obema ustreženo, pa še profesorjem in – narodu samemu. Zato je tako malo res zglednih študentov, ker jih je med njimi malo poklicanih. Med sto dijaki se najdeta mogoče dva, ki se učita iz notranjega nagiba, učita zato, da bi res kaj znala in z znanjem koristila narodu. Vsem drugim pa je znanje le lestva do mastne ali častne službe, znanje mora služiti njim, njihovim trebuhom ... O Bog, čemu si tako razdelil svoje darove? Čemu si položil beraču bister um in željo za znanjem v dušo, a bogatinu topost in mlačnost?«

Šel je počasi naprej po cesti. Namenil se je bil, da obišče svojega dobrotnika in podpornika, mu pokaže svoja spričevala in se mu zahvali za vse v tem šolskem letu prejete dobrote.

Našel je župnika na vrtu. Prijazno je odzdravil dijaku in ga povabil v hišo. Grede je klical v kuhinjo:

»Micka, naš študent je prišel.« Micka je že vedela, da pomeni to: prinesi kaj za pod zob. Nekoliko slanine imajo študenti radi, saj jim skope mestne gospodinje bolj z vodo belijo, morda še z juho. To je Micka zvedela od župnika, ki se je tu in tam spominjal tistih let stradanja. Zato je rada postregla študentom.

Mirko se je z veseljem lotil kosilca. Lepo se je zahvalil Micki in jo pohvalil. Vedel je, da je lepa zahvala najtoplejša prošnja. Micka je zadovoljno gledala, kako izginja kos za kosom, in se čudila, kako vljuden in gosposki je postal. Kako lep kaplan bo! Ko je izpraznil krožnik, se je še enkrat zahvalil. Micka je pa pokimala in rekla zaupno:

»Se me boš pa pri maši spomnil, ko boš gospod.«

Nato sta ostala z gospodom sama. Pogovarjala sta se o šoli. Mirko se je spet spomnil na Ivanko in napeljal je pogovor na to. Toda župnik se je zelo strinjal z ljudskim mnenjem: »Šola ni za dekleta, najmanj za kmečkega. Gospodinjska šola je zanje že potrebna, ker jih pripravlja na poklic. V drugih šolah se večkrat pokvarijo in izneverijo svojemu poklicu.«

Mirko je ugovarjal: »To so zastareli nazori. Današnja doba je dvignila ženo. So ženske, ki so vestnejše v svoji službi in tudi bolj porabne kot moški.«

»To so samo izjeme. Večina ni taka.«

»Saj za te izjeme gre in ne za večino. Koliko je takih izjem med dekleti, ki jim ni dano, da bi mogle priti do višje izobrazbe. Marsikatera bi narodu veliko več koristila s svojo izobrazbo, ko s tem, da opravlja kmečka dela.«

»To je tudi potrebno. Mogoče bolj ko ono drugo.«

»Že res, toda na polju mora delati vsaka, zmožnosti za učenje pa nima vsaka.«

»Če je kdo poklican v kak stan, gotovo ga doseže. Če pa ni, pa ni. Bog že ve, za kaj je koga ustvaril.«

»Tu je ravno vozel. Pokazal vam bom s primerom. Da sem jaz rejenec in Kranjčeva Ivanka rejenka, to je gotovo volja božja. Obema nama je dal dobro glavo in željo po izobrazbi, obenem pa revščino. Če hočem biti pravičen, nadarjena je še bolj ko jaz. Konec pa le ni enak: jaz smem v šolo, – ona ne sme. Meni je Bog poslal pomočnika, na njo je pozabil.«

»Ona je ženska, – ti si pa fant, – to je razlika.«

»A zakaj bi spol odločeval? Um je um, pa naj bo v ženski ali moški glavi.«

»Ni vseeno; zakaj žena je ustvarjena za materinstvo, dom in dobrodelnost. Zato ji je Bog dal posebne darove, ki jih moški nima. Mož pa je glava družine, ustvarjen tudi za javno delovanje, zato potrebuje izobrazbe in znanja.«

Ko je župnik izgovoril te besede, je Mirko videl, da se ne bosta zedinila v mnenju, zato je spet začel govoriti o drugih stvareh.

Ivanka je bila še vedno žalostna tako, da je teto skrbelo, če ji ni morda kdo uročil. Poslala jo je k sosedi, da jo ta spet zagovori. Ivanka je ubogala in šla, pa ne toliko zaradi zagovora, ker vanj ni nič verovala, ampak je šla zato, ker je upala, da bi videla Mirka.

Pri sosedu je bil res Mirko za varuha. Vse se je nekam razbeglo, Mirko pa je sedel za mizo in čital. Nekoliko v zadregi ga je vprašala, kje je strina.

»Ne vem; morda je šla na vas. Kaj pa bi rada? Ali jaz nič ne veljam?« Nasmehnila se je in ga poredno pogledala:

»Veljaš, če znaš zagovarjati. Veš, žalostna sem zaradi šole. Teta pa se boji urokov, pa me je poslala sem, da me strina zagovori.«

»O, to tudi jaz znam, saj sem dostikrat videl. Čakaj, da naberem kamenčkov.« Smeje se je stekel na vrt in prinesel polno pest kamenčkov izpod kapa. Ivanka je med tem pregledovala njegove knjige. Pomolil ji je pest kamenčkov pod nos.

»Tako, zdaj bova zagovarjala.«

»Oh, raje mi pokaži svoje knjige!«

»Vse pride na vrsto, najprej te moram zagovoriti!« Prijel jo je in jo posadil na stol. Ivanka se je vdala in gledala, kaj bo. Izbral je najlepši kamenček, ga potegnil čez njeno čelo in ga vrgel čez rame.

»Saj ne znaš,« se je smejala Ivanka in skočila s sedeža. »Reči bi moral zraven: kamen iz kapa, urok pod kap!«

Zavrtela se je po sobi in mimogrede udarila Mirka po roki, da so se razleteli kamenčki po sobi.

»Uroki so že pregnani!«

Smejala sta se oba. Ivanka je bila v hipu spet pri mizi in se lotila knjige.

»Kakšna knjiga pa je to?«

»Saj vidiš, zemljepis je in tu je zgodovina.«

Listala je po knjigi in vzdihnila:

»Koliko stvari je v tej knjigi, ki jih jaz ne vem.«

»Sedi; jaz bom profesor, ti pa študentka.«

Sedla sta za mizo in se zatopila v knjigo. V začetku je Mirko oponašal starega profesorja, da se je Ivanka komaj vzdržala smeha. Polagoma pa se je ogrel. Razlaga mu je vrela iz srca. Ivanka mu je sledila pazljivo in zbrano. Tu in tam ga je pogledala občudujoče s svojimi svetlimi očmi. Čudno je pogrel fanta njen pogled. Nekaj sladkega je občutil v sebi, kadarkoli je uprla vanj oči in še bolj ognjevito je razlagal. Tako prijetno je bilo sedeti ob njej. Položil ji je roko čez ramena in si želel, da bi bila ta deklica njegov tovariš v šoli. Kako lahko bi se učil! ...

Naenkrat je prenehal. Proseče ga je pogledala.

»Ne, za danes je dovolj. Če hočeš, ti dam nekaj knjig, ki jih ne rabim, pa se sama uči.«

»Prosim, Mirkec! Veš, ti imaš zlato srce. Kaj naj ti jaz dam zato?«

»Ti?! Za enkrat ostaneš moj dolžnik, mala Ivanka. Ko boš večja mi povrneš.«

»Hi hi, če bom imela s čim!«

»Si bom že sam vzel.«

»Samo ne mojih nageljnov!«

»Ali imaš rajši nageljne ko knjige?«

»To pač ne. Najraje imam knjige, potem šele nageljne in drugo.« 

»A mene najmanj, ali pa nič?«

»O, tebe imam še raje, saj mi daješ knjig in moj bratec si tudi.« Pobožala ga je po roki in nato stekla domov. Mirko pa je dolgo gledal za njo.

»Bratec?! Ne, nisem tvoj bratec, a imam te raje, ko svojo rodno sestro ...«

Spravil je knjige in odšel na vrt. Čudne misli so mu rojile po glavi. Včasih se je v strahu ozrl okrog sebe, kot bi se bal, da ga kdo opazuje in hoče prodreti v njegove misli. Zavedal se je, da morajo ostati skrite, dokler –, no, do konca šole. Ko bo enkrat maturiral, potem ...

Ne gre drugače; saj ljudje nočejo razumeti, da je Bog vsakemu človeku dal tudi srce.

Minili so meseci, da Ivanka ni pisala v svoj dnevnik. Včasih ni imela časa, včasih pa zato ne, ker so bile njene misli njej sami uganka. Na videz se je privadila dela, v resnici pa delala le zato, ker je morala. Zastonj je teta razlagala, kako važno je delo, zastonj poudarjala, da delo sladi življenje. Ivanka je poslušala in molčala. Mislila je svoje. O, tudi ona pozna delo, ki bi ji bilo v veselje – učenje. Toda tega ne bo dosegla. – Drugega dela ni ljubila. Če ji je teta očitala, da trati dragoceni čas in ga krade Bogu, ko prebira tiste neumne knjige, je Ivanka mislila ravno nasprotno, namreč, da ji telesno delo krade čas in da so zares dragoceni le tisti hipi, ko sedi s knjigo v roki in se uči. Najmanjši drobec znanosti je cenila višje, ko vsako telesno delo.

Tudi stricu ni bilo všeč, da je tako zaverovana v knjige. Ko bi bila že fant, bi že bilo. Toda kaj rabi dekle izobrazbo? Naganjal jo je na vas, med dekleta, da se razvedri in da jo minejo te muhe. Ivanka pa je raje ostajala doma. Med veselimi in klepetavimi dekleti se je dolgočasila. Stokrat bolj jo je zabavala knjiga. S tovarišicami se je sploh težko razumela. Zdela se ji je površna in neumna. Kar je zanimalo druge, je njo dolgočasilo. Le kadar je bil pogovor o knjigah, tedaj je oživela. Toda to je bilo redko, silno redko.

Dekleta so mislila, da je ošabna. Večkrat so jo radi tega obrekovale: »Tako se drži, kot bi bila najmanj grofinja, pa še kmečka hči ni, še staršev nima! Manj je kot kaka dekla. Nos pa le viha. V šoli je bila res vedno prva, toda zdaj ni več šola. Zdaj ima polna mošnja več veljave, ko znanje. Ivanka pa misli, da je še vedno v šoli.«

Tako so sodile o njej tovarišice. Tu in tam pa je vendarle prikipela mladost na površje. V takih hipih je bila Ivanka vesela, dovtipna, da je na mah spremenila sodbo o sebi. Toda to je bilo le redkokdaj.

Pricvetel je maj. Tega meseca se je Ivanka veselila z drugimi vred. Edini ta mesec prinese v navadno vaško življnje nekaj spremembe, nekaj lepote. Večer za večerom se zbira vsa vas v mali dični cerkvici, da počasti Marijo, majniško Kraljico. Marijin oltar je ves zakrit s cvetjem, samo slika Brezmadežne je vidna in blesti v svoji lepoti, da jo občudujejo veliki in mali.

Cerkovnik bere iz šmarnične knjižice, ljudje dremljejo in otroci spijo na oltarjevih stopnicah. Najpobožnejši celo zehajo in drezajo druge. Pa komaj cerkovnik reče amen, oživi vsa cerkev in glasno odgovarjajo vsi: »Usmili se nas! – Prosi za nas!«

Svečanost šmarnic pa doseže svoj vrhunec šele, ko začno peti. Dasi ni težko moliti pobožno, bolj iz srca pa le privre pesem, ki se zliva v molitev. Ljudje ne znajo moliti s svojimi mislimi, drže se strogo starih molitev in če so te še tako lepe, izgubljajo zanje prvotno lepoto. Tolikokrat so jih že molili, da so jim postale tuje. Molijo jih tako, kakor deklamira otrok v šoli nemško pesem, ki se je je naučil tako izvrstno, da bo dobil odlično oceno, v resnici pa se ne zaveda, kaj blebeta.

Vse nekaj drugega je pesem. Že besede same so v pesmi bolj izbrane, lepše in napev lepoto še povzdigne. Šmarnice brez petja bi sploh ne bile šmarnice. Tako mislijo naši ljudje in tako je mislila tudi Ivanka.

Imela je lep glas in rada je pela. Zato ni nikoli opustila šmarnic. Pa še nekaj drugega jo je vabilo pred šmarnični oltar: Kraljica maja sama. Priklepala jo je nase slika nebeške Mamice. Čim bolj je pogrešala zemeljsko mater, tem zaupneje se je zatekala k nebeški. Tiste dni je zopet pisala v svoj dnevnik:

»Majnik je. Vedno mi je blizu nebeška mamica, a najbližja mi je v maju. Kako lahko molim k Njej! Veliko lažje, ko naravnost k Bogu. Teta mi vedno grozi, če se le malo pogrešim: »Le čakaj, te bo že Bog kaznoval. On je pravičen sodnik.« Bojim se tega pravičnega, vsevednega Boga, bojim se njegove veličine. Kako naj molim k njemu? Zato se v molitvi obračam na nebeško Mamico. Nje se ne bojim, saj je vendar naša mati. Zdi se mi, da sem pred njenim oltarjem lahko pobožna. Teta mi vedno pridiguje o pobožnosti, toda dolgo nisem vedela, kaj je pobožnost. Posnemala sem druge: Klečala sem dolgo, dolgo na mrzlem kamenu, držala roke sklenjene in obračala oči navzgor. Pohvalili so me, kako se lepo vedem. Lepo je mogoče res bilo na zunaj, v resnici pa je bilo drugače, ker so bile moje misli pri drugih stvareh. Moja duša ni bila na oltarju, ni molila, ni častila Boga, bila je Bog ve, kje. Dolgočasila sem se ...

Bog ve, ali se tudi drugim tako godi? Potem je na svetu strašno veliko farizejev. Jaz pa ne maram biti farizej. Bolj mi ugaja lump, ki prizna, da je lump, kot pa človek, ki se dela dobrega, v resnici pa je drugačen. Saj je celo Bog raje imel grešnega carinika, Bog, ki je vendar tako neizmerno pravičen in vseveden, kot pa hinavske farizeje.

Neki večer je cerkovnik bral zgled. Teta, ki je sicer dremala, je bila naenkrat vsa budna. Bila je zgodba o dekletu, ki se je žrtvovala za čast svoje rodbine in se zaprla v samostan. Tisti deklici je bilo ime Ivanka. Tudi skrbna teta se je spomnila svoje Ivanke. Sto misli ji je rojilo po glavi. Ali bi – ali ne bi? Vso noč je ugibala, slednjič se je odločila: Poskusi.

Drugo jutro je poklicala Ivanko in začela kar naravnost:

»No, ali si kaj poslušala včeraj v kapeli?«

Ivanka se je začudila in vprašala: »Kaj pa, teta?«

»No, tisti lepi zgled, ki ga je cerkovnik bral pri šmarnicah.«

»Ah, da! Še se spominjam: o neki deklici, Ivanki, ki je šla v samostan.«

»Pa si ga nisi nič k srcu vzela?« 

»Prav lep je bil.«

»Tako, lep je bil? Ali ne veš, da so zgledi zato, da jih posnemamo?« 

»Vseh vendar ne moremo posnemati.«

»Vseh ne; vendar se mi zdi, da je včerajšnji zgled napisan zate.« 

Ivanka se je začudila: »Zame, kako to mislite?«

»Kako? Pa povem bolj razločno. Tista deklica je šla v samostan, da se žrtvuje za grehe svojih staršev. Ne maram govoriti o tvojih starših, toda kaj prida ni bil nobeden. V grehu si prišla na svet, v sramoto naši družini. Pa še čisto po materi si se vrgla. Nobene resnosti ni v tebi, sama lahkomiselnost. Če se ne smeješ, se pa jočeš. Še slabša boš kot mati. No, zdaj pa le ihti, ihta ihtasta.«

Ivanka je res jokala. Teta jo je zadela na najobčutljivejši strani. Sicer pa ni slišala prvič, da je bila njena mati vlačuga, njen oče veseljak in zapravljivec, ona sama pa vsem nadležen otrok. Kadarkoli se je kaj pregrešila: bodisi, da je kaj razbila, raztrgala, pokvarila, ali, če so ji ušle krave v škodo, vedno je slišala isto pesem. S tem je bila res občutno kaznovana. Raje bi pretrpela udarce, kot to. Udarci bole samo na telesu in njihova bolečina mine, take besede pa so ji ranile dušo, jo bičale in dolgo jih ni mogla pozabiti. Bodlo in peklo jo je, čutila je, da ji delajo krivico. Ta občutek je rodil v njej trmo in odpor. Spočetka se je spraševala sama: »Zakaj sem takih staršev otrok?« Potem se je premišljevala dalje: »Zakaj očitajo meni, saj vendar nisem sama kriva tega in tudi pomagati si ne morem? Nisem si sama izbirala ne očeta in ne matere. Ali je greh že to, da živim? Stokrat raje bi ne živela. Če jokam, ni prav, če se smejem, še manj.«

»Le cmeri se! Saj ti hočem le dobro. Če se misliš pa cmeriti, pa raje nič. Rekla sem ti to le zato, da bi spoznala, kako pametno bi bilo, če bi šla v samostan.«

V hipu so prenehale solze. Ivanka se je vsa začudena obrnila k teti: »Jaz naj grem v samostan?«

»Kaj je to res tako čudno? Le pomisli, kako si si vedno želela v šole, da bi postala učiteljica. Glavo imaš res dobro, – v tem si se vrgla po naši žlahti, – učenje ti ne dela truda. Nismo te dali v šole, ker šola mlade ljudi le izpridi. Če bi šla v samostan, je pa stvar drugačna. Tam se tudi v šoli le to učijo, kar je Bogu prav. Ne silim te, le razložila sem ti vso stvar in ti svetovala. Če si kaj pametna, boš sama spoznala, da je tako prav in je bolje, da si redovnica-učiteljica, kakor pa kravja dekla.«

Po teh besedah je odšla in pustila Ivanko samo. Ta je ostala na istem mestu, kot bi bila z verigo priklenjena. Tetin nasvet je povzročil vihar v njenem srcu. Čudno se je premetavalo po njeni glavi. Kar vrtelo se ji je od samih misli.

V samostan! Na to misel še ni nikdar prišla in bi tudi ne bila, čeprav je še vedno skrivaj tuhtala, na kak način bi mogla doseči svoj cilj. Ampak v samostan?!

Ne, – ne grem! Potem nikoli ne bom mamica, nikoli ne bom ljubljena, brez sonca bo moje življenje. Ne, ne grem!

Ampak šola? Kako rada bi šla v šolo, med knjige! Odbija me le samostan s svojim mirom, a vabijo me knjige. Tajna sila je v njih; kakor magnet me vlečejo nase. Najsrčnejša želja bi se mi spolnila ...

Ivanka je bila razdvojena. Šola jo je vabila, a za samostan ni čutila nagnjenja. Kako tudi? Saj je vse dni sanjarila, da bo mamica ... Samo dve poti sta pred njo? Ali mora postati izobražena redovnica-učiteljica, ali pa nevedna kmečka mamica. Za kaj se boš odločila, uboga Ivanka?

Nikdar ni Ivanka tako pogrešala matere kakor ta dan. Bila je še otrok in življenje ji je bilo še nerazrešena uganka. Ni se še zavedala, kako važen bo njen da ali ne; zato še ni mogla presoditi posledice svoje odločitve.

Toda nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal. Sama se je morala bojevati, sama odločati. Ko bi bil vsaj Mirko doma! Toda Mirko je hodil po celovških ulicah in sanjaril: »Ko bom maturiral, pojdem na vseučilišče in napravim doktorat. Potem porečem Ivanki: Do sedaj si bila moja sestrica, – sedaj boš moja žena.« Tako je sanjaril Mirko in ugibal, kako bo vse uredil, da bo prav. Zidal je lepo stavbo, a pozabil je, da še nima temelja ...

Ivanka pa je bledela od samih notranjih bojev. Omahovala je sem in tja. Teta je bila zelo nevoljna, da se tako dolgo brani. Po njenih mislih bi morala zgrabiti z obema rokama tako lepo priložnost. O, ta današnja mladina! Mogoče pa ji greh, ki je v njeni krvi, ne pusti? Saj pravijo, da se greh staršev maščuje nad otroki. Nevoljna je bila teta Mica in sive oči so jezno bliskale izpod obrvi. Ozka bradica ji je kar migala in se skoraj dotikala krivega nosu, ki je molel daleč čez gornjo ustnico. To se je dogajalo tedaj, kadar je bila teta Mica slabe volje. Ko bi vsaj mogla komu potožiti svojo bol, pa bi bilo takoj lažje. Toda komu? Možu, Francetu? O, ta bi ji še bolj pokvaril vse, saj je pravi brezbožnež.

Tedaj je nekdo zacokljal po veži in komaj se je Mica obrnila k vratom, že so se odprla in vstopila je soseda Meta. Teta Mica se je razveselila:

»O, sam Bog sv. Duh te je poslal.« Sosedina zunanjost ni potrjevala teh besed. Kajti, če mislimo na »duha«, si ga predstavljamo brez telesa; Meta pa se je tresla od debelosti. Obraz ji je bil zalit, da so bile drobne mačje oči pokopane v blazinicah. Že tako suha Mica je bila ob njej pravi okostnjak. Toda, četudi sta bili sosedi po zunanjosti različni, sta bili vendar le zelo sorodni po duhu. Vedno sta se dobro razumeli. Teta Mica je zdaj vedela, komu more potožiti svoje težave. Posadila je sosedo na bližnji stol, sedla tudi sama in vprašala po novicah. Najprej sta obrali vse vaške novice. Mlada Pušnika sta se skregala, če ne še stepla. Petrov Franc je bil tepen pod oknom. Mlinarjeva Barbka bo zibala, Svetejev Tone zahaja k Dolinarju. Od ljudi sta prišli na živali, od živali na rastline in na mrtvo blago. Ko sta tako obrali fante in dekleta, krave in pujske, rože in plevel, pa še lonce in sklede in metle, se je Mica spet spomnila na svoje težave.

»Ali si bila predvčerajšnjim pri šmarnicah?«

»Seveda sem bila. Kak pa je bilo? Radovedno so se zablestele mačje oči iz blazinic. Mica se je nagnila bliže k sosedi in povedala zaupno:

»No, mežnar je bral zgled o dekletu, ki je šla v samostan. Meni pa je pri tem prišlo na misel, – gotovo mi jo je sam Bog poslal – da je ta zgled prav primeren za našo Ivanko.«

»Lej, lej – saj res. Ali jo je kaj ganil?«

»Nič, čisto nič! Toda jaz sem ji razpihala vest, mogoče ga le vzame k srcu.«

»Misliš, da pojde v samostan?«

»Ne vem. Zaenkrat ni pokazala prav nič veselja, a mislim, da se bo odločila za samostan, ker bo le na ta način dosegla, kar želi.«

»Kaj pa želi?«

»Učiteljica bi rada postala, pa je nismo dali v šole: prvič, ker šolanje veliko stane, drugič pa, ker tiste študirane gospodične niso nič prida. Z viška gledajo na preproste ljudi, oblačijo se po najnovejši modi, v cerkvi pa še pokleknejo ne.

»Imaš čisto prav. Študiranje dekle pokvari, da ni potem za nobeno rabo. Še za fanta je šola nevarna stvar, še za fanta. Koliko jaz molim za našega Mirka. Včasih tako čudno govori.«

»Da bi ga le katera ne začarala. Bilo bi res škoda, če bi se ta fant pokvaril.«

»Pokvaril se ne bo, samo v bogoslovje ne bo šel, če se zaljubi. Veš, – Ivanka je nevarna zanj. Ko sta bila majhna, sta se vedno skupaj igrala. Otroška ljubezen pa rada gre v klasje. Meni bi bilo prav všeč, če bi šla Ivanka v samostan, bo vsaj ena skrb manj.«

»Poskusi jo še ti malo nagovarjati!«

»Če bo priložnost, rada storim to. Saj je to dobro delo.«

Tedaj pa je Ivanka sama ponudila priložnost za dobro delo. Pritekla je po veži in planila med obe teti. V roki je imela goloba in ga božajoč kazala tetama:

»Glejte, ujel se je revček!« Tedaj se je pa spomnila, da je najprej treba pozdraviti sosedo: »Dobro jutro strina!«

»Bog daj, dobro jutro! No, kako se kaj imaš?«

»Jaz? O, prav dobro, hvala za vprašanje.«

»Glej jo, kako zna olikano povedati!«

»Saj dovolj knjig obrne, nekaj si pa res lahko zapomni,« je posegla vmes teta Mica in skrivaj pomežiknila sosedi. Ta je pomežiknila nazaj. Ivanka tega ni opazila. Tetina pripomba jo je spomnila na knjige. V hipu je zbežala njena dobra volja. Kot da dopolnjuje tetin stavek je rekla:

»Vse, kar znam lepega so me naučile knjige.«

To pa je ranilo tetino samoljubje. Pikro je pripomnila:

»Seveda, mi te pa nismo nič naučili.« Ivanki je udarila kri v lica in najraje bi bila rekla: Vi ste me učili tega, kar je v korist vam, trdo delati. Toda vedela je, da tako ne sme govoriti. Pohlevno je odgovorila:

»Ne, teta, tako nisem mislila, tudi vi ste me marsikaj naučili in hvaležna sem vam.«

»Najlepša hvaležnost je, delati veselje tistim, ki jim dolgujemo hvaležnost,« je napeljevala Meta vodo na svoj mlin. Ivanka pa je vzdihnila:

»Ko bi vedela kako in s čim?«

»S tem, da boš v čast svojim krušnim staršem in vsej žlahti,« je predla Meta dalje. Teta Mica pa jo je spet zbodla:

»No, v čast pa ni hiši takle otrok!«

Ivanka se je še bolj razžalostila. Komaj se je zadržala solz:

»Saj nisem kriva tega, ker staršev nisem sama izbirala. Kaj morem zato, če sem vaši hiši v sramoto.«

»To lahko popraviš. To čast hiši lahko povrneš s tem, da greš v samostan,« je povdarjala Mica. In Meta je sklenila roke in vzkliknila navdušeno:

»Kako lepa hvaležnost, lahka in častna!«

Toda Ivanka je bila prav to jutro zavrgla misel na samostan; zato jo je jezilo, da jo spet vznemirjajo s tem nasvetom. Zavrtela se je in bleknila:

»Oh, pustite že vendar tiste mrzle zidove, kar zebe me od njih. Zoprna mi je misel na samostan.«

Meta je sklenila roke in obrnila oči navzgor, teta Mica pa je vzkipela v sveti jezi:

»Pregrešna kri, zoprn ji je samostan, knjige ti pa niso zoprne! Rečem ti, da jih bom vse zmetala v peč.«

»In jaz bom našemu študentu prepovedala, da bi jih še prinašal. Ne spodobi se, da bi se dijak, ki bo šel v semenišče, pogovarjal z deklinami.« 

Tetine besede so vzbudile v dekletu še hujši odpor; kar vrelo je v njej. Ko pa je teta omenila Mirka in knjige, se je zrušil njen upor in se izlil v potok solz.

»Kuj železo, dokler je vroče,« si je mislila Meta in iskala primernih besed. Bog ve, odkod jih je vzela:

»Ivanka, ti vendar želiš biti učiteljica. Glej, edina pot do tega cilja vodi skozi samostanska vrata.«

Po teh besedah se je mogočno odzibala skozi vrata, Mica pa za njo. Ivanka je ostala v kuhinji sama s svojo boljo in svojo razdvojenostjo. Boj se je znova začel, – hujši ko prej.

Bodočnost je vstala vsa temna pred njo; edino svetlo zvezdo – Mirkota – so zastrli oblaki. Ne spodobi se zanj, ki bo šel v semenišče, da bi se pogovarjal z deklinami. Ali nima Meta prav? Ali ne bo Mirko to tudi sam počasi spoznal in se je začel ogibati? O, potem ji ne bo več dajal knjig ...

In druga svetla zvezda njene bodočnosti: postati mamica, ali se ji ne bo skrila? Prvič je začela resno misliti o svoji želji, ki jo je nosila v srcu. Tema ovir je bila pred njo. Kdo bi ji mogel zagotoviti, da bo, če ostane tu, zares kdaj gospodinja, kmetica, mati? Ostala bo vedno dekla, vse življenje – do smrti. Kaj je? Uboga rejenka. Kdo se bo zmenil za njo, ko so povsod bogate kmečke hčere? In če bi se je kdo usmilil in bi jo hotel?

Že sama misel, da bi morala biti žena tega ali onega, se ji je gnusila. Ni še poznala zakonskega življenja, vendar se mu je sama po sebi upirala njena duša. Vprašala se je, kako je sploh mogoče, da jo je tako prevzela misel, biti mamica. Kako naj vendar doseže to, ko pa ne mara moških? Razglabljala je to vprašanje dalje in dalje in naenkrat ji je postalo jasno, naenkrat je rešila uganko, a ta uganka je bila bolj bridka kot vse drugo.

To željo, biti mamica je nosila že od zgodnje mladosti v duši. Nekoč sta se z Mirkom igrala na vrtu. Vprašal jo je, kaj bo ko bo velika? Ona pa je odgovorila, da bo mamica, ker so tisti otroci tako nesrečni, ki nimajo mamice. Jaz bom pa ata, je rekel Mirko. Davno je to že bilo, a ta pogovor je ostal skrit na dnu srca do danes.

Ivanka je spoznala, da so njene sanje, biti mamica tesno združene z Mirkom. Spoznala je, da je sanjala zastonj. Edini fant, ki ga spoštuje in ji je drag kakor brat, je študent Mirko. Toda ta je za njo izgubljen, ker pojde v semenišče.

Ob tem spoznanju se je Ivanka še bolj razjokala. Potem je poiskala svoj dnevnik in pisala:

»Teta mi svetuje, naj grem v samostan. Rekla je: edina pot do šole vodi skozi samostanska vrata. Rekla je tudi, da bi na ta način skazala hvaležnost njim.

Uboga rejenka sem, zavrgla me je mati, zapustil oče. Sorodniki so me zredili in zdaj računajo na mojo hvaležnost. Da, dolžna sem jim hvaležnost, če tudi je moje detinstvo bilo brez sonca, brez toplote. Nikdar me ni pogladila nežna ljubeča roka, nikdar me niso vprašali, kaj mislim, kaj želim, kaj sanjarim. Hrano, obleko in posteljo so mi že dajali, a za to troje naj zdaj žrtvujem svojo mladost in svobodo in se iz gole hvaležnosti zaprem v samostan, da bo še naprej mrzlo okrog mene, kakor je bilo doslej?

Toda če ostanem tu, kaj me čaka? Dekla bom vse življenje. Mamica ne bom nikdar.

Torej pojdem, v šolo, med knjige, toda ne radi časti, ne iz hvaležnosti, ampak radi izobrazbe.

Če bo Mirko duhovnik, bom postala jaz redovnica. Če ne skupna, bo vsaj podobna najina pot.«

Slišala je korake in hitro skrila dnevnik med knjige. Že je vstopil stric. Ko jo je videl s knjigo v roki, se je vznevoljil:

»Sem mislil, da si spet pri knjigah. Dekle, pusti knjige in dela se loti, od tega boš živela. Dovolj je ljudi, ki kradejo Bogu in ljudem čas, ni treba, da jim še ti pomagaš.«

»Saj danes je nedelja, stric! Svoje dela sem že opravila,« je mirila Ivanka. Stric pa je godrnjal dalje.

»Mlado dekle, ki ves teden dela, naj se vsaj v nedeljo odpočije in razveseli. Le glej, druge dekline gredo ob nedeljah h godcem ali pa kam v vas, se nasmejejo in napojejo, da je kaj, ti pa sediš v sobi in buliš v knjige.«

»Zame je to najljubša zabava. V knjigah najdem res pravo veselje. V druščini se pač največkrat dolgočasim.«

Stric, ki je korakal sem in tja po sobi, se je zdaj ustavil in jo gledal. Napravil je strog obraz, le oči so zrle blago in popustljivo. Imel je deklico po svoje rad in smilila se mu je. Le te njene zaljubljenosti v knjige ni mogel razumeti. A nikdar je ni zmerjal radi tega, poskušal je na lep način to doseči. Tako je tudi zdaj menil:

»Boš videla, glavo ti bodo zmešale tiste knjige, v katerih je sama laž. Najbolje bi bilo, če bi vse zagnal v peč!«

Stegnil je roko, kakor bi hotel zagrabiti in izvršiti svojo grožnjo. Ivanka je pa hitro ujela stegnjeno roko in se dobrikala:

»Pa ne zares, striček?«

Gledala ga je tako prisrčno, da se ji je začel smejati. Pobožal jo je po licih in ji pokimal:

»Škoda, da nisi fant! Bog se je zmotil, ko je odločil, da boš dekle. Za župnika bi bila ali pa še kaj več.«

»Za jezičnega ,dohtarja',« se je nasmejala Ivanka.

»O, za tega boš pa tako. Vsaka ženska, ki se poroči, postane jezični doktor – brez knjige, brez doktorata.«

»Oh, stric, če bi vas slišala teta?«

»Bi takoj dokazala, da sem govoril resnico.«

Pogladil je svoj telovnik, se nekoliko zamislil pa – kakor, da se je domislil česa posebnega – nadaljeval:

»Moram stopiti malo na vas. Če me bo kdo iskal, reci, da me ni doma.«

Popravil si je klobuk, potipal po žepu, če je listnica v njem in se počasi odpravil. Ivanka je gledala za njim. Počasi in trdo je stopal čez dvorišče, mahal z rokama sem in tja, kakor bi s kom govoril. Pa je le sam sebi nekaj razlagal.

S stricem se je Ivanka dokaj bolje razumela kakor s teto. To pa zato, ker je ni nikoli ranil na njeni najbolj občutljivi strani. Če ga je tudi kaj jezilo in se je kregal, njenih staršev in njih greha ni omenjal nikoli. Res je včasih bolj robato zaklel, a Ivanki je bila ljubša stričeva robata in kratka kletvica, ko tisto tetino pridiganje. Bila je celo prepričana, da bi se stric že dal pregovoriti in bi jo dal v šole, ako ne bi teta tako odločno nasprotovala.

