Sestra Ana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sestra Ana. Vojna črtica k sliki.
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/44 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sestra Ana je vrtela vreteno na vodnjaku in nalivala vodo. Njen obraz je bil truden, upadel in bled. V rokah je čutila še komaj toliko moči, da je dvigala vedro.

Nad pokrajino je žarelo nebo. Svetloba se je odbijala od zagorelega obraza sanitejskega vojaka, ki je zbijal in popravljal nosila. Vsem se je nekam mudilo, v vseh je trepetalo živelo mučno pričakovanje.

Nebo je žarelo, krvavordeči žarki so se pršili pod oblaki in razsvetljevali temo, gozdove in travnike, kjer so ležali sveži grobovi, razvaline, strta kolesa vozov in porezane žične ograje.

Sestra Ana se je zazrla v daljavo, odkoder so še bobneli topovi, kjer je še vedno v rani jutranji uri divjala bitka. »Mesto gori!« je vzdihnila. »Franc, ali gori?« je vprašala četovodjo, kakor bi pričakovala novega odgovora.

»Seveda gori; zakaj bi pa ne gorelo? Vse naj zgori!« je dejal in naglo odšel. Za njim so hiteli drugi nekam v grozno noč.

»Mesto gori!« Bog, kaj to pomeni! Tam je njen brat, mlad praporščak, poln poguma, življenja, brez strahu in trepetom pred smrtjo.

V mestu pa je divjala ponočna bitka, nad njim so se razletavali šrapneli; zdelo se je, da se vrši vse nekje v razžarjenih oblakih, da treska, da vrši nad poljano nevidna nevihta, ki je raditega še bolj grozna.

Na poljani se je nekje boril njen brat, njen najdražji zaklad na svetu, njen ponos, vse njeno upanje.

Ko je odšel v vojsko, je bila sama, sama kakor list na veji; stopila je v službo Rdečega križa in od takrat šla vedno za korom, v katerem je služil brat.

In ko se ropotali topovi, je stregla, obvezovala, nosila vode, pisala umirajočim zadnja pisma na starše, na ženo, na brate in sestre, na otroke. »Sestra Ana,« jo je klical marsikateri v zadnjih hipih, »ta prstan izročite ženi, to pošljite sestri« ... Moj Bog, in zdaj gori mesto pred njo in pred mestom je njen brat! — Saj ni prvič v boju, a nocoj ji je srce polno težke slutnje, grozne tesnobe: pred mestom je v boju med gorečimi hišami njen dragi, ljubljeni brat. In to nocoj, ko tako strašno gore oblaki nad pokrajino.

»Ne sanjarite, sestra!«

Preplašeno se je ozrla, postavila vedro na tla in si poškropila lice s hladno vodo. Za hip se je zavedla, nato jo je obšel mučen nemir in občutek brezmejne, brezzavestne osamelosti. Naslonila se je na vreteno in začela ihteti.

»No, no, kaj pa je?« je vprašal osorno zdravnik za njo, V njegovih besedah je bilo ostro povelje: »Zdržati, zdržati do zadnjega diha!«

Kmečka hiša, kjer so pripravili obvezovališče, je bila polpodrta, le v veži je stala dolga miza; pod je bil ves krvav od ranjencev in operacij prejšnjega dne. Dva vojaka sta strgala krvave strjene mlake z desk.

»Ali še Vi omagate?« je povzel zdravnik. »Nocoj pridejo ranjenci, in vse sestre— bolne, objokane, brez volje in moči. Sestra Ana, vsaj Vi morate zdržati!«

»Bom! — Saj ni nič, gospod doktor. — Samo majhna slabost — prešlo bo« ...

»Prav! — Še samo Vi ste!«

Res, tri sestre so obolele in so morale nazaj, četrta je bila zadeta od krogle.

»Najbrž niste večerjali! Zato Vas je tako prijelo.« Samo majhen kos kruha je še imel, sestra Ana ga je mrvila s slastjo, kakor bi bil najboljši kolač.

»Ali nisem dejal?« je rekel zdravnik. »In sedaj vse moči skupaj. Če mi še Vi zmanjkate, je vsega konec. In danes bo treba tisoč rok več nego kdaj prej. Ali ste bolni?«

»Ne, gospod doktor!« Samo za ... za brata me skrbi ... Je tretji kor že v boju?«

»Kaj? — In Vi že zvonite, preden je fant v boju? Četudi bi bil, ali mora ravno pasti ali kaj? In zmerom so se vrnili iz boja fantje, ki se jim ni nič zgodilo. Moja dva sta tudi tam nekje — včasi sicer pogledam napise nad svežimi grobovi, če že spita ...«

»Gospod doktor!«

»In kaj pa je. Vojska je vojska, vojska ... In brat! — Ali mu kaj pomaga, če se stopite v solzah. Čakajte! Vnaprej jokati ni varno; če fant ne pade, Vas bo sram. — Že spet znova in od te strani!« je naglo premenil pogovor. Čisto blizu so začeli tresti ozračje topovi, na vzhodu se je zorilo. Nato je poseglo vmes prasketanje strojnih pušk. Sij nad pokrajino je pojemal v mladem jutru.