Ko je odšel, je še enkrat segla po dnevniku. Prečitala je in se zamislila. Ni več ugibala, ali bi, ali bi ne – s tiho žalostjo se je vdala v svoj sklep: Pojdem.

Pravijo, da najtežji del vsakega dela ni v izvedbi sami, ampak v odločitvi. Ko se človek enkrat trdno odloči, potem je že pol izvršenega. Tako se je zdelo tudi Ivanki. Ko je odločno zavrgla vse protirazloge, ji je v posebnem sijaju zablestela bodočnost. Videla je sebe že v šolski sobi med tovarišicami in slišala razlagati učiteljico. Pred njo pa je bila množica knjig. Naenkrat je sama zavzela mesto učiteljice in ves razred je upiral v njo svetle, znanja željne oči ...

V veži je zacokljalo in sanje so se razblinile. Ivanka se je spet znašla v sedanjosti in ta ni bila tako lepa. Škoda, da so se razblinile lepe sanje! A kaj? Saj se bodo kmalu uresničile ...

Kakor da se boji sama svoje neodločnosti, je takoj, ko je teta stopila v sobo, bruhnila iz sebe:

»Teta, odločila sem se.« Teta, ki je bila med tem že deloma pozabila na to zadevo, se je začudila in negotovo vprašala:

»Kaj pa?«

Ivanka je zbrala vso moč skupaj in povedala:

»Da pojdem v samostan.« Njen glas je rahlo trepetal, dasi se je trudila biti mirna. Teti pa se je razjasnil obraz. Sklenila je roke, obrnila oči navzgor in vzkliknila:

»Vendar, vendar! O hvala ti, dobri Bog, hvala!« Bilo je toliko veselja v teh besedah, da je bila Ivanka ginjena.

»Ali ste veseli, teta?« Teta jo je prijazno pogledala in kar še nikoli ni storila, pobožala je Ivanko po laseh, vmes pa čebljala:

»O, pa kako sem vesela! Vsa vas nas bo zavidala za to čast, povsod bodo ljudje le o nas govorili.«

To priznanje je naenkrat ohladilo Ivankino ganotje. Samo zato je teta vesela, ker bodo ljudje govorili o nji? In zaradi te puhle časti jo je nagovarjala. Ivanka je mislila, da jo nagovarja iz pobožnosti ... njej sami je bilo strašno malo mar, kaj bodo rekli ljudje in dasi si sama ni pravega poklica odločila za to, je vendar teti hudo zamerila. Ta pa je čebljala dalje:

»O, da, to je sad moje vzgoje. Že davno sem slutila, da napravim iz tebe nekaj posebnega. Zato sem bila tako stroga s teboj, samo zato. O, še hvaležna mi boš za vse ...«

Ivanka si je mislila: Za vse pač ne, a rekla ni nič. V hišo je pritekel mali Francek:

»Mama, kruha!«

Teta Mica je rezala kruh in se spomnila:

»Francek, kje pa so ata?«

»Na vas so šli.«

»Gotovo k Štefanu. Teci, Francek, tja in reci, naj pridejo domov.« 

Deček se je obotavljal:

»Saj pridejo sami.«

»Pridejo, toda kdaj. Nekaj jim moram povedati, nekaj novega, nekaj važnega.«

Fantek jo je neverjetno pogledal, a nazadnje le ubogal. Kmalu pa je bil spet nazaj in je povedal, da bodo že prišli in da so vprašali, če voda gori.

Stric je sicer vedel, da ne gori, prišel je pa le. Brez vzroka ga vendar ne bodo klicali. Mislil je, da je kdo prišel, toda v sobi sta bili samo žena in Ivanka. Bilo mu je žal, da se je tako požuril in nejevoljno je vprašal ženo, čemu ga je klicala. Ta se je postavila pred njega in povedala počasi in s poudarkom:

»Ivanka se je odločila, da pojde v samostan!«

V začetku je mislil, da se žena norčuje. Gledal je začudeno zdaj ženo, zdaj spet Ivanko. Ko je pa le videl, da ni šala, se je začudil:

»Ivanka – pa v samostan ...?«

Ivanka je pogledala strica, in ko je videla njegovo začudenje, je potrdila:

»Da, stric, v samostan pojdem!«

Tedaj je premagal svoje začudenje in vzkliknil:

»Saj sem vedel, da ti bodo knjige glavo zmešale ...« Povedal bi bil še nekaj, a teta Mica ga je vsa jezna prekinila:

»Tebi so tudi glavo zmešale, pa ne knjige, ampak ženske, ti dedec neumni! Dovolj si star, da bi vedel, da je to za Ivanko sreča, zate pa čast. Seveda, moški ste tako vsi brezbožni.«

»Zato še nisem brezbožen,« je ugovarjal stric.

»Si pa neumen,« je vsekala teta in ga pogledala tako hudo, da je kar umaknil oči. Ivanki se je stric smilil, saj ima vendar prav.

»Nič se ne hudujte, teta! Stric niso tako hudo mislili.« Ker ni marala biti priča prerekanja, je odšla ven. Zdaj šele je teta Mica naredila ploho. Kar treskala je po njem; k sreči so zbadljivke padale tako tesno ena vrh druge, da jim ni mogel slediti. Čisto mirno je stal sredi sobe in potrpežljivo čakal, da se poleže nevihta. Nazadnje je pa ženi le zmanjkalo besed. Mož se je oddahnil in sedel k mizi. Po kratkem odmoru je rekel:

»Ubogo dekle! Kdo jo je nagovoril?«

»Kdo? Nihče! Slišala je v cerkvi lep zgled in ker ima mehko srce, jo je ganil, jaz pa sem ji potem svetovala, kakor mi je velela vest.«

»Tako mlada, pa med to zidovje!«

»Dokler je mlada, naj gre, da jo bodo dali v šole; saj tako vedno v knjigah tiči. Lahko še prednica postane ali celo častita mati. Kaka čast za našo družino!«

»Čast, čast. Kdo bo pa delal?«

»Deklo bomo dobili. Dolgo bi Ivanka tako ne ostala pri nas. Saj vidiš, kako se razvija. Fantini že zijajo za njo. Sicer pa pravim, da je za kmetico Ivanke škoda!«

»Še bolj škoda jo je pa za nuno.«

»Oh, kakšen si! Samo na posvetno misliš.«

»No – in ti? Tebi je tudi menda več za čast, ko pa za kaj drugega!« 

»Danes si pa neslan. Nobene pametne ne zineš. Dekle gre v samostan, pa je. Hotela sem ti le reči, da boš moral dati nekaj denarja, kajti s to obleko ne bo mogla v šolo. Perilo ji napravim jaz iz svojega!«

»Saj pravim. Zato, da izgubim deklo, bom moral še plačati. Oh, te ženske! Saj ima vendar doto v hranilnici.«

»Dote ne bomo načenjali. To naj nese s seboj. Misliš, da bodo kar tako prazno vzeli? Od česa bi pa potem nune živele, ti osel stari!«

»Delajo naj, kakor mi drugi.«

»Saj delajo. Dan in noč molijo. To je več vredno ko vse drugo delo. Seveda, kaj pa ti to razumeš, ker še enega rožnega venca ne zmoliš, da ne bi zadremal zraven. Glej, da mi dekle pustiš pri miru, drugače si še premisli. Najbolje bo, če se takoj napravim in grem h gospodu župniku. Daj, France, pripravi koleseljček in naprezi, saj danes ima pramček čas.«

»Jaz ne grem s teboj, da veš.«

»Te tudi ni treba. Saj je Ivanka vajena konj, sami se popeljeva.« »Kdo bo pa kuhal, a?«

»Ti! – Saj ne boš prvič.«

»In tudi zadnjič ne, kaj ne?«

Godrnjaje se je spravil skozi vrata in zapregel. Teta Mica je poiskala Ivanko in ji velela, naj se preobleče. Čez pol ure sta se že peljali po cesti. Ivanka je držala vojke in se igrala z bičem. Vozila se je zelo rada, posebno še s koleseljem. In konj jo je ubogal na besedo. Dobro jo je poznal, saj mu je večkrat prinesla sladkor ali kruh, seveda le skrivaj, da ni opazila skopa teta. Ko je pomislila, da se ne bo nič več vozila, je postala žalostna. Od pramčka se bo ločila težje ko od vseh ostalih živali.

Teta Mica pa je razmišljala, kaj vse bo treba kupiti. Računala je in računala: Dve obleki mora dobiti, eno črno, eno modro 400 Din, dva šolska predpasnika 80 Din, klobuček, kapico, rokavice 120 Din, tri pare čevljev 320 Din, šest parov nogavic 72 Din, perilo, nočno in dnevno 400 Din, druge drobnarije 80 Din. Takoj je čez tisočak! Kar preveč je. No, manj pa tudi ne moremo dati. Moram vendar pokazati, da nisem skopa, če gre za dobro stvar. - Nekaj bo šlo še za pot in bo vsega kar dva jurja. Škoda denarja. Toda, če bi se Ivanka omožila, bi bilo tudi tako.

Župnik se je nekoliko začudil, ko se je koleseljček ustavil na dvorišču. Hitel je na prag in se še bolj začudil, ko je spoznal Kranjčevo gospodinjo in rejenko Ivanko. Mica je že pozdravljala:

»Hvaljen Jezus!«

»Na vekomaj,« je odzdravil župnik in prožil roko, ki jo je Mica spoštljivo poljubila. Ivanka je privezala konja in ga odela, nato pa prišla za teto in pozdravila župnika.

»Glej jo, glej! Kaj si za voznika? Pa kako si zrastla, odkar si zapustila šolo. Morda ti delo bolj prija ko učenje. No, le noter stopita!«

Odprl je vrata in ju pustil naprej. V sobi jima je primaknil stole in nato tudi sam sedel. Ugibal je, kaj ju je neki pripeljalo. Ni dolgo čakal. Mica je najprej povedala to in ono, nato pa začela govoriti o stvari. Najprej je pohvalila Ivankino glavo tako, da je bilo deklico skoro sram, ker je vedela, da jo župnik bistro opazuje. Mica je začela udrihati po učenih gospodičnah; šele, ko jih je obrala od glave do nog, se je spomnila, da to ne spada zraven. Tedaj je prišlo na vrsto glavno. Kakor je samo tisti študent, ki postane duhovnik, res vreden spoštovanja, tako so tudi dekleta, ki kljub svoji visoki izobrazbi ostanejo poštena, samo redovnice. Zato se je Ivanka odločila, da pojde v samostan. Mica je še ponižno pristavila, da je to sad njene vzgoje, saj se je vedno trudila, da vcepi svoji rejenki Boga in čednost v dušo.

Župnik je ves čas Mico pozorno poslušal in opazoval Ivanko. Ta je ves čas spreminjala barvo in povešala oči. Ko je končala Mica, je začel župnik. Razlagal je, kakšen je glavni namen samostana, in poudaril, da je treba dobro premisliti, preden se kdo za ta poklic odloči. Obrnil se je k dekletu:

»Ali si dobro premislila?« Preden je Ivanka odgovorila, se je vmešala teta:

»Seveda, celih osem dni je premišljevala.«

»Premlada se mi še zdi za tak korak!«

»Pozneje bi me ne dali v šolo.« Bilo je prvič, da se je Ivanka oglasila. Župnik je nekoliko čutil, da jo vleče samo šola. Rad bi bil rekel primerno, svarilno besedo, pa je ni našel. Razmišljati pa ni mogel, ker se ga je že spet lotila Mica, naj bi spisal prošnjo.

»Kam?« je hotel vedeti. Teta Mica je pomislila, potem pa se udarila po glavi:

»Saj imam neko sorodnico nuno. Doli v Zagrebu je. K njej pošljemo Ivanko.«

»Daleč je,« je ugovarjal župnik. »Tujega jezika se bo težko privadila.«

»Nasprotno, tuja okolica jo bo tako zaposlila, da ne bo imela časa misliti nazaj na dom. Če ostane v Celovcu ali Mariboru, jo bo vedno kdo obiskal in lahko še premisli. Tako pa si prihrani skušnjave.«

Govorili so še o tem in onem. Župnik je moral obljubiti, da bo tako pisal. Potem sta se poslovili. Ivanka je šla naprej in odvezala konja. Mica pa je nalašč nekoliko zaostala. Na pragu je skrivnostno pošepetala:

»Veste, gospod župnik, mislim, da je dobro, da gre bolj daleč. Utegnil bi se Vam še študent pokvariti radi nje.«

Župnik se je spomnil na razgovor, ki ga je imel z Mirkom o Ivanki. Skrb je legla na njegovo dušo.

Ko je koleselj odropotal, je župnik šel v sobo. Prižgal je luč in začel pisati prošnjo. Beseda mu je tekla gladko. Ko je končal, mu je odleglo. Vznemirilo ga je vprašanje: Ali bo Ivanka srečna v tem poklicu? Dokler se bo šolala, bo morda kolikor toliko, pozneje morda ne. Morda se bo tudi Mirko lažje odločil za bogoslovje, če ne bo nje doma, če je resnica, kar je mimogrede omenila Mica. Naj že bo, kakor hoče, molil bo za to zadevo.

Ni minilo štirinajst dni, že je prejel odgovor. Predstojnišvo zavoda je sporočilo, pod kakimi pogoji sprejme dekle. Priloženo je bilo pismo sestre Renate, Micine sorodnice. Ta je naročala, naj urede tako, da pride Ivanka že v začetku počitnic doli. V počitnicah se lahko uči in napravi izpit za prvi razred realne gimnazije. Če to ne pojde, je sploh ne bo mogoče šolati, ker je že prestara.

Župnik je sam nesel pismo Kranjčevim. Mica je bila zadovoljna z njim. Saj je prav, če gre ob začetku počitnic doli. Da bo učenje zmogla, naj gleda sama. Do počitnic je bilo še en mesec, torej dovolj časa za priprave. Mica je zopet prosila župnika, naj sporoči v Zagreb, da naj sami določijo dan sprejema. Ko se je župnik poslovil, je moral stric France spet napreči in teta Mica se je peljala v trg, da nakupi vse potrebno. Mimogrede je poklicala šiviljo v štero.

Že drugi dan je prišla šivilja. Merila je, rezala platno in blago, nato pa je drdral stroj ves dan. Kmalu se je razneslo po vasi. Marsikatera soseda je prišla gledat Krajnčeve pujske ali telička, v resnici pa jih je prignala radovednost, kako se drži Ivanka, kako obleko so ji kupili in kdaj pojde. Čudili so se, da je tako vesela. Vpraševali so jo: Ali se nič ne boji nun. Pripovedovale so sosede razne strašne storije o mučilih, s katerimi mučijo mlado novinko, ko jo preskušajo. Na samih deskah mora ležati, bičajo jo, če se le malo pregreši, odrežejo ji lase. Kadar je bila teta zraven, tedaj so pa spet hvalile samostan in ga slikale z najbujnejšimi barvami.

Ivanka se je naveličala te pesmi, zato se jim je izogibala. Imela je toliko misli. Predvsem je mislila na knjige in šolo. In potem – obleka. Ivanka bi ne bila ženska, dekle, ako se ne bi veselila, ko je gledala, kaj vse se kroji in šiva zanjo. Če bi ostala na kmetih, nikdar ne bi dobila takih oblek in tudi nositi bi jih ne smela.

Pomerjala je eno obleko za drugo. Šivilja ni štedila s hvalo. Bilo pa je tudi res. V moderni, lepo urejeni obleki je izgledala Ivanka, kakor prava mestna gospodična. Otroci, ki so jo bili vajeni videti v predolgih in preširokih oblekah, so kar vzklikali, če se je pokazala v kratkem krilcu in s klobučkom na glavi. Srajci je imela prej samo dve in še ti dve nista bili celi, zdaj jih je imela osem, vse s čipkami obrobljene. Prav tako ostalo perilo. Tudi šolničke in črne nogavice ji je teta kupila.

Tu in tam je sicer pomislila, da se zdaj, ko se je takorekoč odrekla svetu, ne spodobi taka nečimurnost, a kaj, ko ji je vse tako ugajalo. Tudi so bili vsi prijazni in ljubeznivi do nje. Še nikoli ni slišala toliko lepih besed. Včasih se ji je zdelo, da jo že to veselje, ki ga zdaj doživlja, odškoduje za bodoče težave in razočaranja. Vsa se je pootročila v teh dneh in spet v gotovih hipih postajala vsa resna in visoka. Ljudje so jo pozdravljali s spoštovanjem. Videli so že gloriolo okoli njene glave. Le nekateri so videli tudi mučeniški venec in so jo odkritosrčno pomilovali.

Včasih je Ivanka postala otožna. Čas je mineval vse prehitro. Bala se je ločitve, – in še nečesa: – da ne bo več videla Mirkota, ker je teta računala, da bo prišel poziv še pred počitnicami; zato je hitela s pripravami. Še pred koncem meseca je bilo vse pripravljeno in zloženo v kovčeg. Teta je bila že vsa nestrpna, Ivanka pa se je veselila v nadi, da bo le še dočakala Mirka.

Zadnje dni v mesecu je prišlo pismo od sestre Renate. Pisala je, da pričakujejo Ivanko v 8 dneh. Isti dan bo prišel tudi Mirko na počitnice.

Stara navada je na Koroškem, da se dva dni pred žegnanjem pleto venci. V ta namen zbirajo dekleta cvetje po vseh bližnjih vaseh. Polne košare ga nanosijo skupaj. Toda še ni dovolj. Ob Dravi raste drobno zelenje, ki mu pravijo »kržiči«. Tega in smrekovih ter jelovih vejic naberejo. Vse to znesejo k cerkvenemu ključarju. To delajo po večini še otroci. Zdaj pa pride na vrsto delo velikih.

Komaj odzvoni večerni ave, že se začno zbirati dekleta, malo pozneje pridejo še fantje. Dekleta pleto vence, fantje jim »pušljajo«, to se pravi, trgajo cvetje in zelenje in ga podajajo pletilkam v šopih v roke. Vsako dekle ima svojega »pušljača«. Vsak fant pa gleda, da ga ne prehiti tekmec. Nekaj časa govoričijo, potem pa začno peti in pojo brez nehanja: Najprej narodne, pa še nabožne, potem pa še kako »nerodno«, ljubavno, šaljivo. Pojo, da jim žare obrazi, a roke se urno gibljejo in venec za vencem roma ven na rosno trato. Dobro si zapomnijo: ta je pletla tega za oltar, ona onega za prižnico itd. Na žegnanju jih bodo vsi ogledali. Zato se dekleta pač trudijo, da so venci lepo spleteni.

Lepa je ta navada, žal, da že izumira.

Ivanka se je veselila, da bo še enkrat praznovala žegnanje. Pravzaprav se ni toliko veselila žegnanja, ampak prejšnjega večera, ko bodo pletle vence. Spadala je že med odrasle in dobro je znala plesti. Upala je, da ji bo »pušljal« Mirko, saj je njen sosed. Do tistega večera se ji ni posrečilo govoriti na samem z njim, zato mu ni mogla zaupati svoje nove odločitve.

Komaj so Svetinovi odmolili angelovo češčenje, že so pričebljala prva dekleta. Takoj za njimi sta priropotala dva fanta. Dekleta so nato sedla za mizo. Komaj sta fanta vstopila, so začele priganjati: »Le sem, le hitro, da bomo prej gotovi!«

»Eni bi še pušljal, ampak dvema to pa ne pojde,« se je obotavljal Peter in škilil k Ančki. Lenka je opazila njegov pogled in ga podražila:

»Le k Ančki sedi, saj zato si tako hitro prišel, ker si se bal, da bi se ji kdo drugi ponudil.«

Peter je pogledal Ančko in ko mu je pokimala, je sedel k njej in začel trgati vsevprek: zelenje in cvetje. Ančka mu je pokazala že načeti venec:

»Samo bele, to bo za Marijin oltar.«

France je prisedel k Pepci in vprašal:

»Ali boš ti tudi belega?«

»Jaz bom raje rdečega,« je odvrnila.

Micka in Lenka sta si morali »pušljati« sproti. Obe je to jezilo. Delo ni šlo od rok. Micka je vabila Lenko in Lenka Micko, naj ji »pušlja«. France ju je vpraševal, kje imata vendar svoje fante.

»Nimava jih,« se je odrezala Lenka.

»Tega ne verjamem,« je dvomil Peter.

»Jaz tudi ne, je menil France in pogledal oprezno okrog sebe. Ko je videl, da so še sami, je hudomušno dodal:

»Če bi ne imeli, oziroma ne pričakovali »pušljačev«, bi že privlekle kako smrkavo otroče s seboj.«

»Teh tako ne bo manjkalo,« je pripomnila Pepca, Lenka pa je kimala:

»Mojcka bo prignala eno, Neža kar dva, Treza tudi enega in ...« 

»Lojza štiri, Katra tri. Vsaka bo sedla k drugi mizi, da človek še z jezikom ne bo smel ganiti,« je zaropoval France. Peter je pritrdil:

»Ne samo z jezikom, še z očmi ne, da ne pohujša »nedolžnih angelov«.«

»Posebno Mojcka naj varuje svojega Anžeka pred pohujšanjem,« se je rogal France.

»Tega, pa tega, ta jih ima s svojimi dvanajstimi leti več za ušesi, ko mi vsi skupaj.«

»Mojcka pa trdi, da je angel.«

»Saj je, – z rogovi!«

Če govoriš o volku, volk pride. Tudi Mojcka je, kakor bi jo klicali, tedaj prišla in z njo njen Anžek. Dasi so sedeli kar moč na široko, je vendar sedla k isti mizi ne meneč se za kisle obraze že navzočih, ki so kar umolknili in se skrivaj spogledovali.

K sreči sta takoj za Mojcko prišla dva fanta in sedla k drugi mizi, pa namigavala na Mojcko in Anžeka. Dekleta je silil smeh; da ga zataje, so zevala in pokašljevala, kakor bi bila vsa prehlajena. Iz zadrege jih je rešila Micka, ki se je hudovala:

»Glej jih, lenobe! Tam se vsedeta in zijata, namesto da bi pomagala.«

»Saj vidiš, da je polna miza. Drenjati se ne marava. Pridita raje vidve sem, pa bosta videli, kaka pušljača sva,« je vabil Nace in pomenljivo mežikal.

To je bilo dekletoma všeč; zato sta se nalašč obotavljali in ugovarjali. Fanta pa, ki sta dobro vedela, da se samo na videz ustavljata, sta dalje tiščala svojo, nazadnje je Lipe kar šel in jima odvzel vse cvetje in zelenje. Tako sta morali za njima.

Prišli so še drugi in kmalu so bile mize zasedene. Govoričili so, se smejali in šalili. France je dražil Pepco, da je kisla in čmerna, kakor bi bila malicala kumare.

»Saj sem jih.« Čez čas je dodala: »Saj sem res slabe volje.«

»Pa zakaj? Kaj pa ti nagaja, jaz ali venec?«

»Ne ti in ne venec, nekaj drugega.«

»Zelo sem radoveden, kaj te vznemirja. Povej mi, no!«

Radovedni so bili tudi drugi, ki so se ozirali na Pepco. Ta je še nekoliko pomolčala, nato pa povedala:

»Jezi me – Kranjčeva Ivanka.«

»Zakaj, čemu?« so se čudili vsevprek, da so postali še pri drugih mizah pozorni.

»Čemu? Ker si je zmislila, da pojde v samostan.«

Nekateri, ki še niso vedeli, so se čudili in vpraševali, če je tudi res. Naenkrat so vsi govorili o tem. Petru pa ni šlo v glavo, da bi mogel kdo biti zaradi tega slabe volje.

»Pepca, radi tega si slabe volje? Vesela bodi, se bo vsaj ena manj borila za klače.«

»Ti ne poznaš te princezinje, če misliš, da bi se borila za koga izmed vas. Tega se ne bojim, ampak jezi me, ker zdaj naša mati samo o tem govoré. Vsak dan mi jo desetkrat stavijo za zgled.«

Pri drugi mizi je razlagala Lenka:

»Ne zdi se mi prav nič čudno, da se je tako odločila, saj se je vedno držala bolj sama zase.«

»Da, da, že v šoli se ni marala družiti z nami, samo Mirkota je rada imela,« je pripomnil Lipe. Pa se je oglasil še Nace:

»Gliha vkup štriha. Mirko bo duhovnik – Ivanka bo nuna, vse lepo in prav. Če bi pa Mirko ne študiral, bi tudi ona ne silila v samostan.«

»Pojdi, pojdi, nikar ne obrekuj! Ivanka je stara 15 let, pa bo mislila na take stvari. Knjige jo vesele, saj je bila v šoli vedno med prvimi.«

»Glavico ima res pametno,« jo je pohvalila Mojcka.

»In roke bele, kakor mestna gospodična,« se je ogrel Peter. Pepca ga je zasmehljivo pogledala:

»Bele, bele, ki raje drže pero, kakor pa metlo!«

»Zato je pa pametno naredila, da se je odločila za samostan,« je poudarjala Mojcka.

Tedaj je prilo še nekaj fantov in deklet. V hipu je bil pozabljen prejšnji pogovor. Zbadali in dražili so prišlece:

»Tako počasni ste; gotovo ste se že naspali poprej?«

Ti so se zagovarjali: »Saj nismo še zadnji!« Razgledali so se okrog in naštevali:

»Slatnikove Micke še ni, Češmunove Lojze tudi ne, Drvarjeve Marte –« 

»No, te pač ne bo,« je posegel nekdo vmes in se je pomenljivo nasmejal. Rad bi bil še nekaj povedal, a Mojcka mu je poslala zaporedoma svarilen pogled in v skrbi pobožala Anžeka, ki je besede lovil z očmi in ušesi, a popolnoma molčati oni le ni mogel; zato je zapel:

»Pa peč se bo podrla ...«

Fantje so se smejali, dekleta pa so vendarle prišla v zadrego, pa ne toliko zaradi pesmi in njenega pomena, nego bolj zaradi obupnih obrazov starejših deklet. Dregale so fante pod mizo, naj vendar molče. Pa bi bili še nalašč nagajali, da ni tedaj vstopil Mirko. Tako pa so klicali Mirka na vseh krajih, da ni vedel, kam bi šel. Nobenemu se ni hotel zameriti. Gledal je po navzočih in iskal – ne prostora, – ampak dragega obraza. Pa ga ni našel.

France je uganil, koga išče študent. Ker je bil blizu njega, ga je podražil:

»Ali iščeš dekle, ki nima pušljača – a? Pridi pomagat Mojcki. – Anžek že spi.«

»Bom raje počakal, morda še katera pride.«

»Ne vem, če bo prišla. Sploh – kaj pa ti misliš o njej?«

»O kom?«

»E, saj veš – o Ivanki vendar!«

»Kaj mislim o Ivanki? Da je dobro in pametno dekle.«

»Da tako sodiš o njej, nam je znano. Le to bi rad vedel, kaj praviš na to, da tako dobro in pametno dekle gre v samostan?«

»Kaj?« je zategnil Mirko in napravil neumen obraz. Ni vedel ali sanja sam, ali sanjajo drugi, ali ga imajo za norca. Tedaj je vse govorjenje potihnilo, vsi so gledali vanj in zavreščali vsevprek:

»Kaj ne veš? V samostan gre, morda že jutri.«

Mirkotu je bilo, kakor bi ga kdo udaril po glavi. Ivanka pa v samostan? Ivanka, ki si jo je v duši izbral za nevesto, na katero je mislil med učenjem, ki mu je bila ljubša od vseh vitkih mestnih gospodičen? Ne, saj ni mogoče!

Sedel je k Francetu in dvomil:

»Pa menda ne bo res?«

Pa je pritrdila Pepca:

»Res je, pa še kako res. Vsa vas govori o tem. Sicer pa, kako, da ti tega ne veš? Kaj je vajino prijateljstvo tako rahlo?«

A Mirko še ni mogel verjeti; zmajal je z glavo:

»Ne morem verjeti.«

Pepca ga je škodoželjno pogledala in rekla zbadljivo:

»Vprašat jo pojdi, boš pa lahko verjel!«

Pa se je oglasila Lenka:

»Kaj boš hodil, saj pride sem.«

»Ali veš, da pride?« so vpraševali drugi.

»Seveda, obljubila je.«

Petru se je Mirko smilil, dasi sam ni vedel, čemu. Tudi njemu je bilo žal po Ivanki, kako ne bi ta ločitev zadela Mirka, ki ji je bil kakor brat. Nagnil se je k njemu:

»Zapeli ji bomo za slovo, kaj lepega, da nikdar ne bo pozabila tega večera.«

»Tisto: Oh zdaj, oh zdaj!« je svetovala Ančka. Peter je ugovarjal:

»Vsi bomo žalostni.« Pa se je namrdala Pepca:

»Čemu bi bili mi žalostni, saj mi ostanemo tu in ona – čemu pa gre? Jaz že ne bom žalostna.«

Nekateri so pritrjevali Pepci, drugi molčali in mislili svoje.

Spet je zacokljalo v veži in vsi so se uzrli v vrata. Res, najprej se je zmašila skozi vrata Kožuhova Katra, takoj za njo je prišla Ivanka. Zardela je, ko je videla toliko oči v sebe uprtih; vsake oči so jo gledale drugače: ene sočutno, druge zavistno, tretje škodoželjno, četrte radovedno. Gledale so jo tudi Mirkove oči. Ta pogled ji je segel v dno duše, ji razburil srce, da ji je oblila ves obraz rdečica.

Mirko ni umaknil oči od nje. Ves svet okrog njega je zginil, videl je samo njo, ki jo je imel za sestrico in svojo nevesto. Planil bi k njej in zakričal: »Kaj ne, da ni res?« Pa ni storil tega, ker je en sam pogled nanjo zadostoval, da ni verjel. Dekle tam pri vratih ni bila več otročja Ivanka, bilo je resno dekle, ki si je začrtalo pot, ki gre naprej do cilja. – Do cilja? Kaj je njej cilj? Znanje in učenje. – Da doseže to, žrtvuje vse drugo. Ivanka, – ne veš, kaj počenjaš! Ni v znanju popolne sreče.

Toda ne samo obraz, tudi obleka je izdajala, da se Ivanka poslavlja od kmečkega stanu. Imela je na sebi sicer preprosto temno obleko, ki si ji je lepo prilegala in jo delala vitko in postavno. Čez ramena so ji padale dolge svetle kite. In nje je dihala deviška čistost.

Našla je prostor in sedla. Mirko je moral prenehati s svojim opazovanjem. Komaj se je lotila dela, že je vstal Mirko in sedel k njej; ni se zmenil za poglede, ki so mu sledili.

Dali so ji košarico nagelnov in rožmarina, naj splete venec za tabernakelj. Lotila se je dela z vnemo in Mirko tudi. Zbiral je nageljne in trgal rožmarin na drobne vejice in gledal na bele roke, ki so se urno gibale in bile polne nemira. Videl je, da drhte, a tega ni vedel, da drhte le zato, ker se jih dotika s svojimi, ki trepečejo kot roke starca. Od rok mu je plezal pogled višje gori po njej in obstal na njenih ustnicah. Še so bile otroške, a ob straneh je podrhtevala komaj vidna zareza, ki jih je spreminjala. In tista jamica sredi lica je izražala bolest. – Posledico težkega duševnega boja.

Nekaj časa so ju opazovali, ko so se pa naveličali, je spet završelo in zašumelo po sobi.

Tedaj je, komaj slišno vzdihnil Mirko:

»Ivanka!«

Dvignila je pogled in se srečala z njegovim. Čudno ji je bilo v duši ob tem pogledu, tako čudno, da je vsa prebledela in zopet zardela, huje ko poprej. Toda zavedla se je, da preži nešteto pogledov nanjo in nanj in spet povesila glavo in hitela z delom. Mirko pa se je sklonil bližje in govoril z navadnim glasom, kakor da pripoveduje nekaj vsakdanjega:

»Ivanka, nekaj sem zvedel. Ali veš, kaj?«

»Kako naj jaz vem?«

»O, da bi le res ne vedela! Vsi govorijo o tem, samo tvoj prijatelj ni vedel nič in ne more verjeti. Ivanka ali je res – reci, da ni res!« 

»Mirko, res je. Toda ne vprašuj me tukaj, opazujejo naju.«

Res so postajali okoli njiju, ker se jim je zdelo, da govorita pretiho. Mirko je umolknil in hitro zbiral najlepše nageljne. Brskal je po košarici in našel prav na dnu krasen cvet, nagelj, ki je rdel ko kri in gorel kot ogenj. Ponudil ga ji je, ga umaknil nazaj in dal drugega. Ogledal se je okrog sebe in se prepričal, da nobeden ne opazuje. Spet se je nagnil k njej in prosil:

»Kako je lep ta nagelj. Shrani ga zame. Dala mi ga boš potem, ko pridem pod okno.«

Preplašena se je ozrla vanj. Prosil jo je ne samo z besedami, ampak še vse bolj z očmi:

»Ivanka, jaz moram govoriti s teboj. Moram. Ivanka, moram!«

Ivanka ni odgovorila, le s spretno kretnjo je shranila nagelj za moderček. Neopaženo jo je prijel za roko in jo stisnil.

»No, kaj pa je nocoj s petjem,« je klical nekdo.

»Hej, Mirko ali so ti usta zamrznila?«

»Sam vendar ne morem peti!«

»Kaj sam – začni, pa bomo vsi peli.«

»Bi, pa ne vem, katero.«

»Ivanka naj izbere.«

Ivanka je dvignila glavo in pogledala Mirka:

»Pa daj, začni tisto: Ko ptičica sem pevala ...«

Mirko je začel, France je udaril čez, Peter je basiral. Poprijela so tudi dekleta, tudi Ivanka je pela, pa ji je naenkrat zmanjkalo glasu, zakaj - Mirko je pel tako čustveno, naravnost iz srca se mu je trgal odpev: Oh zdaj, oh zdaj, pa nikdar več, veselje moje preč je, preč ...

Užalostila jo je pesem, tako užalostila, da si je utrnila iz očesa svetla solza in padla – na Mirkovo roko. Prestrašena jo je hotela obrisati, pa je umaknil roko in jo nesel na ustnice. Nihče tega ni opazil, saj se je večina ob tej pesmi raznežila in si brisala solze. Fantje sicer niso jokali, a glasovi so jim vendar čudno mehko drhteli in eden za drugim so pogledovali Ivanko. Pa so le speli do konca to pesem in Mirko je, ne da bi koga vprašal, začel drugo: »Bom šel na planine ...«

Ta je posušila solze, saj se ni nanašala na Ivanko. Ivanka nima fanta, ki bi tako pel – in tudi ne umira.

Tako so mislili. Le Mirko je čutil, kar je pel, in Ivanka je začela slutiti v sebi nekaj novega, neznanega, skrivnostnega. Večkrat je morala dvigniti pogled in vselej je srečala njegove temne oči, ki so govorile, govorile govor brez besed, govor, poln skrivnosti.

Mirko pa je pel, kot bi hotel v pesem izliti vso svojo duševno muko, pel brez prenehanja, pesem za pesmijo, same bridko otožne. O ločitvi, o izgubljenem raju, o srčnih bolečinah, o dekletu, o mamici, o domovini.

Naenkrat je bila ura enajst. Gospodinja je prinesla kavo in pogačo. Razdelila je žlice, posegli so po njih in zajeli. Študentu je prinesla domača hči kavo v posebni skodelici.

»Ker tako lepo poješ,« je rekla.

Pojem, si je mislil, ker mi duša joka, da se poleže strašna vihra, ki je v njem.

Potem ni več pel, četudi so ga nagovarjali. France je začel neko veselo popevko, toda Mirko ni pomagal.

Nekatere so bile že gotove s svojimi venci. Ančka je naganjala Lenko, naj hiti; njen venec se je že svežil na travi. Fantje so ju ostavljali. France je grozil:

»Le čakajta, nič ne bo s spanjem, preden nismo vsi gotovi. Bomo vse rože potrgali z oken. Kaj ne, Peter, da bova?« Peter je kimal in gledal Ančko.

»O že prav, da vem. Jih bom že skrila, preden vidva do nas prištorkljata.«

»Ančka, saj tvojih ne bom, če mi boš dala šopek, ker sem ti tako dobro pušljal,« se je Ančki dobrikal Peter.

»Dala ga bom, pa ne nocoj.«

»Kadar pridem pod okno,« je zašepetal.

Preden je Ančka odgovorila, jo je potegnila Lenka in odhiteli sta. Pepca je gledala za njima in se jezila, da ni prav nič prijetno. Peter jo je tolažil:

»Čakaj, šele bo!«

»Danes ne več, saj bo takoj dvanajst. Čas je, da gremo spat,« je rekel Mirko in se dvignil. Ivanka je končala svoj venec. Čakala je še na sosedovo Katro. Mirko je voščil lahko noč in odšel. Kmalu za njim je šla ven Ivanka, ki je nesla svoj venec na trato. Zunaj je stal Mirko. Ko jo je ugledal, je urno pristopil in še enkrat zaprosil:

»Ivanka, pridi kmalu, čakal te bom.«

Potem je odhitel naprej in izginil med drevjem. Iz veže so prihajali drugi. Ivanka je položila svoj venec v rosno travo in odhitela nazaj v hišo. V veži jo je objel Lipe:

»Ivanka, Ivanka, kaj si naredila?«

»Kaj? Nič!«

»Vsi smo žalostni, najbolj pa študent.«

»Kaj meni to mar.« Izmaknila mu je roko in odhitela v sobo. Tu so pa že čakali na njo.

»Ivanka, zakaj pa je Mirko tako žalosten?« 

»Kaj vem? Radi mene gotovo ni.«

»Radi tebe ne? Samo zaradi samostana?«

»Saj ne gre on v samostan, ampak grem jaz.« 

»Saj sem še jaz žalosten,« je zdihnil Peter.

»Jaz tudi, – jaz tudi –« so kričali vsi drug za drugim.

Pepca se je zavrtela:

»Saj ni Ivanka edino dekle na vasi.«

»Pa je edina, ki nas zapušča.«

»Ivanka, ostani raje tu pri nas! Glej vsi te imamo radi. Verjemi, da ni nikjer na svetu tako lepo, kot pri nas.« Ves se je ogrel Peter in govoril toplo in odkritosrčno. France je dregnil Pepco.

»Ali ga slišiš, kako zna govoriti?«

»Tudi njemu ugaja »gospodična«. Bolj ko me, kmetice. Le čakaj – Ančki povem.«

Tedaj je tudi Katra končala svoj venec. Ivanka je bila vesela, da se bo kmalu rešila teh pogledov in izpraševanj, bilo ji je žal, da je sploh šla med ljudi. Samo razburili so jo. Da je njen nemir prihajal od drugod iz nje same, se ni zavedala.

Hitela je po cesti, da jo je Katra komaj dohajala. Katra jo je spremila prav do praga. Ko je Ivanka od znotraj zaprla vrata, je šla dalje. Ko je njena senca utonila v nočni mrak, se je iz drevesnih senc ločila druga senca in se napotila k oknu. Bil je Mirko, ki je slonel ob jablani in zbiral misli in iskal besed.

Komaj je Ivanka dospela v svojo sobo in poslala vzdih k Bogu, že je potrkal na okno. Zdelo se ji je, da je potrkal na njeno srce. Ko blisk jo je spreletela misel, da ne sme, ne sme odpirati okna, ne sme govoriti s fantom, ki bo kmalu duhovnik, pa še ponoči ...

Razum je ukazoval mrzlo, trdo, a srce je zavpilo: Dovolj dolgo boš služila razumu – tudi jaz imam svoje pravice; ne smeš me popolnoma zatreti! Srce je vpilo in prevpilo ...

Tiho je odprla okno in mu podala roko.

»Ali si prišel po šopek, Mirko?«

»Ne po šopek, po tolažbo, po gotovost. Reci, reci, da ni res, da ne pojdeš!«

»Pojdem, Mirko, res pojdem!«

Krčevito je stisnil njeno roko in jo položil na svoja prsa. Čutila je, kako neznansko mu utripa srce, tudi njeno je začelo utripati z njim, ko ga je poslušala; kar trgalo se je iz njega:

»Ivanka, še veš? Pod onole jablano sva se igrala takrat, ko sem te vprašal, kaj boš, ko boš velika? Odgovorila si v otroški preprostosti, da boš mamica, ker so tisti otroci, ki nimajo mamice, tako nesrečni. Jaz pa sem odgovoril: jaz bom pa ata. Tedaj še nisem vedel, kaj govoriva. Danes razumem vse. Še kot deček, kot dijak in zdaj še vedno mislim na to, da bi te osrečil. Ivanka, ti pa hočeš v samostan in uničiti za vselej te moje in tudi svoje najlepše sanje. Ivanka, ne hodi! Ti nimaš poklica za samostan!«

»Mirko, ne morem drugače.«

»Zakaj ne moreš, povej, zakaj?«

»Ne vprašuj, Mirko, zakaj! Ti hodiš v šolo, vedno bolj se oddaljuješ od mene, vedno večji je prepad med nama, jaz pa v delu in vsakdanjosti pozabljam še to, kar sem se naučila v ljudski šoli. Z vso dušo hrepenim po znanju in resnici; ker tega drugače ne morem doseči, sem se sprijaznila z mislijo, da grem v samostan, in na ta način dosežem uresničenje svojih sanj.«

»Torej, znanju na ljubo žrtvuješ vse drugo? Znanje ti je ljubše, ko srečna bodočnost ob moji strani?«

»Ne muči me, Mirko! Reci, ali ne boš ti pozneje, ko boš ugleden, učen mož, drugih misli? Sploh pa si moje otroške sanje uničil že davno. Ti boš vendar duhovnik!«

»Kdo to pravi, da bom?!«

»Pa mislijo vsi in tudi jaz sem mislila.«

»Ti si mislila, toda poslušaj! Nikdar ne bom duhovnik! Nikomur še nisem tega povedal, tudi tebi ne. Če bi to vedeli, bi me ne pustili dalje v šoli, zato moram molčati. Ivanka, še nekaj let, pa bom povedal vsem in prišel bom po tebe in te vzel s seboj. Najine sanje bodo resnica!«

»Mirko, to ni mogoče. Vsa vas in vsa okolica bi kazala za nama s prstom in naju zasmehovala!«

»Na ljudi se ne oziram. Poznam samo enega sodnika in ta je – Bog. On ve, zakaj mi je položil v dušo tvojo sliko in mi ni dal veselja za duhovski poklic. Ivanka, zdaj veš, da ne smeš v samostan!«

»Mirko, ne morem več nazaj z besedo! Vse je dogovorjeno, že jutri se odpeljem. Mirko, one lepe otroške sanje, se ne morejo nikoli uresničiti. Če tudi danes še misliš tako, vendar, ko boš dovršil študije, boš mislil drugače. Če ne boš postal duhovnik, boš poiskal družico, ki ti bo tudi v izobrazbi enaka.«

»Tudi ti se lahko izobrazuješ; jaz ti bom nosil knjige. Samo ne hodi v samostan zaradi ljudi in ne žrtvuj ljudem in znanju na ljubo vse življenje. Pomisli, vse življenje!«

»Mirko, čemu me mučiš?«

»Čemu? Ker si mi draga, ker te imam rad, tako rad, ko te še nihče ni imel in te ne bo. Da, Ivanka, zato! Premlada si še, da bi me popolnoma razumela. Že davno nosim v srcu tvojo sliko; nisem ti govoril o tem, ker sem se te bal prezgodaj vzdramiti iz otroških sanj. Všeč so mi bile otroške sanje, draga si mi bila v svoji nevednosti. Čuval sem nad teboj, kakor brat nad sestro, in čakal, da se razvije in vzbudi želja po materinstvu v tebi. Danes vidim, da sem ravnal napačno. Že davno bi ti moral povedati, da te ljubim. Če bi to storil, bi mi bilo prihranjeno današnje gorje.«

»Žal mi je, da trpiš radi mene, Mirko. Drag si mi, ko moj rodni brat. Zakaj mi nisi prej tako govoril, kakor mi govoriš danes?«

»Zakaj nisem? Ivanka, vsak tvoj dih je ustvarjen za ljubezen, za srečo, vsaka misel v tebi je dozdaj veljala družinskemu življenju. Ko si se smejala in šalila, ko si prepevala, ko si se igrala mamico, vselej si ravnala v skladu s svojo notranjostjo. Dobra mamica, vzgledna žena lahko postaneš, toda srečna redovnica ne boš nikdar. Ko bi imela mater, bi ti prav tako govorila. Drugi ljudje so pa sebični. Za svojo puhlo čast so pripravljeni žrtvovati tvojo srečo, tvojo bodočnost.«

Vedno bolj razburjeno je govoril in dekletu je postajalo tesno in bridko, da je zajokala. Tedaj je hitro spet ublažil glas in božajoč jo, nadaljeval toplo in mehko:

»Ne jokaj! Rad te imam in zato sem se razvnel. Vem, da so drugi krivi tega, da ne moreš slediti hrepenenju svoje duše. Pojdi torej, Ivanka, potolaži svoj znanja željan duh, obogati svoje srce in voljo! Mlada si še, tvoje srce še spi, zastonj ga danes dramim. Toda pride čas, ko se zbudi sámo ob spoznanju, da je še nekaj večjega od hrepenenja po znanju in resnici. Takrat, Ivanka, – obljubi mi to – takrat se spomni današnjega dne in mojih besed. Takrat, Ivanka, premisli resno pred Bogom, kam te kliče notranji glas. Če boš spoznala, da te res kliče Bog in njegova milost, da mu v samostanu služiš, bodi srečna! Ako pa tvoje srce, ko prideš do znanja in spoznanja, ne bo našlo v samostanu sreče, vrni se! Pridi nazaj, vrni se! Naj pride to spoznanje kadarkoli, vrni se! Ne oziraj se pri izbiri poklica na ljudi, delaj po svoji vesti! Naši ljudje te bodo obsojali, jaz bom pa čakal na te in te sprejel, da te popeljem do sreče. Čakal bom na te, ljubil te in ako se vrneš, objel z isto ljubeznijo kot nocoj.«

Privil jo je v objem in jo vroče poljubil na zardelo lice.

V Ivanki pa je vstajalo nekaj novega, nekaj neznanega. Odprl se je v srcu cvet prve ljubezni. Dvoje mladih src je pozabilo na ločitev in samostan, na strice in tete, na širni svet in mislilo na bodočnost, ki jo bo spremljala sreča in čista ljubezen. Bila sta srečna.

Kako dolgo je ta sreča trajala? Samo nekaj trenutkov. So trenutki, ki nam ko blisk odpro pogled daleč v življenje. Tedaj je petelin zapel, njegov glas je zdramil dva mlada človeka iz sanj in ju postavil v resnično življenje. Odtegnila sta se drug drugemu, da so minile lepe sanje o sreči in ljubezni. Ivanka je tiho spregovorila:

»Vedno sem mislila, da si dober, a danes sem spoznala, da si edini, ki me razume. Vsi pravijo: nazaj ne smeš! Tam moraš ostati, moraš vztrajati, ti pa praviš: vrni se!«

»Jaz pravim še več: vrni se kadarkoli in kakršnakoli, Mirko te bo sprejel.«

»Mirko, hvala ti! Zdi se mi, da nisem več tista kot včeraj. Začel se je v meni boj, ki bo odločil mojo bodočnost. Mirko, obljubim ti, da bom izbrala le tisti poklic, ki bo odgovarjal moji notranjosti, v katerega me bo poklical Bog, ki je oče vseh sirot.«

»Ta tvoja obljuba me tolaži. Mislil bom nanjo in čakal. Če se ne vrneš, bom vedel, da si srečna. Rad se bom odrekel lastni sreči. Zdaj mi daj še šopek, prvi šopek in mogoče tudi zadnji.«

Pripela mu je šopek in šepetala vmes:

»Prvi šopek, ki sem ga povila, dajem tebi. Če bom še kdaj povijala šopke, jih bom le tebi. Če pa jih ne bom tebi, jih ne bom nikomur. Noben moški ne bo dobil šopka iz mojih rok, samo ti, nobeden drugi!«

»Ivanka, tvoj šopek me bo spremljal skozi življenje do oltarja ali s teboj do groba, kakor bo odločil Bog. Nikdar mi ne bodo druge roke podajale cvetja razen tvoje.« Nežno je dvignil njeno roko do svojih ustnic in kakor prej njen obraz, tako je zdaj poljubil njeno belo roko. Ni mu je odtegnila. Tedaj je med poljubom padla solza na njeno roko, vroča solza Mirkova ...

»Mirko!«

»Ivanka! Ivanka!« Samo njeno ime se mu je iztrgalo iz razbolele duše. Vse ono, za kar je prej rabil toliko besed, toliko izrazov, je povedal zdaj s tem vzklikom, povedal še več. In kar je manjkalo v besedi, je dopolnil njegov temni, vroči pogled.

V njem je bil svet, ki je vabil, obljuboval – obljuboval vse nekaj drugega kot knjige, šola in znanje. Kaj je večje in lepše? Ivanka je bila premlada; zato še ni mogla spoznati sebe same, njega in skrivnosti življenja, najlepše in najsvetejše skrivnosti.

Poiskala ga je med knjigami in mu dala skrbno zavitega.

Tako pa je bila tako majhen otrok, ki mu je ljubši naslikan konj, ko živ in cvetka iz papirja ga veseli tako ko naravna. Tudi njena tolažba je bila tolažba otroka. Pobožala je rahlo Mirkovo roko in mu govorila:

»Ne bodi žalosten Mirkec! Če hočeš, ti dam svoj dnevnik za spomin. Tisti zvezek, ki si mi ga kupil ti. Velikokrat sem pisala vanj.«

»Daj mi, Ivanka, vsaj to za spomin!«

Petelin je zapel že drugič. Nekje na vasi so že zaškripala vrata. Na vzhodu je žarela danica in budila iz nočnega sna mlado jutro. Od Drave se je vzdigovala lahna bela meglica in legala na polje in objemala vas. Še en poljub in Mirko je stal pred zaprtim oknom. Kakor bi se zaprla pred njim rajska vrata, tako se mu je zdelo. Čakal je še nekaj časa nem, nato pa odšel po vrtu. Naslonil se je ob deblo jablane in se znova vdal svojim težkim mislim:

Tu, tu sva se igrala, jablana je cvetela nad nama in naju obsipala s cvetjem. Zorela so jabolka in rdečerumena padala v mehko travo nalašč za naju. Kolikokrat sem plezal na to drevo, da ji pokažem svoj pogum, ali pa, da ji odtrgam zadnje jabolko, ki je še viselo na skriti veji. Mislil sem, da naju bo vse življenje nebo obsipalo s cvetjem.

Snel je klobuk in poduhal dišeči šopek. Spomin! Kot rdeči nagelj je moja ljubezen, zeleni rožmarin, moj up in na vzhodu zarja, lepa jutranja zarja. Okrog mene pa je noč, sama noč, temna in tiha.

Ivanka, ljubljeno dekle!

Kaj mi bo prinesla bodočnost? O, ko bi le za hip mogel odgrniti zaveso in videti, ali je kje združena najina pot! Ali je morda prvič in zadnjič zrlo v mene dvoje jasnih, sinjih oči?

Ne, bolje je, da ne vem. Tako mi vsaj upanje ostane, upanje, na katero je vredno misliti, za katero je vredno živeti.

In če mi nemila usoda uniči tudi to?

Tedaj, Ivanka, hočem biti tebi enak. Ako naju Bog res ne more združiti, naj naju oba posveti.

O, nebo! Ali boš zahtevalo res tako žrtev od naju?

Bog, Bog ljubezni! Ti nama pomagaj!

Ivanka ni mogla zaspati. Sedela je v postelji z široko odprtimi očmi. Strmela je v temo; ni je bilo groza črne noči. Saj je v tej temi videla drag obraz, ki je bil lep kljub bolesti, ki je bila razlita na njem. Blestelo se je njegovo visoko belo čelo, pod njim so žarele temne oči, mehke kot žamet in vendar – drzne in smele. O, te oči! Kako gledajo v srce! Čudna moč je v njih!

Vstala je zgodaj in šla na vrt. V sobici ji je bilo pretesno; saj tudi reka prestopi čez prod in morje in jezero, ako jih razburja vihar. V njeni duši so valovila čustva, kakor bi jih bil razgibal silen orkan. Pa se jih je dotaknil samo topel pogled.

Zvečer je bila še otrok, brezskrben, poln sanj. Poljubi in vroči pogledi pa so jo zbudili iz sladkega sna.

Mirko, zakaj si storil to? Zakaj si z vročim poljubom vzbudil v njej ono, kar je bilo njej sami še neznano?

Da, Mirko, tvoj poljub je padel v njeno dušo in odgrnil skrivnost, ki je počivala v njej. In to zdaj? Zakaj nisi storil tega prej, ko še ni bilo prepozno? Prišel si zdaj in izbral najlepši prostor v njeni duši. Njeno srce je prepojeno z mislijo nate in nikdar ne bo pozabilo tega, še bolj bo razboljeno in nemirno kakor do zdaj ...

Ivanka je čutila svoj nemir. Sladka otožnost je objemala njeno dušo. Ali si že začela boj?

Da, boj je začela mala Ivanka, boj, ki ga bojujejo le tisti, ki so poklicani, da hodijo posebno pot skozi življenje; tisto težko trnjevo pot, ki je tako bridka in vendar lepa, da jo vsak, ki hodi po njej, vzljubi kljub bolečinam in solzam. Mnogo onih, ki jih ljudje izobčijo iz svoje srede, hodi po tej poti. Pogani so prižigali kadila svojim malikom, današnji ljudje slave velikokrat – mesene malike.

Ivanka se je spomnila, da je to njen zadnji, poslovilni dan; začela se je poslavljati od cvetočega vrta in od svojih rož. Sadila jih je in jim prilivala, drugi jih bodo pa trgali. Poslovila se je od njih, in tudi od zelene trate, od jablan in vsega, kar je raslo na vrtu. Nato se je vrnila v hišo. Na pragu jo je ustavil Karo, hišni čuvaj in se ji dobrikal. Pobožala ga je, da je veselo zamahljal z repom in jo gledal zvesto in razumno. Šla je nazaj čez dvorišče in stopila v hlev. Oba konja sta se ozrla in veselo zarezgetala. Stopila je k njima v stajo in ponudila vsakemu košček sladkorja. Pozobala sta ga hitro, kakor to delajo otroci, in še iskala.

Naslonila se je na pramčka in se ga oklenila okrog vratu. Glavo je naslonila na temno grivo. Prišel je stric in jo videl. Rad bi se bil pošalil, pa ga je nekaj prijelo v grlu. Obrnil se je in odšel v kravji hlev, Ivanka pa je tekla v hišo. Za njo je tekel Karo, ki jo je čakal pred hlevom.

Teta je klicala k zajtrku. Počasi se je zbrala družina okrog mize. Celo vedno leni Francek se je skobacal s postelje in prišel k mizi, seveda neumit in nepočesan. Oči so se mu kar lepile. Ko so odmolili, ga je Ivanka peljala k skledi vode in ga umila. Za slovo te umijem, je rekla smehljajoč. Še počesala ga je lepo na prečo. Šel se je gledat v zrcalo in ugajal je sam sebi. Postalo mu je žal, da Ivanka odhaja. Kdo ga bo zdaj umival in počesal? Mama nikoli ne utegne, vedno mu pravi, da je že sam dovolj velik. Saj velik je, ampak neroden in len, voda pa mrzla. Postalo mu je žal, da je tolikokrat nagajal Ivanki, jo celo zmerjal in zatožil mami, če mu je le kriv prst pokazala. No, pa takrat še ni slutil in ni vedel, da bo Ivanka postala nuna, tako lepa nuna z gloriolo okrog glave.

Ivanka je hitela iz hiše na dvorišče, od tam v hlev in nazaj. Z njo ali za njo je tekel Francek in Karo. Oba sta pozabila na igro in tudi drug na drugega.

Prišle so sosede, tete in botre in stara in tudi mlajša dekleta: nekatere z resnim namenom, da še enkrat sežejo Ivanki v roke, večina pa zato, da napase svojo radovednost. Naročale so Ivanki, naj jih ne pozabi potem, ko bo nekaj več ko one in naj tudi moli za nje, ko bo nuna. Ivanka je raztreseno obljubovala, bile so ji v nadlego. Motile so svečanost slovesa in njene misli. Umaknila se jim je v svojo sobico, in stopila k oknu. Nočni dogodek je oživel pred njo.

Naslonila je obraz na šipe in vzdihnila: »Šopek sem mu dala, s šopkom tudi del svojega srca. O, ti, ubogo moje srce! Kaj je s teboj?«

Prišla je teta in jo opomnila, naj se obleče. Stala je zraven nje in popravljala tu čipke, tam pentlje, uravnavala gube, vmes pa delila zlate nauke: o hvaležnosti, o pobožnosti, o sreči, ki jo čaka, do katere ji je pravzaprav le ona pomagala, o udobnosti samostanskega življenja in častnih in večnih dobrotah redovnega poklica. Ne bo ji treba težko delati, kakor morajo kmetice, ne bo se ji treba jeziti nad sitnim in čmerikavim dedcem, in trpeti z otroki. Višje nune samo molijo, jedo in se sprehajajo po vrtu, ki je menda lep ko raj. Če ji bo težko, včasih seveda pride kakšen križ, naj samo pomisli, da je tu med svetom še veliko več in težjih križev.

In vztrajati mora na vsak način, pa naj bi bilo še tako težko: saj vse mine dobro in slabo. Vrniti se domov bi bilo sramota, sramota zanjo in za hišo. Te sramote njena teta noče doživeti. Zato naj Ivanka, če ji pride taka skušnjava, pomisli, da zanjo odslej ni več doma. Če se vrne, naj si išče doma drugje, tukaj so zanjo zaprta vrata.

Le nekoliko je poslušala. Njene misli so begale zdaj h knjigam, zdaj k Mirku. Zadnje naročilo je pa dobro slišala in razumela: nazaj ne sme! Ta dom od zdaj ni več njen dom in vse to zdaj ni več njeno. Na srce ji je legla silna žalost, pa se je stresla in si rekla: Kaj mi bo ta dom! Ozek in majhen je! Moj dom bo znanje, umetnost; ta dom je obsežen, prostran.

Stric je napregel pramčka v koleselj, se vsedel in čakal. Tedaj je prišla iz hiše Ivanka in z njo cela truma žensk in otrok. Nekateri so jokali, drugi pritiskali robce na suhe oči. Mali Francek je v resnici tulil, in ko ga je Ivanka poljubila, se ji je obesil okrog vratu. S silo ga je odtrgala teta od nje, češ, da ji bo zamazal lepi beli ovratnik. Nazadnje se je Ivanka le odtrgala od vseh in sedla na voz. Dekleta so ji dala lep šopek cvetja. Stric je pognal in koleselj je zdrdral z dvorišča na cesto. Orzla se je in zamahnila v slovo. Mimogrede je njen pogled preletel sosedovo hišo in – videla je Mirka, ki je stal za oknom. Zamahnila je še enkrat v pozdrav njemu.

Stric je vozil počasi. Četudi se ni ogreval za samostan in redovne poklice, ga je zdaj vendar le veselilo, ko so ljudje zijali v Ivanko in jo pozdravljali, kakor da je že »častita mati«. Tudi drugi, ki niso poznali Ivanke, so se radovedno ozirali za vozom. Obleka dela človeka, pravijo ljudje. Ivanka je bila v moderni obleki prava mestna gospa. Cvetje v njenem naročju je zbujalo splošno pozornost.

Ljudje s svojim zijanjem, lepa obleka, cvetje v naročju, lepa vožnja, vse to je olajšalo Ivanki ločitev. Ni imela časa misliti na ločitev. Komaj da je potočila solzo, ko je sedla na voz in še ta – Bog ve, komu je veljala.

Šele tam zunaj sredi polja, se je zavedla, da za vselej zapušča ta kraj. Pobožala ga je z ljubečim pogledom in nekaj težkega ji je leglo v dušo. Polje jo je s svojim bogastvom ustavljalo in zadrževalo. Lepo je bilo videti valujoče njive, med svetlimi rženimi njivami so se zlatile pšenične. Pekoče sončne žarke je blažil rahel vetrič in v tem vetriču je bila tiha pesem, proseča in vabljiva: ne hodi!

Ivanka je prisluhnila tej pesmi.

»Oha!« Stric je ustavil konja pred neko hišo. Neko dekle, ki je šlo iskat v tujino boljšega kruha, je prisedlo. Tako so se zmenili že poprej. Seveda se je tudi tu nabralo polno ljudi. Stric pa je priganjal in tako so kmalu nadaljevali svojo pot.

Dekle, ki je prisedlo, je bilo dobre volje. Takoj je začela z Ivanko pogovor. Stric ju je opazoval izpod čela in si mislil: ne vesta, kaj je dom. Ej, deca, tudi jaz nisem vedel, pa me je vojna naučila. Jokal sem tam v strelskih jarkih, ko sem se spomnil naših lepih njiv in temnih gozdov, naših vasi in naših deklet. In Ivanka je otrok naše zemlje. Če je v njej le malo naše krvi, – tedaj ...

Privozili so na kolodvor. Na tračnicah je stal vlak. Pramček je strigel z ušesi, nič kaj mu ni bil po volji ropot in šum. Še enkrat ga je potrepljala Ivanka po vratu. Stric je med tem znosil kovčege in jih oddal. Nato se je hitro poslovil, ker ni hotel pokazati ganotja. Obrnil se je v stran in si segel z roko čez oči, nato pa pognal. Preden je zavil za hrib, se je pa vseeno obrnil in zamahnil z okorno roko. Ivanka je mahala z robcem. Ko ji je izginil izpred oči, se je obrnila in zajokala. Toda ni bilo časa za jok. Sprevodnik je že klical. Hitro sta stopili na vlak in poiskali udoben kotiček. Že se je vlak premaknil. Ivanka je planila k oknu, hotela je še enkrat objeti z očmi domači kraj, ki ga za vedno zapušča.

Nikdar se ji ni zdel tako lep, ko v tem trenutku. Čutila je, da zapušča nekaj, za kar ni nadomestila. Vlak je zavil za hrib, drug svet se je odprl, še vedno enako lep, a Ivanka je zaprla oči in z zaprtimi očmi zrla valujoče polje, vas in gozd v ozadju in svoj dom. Ko je spet odprla oči, je bil kraj že popolnoma drug. Ob progi je valovila in drla kalna Drava, kakor bi se hotela kosati z železnico. Na obeh straneh je bil hrib, le tu in tam mala njivica v rebri.

Sedla je in se naslonila v kot. Nič več je ni zanimalo. Šele pred Mariborom je spet stopila k oknu. Bil je večer in mesto je žarelo v lučicah. Pogled jo je očaral, saj ni še nikoli videla mesta ponoči. V Celovcu je bila sicer parkrat, pa samo podnevi.

V Mariboru sta prenočili pri neki sorodnici. Ivanko je vleklo, da bi šli nekoliko po mestu, pa so ugovarjali, češ, da bo zjutraj zgodaj dan.

Drugo jutro je bilo megleno; mesto je izgledalo pusto in tuje. Vsa sinočnja lepota je utonila v megli in celo ljudje so bili vsi mrki in mračni in lepe, visoke hiše puste in sive. Ivanka se je spomnila valujočih njiv in zelenega gozda.

Pozvonili sta pri samostanskih vratih. Zarožljal je ključ; med vrati se je pokazala sestra vratarica – vedno smehljajoča se sestra Jelisava.

»O, naša kandidatinja,« je uganila, odprla vrata na stežaj in ju povabila noter. Ivanka je pozdravila in vstopila. Čuden hlad ji je zavel nasproti, hlad, ves v nasprotju s smehljajočo se sestro Jelisavo. Peljala ju je v sobo blizu vrat in vprašala, koga naj pokliče.

Ivanka je povedala, da je sorodnica sestre Renate. Sestra Jelisava je prikimala, vprašala še to in ono, vmes se večkrat zasmejala, da so se blesteli zlati zobje. Nato je pozvonila in odšla ven na hodnik.

Ivanka se je čudila; njena spremljevalka pa še bolj. Kako je to mogoče, da je človek tako vesel in dobre volje v tem pustem, mrzlem kraju? In kako je vse tiho! Kot da ni nikogar v celem poslopju, razen vratarice. In zlate zobe ima! Mogoče je kaka plemkinja, ki se je odrekla svetu! Pa tako je prijazna! Ne drži se pobožno, kakor tiste vaške ženske, ki s svojo pobožnostjo oznanjajo, da so pobožne. Te bi se gotovo pohujašle nad to veselo redovnico!

Druga sestra je vstopila. Nekoliko vitkejša in resnejša, a tudi ta se je smehljala. Na pozdrav je odgovorila v čisti slovenščini in povedala, da se zove Renata. Ivanka se ji je predstavila in jo pozdravila kot sorodnico. Hotela ji je pripovedovati o domu, pa jo je prekinila:

»Drugič. Sploh je bolje ne preveč obnavljati spominov. Odrekli smo se domu; vsak spomin nazaj je madež na naši žrtvi.« Ko je videla Ivankin začudeni obraz, se je nasmehnila, toda ta nasmeh je bil ves drugačen ko sestre Jelisave.

Sedele so in pripovedovale o potovanju. Sestra Renata je poučila Ivanko, kako mora pozdravljati vsako sestro, ki jo sreča na hodniku ali kjerkoli, častiti materi pa mora poljubiti roko. Isto tudi svoji prefekti.

»Kdo pa je prefekta?« je vprašala Ivanka.

Sestra Renata je razlagala, da je samostan tudi velika družina s častito materjo na čelu. Častita mati pa ne more sama za vse skrbeti. Zato je vse razdeljeno v skupine. Gojenke višje šole so skupaj, gojenke nižje šole zopet skupaj, visokošolke skupaj, seminarke, kandidatinje in novinke tudi skupaj. Vsaka od teh skupin ima svojo prefekto in podprefekto. Te imajo dolžnost skrbeti za svoje varovanke, pa tudi za red in mir. Seveda imajo tudi pravico kaznovati, če je potrebno.

Vstopila je sestra Jelisava. Pogrnila je mizo in razvrstila nanjo juho, meso s prikuho in nekaj peciva in rekla, naj jesta. Ivanka si ni dala dvakrat reči, ker je bila že lačna. Imela je sicer klobase in pogače s seboj, pa ji na vlaku ni dišalo. Hitro je segla po žlici, pa se je domislila in se pokrižala. Potem sta jedli. Med jedjo je sestra Renata dajala dekletu navodila glede službe. Obljubila ji je, da jo bo popoldne spremila v mesto, da se ne ujame v kako zanjko. Mesto ni vas; treba je paziti in imeti vedno odprte oči. Volkovi hodijo v ovčjih oblačilih. Blagrovala je zatišje samostana. Tu je človek za varnim obzidjem. Spet se je nasmehnila in pokimala Ivanki.

Sestra Jelisava je pospravila z mize; sestra Renata se je dvignila in rekla Ivanki:

»Le poslovi se zdaj od svoje spremljevalke, popeljem te nato k tvoji prefekti!«

Ivanka se je hitro poslovila in šla za njo. Stopali sta po dolgem hodniku mimo neštetih vrat, mimo neštetih oken in slik, po stopnicah gor in spet po hodniku naprej. Končno se je sestra Renata ustavila in pokazala na neka vrata.

Oddahnila si je za hip, prisluhnila, nato pa čisto narahlo potrkala. V sobi je nekdo odmaknil stol in tihi koraki so se bližali vratom. Odprla so se in prikazala se je suha in visoka redovnica.

Sestra Renata ji je povedala nekaj besed v hrvaščini, katerih Ivanka ni razumela, a vedela je, da govorita o njej. Tiho in plašno je stala ob strani. Sestra Renata se je obrnila k njej:

»Tako, Ivanka, tukaj je tvoja prefekta, častita sestra Lilijana in za prvi čas tudi tvoja učiteljica. Ubogaj jo!«

Sestra prefekta je prožila roko in jo nagovorila. Govorila je slovensko, vendar s hrvaškim naglasom.

»Tako, tako, mala Korošica. Upam, da se bova razumeli! Malo še znam slovensko, a dolgo je že, odkar sem se igrala na obali Blejskega jezera.«

Ivanka je poljubila ponudeno roko. Ta roka, vsa koščena in trda, je bila vendar topla. Še toplejše pa so bile sivo-modre oči sestre Lilijane. Te oči so bile pravo nasprotje ostalega obraza, ki je izgledal trd in mrzel. Nekatere zareze – tiste na čelu in bradi – so bile ostre in so se le nekoliko ublažile ob nasmehu.

Sestra Renata je pripomnila: »Pišejo, da je dobro in pametno dekle, seveda, vzgoje ji še pač manjka. Pa to boste že vi poskrbela, sestra Lilijana.«

»Bomo že skovali kaj iz nje. Ali poznaš tisto Župančičevo: Kuj me, življenje, kuj!?«

»Znam.« Bistro je pogledala Ivanka. Sestra Lilijana pa je rekla: »No, če jo znaš, jo pa povej!«

Ivanka je stopila korak nazaj in deklamirala počasi, glasno in z lepim naglasom. Obe sestri sta jo opazovali in se spogledali, pa prikimali.

»Bo nekaj iz tebe, deklič! Zdaj se pa poslovi od sestre Renate, ker je ne boš kmalu zopet videla. Vidiš, vsa je zelena in bleda, poslali jo bomo na sonce, na morje.«

Ivanka je pogledala sestro Renato in opazila, da je res vsa siva in rumena. Pa je pogledala še sestro Lilijano in si mislila, da bi tudi njej ne škodovalo malo sonca in toplote in zraka.

Poslovila se je torej; sestra Renata je odšla nazaj po hodniku, tiho in neslišno. Sestra Lilijana pa je prijela Ivanko za roko in odprla vrata v sobo. Takoj ob vratih jo je poškropila z blagoslovljeno vodo. Nato ji je razkazala sobo.

Bila je to prostorna soba z mnogimi okni. Nasproti vratom je stala pisalna miza, čisto preprosta, a lična, obložena s papirji in knjigami.

Pred to mizo so bile v dvoredu razvrščene male mizice, takozvani pulti, za vsakim pultom dva stola. Sestra Lilijana je razlagala, da je to učilnica ali takozvani konvikt, to je soba, v kateri se uči, moli in tudi zabava, nekaka družinska soba. Vsaka gojenka ima svoj predal v pultu in še enega tam v stranski omari. V prvem hranijo šolske potrebščine, v drugem domače, kakor ročna dela in podobno.

Ob steni je stala še večja miza, ki naj bi služila za ročna dela, pa tudi za igre in slično. Pred okni so stala stojala polna cvetja, med dvema oknoma majhen in lep oltarček. Kip Brezmadežne je stal na njem in mala slika sv. Male Terezije.

»To so naši nebeški zaščitniki: Mati božja, sv. Terezika, sv. Jožef in sv. Alojzij.« Sliki teh dveh sta viseli na steni, med njima razpelo.

»In križ, pokažem ti ga nazadnje, pa je najvažnejše izmed vsega, kar je v sobi.«

Zazvonilo je zunaj po vseh hodnikih. Sestra Lilijana je razlagala: Samostanski zvonec. Kadar kliče ta, je treba pustiti vse, delo, učenje, zabavo, ali molitev in iti, kamor pač kliče. Boš videla, kako poslušamo ta glas!«

Še preden je prav izrekla, so se odprla vrata in vstopile so štiri deklice od deset do petnajst let. Pozdravile so, se postavile pred oltarček in se ozrle. Sestra Lilijana je pripeljala Ivanko med nje in rekla:

»Tako, dobile ste še eno tovarišico-sestrico. Le glejte, da se bo naučila kaj lepega od vas!«

Nato se je prekrižala in pokleknila. Tudi gojenke so pokleknile. Malo tuje je zvenela molitev, a Ivanka je le uganila, da je to rožni venec in je pri drugi desetki že poskušala, pridružiti s jim. Pri zadnji pa ji je šlo že gladko. Ko so odmolile, jo je nagovorila sestra:

»Zdi se mi, da že znaš moliti, hitro si se naučila.«

»Znam z drugimi, a sama ne vem, če bi mogla moliti.«

»Poskusi!«

»Sveta Marijo, Majko božja, moli za nas griješnike, sada i na čas smrti naše. Amen.«

»Glej, saj res znaš. Mati božja bo vesela, da si se najprej naučila njeno molitev in ti bo pri učenju pomagala.«

Nato so šle v jedilnico, od tam v sobo nazaj. Ob osmih je klical zvon k molitvi. Cela samostanska družina se je zbrala v kapeli. Večerna molitev je odmevala od visokih sten. V cerkvi je bil mrak, le pred oltarjem je gorela mala lučka.

Ivanka je poslušala molitev. Ker je ni razumela, se je utrudila. Poskusila je moliti po svoje, pa tudi ni šlo. Strmela je v malo trepetajočo lučko pred oltarjem. Zdelo se ji je, da je tudi njena duša taka drobna lučka, ki trepeče sem in tja ...

Po končani molitvi je bilo nekaj časa vse tiho v cerkvi. Čez čas pa je tam zadaj nekdo potrkal. Kakor na povelje so se dvignile vse sestre iz klopi in se postavile v dvored. Spet je potrkalo in cela dolga vrsta se je priklonila globoko do tal, se obrnila in tiho odšla.

Zdaj je potrkalo tik za njimi. Ivanka je uganila, da je potrkala sestra prefekta. Takoj so se dvignile vse deklice, se postavile v dvored in se priklonile.

Tiho so stopale po hodniku, čez stopnice, se ustavile pred Marijinim kipom, ki je stal sredi hodnika, in pozdravile: »Ave, Marija!, pa šle spet tiho dalje v spalnico. Tudi tu je vse tiho in mirno. Čudno se je zdelo Ivanki, da tako molče. Hotela je nekaj vprašati svojo sosedo, pa ta je položila prst na usta in zmajala z glavo. Tiho so legle in sestra je ugasnila luč. Spalnica je bila dolga in prostorna. Dvajset postelj je stalo v dveh vrstah, ob vsaki nočna omarica in stol. Ob steni so stale velike omare za obleko. V enem kotu je bil prostor, zastrt z belimi zastori.

Drugi dan je Ivanka zvedela, da je to celica častite sestre in da je v vsaki spalnici ena. Notri spi častita sestra in pazi, če so otroci, oziroma gojenke mirne in tihe. V spalnici namreč ni dovoljeno govoriti, tudi šepetati ne, prav tako tudi ne na hodnikih.

Prvo noč v tujini! Kdo bi mogel spati! Ivankina postelja je bila obrnjena k oknu, ki je bilo odprto. Lep kos neba je videla. Štela je zvezde, ki so trepetale v daljavi. Spomnila se je, da iste zvezde migljajo tudi tam nad domačo vasjo. Mogoče jih Mirko opazuje. Kaj le zdajle misli? Prejšnjo noč jo je tam daleč ob oknu njene domače sobice poljubil. Kaj, če bi sestra Lilijana to vedela? Nič več je ne bi pobožala. Oh, če ne ve sestra, ve pa gotovo Bog. Nevredna je, da bi postala redovnica. Toda, ali ne bo tudi Mirko duhovnik? Skozi okno je prinašal vetrič zvoke daljne glasbe, mehko valujoče, vmes se je čul hrup iz neke gostilne in udarjanje korakov po trdem tlaku.

Polagoma pa je le priplaval sen na svojih mehkih krilih in jo zazibal. V snu je videla Mirka, ki je stal sredi valujočega polja, v roki je držal dnevnik, na klobuku mu je rdel – njen nagelj. Bral je, – pa naenkrat dvignil oči in pogledal naravnost v njo; toplo, ljubeče in obenem tožno so zrle njegove oči. In usta so se gibala, a ni razumela, kaj je govoril, samo uganila je, da pravi:

»Rad te imam! Ivanka, vrni se!«

Tedaj se je zbudila, pa ni bilo ne polja in ne Mirka, le tema krog in krog.

Drugi dan je zvedela za hišni red, se seznanila s tovarišicami in tudi s poslopjem. Večkrat se je sicer zmotila in zašla na napačni hodnik, potem si je pa le zapomnila pravega. Predpoldne je prišla tudi častita mati in sestra Lilijana ji jo je predstavila.

Popoldne jo je sestra Lilijana vzela v svojo šolsko sobo. Tu sta bili še dve častiti sestri. Sestra Lilijana je izpraševala Ivanko, oni dve pa sta poslušali. Nato so ji dali knjig in začela se je šola.

Ivanka se je zarila v učenje in knjige in bila neutrudna. Sestra Lilijana in oni dve sestri so se vrstile pri pouku.

Učenje jo je tako zaposlilo, da ni imela časa niti za spomine. Dom, polje, Mirko – vse to je utonilo v notranjosti. Edino, kadar je v zgodovini naletela na znana imena, se je spomnila domovine. Bila je v takih hipih ponosna, da je otrok zemlje, o kateri toliko pišejo. Gospa Sveta, vojvodski prestol, Krka, Vrbsko jezero, Drava, Karavanke, to so bili dragi znanci, prijatelji in vedno se je razveselila, kadar jih je srečala, četudi samo na papirju. Mirka pa se je spominjala samo toliko, kolikor se je veselila, da se tudi njej odpira isto znanje, kakor ga uživa on. Bil ji je spet samo tovariš, ki tekmuje z njo. Ob tem se je domislila, da je že daleč pred njo in hitela je, da ga dohiti, saj je toliko zamudila.

Zdelo se je, da je vse zaspalo v njej, kar je zdramil Mirko tisto noč pri slovesu. Toda ni zaspalo. Bilo je nekako tako, kakor se godi prvim cvetkam, ki brste že rano pomladi, ko se še zima ni poslovila. Prehitro vzklijejo, prvi sončni žarek jih omami, pa pride mrzel dan in nov sneg jih pokrije. Toda ta sneg ne drži dolgo, sonce pošlje tople žarke kot vroče poljube in cvetke dvigajo glave, prišel je njih čas. Smehljajo se snežku, ki se ves zamazan topi. Kaj boš snežec, ti, ko nas sonce ljubi in objema? ...

Ob koncu drugega meseca so se začele vračati gojenke s počitnic. Vse je oživelo. Ves dan so tekale gori in doli po hodnikih in sem in tja po spalnicah in učilnicah. Sestra Jelisava ni niti zaklepala vrat, samo stala je ob njih in pazila, da ne pride kdo nepoklican noter. Gojenke so jo veselo pozdravljale in jo obsipale z vprašanji:

»Kdo bo letos naša prefekta? Katera častita sestra bo imela ta ali oni razred? Ali je še stari gospod katehet? Ali je veliko novih gojenk?«

Sestra Jelisava je odgovarjala, včasih tudi narobe in dražila tiste, ki bodo prišle pod sestro Teo, a hotele bi sestro Silvo, ali pa tudi narobe. Tiste dni je sestra Jelisava najvažnejša oseba. Iz njenih ust se izve, kakšno bo leto; kajti mnogo je odvisno od prefekt in razrednic.

Tiste dni je naredila Ivanka izpit čez prva dva razreda meščanske šole z odliko. Nato so jo vpisali v tretji razred. Čutila je, da je v dveh mesecih napravila velik korak in bilo ji je skoro žal, da je zdaj konec naglice, da bo sedaj rabila celo dolgo leto za en sam razred. Najraje bi bila nadaljevala dosedanji način učenja. Ko je to tudi omenila sestri Lilijani, se je ta komaj vidno nasmehnila.

»Če konjiček v začetku poti preveč dirja, omaga pred ciljem. Ne rečem, zmogla bi še tako nekaj časa, pa življenje je dolgo in treba je varovati duševne moči.«

Ko je prišla Ivanka v konvikt, je bilo tu že veliko novodošlih gojenk-kandidatinj, ki so jo radovedno gledale. Toda nagovorile je niso. Čebljale so med seboj in si pripovedovale, kaj vse so doživele in skusile. Nekatere so še žalovale, da je konec lepih dni, druge so se spet veselile šole in učenja.

Prišla je sestra Lilijana; vse so se usule okoli nje in jo veselo pozdravljale. Gledala jih je in se veselila vdanosti in ljubezni, s katero so se je oklepale. Za vsako je imela kako ljubeznivo besedo. Saj jih je poznala bolje, kakor so poznale same svoje mlado življenje. Niso ji zastonj rekle: naša mamica.

Tedaj je opazila Ivanko, ki je sama in vsa tiha stala ob svoji mizici. Poklicala jo je in jo seznanila z vsemi. Segle so ji v roke vse po vrsti. Njih oči pa so vpraševale: Kakšna bo? in njene: Kakšne so?

Čez nekaj dni so prišle še zadnje. Začel se je red. Najprej so potihnili hodniki. Sestra Jelisava je spet zaklenila vrata in rožljala s ključi. Prefekte so razglasile svoje naredbe in določile to in ono. Vsaka gojenka je dobila svoj stalni prostor v konviktu, jedilnici, spalnici in cerkvi. Vsaka je dobila svoj par.

Izpraznile so kovčke in pospravile vse omare; vsaka stvar je imela svoj prostor. Drugi dan je prišel gospod katehet. Gojenke zavoda in tudi zunanje učenke so se zbrale v cerkvi. Katehet je zapel: Pridi sv. Duh! in odslužil sv. mašo. Po maši je zašumelo po hodnikih kakor v čebelnjaku, toda le za hip. Deklice so se porazgubile po šolskih sobah in tam nadaljevale svoj trušč. Zabrnel je zvonec in hrup je utihnil, ko so vstopile v sobe sestre.

V zavodu se s tem dnem začne staro, redno življenje. Ivanka se je kmalu privadila novemu življenju. Imela je tudi dovolj časa za opazovanje. Sedanje učenje je bilo v primeri z onim izza zadnjih dveh mesecev prava igrača. Videla je marsikaj, česar ni razumela. Počasi ji je vse to razjasnila Zlata.

Zlata je bila določena Ivanki za par. Sedele sta skupaj v konviktu, učilnici, obednici, sploh povsod. V začetku sta si bili tuji in sta se nagovarjali z »vi«. Toda kmalu sta se zbližali in čez teden dni postali že dobri prijateljici. Ivanka je čutila posebno nagnjenje do žive Hrvatice; tej pa je ugajala mehka in sanjava koroška Slovenka. Bili sta istih let, iste rasti in imeli sta še marsikaj skupnega. Samo obraza sta bila različna. Ivanka je imela svetle lase in visoko čelo, sinje oči, tenek in skoro predolg nos, belo rdeča lica in posebno ostro zarezo ob ustih. Zlata pa črne lase, nizko čelo, temne oči in majhen top nos sredi rdečega obraza.

»Dan in noč,« je rekla sestra Lilijana, ko ju je gledala. »Ampak čudno – zdi se mi, da imata isti pogled, dasi imata različne oči.«

Zlata je Ivanko kmalu seznanila z vsem potrebnim in nepotrebnim. Opisala je vse osebnosti v zavodu tako imenitno, da je Ivanka komaj dušila smeh; začenši od častite matere, pred katero treba »kniksati«, pa doli do stare tete Liže, ki je bila gojenkam spremljevalka v mesto. Pa še o postarnem gospodu katehetu, ki se tako čudno zadira pri »Oremus«, da mu je ostalo kar to ime.

Tako se je vrstil dan za dnevom. Edino, kar se je Ivanki zdelo nekoliko pretirano, je bil splošni molk po vsej hiši. Svobodno so smele gojenke govoriti le dve uri na dan, po obedu in po večerji, ko so odhajale tudi na vrt, da so se naužile nekoliko svežega zraka, se smele sprehajati in tudi igrati.

Toda za molk so našle prebrisane gojenke nadomestilo. Govorile so z nemo abecedo na prste. Zlata je takoj prve dni naučila Ivanko te umetnosti. Kot bi bil pihnil, je minil prvi mesec in za njim drugi. Na vrtu je rumenela trava in listje na drevju: postalo je pusto, prišla je jesen.

Doma se je Ivanka veselila jeseni, saj ji je bila jesen najlepši letni čas. Bila je pač doma na kmetih. Toda meščanu je jesen neznosna, ko ne more na svoje izprehode. Koliko rajše ima pomlad ali poletje in celo zimo.

Seveda jesen, ki tako zelo spominja na minljivost in žalost. Noči so dolge in v takih nočeh vstajajo spomini in preže iz črne teme. Tudi k Ivankini postelji so se prikradli in jo budili. Spomnila se je spet doma, domovine, spomnila Mirka in postajala žalostna, tako žalostna, da je opazila Zlata, ki jo je vprašala, kaj je neki hudega sanjala.

Sanjala, da, z odprtimi očmi je sanjala Ivanka tako dolgo, da so jih zalile solze. Iskala je tolažbe v knjigah in jo tudi našla vsaj za hip.

Neko jutro, ko se je prebudila in pogledala na vrt, je rahlo vzkliknila. Nič več gnilobe, nič več umiranja in hiranja, vse je bilo belo, deviško čisto. Kakor da je beli, mehki sneg odel tudi njeno otožnost in zastrl spomine, se je Ivanka spet lahko smejala. Zabavala se je na vrtu in gnetla »snežaka«.

O božiču so dobile spričevala. Ivanka je bila prva v razredu. Zlata je bila ponosna nanjo. Še tesneje se je je oklenila.

Pa tudi zima je minula in počasi počasi se je začelo buditi življenje v naročju zemlje. Sonce se je smejalo in nemirni žarki so begali sem in tja. Iskali so zemljo in jo poljubljali in snubili. Zemlja je prisluškovala in se začela dramiti in odevati v obleko in kras neveste. Vztrepetala je in življenje je zaplalo iz vsake najmanjše njene celice. Oživelo je, kar je umrlo, prebudilo se, kar je zaspalo.

Skrivnostni klic pomladi je prešinil sleherno bitje. Vzdramil je bilke, da so ozelenele in vzcvetele, vzdramil živali, da so begale in iskale sebi enakih. Ptički so spletali gnezda in peli – peli ...

Klic pomladi je segel tudi v mlada srca. Tudi tu je snubil ...

Popolnoma ni mogoče pozabiti, kar je enkrat vznemirilo dušo. To je spoznala Ivanka tiste pomladne dni. Spomini so se budili in z njimi so prihajale sanje. Večkrat privabijo jasne pomladne noči namesto spanja sanje in bleda luna se čudi, da je v njo uprtih toliko oči, sinje modrih in temnih.

Mnogobojne so sanje: otroško nedolžne, dekliško čiste, fantovsko drzne. Sanje sladkih upov, sanje, prerojene iz spominov, iz hrepenenj, sanje iz že davno ali nedavno porušenih načrtov. Sanje, ki privabijo smehljaj na ustnice in sanje, ki izstisnejo iz oči grenke solze, srcu vzdihljaj ...

Vse te sanje so vznemirjale Ivanko in jo polnile z neznano skrivnostjo. Zadnja noč v domovini je vsa oživela, njen nemir jo je znova objel in rastel, rastel in se širil iz dneva v dan in noč je bila vsa njegova ... Nekaj novega je bilo v Ivankini duši in nekaj lepega. Ivanka je uganila, kaj, uganila ono majsko noč, ko je pel doli na vrtu slavec vso noč, do jutra ... Vedela je, a ni si priznala, niti v mislih ni izrekla, česar je bila polna njena duša ...

Tiste dni ji je majski dih vsilil prvo spoznanje, spoznanje, da ni mogoče tako globoko vtoniti v znanju in učenju, da bi duša ničesar drugega ne čutila in ne želela, da bi bilo vse drugo brez vrednosti. Ni se mogoče zakopati v mrtve črke, da bi srce ne čutilo življenja, ne slišalo slavčkove pesmi.

To je bila Ivankina prva dekliška pomlad, vsa lepa in skrivnostna. Cvetele so cvetke in pele so ptičice, smehljalo se je zlato sonce in govorila luna. Z neba so jo pozdravljale zvezde in beli oblački in vetrič je božal vroče čelo, pa se naslonil k ušesu in šepetal sladka imena. V jasni dalji pa je valovilo bogato polje in sredi zlate pšenične njive je stal Mirko in jo gledal iz oči v oči ...

Lepe so bile te sanje, manj lepa resnica: knjige, šola, mrki, temni hodniki, molk ...

Ko se je Ivanka zavedla teh misli, se je prestrašila. Kaj je nanje res tako malo vredno, saj je nedavno od hrepenenja umirala po njem? Jezila se je sama nase in si očitala neznačajnost, slabost, nestanovitnost. Znova se je zarila v knjige. Toda sanje so se čisto neopaženo vsedle na črne črke in plesale preko njih. Celo med naloge so se vrinile, med gramatiko in fiziko, matematiko in geometrijo, povsod, kjer jih ni rabila, kjer so ji bile v napotje.

Pripeklo je poletje in pregnalo nežnost in mehkobo, prineslo s seboj utrujenost in lenobo, željo za počitkom in oddihom. Sanje so postale težko uspavajoče. S poletjem je vstala nova nada, nova misel: Počitnice.

Gojenke so štele tedne, nato dni in celo ure. Kar nenadoma je bil tu zadnji dan šole. Hodniki so spet oživeli, učenke tekale sem in tja in sestra Jelisava je spet stala pri vratih.

Od doma so Ivanki pisali, naj kar doli ostane čez počitnice. Škoda denarja, ki bi ga potrošila za pot. Ivanka je žalostna jokala. Zlata jo je vprašala, zakaj joka. Ko je izvedela, da Ivanka ne sme domov, je šla k sestri Lilijani in prosila, če sme vzeti Ivanko s seboj na počitnice. Sestra Lilijana je pomislila in nazadnje dovolila.

Zlata je bila edinka bogate hrvaške kmetice-vdove. Ta je želela edinki boljših časov, kakor jlih je imela sama, zato jo je dala v zavod. Zlati je ugajalo samostansko življenje. Ob neki slavnosti jo je prevzelo tako navdušenje, da je sklenila postati sestra. Pisala je o tem materi. Mati, ki je bila mnenja, da je samostansko življenje lepše in udobnejše od drugega, ni ugovarjala. Saj bo še dolgo, preden pride do resnice, si je mislila. Pred končno odločitvijo bo že spregovorila resno besedo.

Tako je Zlata iz konvikta gojenk prešla v konvikt kandidatinj. To je bilo pred tremi leti.

Bolj ko Zlata, se je njena mati veselila počitnic. Tudi to leto jo je pričakovala na kolodvoru. Zlata je hotela majko iznenaditi; zato ji ni pisala, da bo pripeljala gosta s seboj.

V prvem veselju tudi ni opazila, da stoji poleg Zlate Ivanka. Objemala in poljubovala je hčer, da se je železniški uslužbenec porogljivo zadrl:

»Doma se ližite, babe!« Nobena se ni niti zmenila za to pripombo. Zlata se je izvila materi iz objema in pritegnila Ivanko bliže:

»Mamica, pripeljala sem tovarišico, posestrimo, tebi dragega gosta.« 

Mati je pogledala od hčere na Ivanko in ni prav vedela, kaj naj reče. Ivanka pa, kateri ni bila tuja ta žena, saj jo je poznala iz Zlatinega pripovedovanja, je pogledala toplo in zaprosila:

»Bodite tudi meni mamica!«

Razjasnil se je obraz ženi, kakor bi ga obsijalo sonce in objela je tudi Ivanko in jo poljubila. Nato so poiskale svojo prtljago in jo spravile na voz, se vsedle vrh nje in fant, ki je vozil, je pognal.

Mati je sedela sredi med obema in kaj ponosna je bila. Ljudje so gledali in vpraševali, ali sta to njeni hčerki; ona pa jim je resno pritrjevala:

»Moji, obe moji!«

»Kje sta bili do sedaj?« so hoteli vedeti.

»Študirata v Zagrebu.«

»Ali je tako bogata?«

»Ni bogata, a toliko že premore, da študirata obe.«

»Kaj študirata?«

»Zlata bo učiteljica, Dragica pa doktorica.«

Mamica je v naglici pozabila pravo ime. Ko so se peljali naprej, jo je Zlata opozorila na to. Toda Ivanka je dejala, da ji ime Dragica ugaja in če bo kdaj sestra, tedaj se hoče tako imenovati.

Zlata je ujela besede »če bom« in vprašujoče pogledala Ivanko. Ta pa je bila obrnjena k mamici in ni videla Zlatinega začudenega pogleda; vprašati pa ni hotela.

Mamica in Ivanka sta se med tem domenili, da se Ivanka prekrsti v Dragico, že zato, ker se vas tako imenuje: Ivanjselo.

Ivanka-Dragica je med potjo popolnoma osvojila srce Zlatine matere. Spoznala je, da je njeno srce vse zlato od dobrote in ljubezni. Mamica pa je čutila, da je mala koroška Slovenka potrebna toplote in sočutja, in ker je imela toliko teh darov, jih ni zadrževala. Če bi imela deset hčerk, za vse bi bilo dovolj ...

Peljali so se čez ravan, čez polje. Ivanka je pogrešala za tem poljem zelenega ozadja, gozdov in gora. Kamor je seglo oko, sama ravan in komaj tu in tam samotna, bedna vrba ali grm. Pot je bila prašna, da so bile črne obleke vse sive.

Končno so prišli v vas. Voz se je sredi vasi ustavil pred malo, snažno, belo pobeljeno hišo.

»Doma smo!«

Poskakale so z voza in pretegnile svoje ude. Izza plota je prikukalo nekaj zamazanih otroških obrazov; nekaj večjih dečakov je prišlo bližje. Pozdravili so se z Zlato in jo izpraševali, koga je pripeljala. Zlata je prijela Ivanko za roko in rekla:

»To je moja posestrima Ivanka-Dragica.«

»Hu, kar dve imeni ima!« so se začudili in jo spoštljivo gledali. Mogoče je celo banova potomkinja ali kaka zagrebška plemkinja?

Mamica je že odprla vrata in vabila:

»Pojdita, hčerkici, pojdita!« Ko sta z roko v roki stopili čez prag, ju je spet poljubila, poškropila z blagoslovljeno vodo in prekrižala: »Bog vaju sprejmi, otroka!«

Odvedla ju je v kuhinjo, nalila v umivalnik vode, prinesla milo in brisače. Fant je znesel kovčege v sobo. Odprli sta jih in si poiskali sveže perilo in obleko, nato se lotili umivanja. Mamica pa je pristopila in ju umila, kakor mala nebogljena otroka. Zastonj sta se branili, češ da sta dovolj veliki. Toda branila se je samo Zlata, ki se ji je zamalo zdelo, da jo mamica tako neguje, kakor majhno deklico. Skoro sramovala se je njene nežnosti pred Ivanko. Ta pa je bila vsa srečna. Dobro ji je dela njena mehka skrb in ljubezen, ker je revica v nežni mladosti ni uživala. Bila je srečna, ker je našla srce, ki jo ljubi. Mamica nič manj.

Ko sta se umili in preoblekli, ju je posadila za belo pogrnjeno mizo in nanosila nanj vse polno zbranih ljudi. Lepo rumeno gosjo pečenko, prekajeno svinjetinjo, domače klobase, surovo maslo, med, beli pšenični in navadni črni kruh, pogačo in še veliko drugega. Sedla je k njima, rezala in polagala na krožnike, ju priganjala in silila. Bledi sta in suhi, čez počitnice se morata zrediti, drugače ju ne pusti nazaj v Zagreb.

Teknilo jima je. V zavodu ni takih dobrot. Tam je le včasih košček mesa, sicer pa krompir, zelje, repa, riž, cmoki, polenta in ričet. In kruh je tako narezan, da se vidi sonce skoz njega. Mati je prinesla še kupice in steklenico izvrstnega domačega vina.

Ugovarjali sta, da ne pijeta vina, ker alkohol škoduje; toda mati ni odnehala. Morali sta trčiti z njo in izpiti.

Medtem se je zvečerilo. Lep poletni večer je bil. Odšli sta na vrt in legli v dišečo travo. Mamica je prinesla za njima odejo in jo pogrnila, da se ne prehladita, potem pa hitela po svojem opravilu. Opravila je vse hitro, saj živina je bila na paši. Tudi svinje se tam pasejo in treba je zvečer samo odpreti staje, pomolsti krave in opravljeno je. Skuhala je še kavo in jo prinesla kar ven in je sedla k njima. Izza daljne gore je vstala luna, zvezde so se prižgale ena za drugo, dokler ni vse migljalo na modrem nebesnem svodu.

Ivanka je legla vznak in se zagledala v nebni čar. Misel ji je hitela tja na sever, spomini so vstajali ...

Zdramila jo je mati z vprašanjem, kako je tam, kjer je ona doma. Ali je tako lepo kot tu ali morda lepše?

Tedaj je Ivanka začela govoriti. Gledala je zvezde in luno in pripovedovala o domu in domovini, o domačem ljudstvu in običajih. Besede so ji vrele iz ust, lahke, žuboreče, šumljajoče in sanjajoče. Zrla je v zvezde, videla je med njimi svoj dom, lep, bogat, vreden občudovanja in ljubezni. Pred njo je ležala domača vas, skrita med vejevjem, ki jo obsipa v maju s cvetjem, v poletju s prijetnimi sencami, v jeseni z bogatimi sadovi.

Pred njo se je raztezalo lepo in slikovito, bogato in rodovitno polje. Na njem je valovila rž, rumenela pšenica, zelenel oves, cvetela ajda. Po ajdovih cvetovih so se zibale čebele. Zadaj za poljem je zeleni gozd, širna dobrava, po katerem raste vse: bor in smreka, bukev in hrast, breza in mecesen; tla so prepletena s praprotjo in resjem, na posekah rde jagode, maline, brusnice, ostroge. Ves gozd je poln črnic.

Na vzhodni strani vasi se razprostirajo travniki, med njimi se vije bistri potoček in jih namaka, če primanjkuje dežja. Ob potoku klopotajo mlini in žage. Veselo je na travnikih ob času košnje. Fantje - kosci vriskajo rano v jutro in njih vrisk odmeva v hrib. Za njimi pridejo dekleta v belih predpasnikih, vesela, dobre volje in razigrana. Sebe in fante okrase s cvetjem in zapojo pesem, lepo domačo pesem.

Še dalje na vzhodu, takoj za travniki se vzdiguje hrib visoko pod nebo. Tudi ta hrib je zelen od smrek in vitkih jelk in tudi na njem je veliko jagod vseh vrst ...

To je njen dom!

Ivanka je bila pozabila, da govori. Mislila je, da samo sanja. Mamica jo je božajoč zdramila. Bilo ji je žal, da je nehala, žal tudi mamici in Zlati, ker Ivanka je govorila lepo, lepo kakor bi bila pravljica vse, kar je pripovedovala. In zaprosili sta obe, naj še pripoveduje. Ivanka je pomolčala za hip, pa se znova zagledala preko zvezd v domovino in znova je vrelo iz njenih ust.

Govorila je dalje o lepoti in bogastvu domovine, govorila o sinjih jezerih, ki jih je poznala le iz knjig in iz Mirkovih pripovedk; kakor jih je nekoč opisal njej, tako jih je zdaj opisovala ona, mogoče še lepše. In v srcu ji je vstala želja, da bi jih videla zares, ne samo v duhu.

Pripovedovala je o Gospe Sveti, o Celovcu, o Vrbi, o Krki, o Zili, Rožni in Podjuni. Opisala je planine – Karavanke, se dotaknila pod Peco snivajočega kralja Matjaža, se spomnila Osojskega mutca – kralja in se vračala z deročo Dravo spet nazaj do domače vasi.

Vas je oživela pred njo, vsi lepi spomini so vstali, šmarnice v maju, žegnanje, pust, velika noč, božič.

Tudi tista noč je vstala pred njo. Tudi to je opisala, tako kakor je bila in vendar popolnoma drugače – tako, kakor si jo je želela. Ona noč je bila kakor pesem, pesem, ki jo pojejo fantje pod lipo, ko cvete vrt in dehti travnik, polje in gaj. Vse je lepo, a najlepša je pesem tam pri njih doma.

Kakor bi hotela razodeti vso lepoto te pesmi, je zapela tiho in pobožno ono najlepšo pesem o mamici in jezeru:

»En mav čez izaro ...«

Odkar je bila Ivanka v tujini, ni slišala te pesmi in ni je pela. Zato se ji je zdela zdaj še lepša; vsa njena duša je vzvalovila v sladkem čustvu, obenem ji je postalo bolno – mehko srce, da ji je zatrepetal glas in se zgubil v vzdih ...

Tako je bilo tisto lepo poletno noč v Ivanjselu, ki ji je bila za ono zadnjo v domovini najlepša, kar jih je Ivanka doživela.

Le o njem, na katerega je mislila ves čas pripovedovanja, ni pripovedovala. On je počival v njeni duši, kakor lepa dragocena skrivnost in lepota domovine se je s to dragocenostjo podvojila, potrojila.

Drugo jutro je sijalo sonce, ko sta se naši dijakinji zdramili. Hitro sta se oblekli in se hudovali nad mamico, ker ju ni zbudila.

Mamica se je nasmehnila:

»Čemu bi vaju budila, odpočijta se, dolgo je leto, a kratke počitnice.«

Spet je nanosila na mizo vsega za zajutrek. Potem pa sta šli na sprehod skoz Ivanjselo. Dolga vas – čez 50 številk je gotovo. Ivanka se je čudila. Koroške vasi so manjše, a ljubkejše. Ustavljali so ju ljudje in izpraševali Zlato razne stvari.

Šli sta mimo cerkve in vstopili. Na zunaj je bila veličastna, a one posebne spoštljive snažnosti ji je manjkalo, ki veje v naših slovenskih cerkvicah. Pokopališče okrog nje je bilo skoro bahato, kar ni ugajalo Ivanki. Na župnijskem vrtu je hodil sem in tja osivel in častitljiv starček – duhovnik.

Šli sta dalje, mimo šole in pošte, pa zavili za vasjo na stezo čez travnike in prišli do Drave.

Drugačna je Drava na ravnih poljanah Hrvatske, ko v ozkih soteskah hribovite Koroške in zelene Štajerske. Kakor da jo je utrudila dolga pot, se leno vije naprej. Pohlevna je vse drugače, ko tam gori, ko bobni, hrumi in grozi. A tudi tu ni manj nevarna. Njena pohlevnost je lažniva, je samo krinka, s katero zakriva pravi obraz. Gorje človeku, ki se ji zaupa! Objame ga in zapleše z njim v vrtinec, ki jih je vse polno pod navidezno mirno gladino.

Tako je razlagala Zlata Ivanki, ki je tudi verjela videzu in se čudila, kako mirna je postala deroča Drava. Šli sta dalje ob bregu navzdol, dokler ju ni zvabila senca bližnjega grmovja v svoj objem. Sedli sta tja in presojali Dravo po navadi mladih ljudi, ki mislijo, da je vse narobe, česar ne razumejo. Prav živahna je bila njuna debata, tako da nista opazili mladca, ki je tudi prišel po stezi in se ustavil za njima. Nekaj časa je poslušal, potem pa nalašč stopil na suho vejo, da se je prelomila. V hipu sta obrnili glave.

Lep dvajsetleten mladenič se je poklonil obema in ponudil roko Zlati:

»Zlata, saj se še poznava, ali ne?«

»Kaj si – ste res vi?«

»No, menda se ne bova vikala; saj še ni dolgo, kar sem klatil jabolka po vrtu in po poklicu sva tovariša – študenta. Raje me predstavi svoji prijateljici in dovoli, da se vama pridružim, ker »hudo je človeku samemu biti!«

Zlata je torej ubogala in seznanila oba:

»Drago Veselič, visokošolec in naš sosed, v kolikor je pošta v naši soseščini – Ivanka, Dragica Krajnc, moja sošolka in posestrima, po narodnosti Slovenka s Koroškega.« Drago je dal zdaj tudi Ivanki roko:

»Zdaj razumem, da vaju zanima ta umazana reka, saj je na Koroškem doma.«

»Doma ravno ne, ker izvira na Tirolskem, a stara znanka mi je in zato je ne žalite!«

»Gospodična, tri vaša imena vem; s katerim vas pa smem klicati?«

»Z najmlajšim. Moram vam namreč povedati, da sem ime Dragica šele včeraj dobila.«

Malo se je začudil in pogledal vprašujoče na Zlato. Ta je začela pripovedovati, kako so se vozile in na kak način je prišla Ivanka do imena Dragica. No – in zdaj je Dragica.

Med tem, ko je Zlata govorila in Drago gledal Zlato, – kar visel je na njej z očmi, – si ga je Ivanka natančneje ogledala. Bil je visokorasel in vitek, roke nežne in tenke, skoro dekliško oblikovane, lasje so se prelivali iz kostanjeve barve v črno in so se lahno kodrali, posebno ob sencih, na lepem čelu goste obrvi, raven nos, lice in brada gladko obrita, pod nosom kratko pristrižene brčice, ustnice naklonjene smehu, ki jih je skoro vedno obkrožal in pri tem so se izmed njih svetlikali beli zobje. Čeden fant, – je ugotovila Ivanka in nadaljevala svoj ogled. Ni mogla ugotoviti, kakšne ima oči, ker je gledal v Zlato, a ravno tedaj, prav kot bi uganil njeno željo, se je ozrl k njej in srečal njen pogled. Imel je krasne temne oči, ki so gledala toplo in veselo, globoko in mirno, Ivanki se je zdelo, da je že videla nekje take oči. Preden je uganila kje, sta jo zapletla ona dva v pogovor.

Sedeli so in pozabili, da jih doma čaka mamica s polnimi krožniki najboljših jedi. Po stezi je pritekel majhen deček in se sopihajoč ustavil ob njih:

»Mamica je rekla, da pojdite jest!«

Pogledali so na sonce in na ure, pa so se prepričali, da je res že čas kosila. Hitro so se dvignili in urno stopali nazaj proti vasi. Deček jo je pred njimi ucvrl in hitel povedati mamici, da že gredo, ker mu je obljubila kolač, če jih najde in pokliče. Takoj je segla v omaro in zgrabila kar dva kolača. Ko mu jih je dajala, je vprašala, kje jih je našel.

»Tam ob Dravi, v grmovju so sedeli, že od daleč sem jih slišal, ker so se vsi trije smejali.«

»Trije? Kdo pa še?«

»No Zlata, pa Drago in še ena.«

»Tista še ena, to je moja Dragica, da boš vedel, moja hčerka, a Drago, kateri Drago?«

»Poštarjev – tisti gospod, ki bo doktor.«

V tem so jo že primahali oni trije. Drago se je vrinil med obe in jih ujel za roke. Tako ju je pripeljal pred mamico in se pošalil:

»Privedel sem vam vaši tički, ki sta si hoteli v grmovju splesti gnezdo, tako jima je ugajalo. Le pazite na nju, da jih ne zvabi Drava v svoj vrtinec!«

Podal je mamici roko in se hotel posloviti. Toda mamica ni izpustila njegove roke, ampak ga potegnila čez prag:

»Kaj boš hodil domov, kar tu ostani in nadaljujte svoj pomenek. Gotovo si jima take važne stvari pripovedoval, da sta pozabili, ne samo na mamico, ampak tudi na svoj želodec. In za kazen moraš ostati še dalje z njima!«

»Tako je,« je potrdila Zlata. »Z nami delal, z nami jedel.« Odmaknila je stol pri mizi in ga potisnila nanj. Ivanka je plosknila veselo z rokama:

»Bravo in mamica semkaj, jaz pa k mamici.« 

Zlata je začela posredovati:

»Ker smo že doma, bodimo domači, veliko lažje je govoriti, če se ljudje tičejo.«

Drago je pritrjeval: »Seveda – Dragica, kaj pa če bi se midva tikala?«

»In pobratila,« pristavi Zlata. Nalila je čaše in postavila pred oba. »Torej pijta pobratimstvo!« Mamica, ki se je vrnila je svetovala:

»Ne na prazne želodce, raje potem, jejte!«

Ubogali so in začeli jesti. Vmes pa so predli neutrudni s svojimi jeziki. Mati jih je poslušala in se veselila z njimi.

Nazadnje so pa le pili pobratimstvo, ne samo Ivanka in Drago, ampak tudi Zlata in mati. Navada je, da se da po izpiti čaši tudi poljub in tega sta se dekleti branili. Zato je Drago najprej poljubil mamico in se šalil:

»Če mamica ostane živa, če jo poljubim, potem tudi vaju ne bom pojedel.« In ni odnehal, dokler se ni dotaknil z vročimi ustnicami njunih lic.

Ob dotiku so vstali v Ivanki vsi spomini; komaj je zatajila svoj nemir.

Tudi Zlati je šel ta dotik globlje. Ni se dotaknil samo lic, dotaknil se je duše. In njena duša je že dolgo čakala na ta dotik, kakor Trnjulčica je čakala, da pride junak in jo zbudi.

To vse je bilo tudi vzrok, da pogovor kljub »ti« ni bil nič kaj živahen. Ivanka je bila v mislih odsotna, njen pobratim ni bil Drago, ki je sedel ob mizi, nego Mirko, ki je stal sredi valujočih žitnih njiv.

Zlata je v čudnem nemiru zastonj iskala besed. Drago sam je bil pod vtisom sladkega čustva, ki ga je prevzelo. Edino mamica je bila dobre in razigrane volje. Silila je otroke k jedi in jih ljubeče opazovala.

Drago se je kmalu poslovil. Prej pa si je še izprosil dovoljenje, da pride zvečer po njiju in ju popelje na sprehod.

»Zvečer, ko imate ves dan čas? Zvečer naj gresta spat,« je menila mamica. Drago pa je ugovarjal in trdil, da so najlepši sprehodi zvečer, ko zahaja sonce, in zjutraj, ko vzhaja. Spi pa se prav prijetno čez dan, ko je zunaj vroče in soparno. Njemu mamica že lahko zaupa njeni tički ...

Prišel je zvečer, ali bolje pozno popoldne in ju odvedel. Bil je resen, a njegov govor je bil kljub resnosti prijeten. Pripovedoval je iz svojega življenja, pa tudi iz knjig, ki jih je že bral. To je zanimalo obe, posebno še Ivanko. Tako je znal pripovedovati Mirko. Zgodilo se je celo, da je Drago omenil isto knjigo. Ivanka, ki jo je poznala iz Mirkovih pripovedovanj, je opomnila kaj vmes. Vprašal jo je, če je že brala. V zadregi je povedala, da je to slišala od nekega študenta soseda. Opazil je njeno zadrego in jo nalašč vprašal, če je tudi tisti študent njen pobratim.

»On mi je več ko pobratim,« je rekla tiho, »on mi je brat.«

Tega odgovora Zlata ni slišala. Bila je preveč zaposlena sama s seboj. Molče so šli dalje. Na nebu so se prižigale zvezde in mir je legel z mrakom vred na zemljo. V ta mir je zažgolel slavec. Slišali so ga in še tišje so hiteli naprej po stezi in se vračali. Pesem slavčkova in pesem njih duš se je zlivala v harmoničen spev ...

Tako so se sprehajali vsak večer, dan za dnem, vsa dva meseca. Vedno po istih krajih, tam za vasjo, kjer je šumela Drava in kjer je pel slavec. Nekaj časa so govorili, potem molčali in sanjarili in se spet vračali v vas. Pred hišo jih je čakala mamica ali pa jim prihitela celo naproti. Tedaj se je privila Ivanka k mamici. In mamica je bila dobra do svoje Dragice tako, da je pozabljala na lastno hčer. Ta pa je nemo stopala poleg mladega soseda in le njena roka je rahlo vztrpetavala v njegovi.

Le prehitro so minile počitnice. Šli so še zadnjič na sprehod, zdaj je šla tudi mamica z njimi. Ko so se vrnili, se Drago ni takoj poslovil, kakor sicer, ampak je prišel v hišo. Mamica jim je še postregla, a nobenemu ni več teknilo. Mamica, ki jih je silila, je imela solze v očeh. A bilo jo je sram solza. Šla je ven z izgovorom, da mora še pripraviti popotnico. V resnici pa je bila ta popotnica že davno skrbno pripravljena in zavita.

Ivanka, ki je slutila, da se mamica nekje na skrivnem joka, jo je šla iskat in jo tudi našla zunaj na vrtu. Objela jo je in obe sta se razjokali. Ko sta se izjokali, sta se vrnili v hišo. A tu ni bilo nikogar. Mamica je stopila na prag in zaklicala v temo. Od vrtnih vrat se je odzvala Zlata in se čez nekaj hipov približala. Brez besede je šla mimo matere v sobo.

Mati je stala še nekaj časa na pragu, potem pa zaprla vrata, vzela blagoslovljene vode in poškropila hčerki, ki sta že legli k počitku.

Spet je stala sestra Jelisava pri vratih in se smehljala. Skoz vrata pa so se usipale gojenke in nosači so prinašali kovčege. Po hodnikih je vladal hrup in nered. Čez nekaj dni že se je vse umirilo in začelo se je novo šolsko leto.

Spet je zbrala sestra Lilijana svoje kandidatke okrog sebe in poslušala njih pripovedovanje. Opazovala je obraze, jim zrla v oči, izkušala dognati, ali so še take, kakor so bile pred dvema mesecema.

Tudi Ivanka je pripovedovala zase in za Zlato, ki je največkrat molčala, čemur se je čudila sestra Lilijana, ki si ni znala razložiti te spremembe. Vpraševala je Ivanko, ki pa se je izogibala vsega, kar bi utegnilo izdati Zlatino skrivnost. Sama je vzrok njenega molčanja že davno uganila. Vedela je, o čem in o kom sanjari Zlata, toda nikoli ni omenila tega ne njej ne drugim. Hvalila je njeno dobro mamico, ki je ne bo nikoli pozabila, hvalila lepe dni, lepe noči v Ivanjselu, hvalila šumenje Drave in spev slavčkov, le Dragota ni omenila nikoli. Ne samo, ker je bila to Zlatina skrivnost, ampak, ker je s tem imenom bilo tesno združeno drugo ime in njena skrivnost.

Drago je s svojimi temnimi očmi osvojil Zlatino srce, a te oči so spominjale tudi Ivanko na one druge oči, prav tako temne, prav tako globoke, le še toplejše. Oj, kolikokrat si je želela, da bi jo še enkrat zadel njegov pogled, tisti pogled, s katerim ji je takrat odprl pogled v skrivnosti življenja. Samo za hip bi rada zrla v njegove oči, samo toliko, da bi brala besede, ki so zapisane v njih globini: »Rad te imam!«

Toda je želela zastonj. Pred njo so ležale knjige in črke so strmele v njo. Očitale so ji: prej si nas oboževala, zdaj pa – kaj smo ti storile, da nisi zadovoljna z nami?

Skrivnost je težila obe. Celo med njima ni bilo več prejšnje prisrčnosti. Med njima je stala skrivnost ko stena ... Radi bi si bili priznali, kaj ju teži, toda nikoli nista našli pravih besed.

Neki dan, ko sta se šetali po vrtu in vzdihovali ena za drugo, je pa le začela Zlata:

»Najlepše je še tu na vrtu. Tu človek vsaj vidi kos neba ...«

»In oblake, ki prihajajo iz dragih nam krajev. Bog ve, ali je kateri od teh plaval nad mojo domovino?«

»Ti imaš domotožje, a jaz ...«

»Ti imaš pa srce od ljubezni ranjeno.«

»Kako veš ti to?«

»Mar nisem bila s teboj na počitnicah in Dragota tudi poznam ...« 

»Ali, kako si prišla do tega? Saj jaz še nikomur, niti mami nisem tega razodela.«

»O, Zlata, videla sem to v tvojih in njegovih očeh.«

»V najinih očeh? Mar ti veš, kako ljubezen gleda?«

»Da, Zlata, vem, samo enkrat sem videla tak pogled in ne gre mi iz spomina.«

»O, Dragica, tako dolgo sva že prijateljici, pa nikdar mi nisi nič omenila o tem.«

»O tem, kar je globoko v duši, je težko pripovedovati, a povem ti, da boš lažje trpela, ko spoznaš, da ne trpiš samo ti.«

»Da ti trpiš, sem opazila že davno, a pripisovala sem to domotožju. Da ima moja Dragica še drugo bol v srcu, tega nisem vedela. Daj, govori!« 

Ivanka se je ozrla okoli in šele ko se je prepričala, da ni nikogar v bližini, ki bi prisluškoval, je začela:

»Pripovedovala sem ti že večkrat, da sem sirota, da so me zredili sorodniki.«

»Ti, počakaj, spomnila sem se nekaj. Pravila si mi nekoč, da si se vedno igrala s sosedovim dečkom. Kajne, to je on?«

»Da, on je tisti, ki mi je vzel srčni mir, s poljubom in pogledom zadnjo noč pred odhodom v samostan.« 

»Ubožica!«

»Torej vidiš, da nisi sama, ki trpiš!«

»A jaz ne maram trpeti!«

»Kdo pa rad trpi? Morda le naša častita sestra Lilijana, a ona je pol svetnice.«

Sestra Lilijana je prišla po vrtu in ujela zadnje Ivankine besede. Pristopila je k njima in ju vprašala:

»Kdo je pol svetnice?«

Ivanka je v zadregi zardela, nato pa povedala:

»Častita sestra Lilijana, če jo poznate?« Sestra Lilijana se je zresnila in povedala ponižno:

»Tista, ki jo jaz poznam, ni svetnica.«

Medtem so prišle do njih tudi druge gojenke in vse vprek so zatrjevale, da je Ivanka prav povedala.

»Mi vas bolje poznamo in vemo,« so trdile. Pa jih je zavrnila:

»Premlade ste še, da bi vse vedele. In ne smemo reči človeku, da je svetnik, ker s tem žalimo resnične svetnike. Kaj ste se pa zbrale na kup? Pojdite, poigrajte se in cvetkam prilijte!«

Deklice so se spet razkropile. Tudi Zlata in Ivanka sta hoteli za njimi, pa ju je zadržala.

»Vidve ostanita tu pri meni!«

Deklici sta se skrivaj spogledali. Ali je morda več slišala ko zadnje besede? Zlata je skomiznila z ramo. Ivanka se je pa s strahom ozrla v resni prefektin obraz. No, bil je kakor navadno resen in blag obenem, le nekoliko zamišljen. Molče je stopala po stezi, deklici pa sta stopili vsaka na eno stran in jo spremljali. Šele čez čas je sestra Lilijana spet izpregovorila:

»Otroka, nekaj imata na srcu: ena in druga. To opazujem že dalj časa, v zadnjem času pa opažajo tudi drugi. Kot prefekta imam dolžnost razrešiti in razjasniti vajino skrivnost. Računam na vajino odkritosrčnost. Čemu mi prikrivata svoje skrivnosti? Ali vama nisem druga mati? Ne kot prefekta, kot vajina druga mati, ki bi vama rada pomagala, vaju pozivam: na dan z besedo! Ali imata tako malo zaupanja do mene?

Dolgo let sem že v samostanu, videla sem marsikaj, videla veselje in zadovoljnost, videla tudi dvom, boj in greh. Naučila sem se gledati dalje v bodočnost in globlje v sedanjost. Več ko so me naučile knjige, me je naučilo življenje. Poznam ga, ker poznam srca. Mnogo solza sem že obrisala, marsikatero ubogo, zapuščeno in obupano bitje se je že zateklo k meni. Pomagati nisem mogla vedno, a tolažbo sem dajala vsem in vsakemu.«

Gruča deklic se je zopet približala, zato je sestra Lilijana prenehala. Preden je imela zopet priliko nadaljevati, jo je nekdo klical. Odšla je z naročilom gojenkam, naj bodo pridne in naj se igrajo.

Zlata in Ivanka sta sedli na klop in nekaj časa zrli pred se. Nato se je zdrznila Ivanka:

»Bistre oči ima prefekta!«

»Bistre oči, a tudi dobro srce. Pojdem in ji povem vse, prav vse. Povem, da sem se prenaglila, ko sem se odločila za redovni stan, povem, da ne morem, ker – no, saj veš, saj veš vse.«

»Vem. Če bi ne bila moja posestrima, bi ti zavidala, res zavidala.« 

Zlata pa je ugibala dalje veselo in odločno:

»Pojdem in porečem častiti sestri Lilijani: ne morem postati zaročenka Kristusova, ker ljubim človeka. Brez njega je zame življenje smrt.«

»Dovoli, Zlata, da te vprašam, ali ti je Drago tudi obljubil zakon? Mogoče, da ...«

»Ivanka!« je vzkliknila Zlata in oči so ji zagorele. »Ne govori tako, ne dvomi o njem! Ali ga nisi videla, ali je zmožen varati?«

»Ne – zares ne. Njegov pogled je odkritosrčen. Če bi varal on ...« 

»Tedaj bi varal tudi tvoj Mirko, kajne, to si mislila in ne izrekla.« 

»Da, a to ni mogoče!«

»Torej, Ivanka, pojdiva k sestri prefekti in ji priznajva, da ljubiva vsaka svojega izvoljenca.« Vlekla jo je s seboj. Ivanka se je uprla ob klop in potegnila tudi Zlato nazaj.

»Miruj, slišale naju bodo!«

»Naj me sliši ves svet! Ali misliš, da me je sram moje ljubezni?« 

»Sram? To pač ne in vendar. Sedi nazaj in poslušaj samo za hip!« 

Zlata je sedla in uprla temni pogled v Ivanko. Odločen in ponosen je bil njen obrazek, ki je grozil s kljubovanjem, ako se mu ne ugodi. Ivankin pa je bil žalosten, solza je trepetala v očesu in glas ji je skoraj drhtel, ko je prosila:

»Stori, kar veš, da je prav. Samo – mene ne omeni in še manj Mirka!« 

»Zakaj, čemu? Ne razumem te!«

»Ne razumeš, ker ne poznaš naših ljudi in naših krajev. Žrtvovala sem svojo ljubezen, da dosežem znanje. Zato, če mi je še tako hudo, nazaj ne smem. Takrat, ko sem se odločila za samostan, se mi je zdelo znanje vrhunec sreče in bogastva.«

»To je bilo takrat, zdaj pa veš, da je ljubezen večja. Zato vrni se!«

»Ne, ne smem se vrniti! Samostan me vzgaja, moram mu vrniti dobroto, in ker nimam drugega, z lastno osebo. Pa če bi tudi te ovire ne bilo, jaz ne smem domov, sploh, nimam doma. Naši ljudje, sorodniki in drugi, me ne bi sprejeli več med se. Kazali bi s prstom za menoj, sramovali bi se me in izogibali. Vrniti se iz samostana domov, je pri nas bolj sramotno, kot postati nezakonska mati. Z vlačugo jo primerjajo. Še mati, ki svojo hčer ljubi, bi ji to le težko odpustila, ali pa sploh ne. Našim ljudem je to isto, ko če bi duhovnik odložil kolar.«

»Pa če ne more?«

»Tega ne vprašajo. – Mora! To se pravi, na zunaj mora. V srcu je lahko, kakor že. Gorje tistemu, ki se drzne upreti temu mnenju! Madež sramote mu pritisnejo na čelo in ne poslušajo opravičila. Torej vidiš, zame ni nobenega nazaj, jaz moram vztrajati.«

»Ali Mirko tudi tako misli?«

»On pač ne, edino on mi je rekel, vrni se, zato, ker me ljubi. Toda, ali je njegova ljubezen močna dovolj, da bi se odbile vse te strupene puščice, ki bi jo zadele, ne vem. Pa če tudi bi bil dovolj močan, bi ga, ker me ljubi, bolelo vse to bolj ko mene, trpel bi; toda to ne sme biti. Bolje, da misli, da sem našla srečo med knjigami in zidovjem.«

»Ne vem, če je to bolje. Saj to pomeni toliko, ko ljudem na ljubo žrtvovati lastno srečo.«

Ivanka je molčala. Jasno je čutila, kako prav ima Zlata. Niso vredni ljudje tako ogromne žrtve!

»Kaj boš rekla častiti sestri Lilijani?« je vprašala Zlata čez čas.

»Ne vem. Morda ji povem vse, morda odkrijem le eno stran svoje bolečine - domotožje. Ne hrepenim samo po Mirku, hrepenim tudi po domu, po njegovi krasoti. Domotožje se je polastilo moje duše, tista neznosna, pekoča bol, ki vzame tek, spanje in veselje do vsega, ki leži ko kamen na srcu.«

»Ivanka, ubožica! Kako rada bi ti pomagala, pa ne morem! Svetujem ti, pojdi z menoj k sestri Lilijani in ji povej vse, potem pa, če hočeš, z menoj k moji mami.«

»Ivanjselo ni moja domovina in Drago ni Mirko. Ob tvoji sreči bi se čutila še nesrečnejšo. In – saj ne vem, kaj dela in misli Mirko?«

Zlata je zmajala z glavo. Ni razumela Ivankine neodločnosti in malodušnosti, videla je, da Ivanka trpi, zato ji je bilo hudo. Sočustvovala je z njo, pa tudi jezila jo je njena malodušnost. Ugibala je, na kak način bi ji pomagala. Preden se je domislila, je zazvonilo. Obe sta stekli za drugimi, ki so bile že ob vratih. Le toliko je utegnila Zlata, da je vzkliknila:

»Če bi bilo treba skozi ogenj, bi šla do cilja - do Dragota. Zlobni jeziki pa še ogenj niso!«

»Ogenj, več ko ogenj!« je vzdihnila Ivanka. Tedaj so ji vstali v spominu vsi tisti pogovori ob košnji, žetvi, ob večerih. Kdor pride na vaško rešeto, tega pretresejo in prerešetajo, da ne ostane ničesar v rešetu. O, koliko noči je že bojevala boj sama s seboj! Vpraševala se je, ali dma v sebi toliko moči, da bi si upala vzeti nase ljudsko omalovaževanje in obrekovanje, pa se je vselej zgrozila in si priznala, da ne.

Učna ura je trajala dolgo. Posebno za naši dve. Med predavanjem je Zlata s prstno abecedo povedala Ivanki, da pojde še danes k prefekti. Ta je pritrdila. Takoj po učni uri pa je sestra Lilijana pozvala svoje gojenke v konvikt k dnevnemu čitanju. To čitanje je nekaka redovna šola. Čisto po malem se dekletom odkrijejo posebnosti samostanskega življenja.

Izredno resna je bila sestra Lilijana, ko je razlagala o poklicu:

»Velik je redovniški poklic, to je klic Boga samega. Toda ni poklican vsak. Kdor ni poklican, ta bo težko spolnjeval, kar zahteva od njega. Ni namreč dovolj, da spolnjujemo na zunaj, ne, tudi srce mora sodelovati. Ljudje sodijo po zunanjosti, Bog pa vidi srca ...«

Dolgo je razlagala sestra prefekta. Dekleta so bila prevzeta od njenih besed. Tu ni bila več prefekta, ki uči bodoče sosestre, ne, to je bila mati, ljubeča mati, ki je učila svoje otroke, ki jih je vodila k sreči, k spoznavanju samih sebe. To so čutile vse; najbolj je to čutila Ivanka.

Poklic? Ali ga ona čuti? Ne, klic v njeni duši zveni v drugo smer.

Po čitanju se je Zlata boječe, a odločno postavila k prefektini pisalni mizi. Ta jo je pogledala in pokimala.

»Greva ven, v drugo sobo.«

Bili sta že pri vratih, ko se je odločila tudi Ivanka in stekla za njima. Na hodniku ju je sestra Lilijana prijela vsako za eno roko in ju peljala v prazno sobo. Skrbno je zaprla vrata za seboj. Položila jima je roke čez ramena in vprašala prijazno:

»No?«

Zlata je kar bruhnila iz sebe. Prve besede so bile brez vsake zveze, po par stavkih pa je prišla v pravi tir. Vsa v ognju je opisovala svoje duhovno stanje, svoje misli, svoje želje, hrepenenje, svoj boj.

»Vsi moji prejšnji načrti so se razblini v nič, vse je ovrgel on, s svojim pogledom. Naj se učim, igram, pojem ali molim, vedno vidim pred seboj njega in samo njega. Nanj mislim, o njem sanjam. – Zdaj veste vse, častita sestra.«

Tako je končala Zlata in povesila glavo. Sestra pa ji je položila roko na glavo in rekla brez očitanja, brez grenkobe:

»Zlata, tu nimam jaz ničesar več govoriti. Pojdi v kapelo in zgovori se z Bogom. Pred njim, ki vidi v tvoje srce, se izprašaj in kar čutiš, kar spoznaš za prav, to stori! A še nekaj! Šolsko leto je že skoro pri kraju; škoda bi bilo, če zdaj prenehaš s šolo. Kar odločiš, obdrži zase - to se pravi – meni že lahko poveš!«

Zlata je poljubila sestri roko in odhitela. Ivanka je vsa vztrepetala; komaj se je vzdržala po koncu. Sestra ji je ponudila stol:

»Na, sedi! Vsa si bleda!« Sedla je tudi sama. Njen obraz je postal ves mehak, slednja guba na njem se je ublažila in njen pogled je bil poln sočutja. Ivanki se je zdelo, da je sestra postala čisto majhna in preprosta, samo, da bo mogla bolje razumeti njo in njene razmere.

Ivanka je začela plaho, se ohrabrila in nazadnje ogrela ob lastnih besedah. Vso dušo, vse, kar se je od najmlajših let nabralo v njeni duši, vse je izlila pred sestro Lilijano: svojo osamljenost, svoja otroška leta brez toplote, brez solnca, svoja šolska leta, svoje talente, svoje hrepenenje, nazore svojih rediteljev, uničene načrte, sanje o šoli, obup zaradi nje, končno svoj sklep zateči se v samostan in najzadnje – svojo ljubezen. Priznala je dogodek v oni zadnji noči, niti poljuba ni zatajila niti vsebine pogovora. Pristavila je še, da se je tem spominom pridružilo še domotožje; zato ji je hudo – hudo!

»... Večkrat so me napadli spomini in nemir me je vso objel. Pa sem se spet umirila. Ko pa sem videla Dragota in Zlato, je bil porušen ves mir, strta zadnja odpornost. Zadnja stena je padla, spoznala sem, da znanje ne zadostuje, da srce hrepeni po toploti, po ljubezni in sreči. Ah, moja duša je vsa razdvojena!«

Iz Zlate je izpoved vrela, kot vre studenec, Ivankina izpoved je bila podobna izbruhom ognjenika. Trgalo se je iz nje – vsaka beseda je bila kot del njene duše. Sestra Lilijana, ki je v začetku opazovala dekle, ni mogla prenesti bolestnega izraza na tem mladem licu. Zazrla se je preko nje, skozi okno. Tudi, ko je Ivanka z onim zadnjim vzklikom končala svojo izpoved, je ostala sestra Lilijana zamaknjena v daljavo, kakor bi videla na onem malem koščku neba, ki je bil viden, odgovor in pravo tolažbo za to ubogo bitje. Globok vzdih, ki se je izvil Ivanki, jo je vzdramil. Ne da bi pogledala deklico, je vprašala mehko:

»In kaj nameravaš zdaj, ti ubogo izgubljeno dete?«

»Kaj nameravam? Zame je samo ena možnost – jaz moram ostati tu.«

»Otrok, ne veš, kaj govoriš!« je vzkliknila sestra in jo pogledala sočutno in resno. Ne veš, kaj se pravi leto za letom, vse dolgo življenje biti tam, kjer biti ne želimo. Dan za dnem delati, izvrševati, česar ne ljubi naše srce, moliti k Bogu in ljubiti človeka! Pojdi tudi ti v kapelo in prosi Boga, da ti pomaga!«

Ivanka je odšla v kapelo in se tam razjokala, moliti ni mogla.

Počasi ji je sledila sestra Lilijana. Ostala je daleč zadaj, pa je vseeno slišala krčeviti dekletov jok. Smilila se ji je v dno duše. Pokleknila je v zadnjo klop in sklenila roke. Molila je in iskreno in zaupno prosila Boga, da ji pomaga najti pravo pot, pravo besedo, da bo prav učila in vodila svoje varovanke. Prav posebno je molila za Ivanko. Potolažena in pomirjena je spet zapustila kapelo. Ko pa je spet sedla k pisalni mizi, ji delo le ni šlo od rok. Ivanka ji ni šla iz glave.

Ubogo dekle! Mehko in občutljivo dušo ima. Resno se bojim, da bo preslaba v boju. Bojim se, da bo ubožica vse življenje obžalovala en prehitro sklenjen korak, da bo pozneje sovražila knjige, ki so jo zapeljale in samostan, ki jo veže nase. Pomagati ji moram – olajšati boj. Toda kako? Saj ji vendar ne morem naravnost reči, da ni za samostan. Sto in sto drugih je tu, ki imajo manj sposobnosti, pa so le tu. Seveda – so njih duše vse drugačne. Resna stvar je to. Ivankina duša ni ustvarjena za samostansko življenje. Ne bo se ga privadila. Moram govoriti s častito materjo.

Tako je ugibala sestra Lilijana in se napotila k častiti materi: Ta je z zanimanjem poslušala. Omenila je, da bi bilo vseeno bolje, če bi Zlato, ki torej ne mara biti redovnica, odstranili od drugih, da jim ne bo v skušnjavo. Saj lahko konča ta letnik kot zunanja gojenka. Ampak, Ivanka! Škoda je je. Zelo pametna in nadarjena deklica je. Seveda, če bi imela biti nesrečna, je pa bolje, da si izbere drug poklic.

Ugibali sta, na kak način bi pomagali Ivanki preko teh bojev. Nazadnje sta se zedinili, da naj zaenkrat prekine šole, da bo lažje našla svojo pravo pot. Ko se je sestra Lilijana že odpravljala, je nenadoma rekla častita mati:

»Veste kaj: napravimo kratko! V počitnicah je preobleka; preložili jo bomo na pozneje in med novinke dali tudi Ivanko. Preoblekli jo bomo. V novicijatu se bo potem morala končno odločiti za eno ali drugo stran. Povejte ji to sestra Lilijana!«

Zamišljena se je vračala sestra Lilijana v konvikt. Gojenke so bile na vrtu; šla je za njimi. Razmišljala je, kako naj pove Ivanki.

Da bo vse prej ko vesela te vesti, je slutila.

Ivanka je prej tako dolgo ihtela v kapeli, da jo je prišla Zlata iskat in jo skoro s silo izvlekla iz kapele. Šli sta na vrt. Tu je Zlata povedala, da se je res odločila zapustiti samostan in sicer takoj.

»Pred maturo vendar ne?« se je čudila Ivanka.

»Pač,« je rekla Zlata. »Zame ta mala matura nima pomena, ker ne mislim nadaljevati šole. Poročim se lahko tudi brez izpita. Prosila bom mamo, da me da za dve leti v gospodinjsko šolo; ta me zdaj najbolj veseli. Oj, domov, kako se veselim! Vsak dan bom pisala svojemu Dragotu. – Kako si se pa ti odločila?«

»Saj veš, ne smem domov.«

»Ne bom te nagovarjala, ampak zdi se mi, da prav tako ne boš redovnica, kakor jaz. Samo, preden ti, mrzli severni otrok spoznaš, kaj je prav zate in se odločiš, bo še nekaj časa trajalo. Mi otroci z juga smo bolj hitri in vročekrvni. Zato računam, da vseeno ne pozabiš, da sem te povabila na svoj dom. Če ne za dalj, vsaj za nekaj dni.« Ponudila ji je roko in Ivanka je segla v njo.

»Hvala ti, Zlata, morda imaš prav.«

Tedaj je stopila na prag sestra Lilijana in se ozirala za svojimi gojenkami. Zlata jo je prva ugledala. Stekla je in vlekla tudi Ivanko s seboj.

»Častita sestra, jaz pojdem!« je povedala Zlata z blestečimi očmi. Sestra Lilijana je samo pokimala z glavo in opazovala Ivanko, ki je bila vsa bleda. Zlata je nadaljevala:

»Še danes pišem mamici, da mi pošlje novce za vlak in potem ...« 

»Ne boš napravila izpitov?« se je začudila sestra.

»Čemu mi bo, saj ne bom iskala službe.«

»To ni pametno. Človek nikoli ne ve, kaj še pride. Bolje je: drži ga, ko lovi ga. Če hočeš, poslušaj moj nasvet! Tudi meni je prav, če se ločiš od svojih dosedanjih družic. A obesiti šolo na kol zdaj, pred izpiti, je neumno. Poznam v mestu neko gospo, ki te bo rada sprejela na stanovanje dva meseca. Mati bo že plačala nekaj stotakov. Premisli dobro moj nasvet!«

Zlata je preudarila in prišla do spoznanja, da ima sestra prav. Pisala je še tisti dan materi. Kot odgovor na pismo je prišla mamica sama. Obe deklici sta se je zveselili.

Tudi mati je bila mnenja, da naj Zlata konča šole. Šla je skupno s sestro Lilijano k oni gospe in preskrbela hčerki stanovanje in hrano. Pošepetala je tudi Ivanki, naj ne pozabi, da je tudi ona njena hči in če tudi njo vleče ven, naj le kar pove.

Ivanka pa je zmajala z glavo in se zjokala na prsih mamice. Še tisti dan se je poslovila Zlata in čisto tiho in skrito odšla. Ivanka je ostala sama s svojo boljo in svojimi dvomi.

Preden je mati odpotovala, je prišla še enkrat v zavod, da se poslovi od svoje Dragice. Povabila jo je, naj pride čez počitnice spet k njej v Ivanjselo. Preden je mogla Ivanka kaj odgovoriti, je sestra prefekta povabilo odbila.

»Ne bo nič letos. Častita mati je odločila za Ivanko počitnice drugod.«

Materi je bilo žal in Ivanki tudi. Za slovo sta se obe razjokali in tudi sestra Lilijana je imela solzne oči.

Komaj je mati odšla, že je sestra Lilijana poklicala Ivanko k sebi. Peljala jo je v ono sobo, kjer sta zadnjič z Zlato odkrivali svoje skrivnosti. Velela ji je sesti; sedla je njej nasproti in začela po kratkem premisleku:

»Govorila sem s častito materjo in prinašam ti vest, da je odločila, da boš sprejeta med novinke. Preobleka bo v začetku drugega šolskega leta. Kot novinka seveda ne boš nadaljevala šole, pač pa potem, če boš vztrajala. Vem, da nisi vesela te novice. Toda verjemi, da gre za tvojo dobro. V novicijatu boš imela priliko spoznati samostansko življenje, njegove prednosti in tudi slabe strani. Ko te čez leto dni postavijo pred odločilni: da ali ne, tedaj, Ivanka, premisli še enkrat vse in ne prenagli se! Pomisli, da gre tu za vse življenje, za tvojo srečo in morda še za srečo koga drugega. Boj bo hud. – Naj ti tvoj angel varuh pomaga, da ga izbojuješ tako, da ti bo v duhovno in telesno srečo. Kadar bo pa boj le prehud, kadar bo tvoje srce tonilo v bridkosti, tedaj Ivanka se zateči k Bogu! Bog ni tak kot ljudje. On ve za naše gorje; dober in usmiljen je. Kadar boš čutila potrebo komur koli odkriti svoje gorje, tedaj Ivanka – Dragica, pridi k meni! Molila bom zate ves čas, saj tisti, ki trpijo, so mi najdražji!«

Solze so blestele v Ivankinih očeh. Pristopila je k sestri Lilijani in ji poljubila roko:

»Hvala vam, vi ste res dobri, edino vi!«

»Tudi drugi so dobri; najboljši je pa Bog. Bodi pogumna, Ivanka! Hrabro glej naprej v bodočnost – in moli! Zdaj pa pojdi malo na vrt, da se pomiriš.«

Ivanka je stekla na vrt, se skrila v samoten kot in se razjokala še huje. Vse telo ji je drhtelo v joku. Potem pa je minila žalost – ali bolje rečeno – spremenila se je v brezčutnost.

Šola se je nagibala h kraju in začeli so se izpiti. Dasi je Ivanka zadnji čas bila vsa raztresena pri učenju, zadnji dnevi so jo vendarle vzbudili iz njene bridkosti. Bila je kot ves čas, tudi zdaj med odličnjakinjami. Tudi to je ni veselilo več tako, kakor poprej. Z Zlato sta v šoli še prišli skupaj, a bili sta ločeni po klopeh; sestre so pazile, da ni bilo preveč prilike za pogovor. Pa vsaj videli sta se dnevno in si stisnili roke v pozdrav. Zadnji dan izpitov pa je bil obenem poslovilni dan.

Še enkrat je Zlata poskusila nagovoriti Ivanko, da bi šla z njo, toda Ivanka je bila tako potrta in brez volje, da je Zlata obupala nad njo.

Ločili sta se obe prepričani, da gresta vsaka svojo pot. Ivanko so poslali za štirinajst dni na pristavo, da se nekoliko okrepi. Res so ji vsaj nekoliko pordela bleda lica.

Potem pa so jo poklicali nazaj in začela se je priprava za novicijat. S to pripravo je začel tudi boj v duši znova besneti. Dan preobleke pa se je bližal s hitrimi koraki.

Spet so se vrnile gojenke in veselo so tekale po vrtu in hodnikih. Veselilo jih je posebno, da je čas preobleke med šolskim letom. Spoštljivo in radovedno so si ogledovale izvoljenke, ki bodo preoblečene. Ločile so se od ostalih, ker so se morale pokrivati z malo črno kapico. Vsako posebej so si ogledale od nog do glave in presojale, ali se ji bo kaj podala črna halja in pajčolan. Tudi so ugibale, ali so vse izbrane zelo srečne.

Ivanka je poskušala kazati veselo ali vsaj resno lice. Le včasih je prikipelo njeno nerazpoloženje, njen nemir, dvom in brezup na površje. Tedaj se je zatekla v samoten kotiček na vrtu in se tam razjokala.

Tudi zadnji dan je poiskala svoj kotiček. Ni jokala, zato je bila njena bol tem hujša. Sklenila je roke in ječala predse:

»Moj Bog! Moj Bog! Dali mi bodo venec na glavo in odeli me bodo v črno haljo, zaprli me bodo v ozko celico, v kateri je samo trda postelja, klečalnik in križ – Tvoj križ, moj Bog!

Rekli bodo: zaročenka Kristusova. A ti, moj Bog, veš, kako razdvojena je moja duša, Ti veš, da nisi edini, ki ga ljubi moje srce. Svojo mladost, svojo zunanjost, svoje sposobnosti, svojo prostost ti rada dam, a pokloniti svoje ljubezni Ti ne morem. Častim Te, kakor svojega Stvarnika in Odrešenika in molim Te. Tudi ljubim Te, ker ljubim vse, kar je dobro in plemenito in vzvišeno, a ne ljubim Te iz vse duše, ne ljubim te tako, kakor bi Te morala ljubiti – Tvoja zaročenka.

Moj Bog, odpusti, pomagaj!«

Naslonila se je na deblo kostanja in si zakrila z rokami obraz. Zdelo se ji je, da ni na širnem svetu duše, ki bi bila bedna kakor ona. Vsa se je pogrezala v obup. Po vrtu je zazvenel vesel in zvonek smeh. Dve izmed gojenk, štirinajstletna Zdenka in petnajstletna Jelka sta pritekli. Vsaka je imela v rokah košarico s cvetjem. Ustavili sta se pred votlino lurške Matere božje in jo začele kititi. Vmes pa sta seveda sukali jezičke, saj Zdenka je bila prva klepetuljica celega zavoda. Tudi zdaj je kar brzel njen mali jeziček:

»Jej, kako se veselim! Lepo bo jutri, zelo lepo. Sicer so to slavnost napravili vedno v počitnicah, ko nas ni bilo tu. Vera mi je pripovedovala o tem. Rekla je, da dobijo tisti dan vse gojenke tako dobro hrano, kakor jo imajo sicer le častite sestre ob največjih praznikih.«

»Ti misliš vedno samo na jed,« ji je očitala Jelka. Zdenka pa se je zagovarjala:

»O, ne! Veseli me tudi krasno petje, ker jutri ne bomo pele me, ampak same častite sestre. Častita sestra Fabiola bo pela solo, saj veš, kako lep glas ima. In tudi prevzvišenega g. nadškofa zelo rada opazujem.«

»Kako si še otročja!«

»No, saj imam komaj 14 let in, da veš, častita sestra zmerom pravi, da je bolje biti malo bolj otročji, kakor pa se kazati Bog ve kako modernega in svetega.«

»Častita sestra samo pravi, da se ne smemo kazati na zunaj drugačne, kakor smo v resnici. In pri tem je pogledala Ivanko.«

»To se ti zdi le dozdeva. Zakaj neki bi te besede ravno Ivanki veljale? Saj je vendar ena izmed tistih, ki nam jih častita sestra za vzgled postavlja.«

»Pri učenju in vedenju – da!«

»No in drugače? Mar bi jo bila častita mati sprejela med novinke, ako ne bi bila prepričana, da ima res pravi poklic?«

»Kaj vem? Mogoče se motim. A to dobro vem, da je častita sestra takrat pogledala Ivanko in da je Ivanka povesila glavo. Pa tudi drugače! Ali nisi opazila, da je vsa žalostna in potrta. Nič več se ne smeje, kakor prej.«

»Je pač bolj resna, kar se tudi spodobi. Tudi ti se ne boš smela potlej toliko smejati kot zdaj.«

»Kdo to pravi. Tudi č. s. Jelislava se vedno smehlja in druge tudi.«

»Nekaj pa je Ivanka bolj resna že od takrat, ko je Zlata odšla. Saj veš, vedno sta bili skupaj.«

»Saj od takrat, da. Gotovo jo je Zlata nagovarjala, naj gre tudi ven. Pa je prepoštena in se noče izneveriti Bogu. Ampak, hudo ji je le. Videla sem, kako skrivaj hodi v kapelo in se joče.«

»No, katera od nas pa še ni skrivaj jokala?«

»Jaz.«

»Ti? Ti se nisi? O, Zdenka, zdaj si se pa zlagala; saj vendar jokaš, če ti kdo le kriv prst pokaže.«

»Prav nič se nisem zlagala. Ti si rekla, katera od nas še ni skrivaj jokala. Jaz trdim, da nisem, ker jaz jokam tako, da me vsi vidijo. Aha – ali sem te?«

Zdenka se je veselo smejala svoji zvijači, Jelka pa se je smejala z njo vred. Po vrtu so se sprehajale še ostale gojenke in prispele do votline. Ogledale so si delo onih dveh in zbadale:

»Pol ure že kitita votlino, pa se še nič ne vidi.«

»Zato ju je pa bolj slišati že od daleč. Zdenka, le čakaj, takoj bo pritekla sestra Imelda in bo vreščala: »Za božjo voljo, kaj imate? Saj tu ni gostilna in razbojniška jama, ampak samostanski vrt. Še moliti ne morem. Le čakajte, vse vas zatožim častiti materi!«

Darinka je govorila tenko in skoz nos – oponašajoč sestro Imeldo. Vse so bušnile v smeh, najbolj seveda Zdenka. V smehu je zagovarjala sestro Imeldo:

»O, Zdenke ne zatoži, Zdenka je njena ljubljenka.« Jelka je nekoliko zavistno to potrdila:

»Da, da! Zdenka je vedno nedolžna, zato moramo pa me biti večkrat krive tega, kar nismo storile.«

Tedaj je zazvonilo. Vse so hitele k izhodu. Ko so že odšle, se je dvignila tudi Ivanka in jim počasi in trudno sledila. Slišala je ves pogovor in zavidala nagajivi Zdenki njen smeh in vsem njih zadovoljnost in mir. O, zakaj je ona vsa drugačna?

Tisto noč Ivanka ni zatisnila oči. Vso noč se je bojevala sama s seboj. Očitala si je, da se pregreši, če s tako razdvojeno dušo stopi pred oltar in se zaroči z Bogom. Bog noče teles, ampak duš; duše pa mu ne more darovati.

Morda je pa vse to skušnjava, ki bo čez čas minila. Saj je rekla častita mati, da hudi duh vse mogoče poskuša, samo da pridobi zase Bogu posvečene duše.

S to tolažbo je skušala zadušiti nemir. Toda, če si je še tako prigovarjala, je vse v njej kričalo: »Ni res, to ni skušnjava, to je resnica.« Ne samo v njej, tudi okrog nje je vse šepetalo tako in tema se ji je pošastno rogala.

Spomnila se je tudi Mirkovih besed: »Dobra, zvesta žena in ljubeča mati lahko postaneš, zgledna redovnica pa ne boš nikoli!«

Ali je to res? Prav to ji je rekla z drugimi besedami tudi Zlata in tudi sestra Lilijana, skratka vsi oni, ki jo dobro poznajo in ki jo imajo res radi ...

Ah, vrgla bi v kot knjige in zbežala, zbežala proč od tu, tja gori, kjer valovijo žitna polja in zelenijo gozdovi. Domov, v svoj lepi Korotan. Domov! O, samo za hip bi pohitela tja in lažje bi zopet trpela, lažji bi ji bil boj.

Poljubila bi vel listič, če bi ga vetrič prinesel iz domačih gajev, sovražnik bi ji bil prijatelj, ako bi ji prinesel na svojih čevljih prah domače ceste, toda ni vetriča in ni sovražnika, še manj prijatelja. Sama – sama.

O, to noč je sovražila knjige, ki so jo premotile, da je zapustila dom, lepi mladostni raj, da se je odrekla vsemu, po čemer ji je že takrat hrepenela duša: ljubezni, družinski sreči in materinstvu.

Vse ono, kar je kdaj bridkega doma doživela, je postalo neznatno, vsa dobrota dragega doma, lepota in bogastvo domače grude, pa je zrastlo v njej do nepojmljive veličine. In Mirko je stopil pred njo, lep in postaven in jo prosil: »Ivanka, vrni se, glej, rad te imam, neizmerno rad!«

Zarila je v blazino glavo, da zaduši jok. V neznosni boli je grizla ustnice do krvi in ječala:

»Moj dom, zakaj si dopustil, da sem se ločila od tebe? Zakaj, zakaj si me poslal v tujino?«

Pa je kljuvalo iz blazine in se rogalo iz teme: »Sama si hotela, prostovoljno si šla.«

Ne, nisem sama hotela, se je branila. Iz teme pa se je rogalo dalje, trdo in brezsrčno: »Sama si šla, sama to hotela, sama. Nihče te ni silil; še branili so ti.«

To ni bilo več roganje iz teme. Ivanki se je zdelo, da govori zid, da govori samostan in vse okoli nje. Zadaj za vsem tem je stala teta in govorila: »Vztrajati moraš, ne nama delati sramote. Tu so ti odslej zaprta vrata. Na to pomisli, kadar ti bo hudo.«

O, saj na to je mislila in je tudi morala misliti. Ko bi ne bilo tega, takoj, še to noč bi odšla. Tako pa mora ostati. Tu ne gre za hočeš, – ampak za moraš.

O, zakaj, zakaj, se je dala zapeljati? Kako lepo bi bilo tam doma. Njene nekdanje družice sadijo in trgajo cvetje, pletejo vence in povijajo šopke. Pod njihovimi okni pojo fantje lepe pesmi in jim govore sladke besede. Zanjo pa je mrtvo vse, mrtvo zelenje in cvetje, mrtvo veselje in smeh, mrtva ljubezen ...

Velik in vzvišen je redovniški poklic, zares. Blagor njim, ki se mu posvete z dušo in srcem, toda prokletstvo je za tiste, katerih duše niso poklicane v ta posebni svet.

Toda, ali ni rekla sestra Lilijana, da si je ta poklic mogoče izprositi? Da, to je rekla. Ampak ona ne more prositi zanj, ne more. Njena molitev se glasi drugače, čisto drugače.

Ivanka je čutila z vso gotovostjo, da ni na pravi poti. Začela je kovati načrte in premišljevati, kaj bi bilo, če bi se vseeno odločila vrniti se nazaj domov. Toda v tem so se dvignili, strašni grozeči nasprotniki: zaničevanje in sramotenje ljudi, njih prezir in omalovaževanje.

Ljudsko mnenje je stopilo pred njo v obliki pošastnega zmaja, ki je zeval s svojo ogromno strašno čeljustjo, da jo pogoltne ...

Poleg tega zmaja je bil Mirko vse majhen. Kaj, če so se mu drzno in uporno svetile oči? Zmaj bo požrl še njega; oba bosta žrtev te pošasti.

Ivanka se je zgrozila. Ne, to ne sme biti: raje trpeti tukaj, trpeti v božjo čast, kot povzročiti nesrečo Mirkotu.

Bleda je bila Ivanka tisto jutro, tako bleda, da jo je s skrbjo opazovala sestra Lilijana. Sinje oči so ležale globoko v jamicah, okrog njih črni kolobarji. Ob ustih se je zareza čudno poostrila in je ostala bridka celo tedaj, ko se je Ivanka trudila s smehljajem zakriti svojo bolečino.

Tiho in vdano je oblekla belo nevestino oblačilo, pustila, da so ji pripeli dolgo tenčico in ji okrasili čelo z mirto.

Bila je ljubka sedemnajstletna nevestica. Mnogi so mislili, da je nebeški ženin vesel take zaročenke. Ona sama pa je vedela, da je ni vesel. Če ve, da nevesta ljubi drugega?

Morda pa je je bil vseeno vesel, vesel zato, ker mu je odkrito priznavala, kar je čutila. Sklonila je glavo pred Njim in njena duša je zaprosila: »Namesto vse ljubezni ti poklanjam svojo bol, svoje trpljenje, sprejmi to in bodi mi usmiljen!«

To je bila njena edina molitev tisti dan. Okoli nje pa je bila sama radost, večinoma prisrčna, pa tudi ponarejena.

Cerkev je bila zelo polna. Na koru so lepo in ubrano pele sestre; pred oltarjem se je sklanjalo razen nadškofa še nešteto drugih duhovnikov in veliko ministrantov. Pred stopnicami pa so stale neveste-novinke, molile obredne molitve, odgovarjale na vprašanja, ki jim jih je stavil prevzvišeni, poslušale pazljivo njegov nagovor in bile vse pobožne in vzgledne. Ogrnili so jih z dolgimi črnimi plašči in jim dali v roke razpelo, ki ga je vsaka poljubila.

Tudi Ivanka je poljubila razpelo in zdelo se ji je, da je bil ta poljub Judežev ...

Toda ni bil; nasprotno, bil je mogoče čistejši od mnogih drugih, saj je Ivanka priznala Bogu, da se mu ne more popolnoma darovati. Njeno dušo je zakrivala lepa tančica – trpljenje, ki ga je darovala božjemu ženinu.

Zapeli so »Te Deum« in v slavnostnem sprevodu so peljali novinke iz cerkve v dvorano. Tu so jim zaporedoma voščili srečo, jim želeli vztrajnost in svetost.

Nato se je začela slavna pojedina. Ivanki se je zdelo, da je to njena sedmina. Težko se je Ivanka privadila dolgi obleki, težko novemu položaju. Čudno se ji je zdelo prve dni, ko so jo klicali: sestra Dragica. Najtežje pa se je privadila novi prefekti, kajti novinke imajo svojo prefekto; za to službo pa je določena navadno stroga in odločna sestra. Taka je bila sestra Stana.

Ivanka je pogrešala blago srce prejšne prefekte. Vsa srečna je bila, če jo je slučajno srečala na hodniku ali na vrtu, kar pa ni bilo velikokrat.

Vendar pa Ivanka ni bila posebno nesrečna, še manj pa seveda srečna. Polotila se jo je neka čudna brezčutnost do vsega. Ni ji bilo veliko mar, kaj se godi okoli nje, v njej sami pa je vse otopelo. Ni bila zmožna niti misliti in niti želeti. Edina komaj zavedna njena želja je bila: »O, da bi me ne bilo!«

Včasih je takorekoč pozabila na vse; pa je stopila na predolgo haljo ali ji je koprena obvisela na kaki vrtni veji in spomnila se je, da je redovnica.

Skušala se je raztresti s knjigami. Res je nekako oživela ob njih, toda ta tolažba je trajala le kratko. Sestra prefekta ji je prepovedala branje; vzela ji je vse knjige, razen molitvenikov. To je bilo osem dni po preobleki. Ni se upirala niti z mislijo, le še globlje se je pogreznila v brezčutnost in njene oči, njih živahni blesk je umiral.

Po cele ure je stala na vrtu in gledala tjavendan, topo in brezčutno.

Tako jo je našla nekoč sestra Lilijana. Položila ji je roko na ramo in spregovorila toplo:

»Kako je, moja mala sestra Dragica?«

Bolesten nasmeh je preletel bledi obraz mladenke. Celo glas je bil ves spremenjen, ko je odgovorila:

»Tako, saj veste. Ne, ne veste. Vzeli so mi knjige; pravijo, da zaradi slabega zdravja in zaradi miru. Saj sem tako mirna, še preveč. Saj je vse eno.«

Oči, ki so za hip oživele, so spet izgubile svoj blesk in zrle brezizrazno predse. Sestra Lilijana jo je gledala in se zgrozila. Kaj je postalo iz tega nadarjenega živahnega dekleta? Strta, brezčutna sestra, brez volje, brez načrtov, brez upov ... In to naj traja vse življenje? Ne – to ne sme biti! Rešiti mora tega otroka gotovega propada. Zmožna je storiti veliko dobrega, a kot redovnica ne bo storila tega, ker jo bo ubila notranja razdvojenost. Ali ni bolje, da se vrne v domovino, da postane žena-mati, kot pa da tu gine od žalosti in dvomov, ali pa se pogrezne v brezčutnost.

Tako je ugibala sestra Lilijana in spregovorila:

»Poslušaj me, Ivanka-Dragica! Vzeli so ti knjige, ker so te knjige zapeljale in te še zapeljujejo. Tolažiš se z njimi in podaljšuješ boj, ki je že tako predolg. Prav je, da so ti jih vzeli; zdaj, ko pogrešaš knjig, ljubezni in doma, boš pravilneje izbirala in lažje presodila, kaj ti je ljubše.

Dragica, bojuj se, bojuj! Privesti moraš boj do konca, do zmage, ne smeš se kar vdati v svojo usodo. Bog hoče veselih nevest, radovoljnih žrtev. Če tega ne moreš, če ne moreš iztrgati iz duše sliko človeka, tedaj, Dragica, vrni se!

Poskusi še enkrat, poskusi se vživeti v samostansko življenje, poskusi obrniti hrepenenje svoje duše navzgor! Samo, ne bodi ravnodušna! Brezčutnost je smrt, je hujša ko smrt.

Če so ti vzeli knjige, ti niso s tem vzeli možnosti, da se izobrazuješ, da spopolnjuješ svoje znanje. Niso najbolj učeni tisti, ki dokončajo visoke šole in napravijo doktorate itd. Najboljša, najvišja šola je življenje samo. Če se hočeš res izobraziti, res dvigniti v višavo, tedaj, Ivanka-Dragica, poskusi učiti se iz življenja. Beda, bol in boj, to so največji učitelji; iz te šole pridejo res velike duše. Da bo tvoje srce razumelo jok in smeh, veselje in žalost, srečo in bedo, krepost in greh, žrtev in strast, – to moraš doseči. Da bo tvoje oko, še bolj, tvoje srce razločilo dobro in slabo, laž in resnico, da bo razločilo solze, ki jih izžema bol in kes, razočaranje in obup od tistih, za katerimi se skriva zvijača in hinavščina, – tako se moraš izobraziti!

Samo: ne kloniti, ne obupavati! Zaupaj! Verjemi, da nad nami bdi modro oko vsemogočnega Stvarnika! Dragica, on, ni samo tvoj sodnik, on je tvoj najboljši prijatelj in brezmejna je njegova ljubezen.«

Po vrtu so se pripodile gojenke. Ko so našle sestro Lilijano, so jo takoj obkolile.

»Pa smo vas le našle!« je ploskala Zdenka in se vrtela pred njo. Sestra Lilijana se je hudovala, pa le na videz:

»Pred vami tako človek nima nikdar miru, vedno ste mi za petami.«

»Ko vas imamo pa tako rade,« je zategnila Zdenka in ves obrazek se ji je dobrikal.

»Pa ne v resnici!«

»O, res, res,« so vzlklikale vse.

»Tudi, če vas kregam in kaznujem?« je vprašala sestra in opazovala živahne obrazke pred seboj. Deklice so pritrjevale, nekatere takoj, druge po kratkem preudarku. Samo Zdenka se je našobila:

»Hm, – takrat vas pa ne maram!« Gojenke so bušnile v smeh in se dregale. Tudi Ivanka se je nasmehnila, čisto rahlo – a vendar. Tak vesel otrok ko ta Zdenka – je bila nekoč sama. A zdaj?!

Sestra Lilijana je, ne da bi gledala Ivanko, vendarle opazila ta nasmeh in dobro ji je del. Najraje bi bila pohvalila Zdenko, ki ga je izvabila.

»Hm, hm! Zdenka, pa še to povej, kako dolgo traja ta tvoja nenaklonjenost?«

»Tako dolgo, da me spet lepo pogledate.« 

»Saj jaz sploh ne gledam lepo!«

»O pač. Vi gledate vedno tako, kakor kdo zasluži. Hudega hudo, jeznega jezno, blagega blago in žalostnega tolažeče in sočutno. V vaših očeh je nekako ogledalo.« Tako je modrovala Darinka. Jelka pa je prijela sestro za roko in, božajoč jo, je menila zaupno:

»Jaz vas imam vedno rada, častita sestra. Tudi, kadar me kaznujete. Saj ste naša mamica.«

»Naša mamica, naša mamica!« so vzklikale vse vprek in Jelka se je dobrikala dalje:

»Prosim, častita sestra, pojdite se z nami igrat tja na trato!«

»Pa grem,« se je vdala sestra, pokimala še Ivanki in se pustila odvleči. Pred njo se je vrtela Zdenka in ploskala z rokama:

»To bo prijetno – juh – juh –!«

Ivanka se je naslonila ob kostanj in gledala veseli direndaj. Jesen je bila v naravi, toda srca teh mladenk še niso vedela, kaj je jesen. – Gledala je sestro Lilijano in zaželela, da bi tudi ona bila obkrožena od ljubeznivih, živahnih deklic, ki bi ji rekle, da jim je mamica. Saj, saj to je pred njo ...

Vživela se je v to misel in ta jo je poživila. Resno se je trudila, da bi postala prava redovnica. Mnogo je molila in se trudila, da bi bila povsod prva. Postala je vzor novinke. Sestra Stana je javila radostno vest častiti materi. Ta je bila zadovoljna in je omenila sestri Lilijani:

»Imela sem prav. Ostala nam bo in – vrla sestra bo.«

Sestra Lilijana se je zamislila. Ali bo res? Ali je mogoče, da se je ona, ki tako dobro pozna mlada srca, motila o tem dekletu in ga napačno razumela?

Če se pomiri, je prav; ampak res pomiri, res vzljubi samostan. Bog jo varuj, da bi sebe varala in druge!

Ivanka se je še in še trudila, da bi bila vzor novinke. Vztrajala je nekaj mesecev, pa je spet omagala, spet se pogrezala v brezčutje. Tega niso čutili in opazili drugi, le sama je opažala. Ker se je bala tistega brezčutnega stanja, je začela spet boj s samo seboj, začela vrtati v lastno dušo in vleči iz nje, kar je nedavno pokopala. Ni več marala zapreti oči in hoditi kot slepec, ne, odprla jih je, gledala, učila se iz opazovanj, spoznavala in – zorela.

Prej je hotela vse pozabiti, iztrgati iz duše dvom in omahovanje, biti vsaj na zunaj to, kar je bila po obleki. Pa ni našla notranjega miru.

Varati ljudi bi bila mogla, a varati Boga bi ne mogla. Sram jo je bilo pred Bogom in samo seboj, ko so jo hvalili in stavili za zgled. Ah, ti ljudje, ki sodijo po videzu! Bog pa, Bog gleda na srce in se ne zadovolji z zunanjostjo. Ljudje mislijo, da je dovolj, če se slepo drži pokorščine, če spolnjuje redovniška pravila, če uboga brez odgovora, če je vestna in točna v vsem, pri delu in molitvi.

Tako mislijo ljudje po večini in tako tudi ravnajo. Ivanka pa je čutila, da je to laž in ta laž se je ponavljala dan za dnem. Laž je bila obleka, ki jo je nosila; laž koprena, laž vestnost, s katero je opravljala svoje dnevne dolžnosti, laž molitev, ki so jo šepetale ustnice. Toda njeno srce, ki ni hotelo mirovati, ki se ni uklonilo videzu, le ni razumelo besede »pokorščina«. Slednji utrip te male stvarice je veljal Mirkotu in domovini, to je čutila vedno jasneje. Ti dve besedi sta bili njena radost in njena bol.

Mirko, ki se je nekdaj igral z njo, ki jo je vodil v šolo, ji prinašal cvetja, ki jo je učil, tolažil, svaril, ki jo je – ljubil. Kaj bi neki rekel, če bi jo videl takšno: bledo, potrto, v obleki, ki jo dela še žalostnejšo? Ljubljeni Mirko, kaj delaš, kaj misliš? Ali veš, kaj je z ljubljeno? Ali tudi ti misliš in verjameš z drugimi, da je Ivanka dosegla največjo srečo?

In domovina! Domovina, ki je tako lepa s svojimi hribi in dolinami, s svojimi krasnimi jezeri, s svojimi zelenimi gozdovi, med katerimi se vije kalna Drava?

Lepa koroška domovina! Kdo bi te ne ljubil, kdo ne hrepenel po tebi?

Ivanka je tedaj spoznala, da je ljubezen do Mirka in domovine največje, najmočnejše hrepenenje njene duše.

Ob tem spoznaniu je vzkliknila: »Ne, ne ostanem tu! Vrnem se, pa naj poreko ljudje karkoli.«

Toda od sklepa do njegove izvršitve je često daleč. Ivanka se je še vedno bojevala, vedno ji je še manjkalo moči, da bi se uprla vsem in vsemu in sledila klicu svojega srca. Spet je poiskala sestro Lilijano in ji potožila svoje stanje, ki jo mori in katerega še sama ne razume več. Njena notranjost se upira njeni zunanjosti.

Sestra Lilijana jo je mirno poslušala in ji odgovorila:

»Prav, da si prišla do zaključka! V tebi se bori laž z resnico. Ti veš, da je tvoja zunanjost le nekaka prevara, le nekako slepilo za druge. Pred Bogom in samo seboj pa se sramuješ svoje laži, ker ljubiš resnico.

Želja po znanju te je zapeljala, strah pred ljudmi te drži tukaj: tvoja volja pa je preslaba, da bi se uprla in končala začeti boj za lastno prepričanje. Ali veš, kaj se pravi biti redovnica? Redovnica biti se pravi: Imeti le eno željo, le eno hrepenenje: služiti Bogu z dušo in s srcem, z vsakim srčnim utripom in z vsakim dihom.«

»To sem spoznala,« je vzdihnila Ivanka. Sestra pa je nadaljevala:

»Kdor iz neznanja vara, se mu to ne šteje v zlo, ta je lahko srečen in zadovoljen. Kdor pa pozna resnico, pa ji ne sledi, ta greši proti samemu sebi in proti Bogu, ki je večna Resnica.«

»O, sestra Lilijana, ljudem to ni mar, oni gledajo le na zunanjost.«

»Kdor je preslab upreti se takemu ljudskemu mnenju, ostane pač razdvojen in nesrečen, če, kar je še hujše, ne zaide v ravnodušnost. Mnogo jih je, ki pridejo v samostan iz kakih stranskih nagibov, brez pravega poklica. Vztrajajo, ker se bojijo življenja in ljudskega mnenja. Toda, to so take, katerih notranjost je nerazvita. Te ne čutijo dvoma ne razdora; ravnodušno gredo skozi življenje. Druge, kakor na primer ti, pa imajo nežno, občutljivo dušo, ki se ne ukloni videzu, ki je mirna in zadovoljna le tedaj, ako je vnanjost in notranjost v soglasju. Dokler je razdvojena, je nesrečna in usmiljenja vredna.«

»Ah, kako nesrečna! Razdor, razdvojenost, to je najhujše, kar sem do zdaj skusila.«

»Hud boj ni nikoli brez sadov. Kakor ogenj je, ki čisti. V tem ognju se zvari značaj, lastno prepričanje, utrdi se volja in zbudi samostojnost in odločnost. Ko boš tako močna, da te ne bo več strah pred predsodki, ko boš delala le to, kar odgovarja tebi sami, ko boš privedla v soglasje svojo notranjost in zunanjost, tedaj bo končan boj s seboj, začel pa se bo boj z drugimi. Ta boj pa traja vse življenje. Ljudski rod je večkrat kratkoviden; zato obsoja vse, kar ne razume. Junak je, kdor v tem boju ne omaga. Ti ne boš omagala, ako boš zvesta Bogu in poklicu, ki ti ga je on položil v dušo.«

»Častita sestra, še eno vprašanje: Ali pa ni slabost vračati se? Ljudje vsaj trdijo, da značajen človek nikdar ne omaga, da gre vedno le naprej.« 

»Hm. Misli si velikega vojskovodjo, ki si je napravil svoj bojni načrt, pa zadene v izvrševanju na kako oviro, da ne more naravnost do cilja. Kaj bo storil? Vrnil se bo, da po drugi poti nadaljuje svoj pohod. Ni mogoče vedno naravnost do cilja – in ne z glavo skozi zid. Večkrat človek po ovinkih pride na pravo pot.«

»Razumem vas, častita sestra; Bog vam plačaj!«

»To upam. In, da me ne razumeš napačno: Ako bi bila imela kaj upanja, da se ti tudi brez tega pomiri duša, bi ti ne svetovala vrnitev. Saj izgleda, kakor da te odvračam od poklica, ki sem se mu sama posvetila in ki mene osrečuje. Toda, prej ali slej bi ti vseeno postalo pretesno tu med zidovjem in vezi, ki so meni sladke, bi bile tebi brez koristi. Jaz služim Bogu z zavestjo, da sem se mu darovala, tebe bi pa vse življenje pekla zavest, da si se mu prodala: On tebi znanje, ti njemu svojo svobodo. Tako bi mu ti ne bila nevesta, ampak sužnja. Več je med redovnimi poklici tudi takih sužnjev: ti meni to, jaz tebi svobodo. Prava redovnica pa reče: Ker te ljubim, zato se ti posvečujem z dušo in telesom. – To je velika milost in edino te so res srečne. Ker imaš razvito notranje življenje in dušo vso mehko in občutljivo, zato čutiš, da nisi storila prav, čutiš, da nisi nevesta, ampak sužnja. Tvoja duša pa hoče in zahteva svobodo.«

»Kako me poznate, da, bolj, ko se sama poznam. Da, vse se v meni upira, da ne morem vzljubiti ničesar, če tudi je še tako lepo in dobro, za kar se nisem sama odločila prostovoljno. Ljubim znanje in vendar ga sovražim, ker mi je vzelo prostost, ker mi je vzelo možnost svobodno razpolagati s samo seboj.«

Sestra Lilijana je pritrdila z glavo in se dvignila. Pa si je naenkrat domislila nekaj posebnega. Že je odprla usta, da pove svojo misel, pa se je zadnji hip zopet premislila. Rekla je samo:

»Pojdiva v kapelo, sestra Dragica! On ima pravico, da izve, kaj sva govorili in še več.«

Šli sta čez hodnik in pokleknili v kapeli pred oltar. Ves v cvetju je bil. Ivanka se je spomnila, da bo jutri prvi maj, maj, najlepši mesec, maj, posvečen nebeški Materi. Nekdanje upanje je oživelo v njej, prosila je nebeško Mater za pomoč in varstvo.

Sestra Lilijana je pritrdila z glavo in se dvignila. Pa si je naenkrat, ki obupujejo, ki iščejo pravo pot, ki padajo in se težko dvigajo. Molila je za vse, prav posebno za razdvojeno dekle ob svoji strani. In kot bi se opravičevala, je rekla vmes:

»Gospod, saj vidiš, dokler je sužnja, te ne more ljubiti; ko bo prosta, bo prišla k tebi z vso dušo!«

Ivanka se je vrnila iz kapele pomirjena in odločna. Takoj je poiskala svojo prefekto, sestro Stano, in ji povedala, da je sklenila vrniti se v svet. Sestra Stana se je zelo začudila in vprašala, odkod ta nagli in nepremišljeni korak.

»Nagli?« se je začudila Ivanka, »saj vendar bojujem že nad eno leto in še več – boj sama s seboj.«

»Bojujejo se tudi druge. To je skušnjava. Sestra Dragica, premislite dobro vse posledice. Samostan vam nudi vse udobnosti, nudi vam nadalje priliko, da se izpopolnite, da izkoristite svoje zmožnosti. Sijajna bodočnost, častna bodočnost vas čaka; a v svetu – sramota, zaničevanje, boj z vsakdanjostjo.«

»Vse to vem, a kljub temu pojdem.«

»Pa zakaj, čemu? Kaj vas vleče ven? Ne poznate življenja in si ga slikate z lepimi barvami. Gotovo vas vleče ven tista takozvana ljubezen, a verjemite: Ljubezen je le v knjigah in sanjah lepa, v vsakdanjosti je večkrat varljiva.«

»Ljubezen do domovine je vedno lepa in ljubezen do človeka tudi, dokler je čista. Toda: ne zaradi ljubezni, zaradi resnice odhajam. Nočem, da bi bilo vse moje življenje ena sama laž.«

Sestra Stana je zmajala z glavo:

»Zaradi resnice? Kje pa jo boste našli, če zapuščate Boga, ki je vir vse resnice?«

»Ne zapuščam Ga; služila mu bom zunaj še zvesteje, ko bi mu tu. Tu mu služim z lažjo, zunaj mu bom služila z resnico.«

»Kesali se boste, ko bo prepozno. Življenje je trdo, boj za obstanek težek. Tisoči in tisoči omagujejo v tem boju; v boju za kruh so žrtvovali vse svoje sile, pa ga še stradajo. Tu pa ste z vsem preskrbljeni.«

»Kljub temu ne morem drugače. Ne morem še nadalje živeti z zavestjo, da sem se prodala.«

Sestra Stana je skomizgnila z rameni:

»Kakor hočete, toda žal vam bo. Počakajte še nekaj časa, saj je vseeno. Sicer nimate nobenih obveznosti, vendar častiti materi pa morate vseeno sporočiti svoj odhod.«

In pustili so jo čakati še ves mesec. Lahko bi bila kratkomalo odšla, pa ni hotela. Čemu se skrivaj plaziti, ko ima pravico svobodno oditi?

Častita mati jo je poklicala predse. Ni ji branila, saj to ni smela – tudi cerkveni zakon ščiti svobodo mišljenja, – le opozorila jo je na važnost tega koraka. In ob koncu jo je vprašala: »Kaj tedaj, ako te razočara tudi ta korak? Prišla si zaradi znanja; ni te zadovoljilo. Bog ve, ali boš tam v domovini našla vse tako, kakor misliš? Kaj pa, če je tisti fant med tem časom pozabil nate in vzljubil drugo?«

Častita mati je mislila, da bo to vprašanje vzelo dekletu sapo. Nekoliko jo je res osupnilo. Na to res ni mislila, a o njem ni dvomila. Tudi sedaj se je nasmehnila in odgovorila:

»Ne, tega se ne bojim. In če bi me Mirko razočaral, ostane mi še nekaj: domovina. Ta je zvesta, lepa, bogata in ljubezni vredna.«

»A če bi te vse razočaralo? Ali bi tudi v tem slučaju imela pogum za ta korak?!«

Ivanka je pomislila: Kaj, če bi bilo to res? A kmalu je ugotovila, da je vse to ne sme zadržati in je povedala:

»Tudi če bi ne bilo Mirka, ostane še domovina. Če me varajo sanje o njeni lepoti in bogastvu, ne vara me srce o ljubezni, katero čuti. Samostan me hrani z belim kruhom, a ne tekne mi ... Skorja črnega kruha v domovini mi bo teknila bolje. Tam doma bom lahko molila, bom ljubila Boga – tukaj ne morem.«

Drugi dan je Ivanka slekla črno haljo in se oblekla v svojo nekdanjo obleko. Snela je pajčolan in zlati lasje so se usuli čez ramena, kakor bi se tudi veselili prostosti. Rahlo jih je spletla v dolge kite. Nato je zložila svoje stvari v kovčeg. Naročeno ji je bilo, da naj odide tajno zaradi drugih. Zato se ni poslovila od tovarišic. Le čez hodnik je stekla in potrkala na vrata. Na poziv od znotraj je vstopila v sobo sestre Lilijane. Ta je klečala pred razpelom in molila. Ni se dvignila ob njenem vstopu in vprašala, saj je videla na obleki in obrazu dekletovem, kaj in kako.

»Motim vas, častita sestra.«

»Ne motiš. Prišla si po slovo?!«

»Po slovo. Zahvaljujem se vam in obenem prosim, molite še dalje zame!«

»Bom. Vedno molim za tiste, ki se bore, ki trpe in med temi si tudi ti, Ivanka-Dragica. Ne pričakuj preveč dobrot od življenja! Ta dolina je dolina solz. Pripravi se na razočaranje, ker brez teh tudi življenje zunaj ne bo. Bodi zvesta Bogu in sama sebi!«

Podala ji je roko. Ivanka se je sklonila in jo poljubila spoštljivo in hvaležno. Kot bi se dotaknila nekaj svetega, tako ji je bilo. Tedaj pa se je sestra Lilijana dvignila, peljala Ivanko do škropilnika. Tu je vzela blagoslovljeno vodo, poškropila Ivanko in jo prekrižala na čelo.

»Bog s teboj, dete, in ti z njim!«

Nato jo je spremila k vratom. Preden jih je odprla, je objela dekle in jo poljubila na sence. Skoro istočasno je že odprla vrata in jo porinila ven, pa zopet zaprla.

Ivanka je stala na hodniku sama, vsa prevzeta od nenavadnega dogodka. Obsijalo ji je dušo. »Blagoslov svetnice in poljub matere me bo spremljal v novo življenje ...«

Ob tej zavesti je čutila v sebi neizrečeno sladkost.

Njena pot pa ni peljala naravnost domov. Spomnila se je bila Zlate in sklenila, da jo obišče, seveda le za nekaj dni.

Odpeljala se je v Ivanjselo. Bilo je veselo in prisrčno svidenje. Mamica se je spet bahala s svojima dvema hčerkama. Njena Dragica ji je bila to pot še posebno všeč. Bila je živahna, vesela in ljubezniva. Obrazek je bil sicer ves bled in tista zareza, kot da bi se upirala nasmehu; tudi oči so ležale globoko v jamicah, a bile so svetle in jasne, nebo je odsevalo v njih.

Ko se je umila in pokrepčala, je morala pripovedovati. Toda skrajšala je svoje pripovedovanje, saj njenega boja ne bi razumela ne Zlata ne mamica. Raje se je bavila z bodočnostjo ko s preteklostjo. O svojih načrtih je govorila. Njene oči so zrle pogumno in odločno. Zlata se je čudila: kako odločna je postala njena mehka Dragica!

Zvečer sta šli na sprehod k Dravi. V grmovju se je oglašal slavček in njegov spev je odmeval v njunih srcih. Zlata ji je pripovedovala svoje doživljaje in ji zaupala vse svoje skrivnosti.

Prav te dni polaga Drago izpite, potem bo prišel in bo poroka. Potem – pojde z njim v Zagreb, kjer bo dobil službo.

Ivanka je mislila na Mirka. Kako živi in kaj dela on? Maturiral je že lani. Za kaj se je odločil? Kaj pa, če je šel v bogoslovje? Ne, saj je rekel, da bo čakal nanjo. Kakšen je zdaj? Ali ga ni mestno življenje skvarilo?

Nič več ni poslušala Zlate, govorila je sama s seboj, se vpraševala in odgovarjala.

Že drugi dan je hotela naprej – domov. A Zlata se je uprla. Kam se ji mudi? Saj zdaj ji Mirko ne uide in domovina tudi ne. Ostati mora do njene poroke, da ji bo družica. To sta z Dragom že imela v načrtu, da pojdeta na potovanje, in sicer tja gori v lepi Korotan, skoz Tirolsko v Švico in skoz Italijo nazaj proti domu. Naj počaka, da se popeljejo skupaj.

Tej zahtevi in želji se je pridružila še mamica in Ivanka je ostala. Bilo ji je lepo ob dobrih ljudeh. Zlata in mama sta ji stregli in jo razvajali. Mati ji je žugala, da je ne pusti prej na pot v domovino, preden je ne zapusti bledica. Toda kljub dobri hrani in počitku je ostala bleda.

Prišel je Drago in se razveselil, ko jo je ugledal. Sicer je imel oči samo za Zlato, a vseeno je opazil, da je »Dragica« bleda. Pošalil se je, da je zaenkrat bolj ženin kot pa zdravnik, pa če se mu Ivanka zaupa, bi jo le nekokoliko »pretrkal«. Ta je uganila, kaj misli, in pritrdila. Preiskal jo je in – molčal. A Ivanka je sama vedela za svoje stanje in mu rekla:

»Nič se ne trudi prikrivati moje zdravstveno stanje! V pljuča sta mi zlezla hlad in bolezen in še marsikaj drugega. No, koroške gore, koroški zrak mi že pozdravi moja pljuča.«

»Da, da, srce in pljuča,« je menil Drago resno in svareče. – Potem je bila poroka. Takoj po poroki so se odpravili na pot. Mamica pa je ostala doma sama.

Dan se je nagibal, ko se je vlak ustavil na domačih tleh. Ivanka je skočila z vlaka in najraje in bila zavriskala in zapela.

»Kako lepo je tukaj,« je vzkliknila. To sta pritrdila tudi Drago in Zlata. Sedli so v avtobus in se odpeljali v mesto. Tam so si preskrbeli prenočišče. Ivanka bi bila najraje pohitela naprej do domače vasi, a Zlata jo je zadržala. Utrujena je od potovanja in – Bog ve, kakšen sprejem jo čaka. Treba je zbrati in utrditi živce. Pokrepčali so se in ogledali mestece. Mestece samo ni nudilo Bog ve kaj. Edino grad, ki se dviga v ozadju, daje mestu nekaj romantično lepega. Tem lepši je razgled z grajskega obzidja. Lepa slikovita okolica. Majhne, ljubke vasi, okrog polje, travniki, gozdovi in v ozadju hribi. Pogled na jug zapira mogočna Peca. Njej ob strani gora svete Uršule, na drugi Obir.

»Lepa je tvoja domovina,« je vzkliknila Zlata. Ivanka je stala poleg nje vsa prevzeta od lepote, ki se je razprostirala pred njo. O, lepo si je predstavljala domovino v sanjah, pa so rekli, da jo bo razočarala. Na, ti ljudje! Saj je še lepša ko v sanjah.

Ko se je spet umirila, je začela razlagati:

»Tam proti severu, ona zadnja vas v tej vrsti, to je moja domača vas. Kako ljubka je, vsa zakrita s sadnim drevjem! Okrog pa je polje, za poljem gozd. Na severni strani gozda je globoka struga, v kateri dere Drava. Na onem holmu vidita cerkev in ono belo poslopje pod cerkvijo, to je naša šola. Tam je kraj mojih najlepših spominov.«

Sklenili so, da si ogledajo Dravo od blizu. Ko so se vračali nazaj v mesto, so delali načrt za naslednji dan. Mlada poročenca sta silila, da bi spremila Ivanko na njen dom, a ta se je upirala. Ni marala, da bi bila ta dva srečna človeka priči njenega razočaranja. Končno so se zedinili, da pojde Ivanka sama takoj zjutraj domov in pride pred poldnevom nazaj do onega holma. Ob cerkvi naj čaka, kdor prvi pride. Večerjali so in odšli spat.

Drugi dan je Ivanka zgodaj vstala in šla na pot. V začetku je hitela, a vedno bolj ji je zastajala noga. Srečavali so jo ljudje in čudno se ji je zdelo, da je ne poznajo. Ali se je tako izpremenila?

Ko je dospela do holma, je ravno vzhajalo sonce izza gore. Vzpela se je na holm, čisto gori k cerkvi in spet občudovala lepi, domači kraj. Potem se je napotila naprej. Naenkrat je stala pred domačo vasjo. Začel ji je upadati pogum. Kaj bodo rekli? Pokazali ji bodo vrata!

Mesto na vas je zavila na poljsko stezo, med njive. Stopala je po mejnikih in ugibala: To je naša njiva, ta je Rožičeva, ta Mlinarjeva. Dospela je do gozda in se zopet vračala. Čemu odlašati? – Enkrat vendar mora stopiti pred svoje ljudi. Najraje bi bila odšla, odšla tiho in skrito, kot je prišla.

Toda ne, saj ni hudodelka, da bi se morala skrivati. Torej, odločno naprej!

Stopala je po mejniku, med dvema njivama, na katerih je zorela pšenica, tako visoka, da ji je segala do ramen, pa jo tudi tu in tam presegala. Hitela je, ker ni marala tu sredi polja srečati koga iz vasi.

A kot nalašč: Ko je prišla do bližnjega mejnika, je naenkrat zagledala mladega moža, ki se je sprehajal s knjigo v roki. Hotela se je hitro obrniti nazaj, pa jo je že opazil in široko odprl oči. Njegov pogled jo je prikoval na mesto in vsa kri ji je zastala po žilah. Tako sta si stala nasproti in nato skoro oba naenkrat vzkliknila - presenečeno, neverjetno in vprašujoče:

»Mirko!« 

»Ivanka!«

Razširil je roke, da jo objame; tudi Ivanka je planila k njemu, pa tik pred njim obstala in prebledela. Bolesten krik se ji je izvil iz prs. On pa se je nagnil bližje k nji in jo objel. Iztrgala se mu je iz objema in stala pred njim vsa hladna in mrzla. Zdelo se ji je, da ne stoji pred njo mlad mož, ampak tisti župnik iz Ivanjsela, ki ga je imela za svetnika, pa ji je Zlata dokazala nasprotno.

Njen Mirko je bil oblečen v črno obleko bogoslovca.

Gledal jo je ves prepaden in bledel z njo vred, a ni si znal razjasniti te njene hipne spremembe. Ali sanja – ali je res? Šel si je z roko preko čela in zaklical mehko in ljubeče:

»Ivanka, moja Ivanka!

Ob tem glasu se je vrnila v njeno lice kri, a oči so zrle trdo in brezčutno, ko je rekla:

»Tvoja Ivanka? Kako moreš reči kaj takega? Kje je tvoja zvestoba? Kje tvoje obljube? Ah, zakaj sem se vrnila?«

»Ivanka, krivična si!« je zaklical mladenič bolestno in njegov pogled je zagorel, ko je nadaljeval:

»Ne jaz, ti si pozabila na ono noč. Čakal sem na te in upal. Pa so mi rekli: Ivanka je že sprejela redovno obleko in srečna je. In tedaj – koliko sem trpel, ko sem se spomnil obljube, ki sem jo dal Bogu tisto noč: če bo Ivanka srečna brez mene, ako bo redovnica, tedaj bom tudi jaz duhovnik, da mi nobena druga ne oskruni njene slike. Ne, Ivanka. Mirko ne pozna nezvestobe. A zdaj govori ti, ali je bila laž, kar so govorili ljudje, govori, razjasni!«

Ivanka pa je stala pred njim in bledela. Zavest jo je popolnoma zapuščala. Bledi obrazek je vpil v bolesti in oči so bile polne solza. Mirko ni mogel prenesti tega pogleda, znova je segel po njej, jo objel in privil k sebi:

»Ivanka, Ivanka!«

Ni se branila. Naslonila je glavo ob njegova prša in ihtela. Rahlo jo je božal po glavi in jo tolažil in miril.

Okrog njiju je valovila zlatorumena pšenica ...

Polagoma se je umirila. Tedaj jo je prijel za roko in jo peljal naprej po mejniku, in ko sta dospela na prijazen prostorček, je sedel v travo in jo potegnil k sebi:

»Zdaj govori, mala Ivanka!«

Ivanka je začela svoje pripovedovanje. Poslušal jo je z zanimanjem in sočutjem in vedno bolj se mu je vedril obraz. Njej pa je bilo, kot da se z vsako besedo manjša njena bol, vse, kar je bilo bridkega, se je razgubljalo, kot bi se topilo. Objela jo je doslej nepoznana sladkost. Udarci njegovega srca, krepki in močni, so udarjali na njeno uho ...

Ko je končala, je dvignila pogled k njemu, kakor bi ga vpraševala, kaj misli o njej.

Namesto odgovora se je nagnil k njej in jo poljubil. Tedaj se je dvignila in mu položila mehke roke okrog vratu:

»Moj Mirko!«

»Moja Ivanka!«

Nato je pripovedoval Mirko:

»Ne bom ti pravil, kaj sem trpel takrat, ko si ti odhajala. Tako trpljenje je mogoče le doživeti in skusiti, a opisati in izreči ga ni mogoče. Šel bi bil za teboj in te s silo iztrgal iz samostana. Dal bi bil svoje življenje, da bi te bil videl samo za trenutek.

Premagal sem se in začel upati, dokler nisem bil prepričan, da se vrneš. Bili so dolgi in strašni dnevi čakanja, upanja in dvoma. Čakal sem in bi bil še čakal, a naenkrat je strla moj up vest, da si se dala preobleči. Govorili so, da si srečna. A ti, ljubljena, nisi bila srečna, trpela si z menoj vred vsa ta dolga leta. Ubožica moja!

Prepiral sem se večkrat z Bogom, ker se mi je zdel neusmiljen. Rotil sem ga in prosil. Ko pa sem se spet nekoliko pomiril, sem se spomnil svoje obljube, ki sem mu jo dal v oni nepozabni noči. Vdal sem se v svojo usodo in v veliko radost svoje bližnje okolice vstopil v semenišče.«

»In zdaj?« Plašno so zrle njene sive oči. Tesneje jo je privil v objem:

»In zdaj?! Bog je dober in usmiljen. Skušal me je in preskusil – tudi tebe. Videl je najino slabost in se naju usmilil. Njegova previdnost izbira posebna pota, po katerih vodi naše korake. Služila mu bova, a ne v duhovskem in redovnem stanu, ampak v zakonskem. Že davno naju je on zvezal z vezjo ljubezni. Kar pa je združil Bog, naj človek ne loči!«

»Mirko, kaj bodo pa rekli ljudje?«

Oblak je preletel Mirkov obraz, a mirno je odgovoril:

»Njihova sodba bo seveda strašna. Obsojena bova v pekel. Toda vsa zloba ljudi je malenkost v primeri s peklom, ki mi je prej mučil dušo. Sicer pa ljudska sodba ne izbira toliko iz zlobe, kakor iz že davno vkoreninjenih predsodkov. Naše ljudstvo ni hudobno. Manjka mu v izbiri poklica zdravih pojmov o duševnosti. Duša je njim znana le po imenu, njenih notranjih bojev, hrepenenja in nagnjenja ne razumejo. Tudi med izobraženimi se najdejo ljudje, ki tega ne morejo in nočejo razumeti. Koliko jih je, ki silijo lastne in še tuje duše v suženjstvo. Notranjost mora biti v soglasju z zunanjostjo. Odtod toliko hinavščine med njimi.«

»Da, tako je razlagala tudi sestra Lilijana. Brez nje bi bila še dolgo tavala v temi dvomov. Ona me je učila, da moram zunanjost spraviti v sklad z notranjostjo, to se pravi, biti na zunaj taka, kakor sem v duši. Zato sem se vrnila in vrnila bi se bila tudi, če bi ne bilo tebe, ker je tudi v moji duši bil pekel, pekel laži in hinavščine.«

»Glej, kako kratkovidni smo ljudje, ko se upiramo božjim naredbam. Kot otroci se obnašamo, če nam Bog na videz vzame, kar ljubimo. Tudi jaz sem ravnal kot otrok. Danes pa vidim, kako moder je oče – Bog. Brez teh let trde šole in preskušnje ne bi bila ne ti in ne jaz prišla do tega spoznanja.«

»Ne do tega in jaz tudi do drugega ne!«

»Do katerega drugega?«

»Ali ne veš? Mislila sem, da je v znanju vir vse sreče in da je znanje najmočnejše hrepenenje moje duše. Zdaj pa vem ...«

»Zdaj veš, da je najlepši cvet življenja – ljubezen.«

Tišje je dostavil: »Jaz vem to že davno.« Ivanka je modrovala dalje:

»Takrat, ko sem odhajala, še nisem vedela; a tvoj poljub mi je le vzdramil srce. Nikoli nisem dvomila o tebi. Zato mi je bilo, ko sem te videla, strašno tembolj, ker sem prav nate mislila in si zatrjevala: ako ga najdem v objemu druge, iztrgam ga iz njenih rok.«

»Ali bi bila to storila?«

»Ne, saj si videl, preponosna sem.«

Zlata in Drago sta točno ob določeni uri dospela na holm. Tam sta se najprej nekoliko razgledala, potem pa sta si poiskala prijetno senco in se zleknila v mehko travo. Ugibala sta, kako se godi Ivanki, kako so jo sprejeli. Zlata je bila prepričana, da prijazno, sicer bi bila že tu.

Drago je legel vznak in opazoval med vejami skrito gnezdo. Zlata pa je napol sede podpirala glavo s komolcem in se ozirala na pot, po kateri naj bi prišla Ivanka. Pri tem je ugledala na polju žanjice. To jo je tako zanimalo, da je pozabila na vse drugo. Še Dragota je dvignila s svojo radovednostjo. Imela sta pri sebi daljnogled; ogledala sta si koroške žanjice od nog do glave.

Njih obleka, vsaka je imela drugačno, že je dala mnogo gradiva za opazovanje. Hrvatice se oblačijo vse enako, mlade in stare, v navadno belo platneno obleko, ki jim sega malo čez kolena. Ob nedeljah imajo preko te pripet še lepo vezen moderček in okrog vratu volneno ruto z resami. A tu ...? Prva je imela čedno, skoro mestno obleko; druga poleg nje dolgo, do tal, tretja je bila najbolj smešna, spredaj ji je krilo segalo komaj pod kolena, zadaj pa je viselo do tal in pri delu mahedralo sem in tja, kot kakšen rep. Okoli pasu pa je bila nabrana v klobaso. Pokrite so bile z raznobarvnimi rutami, le ena, tista z repom je imela povrhu rute še nekakšen ponosen slamnik.

Taki nošnji sta se mogla Hrvata od srca smejati. Da bi se tudi tem žanjicam prav tako smešne zdele bele srajce, čepice in škornji hrvaških seljank, tega nista pomislila. Kot otroka sta se veselila in trgala eden drugemu iz rok daljnogled.

Umevno, da ob taki zabavi nista pazila na pot. Tako se je zgodilo, da sta ugledala Ivanko šele, ko ju je nagovorila. Toda Ivanka ni bila sama. Z njo je bil mlad postaven fant. Preden ga je Ivanka predstavila, sta oba vedela, da je to Mirko. Motila ju je samo Mirkova črna obleka.

Seznanili so se in skupaj sedli v senco. Tu so si pripovedovali svoje doživljaje in se veselili.

Z zanimanjem je poslušal Drago mladega Korošca. Ugajal mu je, ko je tako smelo in odločno črtal svojo pot do cilja. Pravil je, da se je bil že prej odločil za medicino, pa ga je vest o Ivankini preobleki odvrnila od tega sklepa. No, nič ne de. Izgubil je sicer s tem eno leto, pa to še ni tako hudo, ker se da popraviti. Štiri do pet let, pa bo na cilju.

»Hu – štiri do pet let, to je cela večnost,« je vzkliknila Zlata vmes in pogledala Ivanko. Mirko je opazil ta pogled in rekel prepričevalno:

»Dolgo, a ta tri leta, ki so za nama, so bila še mnogo daljša. Kaj ne, Ivanka?«

Ivanka je potrdila: »Hitro bodo minila ta leta. Mlada sva še oba, zato lahko čakava s poroko. Doma ustvariti si zdaj še ne moreva, ker nimava premoženja.«

»Zadnje naj te ne skrbi! Ali nisi moja posestrima?« je vzkliknila Zlata in jo objela.

Drago pa je vprašal z zanimanjem:

»Dovolite, da vprašam: Kako mislite nadaljevati študije, če nimata potrebnih sredstev?«

Mirko se je nasmehnil in povedal odkrito:

»Večina naših slovenskih dijakov je brez sredstev, pa le pridejo do poklica. Pomagajo si s tem, da poučujejo druge, malo pa stradajo, če ne gre drugače.«

Drago je zmajal z glavo: »Tako šolanje je dražje ko vsako drugo, kajti stradanje in pomanjkanje uničuje zdravje. In če si že kot študent ne uniči vseh življenjskih sil in ne omaga pred ciljem, si pa čisto gotovo prikrajša življenje za lepo število let. Ali nimate nikogar, ki bi vas podpiral, saj mu potem lahko vračate?«

Enako mirno ko prej je povedal Mirko:

»Če bi vi poznali naše razmere, bi tudi razumeli, da ne smem pričakovati pomoči. V gimnaziji me je podpiral župnik. Ta bo težko prebolel razočaranje, če pustim bogoslovje. A razen njega – nimam nikogar.«

Očitajoče se je obrnila Ivanka k njemu:

»Nimaš nikogar? A jaz?«

»Da, saj imam tebe. Tvoja ljubezen je vredna več ko vse zlato,« je rekel Mirko mehko in prisrčno objel dekle z vročim pogledom. Drago pa je modroval:

»Lepa je ljubezen, ki napoji človeško dušo, ampak želodec pa le ostane prazen in se ne zmeni veliko za to vzvišeno čustvo.«

»Ljubezen je iznajdljiva in požrtvovalna in bo našla tudi v tem slučaju rešitev.«

Ivanka je to povedala s poudarkom in z neomajno vero. Začudena jo je pogledala Zlata:

»Kako znaš! – Kaj misliš Dragica?«

»Kaj mislim? Imam dve roki za delo in odlična izpričevala. To vse mi bo pomagalo, da dobim službo. In namesto, da bi prihranke nalagala v hranilnico, jih bom nalagala na Mirkovo in svojo bodočnost. Da, zdaj veste; pa ne mislite, da ne bova zmogla.«

Vsi trije so zrli polni občudovanja, ko je govorila. Tako prepričevalno so zvenele besede; v njenih očeh pa je blestel pogum in odločnost. Mirko je bil ves očaran od nje. In najraje bi se bil sklonil k njej in jo poljubil v zahvalo za njene besede, njeno vero in njeno ljubezen, toda ni storil tega vpričo onih dveh, pač pa je to storila Zlata.

»Ivanka, junakinja si!« je vzklikala in jo objela. Mirko pa se je zagledal v njo in šele zdaj je opazil, kako brhka je postala njegova mala Ivanka v treh letih: dekle v cvetu let. Le bleda je preveč – sumljivo bleda.

Drago pa je, kakor bi tudi on bil istih misli, poudarjal:

»Dragica – Ivanka, lepa in hvalevredna je tvoja misel in tvoj sklep, a ne moreš ga izvesti. Precenjuješ svoje moči. Močno dušo imaš in neustrašeno, ampak ta duša je – v slabem telesu. Poglej se v zrcalo, pa boš videla, da blediš iz dneva v dan. Tvoje duševno trpljenje ti je učvrstilo in ojačilo dušo, a oslabilo in izčrpalo telo. Temu je neobhodno potreben počitek in mir. Drugače bi se moglo zgoditi, da te po petih letih mesto pred oltar pospremimo kam drugam.«

»Drago!« je vzkliknila Zlata vsa prestrašena in mu zaprla usta z dlanjo. Tudi Mirko je bil ves bled in prepaden, edino Ivanka je ostala mirna. Kakor bi tu ne šlo za njeno življenje, je trezno razlagala:

»Drago ima nekaj tudi prav, ampak, če je duša močna, se z njo vred dvigne tudi telo. Zdaj, ko imam Mirka, se ne bojim ne bolezni ne smrti. In naš domači zrak me že spet okrepi.«

Zlata pa je bila vsa vznemirjena:

»Dragica, ti moraš nazaj k moji mamici!« Tudi Mirko je potrdil:

»Da, Ivanka, nazaj pojdeš in me počakaš. Ne boj se zame! Čvrst sem in zdrav. Ti se moraš varovati, moraš, zaradi mene moraš.«

Spet se je oglasil Drago:

»Tako, sedaj sem vama obema povedal samo neprijetne stvari. Zdaj bi vaju še rad oškodoval za to. Čujta! Dragico odvedemo k mamici v Ivanjselo, Mirko pa pride k nama v Zagreb. Jaz sem sicer študiral na Dunaju, čeprav sem imel vseučilišče pred nosom. Zato naj pa Mirko študira v Zagrebu. Stanovanje ima lahko pri nama, saj imava tri sobe na razpolago in hrana se že dobi, saj imamo dobro mamico. Mamica ima polne shrambe, polno mošnjo in nešteto prašičkov in gosi. Ali ne, Zlata?«

Zlata je pritrjevala ves čas, ko je govoril. Ko je končal, se je nagnila k njemu in ga poljubila:

»Drago, zaslužil si poljub, ker si se tega domislil.«

Mirko je hotel nekaj ugovarjati, a Zlata mu je prestregla besedo:

»Tako in edino tako je prav, kakor je ukrenil moj vrli mož. Vidva lepo ubogajta, pa mir besedi; drugače se razsrdim in ...«

Napravila je jezen obrazek, pa se spet nasmejala:

»Ali sem vaju le ugnala? In da vajin ponos ne bo preveč trpel, vama rečem, da je to vse samo posojilo. Ko bosta na cilju, se bo Mirko že kako oddolžil. Ti si pa tako moja posestrima in moja mamica je tudi tvoja. Tako, zdaj pa je dovolj tega! Lačna sem, pojdimo v naš hotel!«

Dvignili so se in se napotili čez holm do bližnje gostilne. Ko so se okrepčali, je bilo že pozno. Sklenili so, da se vrnejo v mesto.

Tudi Mirko je šel z njimi, ker se je hotel takoj zglasiti pri župniku.

Razveselil se je župnik bogoslovca.

»No, Mirko, vendar si zašel enkrat k meni?«

Ko ga je pozorneje ogledal, je videl, da je prišel s posebno novico. Že kar v očeh mu je bral in zaslutil, da ne bo zvedel nič prijetnega. Peljal ga je v sobo in čisto pozabil poklicati Micko. Toda če bi tudi ne pozabil, Mirko je bil preveč razburjen, da bi mogel pohvaliti Micko in njeno kuhinjo.

Ko sta sedla, je začel. Kar naravnost je kratko povedal:

»Prišel sem se vam zahvalit za vse prejete dobrote. Povrniti vam jih ne morem, vsaj zdaj ne. Naprej ne grem več v bogoslovje.«

Župnik je široko odprl oči.

»Fant, ali se meša tebi ali meni?«

»Nobenemu ne. Tako je in nič drugače. Ne pojdem več nazaj v bogoslovje, ker ne čutim v duši nagnjenja za duhovski stan.«

»Pa kaj ti je naenkrat zmešalo glavo? Saj si se vendar ves čas tako dobro držal. Gotovo je kaka ženska vmes.«

»Ne bom tajil, da res ljubim neko dekle.«

»Katera pa je ta nesrečnica, ki zapeljuje moža, ki se je posvetil Bogu? Naj jo kaznuje ...«

»Stojte! Ne kličite kazni na nedolžno dekle! Ne sodite, preden me zaslišite!«

»Govori, vedeti hočem, vse hočem vedeti.«

»To sem vam dolžan povedati in tudi bom. Najprej pa poudarim, da nje ne zadene nobena krivda.«

Pomolčal je, nato pa začel. Ne da bi jo imenoval, je pripovedoval vse nam že znane dogodke od one noči, ko ji je priznal svojo ljubezen, pa do najnovejših dogodkov.

Župnik je poslušal njegovo povest, v začetku jezno in razburjeno, potem pa vedno bolj mirno. Spomnil se je, da je tudi on dvomil o Ivankinem poklicu, toda radi vsiljive prošnje njene gospodinje, je napravil prošnjo za sprejem v samostan. Zdaj se je morda zgodila volja božja.

Mirko je pričakoval, da mu bo župnik očital nehvaležnost. Ko pa je župnik mirno in tiho vprašal, kdaj se je vrnila, se je Mirko čudil. Mirko je povedal in tudi to, s kom je prišla, in dodal, da je sklenil posvetiti se zdravništvu.

Župnik je nekaj časa molčal, potem pa se je nagnil bližje k Mirku in ga vprašal:

»Zakaj mi nisi že davno povedal, da jo imaš rad? Recimo takrat, ko si mi toliko govoril o njeni nadarjenosti, saj se spominjaš?«

»Zakaj nisem? Ker bi to ne bilo nič koristilo, meni pa škodovalo. Toda povedal bi vam bil, če bi slutil, kaj bodo naredili z njo.«

»No, pustiva preteklost! Važnejša je sedanjost. Ali si tudi vse dobro premislil in preudaril? Ali veš, kaj si nalagaš na mlada ramena. Kako boš nadaljeval študije, ko nimaš denarja? Pa še zdravništvo? Preden boš dobil potem službo, bo trajalo najmanj pet let. Toda to ni moja stvar. Nekaj drugega me zelo skrbi – namreč – kaj bodo rekli ljudje: le pomisli, – ti iz bogoslovja, – ona iz samostana! Dobro poznaš ljudi! Pohujševali se bodo, vaju obsojali, obrekovali in zmerjali.«

»Obsojali naju bodo zato, ker ne vedo, da je boljše biti dober zdravnik, kakor pa slab duhovnik, dobra žena in mati, kakor pa slaba redovnica.«

»Imaš prav; toda, nekaj si pozabil. V očeh naših ljudi je duhovniški in seveda tudi redovniški stan najvzvišenejši, najlepši stan. Da bi kdo v tem stanu ne bil zadovoljen in srečen, se jim zdi nemogoče. Zato obsojajo tiste, ki se temu poklicu odpovedo.«

»Zato bi morali duhovniki o tem ljudstvo poučiti, da bi ne obsojali tistih, ki v pravem času spoznajo, da niso za tako odgovoren poklic, kakor je redovniški ali duhovski.«

»Duhovniki? Prijatelj, to je težka zadeva. Na tak pouk je treba ljudi pripraviti, da ga prav razumejo, sicer trpi duhovnik na dobrem imenu.«

»Vem, da je to težka zadeva. Vendar pa mislim, da bi pametna beseda o poklicu na ljudi ugodno vplivala. Bog hoče v vsakem poklicu srce in dušo.«

»Recimo, da jim tako in podobno govorim Veš, kaj bo? Po svoje bodo zavili in modrovali: Dobro je povedal naš župnik. Toda nobeden ne bo rekel: Vidiš, ta ni izbral pravega poklica, zato je zapustil bogoslovje, ampak bodo še dalje prepričani v dno duše, da je vsak, kdor zapusti poklic, ki je njim svet, slab človek. Duševne svobode ne morejo prav razumeti. Tako je, moj fant: ne bom ti branil, da izbereš poklic, katerega želiš, le to bi ti svetoval, da odideš v tujino, da se rešiš jezikov. Če vaju ne bodo videli, bodo kmalu pozabili na vso stvar.«

»Tudi ta nasvet je ozkosrčen. S tem, da izgineva, bi jih samo potrdila v njih veri. Če pa ostaneva, jih bo najina neustrašenost v začetku razburjala. Potem pa se bodo pomirili in polagoma bodo prišli k spoznanju, da ni vsak, ki nosi svetno obleko, sprijen študent.«

»Boj proti vsem bo to; treba bo junaštva za tak boj. Sam – proti množicam!«

»Sam? Dva sva – v ljubezni nepremagljiva – in nad nama je Bog!«

Mirko je stal na domačem pragu in ugibal: »Ali naj gre k sosedu in jih pripravi na novico ali pa naj pusti, da jih Ivanka iznenadi?« Nič ni opazil, kako ga strina postrani gleda in maje z glavo. Že sinoči je bil tako dobre volje, ves poln smeha in šale. In danes, kaj vendar ga je pičilo, da je oblekel svoj že zapuščeni študentovski suknjič; poda se mu bolj ko črna suknja, ampak? In kako skrbno si je razčesal lase, prav kakor bi pričakoval kakšen obisk. Mogoče ga obišče kak sošolec? A čemu bi se na tega tako pripravljal? Strina je postajala še bolj nemirna. Ko je Mirko poleg vsega tega še zažvižgal je kar ostrmela. Že davno ni niti žvižgal niti pel. Držal se je kakor »pravi gospod«.

Mirko pa je žvižgaje odšel. Odločil se je, da bo pustil, naj se razvije samo. Napotil se je na cesto, da bi srečal Ivanko, Zlato in Dragota. Zgovorili so se namreč, da pridejo skupaj v vas.

Ko pa je zavil čez vrt, je zadaj za sosedovim hlevom ugledal strica Franceta. Hm – temu bi že smel namigniti. Usmeril je torej proti njemu svoje korake, a še vedno je žvižgal. Stric France ga je torej najprej slišal, potem šele videl. Pokimal je prijazno:

»Lej ga, ali že mašo žvižgaš?«

Mirko se je nasmehnil in bleknil tja v en dan:

»Sem jo že izžvižgal.«

Hej, to je zdramilo strica, kar vrglo ga je kvišku:

»Kaj si rekel, kako, kaj?«

»Da sem jo za danes že izžvižgal,« je nekako omilil Mirko svojo prenagljenost.

»A tako, za danes. Hm, pa si dobre volje! Kam pa si se namenil?«

»Nikamor, kar malo tu okrog.«

»E, pa si se lepo oblekel, kakor bi nameraval v svate. Lep fant si postal, skoro te je škoda za kaplana. Ženske bodo rade hodile k tvojim pridigam.«

»Stric, ali vas smem vprašati, kaj pa Vaša Ivanka?«

»Ivanka, no sestra Dragica je zdaj. Že dolgo ni pisala. Pa saj veš, ne sme, kadar bi rada. Vsa pisma prebere prednica. Bog ve, kako se ji pravzaprav godi. Živa je pokopana. Lepo in pametno dekle je bila. Če bi bila moja, bi je ne bil pustil.«

»Stric, če bi svoje ne pustili, zakaj ste pa njo, saj je bila tudi vaša?«

»To je tako: jaz bi jo že branil, pa me je Mica ugnala, saj jo poznaš. S kakšno pravico ji braniš, je rekla. Če dekle samo hoče, naj gre.«

»Ali je res sama hotela?«

»Menda res! Šola ji je rojila ves čas po glavi. Če bi bila fant, bi jo bil pa dal v šolo in s teboj bi hodila. A tako, kaj hočeš! Zmešale so jo tiste nesrečne knjige. Tudi ti si nekoliko kriv, ker si jih dajal.«

»Moja krivda, – če je to res, ampak, jaz bom svojo krivdo popravil.« 

»Kaj boš popravil? Kar je, je.«

»Hm, kaj pa, če bi Ivanka prišla nazaj?«

Stric France je spet osupnil in sumljivo pogledal fanta in zagodrnjal:

»Kaj neki čenčaš? Če je pa že preoblečena.«

»Preoblečena, kaj potem? Obleka se lahko sleče in vsega je konec.« 

»Ti, fant, čudne misli imaš, pa ne ...?«

»Kaj pa, če vam še nekaj povem? Jaz sem Ivanko videl, ampak ne kot častito sestro Dragico, ampak pravo pristno Ivanko v navadni obleki.« 

»Kdaj?« je zazijal stric.

»Včeraj!«

»Sanjalo se ti je.«

»Ej, sanjalo se mi je, tri leta se mi je sanjalo, ampak včeraj – ne. Ivanka se je vrnila, zares – vrnila se je.«

Veselo je pripovedoval Mirko in stric je poslušal pa se čudil. Ko pa je povedal, da bo danes prišla domov, se je stric čudno zresnil:

»To pa ni pametno. Ogenj bo v strehi, saj veš, Mica bo vsa iz sebe. Ta sramota! Meni je vseeno, še privoščim Mici to smolo in dekletu tudi življenje in svobodo, a najbolje bi le bilo, če bi ostala kje na tujem. V mestu naj bi ostala, saj zdaj je že precej študirana. Za kmečko delo ne bo več.«

»Za težko delo res ni, je precej oslabela med zidovjem. Čisto bleda je revica.«

»Še umrla bi bila doli. Morda bi bilo zanjo najbolje, če bi umrla, nikogar nima, ljudje bodo grdo ravnali z njo.«

Modroval je stric France nekaj časa sem in tja, pa mu je naenkrat padlo nekaj v glavo. Ostro je pogledal fanta:

»Pa morda ne misliš tudi ti tako napraviti?«

Tedaj se je tudi Mirko zresnil in povedal stricu:

»Rekli ste: nikogar nima, revica in prav ste rekli. Jaz tudi nimam nikogar, zato sva ustvarjena drug za drugega. Ali ne mislite?«

Stric se je popraskal za ušesi:

»Kaj jaz mislim, to je moja stvar, ampak kaj bodo drugi mislili in rekli, to, to je važno.«

»Stric, kar bodo mislili in rekli ljudje, to je malenkostno. Bog pa tudi ve, zakaj je vse tako uredil in ne drugače. Glejte, saj že gredo.«

Res so prihajali po cesti. Mirko jim je hitel naproti in se veselo pozdravil z njimi. Stric pa je ostal na mestu in ni vedel, kaj bi.

Že so se približali. Nekoliko plašno so pa le gledale Ivankine oči. To je opazil Mirko, pa jo je prijel za roko in jo potegnil pred strica.

»Glejte, stric, naša Ivanka, naša mala Ivanka, izgubljena hči, se je vrnila.«

Stric je prožil desnico in stisnil njeno malo roko. Ogledal si jo je, od nog do glave. Zrastla je in se razvila v teh treh letih. Pa vsa gosposka je, bleda in resna. Boječe je vprašala:

»Saj me še poznate, stric? In tu, stric, sta moja prijatelja iz Hrvaške. Saj sem vam pisala iz Ivanjsela. To je Zlata in to je njen mož.«

»Glej jo, glej! Naša Ivanka. E, saj sem vedel, da nisi za nuno.

Izza vogla je pritekel Francek. Ko pa je videl neznane ljudi, je osupnil. Že se je hotel spet odmakniti, pa ga je poklical Mirko. Obotavljaje se je prišel bližje. Začudeno in vprašujoče je gledal od enega do drugega in se nazadnje zagledal v Ivanko. Šele ko se je zasmejala, jo je spoznal.

»Ivanka!«

»No, ali mi ne boš dal roke?« ga je vprašala in stegnila roko. Podal ji je roko od daleč, komaj sta se dosegla. Ivanka pa ga je potegnila bližje in ga poljubila na čelo.

»Ali si kaj priden, Francek?«

»Kadar spi,« je godrnjal stric pa ukazal dečku, naj da tudi onima dvema roko v pozdrav. Francek je ubogal in bilo ga je sram, da je bil ves neroden in neokreten. Še bolj ga je zmedlo, ko ga je tudi ona druga poljubila na čelo, čisto tako kot Ivanka. V zmedenosti je podal roko tudi Mirku. Ta se je nasmejal in jo stisnil.

Stric je povabil Ivanko in ostale v hišo. Francek je stekel naprej in planil v kuhinjo pred mater, ki je ravno lupila krompir:

»Mama, že gredo: Ivanka, pa še ena gospa in gospod in Mirko.«

Debelo je pogledala Mica sinčka, češ ali si znorel ali kaj. Preden pa ji je mogel Francek pojasniti in dokazati resničnost svoje trditve je zacopotalo in zaropotalo v veži od samih korakov. Toliko je še imela časa Mica, da je odvezala umazan predpasnik in ga vrgla v kot, pa so se odprla vrata in skozi nje so se usuli tisti, ki jih je napovedoval Francek. Prvi je vstopil Mirko, za njim Ivanka, pa ona dva tujca in za vsemi še France.

»Teta, ali me še kaj poznate?« je vprašala Ivanka in ponudila teti roko. Ta je segla v njo, pa le nerada. Bolj prisrčno je stisnila roke onima dvema tujcema, ki sta tako čudno zavijala, da jih ni skoro nič razumela.

Stric je odprl vrata v sobo in peljal goste noter. Posedli so okrog mize. Francek se jim je pridružil in čez čas še pet let mlajši Anžek. Teta Mica je prinesla na mizo kruha in sira.

»Bi rada bolje postregla, pa kaj, ko ni nič pri rokah,« se je opravičevala. Stric France je vzel vrč in se napotil v klet po sadjevca. Z njim je tekel Francek, Anžek pa se je pridružil materi, ki se je vrnila v kuhinjo. Naši znanci so ostali sami. Zlata je hitro omenila, da niso ravno hudobni ti ljudje in da ne razume, česa se je Ivanka tako bala. Namesto nje je odgovoril Mirko:

»Ono, česar se je Ivanka bala, šele pride. Zdaj je vse še pod vtisom nenadnega svidenja. Šele polagoma se bodo domislili, da tu ni vse v redu.« 

Mirko je imel prav. Če bi bila Zlata slišala teto Mico, kako se je repenčila po kuhinji, bi tudi verjela. Anžek pa, ki se ni spominjal nekdanje Ivanke, je neprestano spraševal, ali je to naša Ivanka, tista, ki je bila častita mati, zakaj se je vrnila, ali bo ostala tu? S tem je razburil mater do skrajnosti. Bila bi ga spodila, a k sreči je tedaj stopil France z vrčem, polnim sadjevca, in hotel v sobo.

Mica se je postavila predenj in uprla roke v bok. Ker ni hotela, da bi jo slišali oni v sobi, je govorila tiho, sikajoče:

»Kaj takega, kaj takega! Kaj pač poreko ljudje! Oh, ta sramota! Pa če že ni mogla ostati notri, naj bi ostala že kje drugje. Kaj vendar jo je prineslo sem, saj sem ji že takrat rekla, da so ji ta vrata zaprta. Pa ima debelo kožo. No, če misli, da bo zdaj kar tu in da bo igrala gospodična, se zelo moti. Kar pobere naj se! Ti, da je ne boš sprejel! Povem ti, da takoj zapustim hišo in vse, pa grem.«

Mož jo je pogovarjal, pa jo je s svojim ugovorom le še bolj razburil.

»Nune, sprijene nune ne maram pri hiši!« je skoro vpila vsa razjarjena.

»Saj ni nuna,« se je vtaknil Francek vmes. »Ravno takšna je, kakor je bila, samo bolj lepa je postala, taka, kakor so mestne gospodične.«

»Smrkavec, tiho bodi! Kaj ti veš?«

A dečko se ni dal ugnati, tem manj, ker mu je oče pomežiknil. Trdil je še dalje svoje in šele ko je mati segla po šibi, jo je pobral v kraj. Anžek pa se je za očetom zmuznil v sobo in se postavil pred Ivanko. Nasmehnila se mu je in ga pobožala po glavi. To mu je tako ugajalo, da je pa še povedal, kaj je malo prej rekla mama. Vprašal jo je, kaj je to: »sprijena nuna«.

Stric France se je zabaval z Dragotom in Zlato. Ugajalo mu je, da so se vse eno razumeli, dasi sta govorila čist odrugače. Včasih je moral sicer Mirko biti za tolmača. Mirko je poslušal z enim ušesom one tri, z drugim pa Anžeka in Ivanko. Slišal je tudi, kaj je mali vprašal. Prestrašen je pogledal Ivanko, a bila je mirna in je odgovorila:

»Sprijena nuna je nekaj grdega, zelo grdega.« Tedaj se je nagnil Mirko k dečku:

»Ampak to si zapomni, da Ivanka ni sprijena nuna, pa naj to trdi mama, ali teta, ali kdorkoli.«

Dečko je pokimal in se oklenil Ivanke.

»Jaz imam Ivanko rad in Francek tudi. Ko je Francek rekel, da Ivanka ni nuna, ampak lepa mestna gospodična, bi ga bila mama s šibo, če bi ne bil ušel. Toda Francek kar uide, njega mama ne dobi, samo ata, ampak ata ne tepe.«

Tedaj je prišla tudi teta Mica v sobo. Anžek je umolknil.

Teta Mica je segla med Mirka in Ivanko. Nekaj časa je poslušala one tri, ki so govorili ne samo z ustmi, temveč tudi z rokami in z glavo. Ker pa jih ni popolnoma razumela, ji je postalo dolgčas. Obrnila se je k Ivanki in jo začela izpraševati to in ono. Zatajila je svojo nevoljo; njen glas je bil skoro prijazen. Tako sladko ji je teklo z jezika, kot bi pila medico. Toda v tej medici je bil strup; vedno več ga je bilo. Zastrupil bi bil Ivanko srce, ga napolnil z jezo in sovraštvom, če bi ne bila zavarovana s protistrupom, z ljubeznijjo in razumevanjem. Če jo je le prehudo zabolela kaka bodica s tetinega jezika, se je ozrla v Mirka in njegov topli pogled je takoj ublažil njeno bolečino.

Nazadnje pa se je zdelo Mirku le preveč. Vtaknil se je vmes.

»Teta, nikar se toliko ne trudite! Ivanka je imela tri leta časa, da si je izprašala vest in se pokorila za svoje in tuje grehe. Nikar revici ne zagrenite prvo uro v domači hiši!«

»V domači hiši?« se je razhudila Mica. »To sem povedala že takrat, ko si je zmislila, da pojde v samostan, da ta dom potem ni več njen dom. Varovati moram hišno čast in naš ugled pred ljudmi.«

»Vidite, teta, stvar je takale: če tudi ne sprejmete Ivanke domov, bodo ljudje vseeno govorili o »Kranjčevi nuni«. Vam samim pa bi bilo bolj v čast, če se zavzamete za njo, kakor pa, če z drugimi vred zabavljate in ...«

»Saj ne rečem nič drugega, ampak kar je res. Tega pa ne sme zahtevati, da bi jo zdaj, ko nam je napravila toliko stroškov in še sramoto, da bi jo zato hvalili in nosili na rokah. Mi smo svoje storili: Preskrbeli smo jo za vse življenje. Če pa noče, naj le gleda, kako si bo služila kruh. Tu ostati pa ne sme!«

»Saj ne bom,« je odločno povedala Ivanka. »Ne bom vam v nadlego in ne v sramoto!«

Ne Mica in ne Ivanka nista zapazili, da govorita glasno in da so tudi oni trije prisluhnili. Stricu je bilo mučno. Rad bi bil nekoliko omilil ženino brezobzirnost, toda predobro je vedel, da ji ne sme nasprotovati, ako noče, da pride do hrupa in prepira. Zato je ubral diplomatične strune. Pripovedoval je o ljudeh, o njih jezičnosti in mimogrede omenil, da bi bilo vsaj zaenkrat dobro in pametno, če bi se ne kazala ljudem. Če ostane tu, bo jutri polna hiša radovednih babnic.

Tedaj je v hišo pritekel Francek. Pomignil Anžeku in ko je ta stekel k njemu, mu je nekaj pošepetal, pa spet odhitel. Anžek pa je prišel nazaj k mizi in pocukal mater:

»Mama, Francek je rekel, da pojdite v kuhinjo; sosedova strina so prišli.«

Mica se je takoj dvignila in odkorakala v kuhinjo. Anžek je tekel z njo. Stricu je takoj zrastel pogum, ko je žena odšla. Hudoval se je na ženske, ki vedno govorijo o krščanski ljubezni, a so polne sovraštva in prezira. Če bi bilo po njegovem, bi Ivanka lahko ostala vsaj do tedaj, da se ji posreči dobiti primerno službo. Pa ni nič. Res je on gospodar, ampak žena je žena; z njo se ne mara prepirati.

Zlata, ki je vse le napol razumela, ostalo pa uganila, je prišla stricu na pomoč. Povedala mu je, da pojde Ivanka nazaj k njeni materi.

Ta vest je strica razveselila in hvalil je Zlato in njeno mater, potem pa vse Hrvate. Čudil se je le, da Mirko nič ne ugovarja, ko je vendar prej odločno povedal, da bosta ostala tu, nalašč – ljudem na kljub.

Mica je odprla vrata in namignila Mirku. Ta se je dvignil in šel v kuhinjo. Stric pa se je obrnil k Ivanki:

»Če bi bila samo ti, to še ne bi bilo tako hudo, ampak zaradi tebe bo še Mirko slekel črni suknjič in to bo izzvalo strašno vojsko med tetami in strinami, ki so že štele, koliko maš bo bral bodoči kaplan zanje.«

Ko je Mirko stopil v kuhinjo, je stal nasproti svoji strini, ki je sopla ko kovaški meh od samega razburjenja. Njej ob strani pa je zdihovala teta Mica. Toliko, da je zaprl vrata za seboj, že se je usula nanj ploha:

»Kaj misliš vendar, kaj počenjaš? Kaj bodo rekli ljudje, če zvedo, da sediš ob eni mizi s to »nuno« in se razgovarjaš z njo. Ti si že skoro duhovnik, kaj če zvedo gospod župnik, kako se obnašaš?«

Mirno je odgovoril Mirko: »Gospod župnik že ve – sam sem mu to povedal in še veliko več.«

»Kaj, kaj si rekel?« je vreščala strina, a teta Mica je vila roke in obračala oči navzgor. Fant pa je zrastel pred njima. Ponosen, lep, neizprosen in odločen je bil, ko je povedal počasi in razločno:

»Rekel sem, da sem župniku že sam povedal, ne samo to, da se je Ivanka vrnila, ampak tudi, da jo bom pred vsemi in zoper vse branil in zagovarjal. Tako, zdaj veste.«

»Ti, ti, ki si bogoslovec, ki boš duhovnik, pa tako govoriš? Nazadnje boš še rekel, da je prav naredila?«

»Seveda, tako mislim in rečem, ker če tega ne bi mislil, bi je ne zagovarjal.«

»Ali Mirko!« se je vmešala Mica, »pomisli vendar, da s tem, ko zagovarjaš nuno, sprijeno nuno, oneščaš svoj stan.«

»Kakšen stan?«

»Duhovniški vendar!« sta vzkliknili obe naenkrat.

»Prvo: nisem duhovnik in nikjer ni zapisano, da bom. Drugič, če bi bil duhovnik, bi moral prav tako braniti ubogo revico, ki jo boste mrcvarili s svojimi jeziki, da bo joj!«

Sosedi sta se spogledali. V njunih očeh je gorela »sveta jeza«. Tudi obraza sta bila kar spačena od zgražanja. Mirko pa je stal miren in v svoji odločnosti ves junaški pred njima. To bi bili udrihali po Ivanki in še po njem, a njegov mir in predvsem njegov pogled, ki je gorel tako posebno, je krotil njune misli in izraze. Ni kazalo izzivati ga. Nekaj časa so kar vsi trije molčali. Potem je vprašal čez čas z rahlim nasmehom:

»Ali želita še kaj? Ljubši so mi prijazni obrazi mladih žensk notri – pokazal je v sobo, – kakor pa ...«

»Kot pa pošteni obrazi kmetskih žen – ha!« Mica je kar kipela v jezi. Strina pa je sopla.

»Ničesar več ne želim vedeti. Če še enkrat zineš, potem vem, da boš rekel, da greš tudi ti raje med sprijene, kakor med poštene ženske.«

»Uganili ste strina, tako je. Hvala vam, da ste vi izrekli, kar sem že imel na jeziku.« Tako jima je zabrusil, se obrnil in odšel v sobo nazaj. Na obrazu se mu je poznalo, da je razburjen, dasi se je očividno trudil kazati se veselega. Vprašujoče se je ozrla Ivanka v njega, toda samo mimo grede ji je stisnil roko in se vsedel k njej. Stric, ki je uganil, kaj je bilo pred tem v kuhinji, je vprašal kar naravnost:

»Ali so te dobile ženske v pest?«

»V pest ne, v žolču me imajo.«

Ivanki je postajalo mučno, dala je znamenje Zlati. Začeli so se poslavljati. Ko so šli skozi kuhinjo, je bila strina še vedno tam, očividno v živahnem prerekanju z Mico. Ivanka je obstala. Ni vedela, ali naj pozdravi strino ali ne. Toda ni hotela biti nevljudna. Stopila je k njej in jo pozdravila.

Strina je nekaj zamrmrala v odgovor, a roko je prezrla. Mirko, ki je stal za Ivanko, je to seveda videl. Prijel je dekle za roko in jo potegnil za seboj.

»Pojdi, Ivanka, čemu se ponižuješ?«

Odpeljal jo je za onimi tremi, ki so medtem stopili na dvorišče. Stric France jim je razkazal hlev, goveda, konje, svinjak in še ostale prostore. Z zanimanjem sta si vse ogledala Zlata in Drago. Ivanka je bila vendar le preveč razočarana, da bi jo zanimalo vse to, saj to ni več njen dom. Mirkotu pa je bilo tako vse znano. Še vedno sta se držala za roke in počasi sledila onim trem. Ko so šli mimo oken, sta se oba naenkrat spomnila one noči, lepe in nepozabne. Mirko se je ozrl okoli. Nikogar ni bilo v bližini. Oni trije pred njima se tudi niso ozirali nazaj. Pod znanim oknom se je nagnil k njej in jo poljubil.

Mislil je, da ga nihče ni videl, pa ga je vendar videl nekdo. Izza plota je kukal mali Anžek in vse natančno videl. Nič slabega ni mislil dečko, saj je bil nedolžen. Takole je modroval: Mirko je dober fant, vsi ga vedno hvalijo, torej je dobra tudi Ivanka; kajti dober človek ima rad dobrega človeka. Mirko ima Ivanko gotovo rad, drugače bi je ne poljubil. Sklenil je, da to pove mami, da bo nazadnje le spoznala, da je Ivanka Ivanka, ne pa nuna. Odhlačal je takoj v kuhinjo in se postavil moško pred mamo in strino. Modro je razložil, kako in kaj je videl in kaj misli. Pa jo je skupil. Mama je segla po šibo. Komaj je ušel. V veži je trčil skupaj s Franckom. Pocukal ga je za rokav in skupaj sta jo ucvrla ven. Tu sta si bratca zaupala današnjo smolo in ugibala, zakaj je pač mama danes tako radodarna s šibo. Pravzaprav je bilo vse to samo Anžeku neumljivo. Francek je bil le nekoliko prebrisan, da si je skrivnost razrešil. Ko mu je bratec povedal še o poljubu, je kar vzkliknil: »Juh, to bo lep par!« Pa se je spomnil, da ga mali Anžek še ne more in ne sme umeti. Razlagal je torej modro in prizanesljivo:

»Veš, Ivanko imam rad in Mirko tudi – to sta dva in dvema se reče – par.«

Tako je rekel Francek, pa odšel nazaj v hišo in v kuhinjo. Bil je namreč silno radoveden, kaj se menita mama in strina. Ti dve sta bili tako zelo razburjeni, da dečka niti opazili nista, tem manj, ker se je delal na vso moč malomarnega za njun pogovor. Iskal je nekaj po omari in se potajil. Tako je slišal silne zanimive stvari, da je pozabil delati se ravnodušnega. Pustil je omaro, v kateri ni tako nič bilo zanj, in se počasi splazil k mizi in to poslušal z ušesi, očmi in celim obrazom. Še usta je široko raztegnil. Pa se je spozabil in vzkliknil nekaj vmes. S tem je opozoril mater in strino na svojo navzočnost. Mama bi ga spet zapodila, če bi je strina ne prehitela z novim domislekom.

»Ti, veš kaj, poskusiva pregovoriti Ivanko, da gre, od koder je prišla, in da se odreče Mirku. Naj jo Francek pokliče.«

Mica je pokimala in ukazala dečku, naj pokliče Ivanko, ampak tako, da ne bodo vsi slišali. Francek je ubogal brez ugovora, kar se je le redko zgodilo. Tekel je okrog hiše in zagledal očeta in ostale na vrtu, kjer so si ogledovali drevesnico in čebelnjak. Toda namesto Ivanki je pošepetal Mirkotu, da naj Ivanka pride v kuhinjo. Mirko je dečka ostro pogledal in ga zadržal:

»Zakaj pa, čemu?«

Dečko je zmajal z glavo, obenem pa objel Ivanko s pogledom, v katerem je bilo pomilovanja in sočutja, pa tudi nekaj, kakor spoznanje je sijalo iz njegovih oči.

Dvignil se je na prste in se oprijel Mirka. Ko je ta nagnil glavo tako nizko, da je mali z usti dosegel njegovo uho, mu je zašepetal:

»Mama in strina sta jezni, hudo jezni in ves čas se kregata nate, še bolj pa na Ivanko. Anžek jima je povedal, da si ti Ivanko prej poljubil tam na dvorišču. Nikar ji ne pusti v hišo! Če je mama jezna, kar šibo drži, pa tepe, kar in kogar doseže.«

Mirko je pokimal dečku: »Si že priden fantek, ker si mi vse po pravici povedal. Kadar bom zdravnik, ti bom kupil kaj lepega in čisto zastonj te bom ozdravil.«

»Torej ne boš gospod, ampak zdravnik? Aha in Ivanka bo zdravnica.« 

Zasukal se je na peti in plosknil z rokami: »Juh, to bo par!«

Mirko je povedal Ivanki, kar mu je sporočil Francek.

»Ali naj grem?« je vprašala.

»Kaj še! Saj si lahko misliš, da te ne čaka nič dobrega. Najbolje, če obrnemo vsem skupaj hrbet.« Obrnil se je k onima dvema.

»Ali gremo še k Dravi?«

»Saj res!«

Poslovili so se od strica in se hitro odpravili. Veselo in lahkotno so hiteli čez travnik in se izgubili v daljavi med njivami. Ugajali so stricu mladi cvetoči ljudje. Spomnil se je lastne mladosti. Ne tako očarljiva, ko ona mlada Hrvatica ali tako gosposka ko Ivanka, pač njegova Mica ni bila, a vseeno – lepa in postavna je bila. Nikoli ne bi verjel, da bo tako sitna, kakor je. No, pa druge so še bolj sitne, kakor na primer soseda. Ta šele, ta! Vsa sreča, da je tako debela, da se s težavo obrača. Da bi ji vsaj tudi jezik malo otekel! Sicer se bo Mirku slabo godilo. Čedno se je vse to obrnilo. No, če bi bil on Mirko, bi enako napravil. Lep par bo, da malo takih.

V teh mislih ga je zmotil Francek, ki je priskakal nazaj.

»Kaj ne, ata, Mirko ne bo župnik?«

»Kako pa ti to veš,« se je čudil oče. Dečko je napravil prebrisan obraz.

»Hm, saj sem že velik in vem, da ne more biti župnik tisti, ki ima dekleta rad.«

»Kaj ti roji po glavi? Abecednik vzemi, pa uči se raje, da ne boš delal sramote s svojimi izpričevali.«

»Oh, ata, saj vedno pravite, da knjige človeku samo glavo zmešajo. Sramoti pa človek tako ne uide. Ako nič ne znaš, si v sramoto, če pa veliko znaš in si pameten, kakor sta Ivanka in Mirko, pa od same učenosti spet zagaziš v sramoto.«

Tako je modroval Francek in oče je bil kar ponosen na tako pametnega sinka. Bolj kot kdaj je verjel, da v knjigah ni nič pametnega, saj se vidi. No, pa nazadnje je le srečala pamet tudi onadva, če jih je – hm?

Oni štirje pa so hiteli čez polje in gozd jih je sprejel v svoj prijeten hlad. Na sončnih posekah so zorele jagode. Kot otroci so se usuli nanje. Pa le za šalo. Drago je dal svoje Zlati in Mirko Ivanki.

Tako so se mudili in dolgo je trajalo, preden so prišli do Drave. Čisto doli do struge so splezali, dasi je Zlata žugala, da bodo na kameniti poti polomili noge ali vsaj izgubili podplate.

Ko so pa prišli v globel in je pred njimi valovila in drla kalna Drava, je tudi Zlata priznala, da je bilo vredno truda. Ivanka se je naslonila na Mirkovo ramo.

»Glej, Mirko, ali ni najina usoda podobna tej deroči reki?«

Položil ji je roko čez ramena in jo privil k sebi:

»Saj, podobna je reki, a tudi ta deroča reka se zliva v mirno morje.

Dve leti pozneje je bilo. Mirko in Ivanka, ki so jo zdaj vsi klicali za Dragico sta se spet sprehajala ob Dravi, toda ne ob deroči koroški Dravi, ampak ob oni tiho valujoči pri Ivanjselu.

Menila sta se o najnovejšem dogodku, o mali Zlatini hčerki, ki sta jo zjutraj nesla h krstu, o mali Dušici. Veselila sta se sreče mladih roditeljev.

Kdaj bosta sama tako srečna? Mirko je vzdihnil ob tem vprašanju. Ivanka pa ga je potolažila. Še tri leta; dve leti sta že minili. Kako hitro! Tem lepše bo potem, tem bolj bosta znala ceniti tiho družinsko srečo.

Prišla sta do sence. Ivanka je pogrnila ogrinjalo, ki ga je nalašč vzela s seboj in sedla sta. Poleg sebe je položila debel zvezek. Mirko ga je opazil in vprašal, kaj je v njem. Vzela je zvezek v roke in ga odprla.

»Moji spomini, če te zanimajo.«

Nagnil se je bližje, ji položil roko preko rame in tako sta čitala – čitala.

Sonce se je nagnilo k zatonu, ko je Ivanka obrnila zadnji list. Tedaj je dvignil Mirko svoj temni pogled k njej. V njem se je zrcalilo občudovanje in neizmerna ljubezen.

»Dragica, ti si umetnica, resnična umetnica. Kdo te je naučil tako pisati?«

Dragica – Ivanka, je naslonila glavo na njegovo ramo, dvignila sinji sanjavi pogled k njemu in rekla tiho:

»Trpljenje in ljubezen!«