Oddelek sanitetnih vojakov se je vrnilo brez ranjencev: Sovražnik je zasedel višine in obstreljeval fronto s strojnimi puškami, da ni bilo mogoče blizu.

Sestra Ana je šla v malo čumnato, tam sedla onemogla na stol in naslonila glavo na slamnato posteljo.

Zunaj so pa divjale mimo po cesti nove čete kakor morje. Ropot koles, klopot kopit, koraki tisočerih, polk za polkom ... Med prahom in smradom so drveli avtomobili, nad bojiščem brneli aeroplani. Povelja, klici, kriki, smeh, težki udarci granat, a tam nekje pred mestom se je boril mlad junak — njen brat.

Hrup in ropot sta jo zbudila iz tope zamišljenosti. Lazaretni pomočnik jo je klical. Stekla je po stopnicah. Bili so prvi lahko ranjeni, ki so si sami pomagali iz boja k obvezovališču. Rane niso bile nevarne; kar so pravili, je trgalo sestri srce.

»Kakor travo so nas kosili,« so pripovedovali, »kakor snopje so padali. Pri nekaterih regimentih ni več nobenega oficirja. Pri šesti, petnajsti kompanijr ni več človeka ... Vse mrtvo. Pred mestom so grmade mrličev nakopičene kakor v skladovnice ...«

Sestra ni rekla besede, samo čakala, da kdo zine kaj o bratovem polku. Nihče ni nič vedel. Odgovarjala je samo na doktorjeva vprašanja, drugače je nežno prevezovala, izpirala rane in spet zavezala.

Dva vojaka sta prinesla težko ranjenega. Kos granate mu je odtrgal desnico. Stopila je bliže, da bi odrezala rokav. Stresel jo je mraz: na suknji so bili našitki polka, pri katerem je služil brat.

»Prokleto!« je mrmral zdravnik pri operaciji. Ranjenec je krčevito stiskal z levico sestrino roko, dekle je tiščalo zobe skupaj, da ne bi zavpila prevelike groze, ki jo je prevzela.

Nato se je začelo. Renjenec za ranjencem, tu roka, tam noga; zdravnik je rezal, sestra obvezovala.

Bilo je že štiri popoldne, ko so topovi za hip ponehali, za pol ure je začela strašna kanonada — zadnji napad. Kakor bi se bile razklenile vse peklenske moči, se je zemlja tresla, divji kriki so se razlegali na bojišču, sledil je bajoneten naskok, nato so nehali brubati topovi ogenj iz žrel. Proti večeru Naš aeroplan sestreli laški zrakoplov »Citta di Ferrara«. je sovražniki bežal.

Na bojišču so ostali ranjenci. Prinašali so jih na obvezovališče, razbite, krvave, razkosane. Sestra Ana ie vedno z večjo bojaznijo šla od ranjenca do ranjenca. »Zdaj, ta je,« si je mislila pred vsakim, ki je imel našitke bratovega polka, »zdaj je moj brat.«

Brata nikjer!

»Usmiljeni Bog, kje je? Ali je živ, ali je mrtev?« Šla je od ranjenca do ranjenca, obvezala je vestno vsakega in ga izročila vojakom, da so ga peljali naprej v zasilno bolnišnico.

Kmalu je prišel odposlanec in sporočil, da je bolnišnica že polna.

»Potemtakem morajo pač tu ostati!« je rekla sestra Ana. »Skedenj, hlev in šupo bomo priredili za lazaret.«

Natresli so slame, pregrnili cunje in nanje položili reveže, enega zraven drugega, ranjenega sovražnika poleg domačega vojaka, sami ubogi ljudje, ki so se krivili od samih bolečin in stokali.

Sestra Ana je šla od enega do drugega, tolažila, mirila, močila s hladno vodo pekoče ustnice in brisala mrzel pot z bledega čela.

»Samo da ne bi vpili tako pretresujoče, « si je mislila in stisnila senci. Ranjenci so pa stokali in vekali kakor otroci. »Moj Bog, moj Bog, pomagajte!«

Pomagala je, tolažila in brisala pot. Vedno, vedno jo je spremljala mučna misel: »Kje je brat? — Bog ve, ali me kliče ranjen na pomoč, ali je padel?«

Venomer so prihajali novi ranjenci, stokanje in vpitje v mrzlici, pod doktorjevim nožem je rastlo hip na hip. Mračilo se je, doktor je poslal po pomoč v bližnji lazaret,

»Josip!« je vpila sestra Ana za vojakom, ko je sedel na kolo. »Poslušajte, če Vam je mogoče, povprašajte v lazaretih, ali je tam praporščak Edvard Rolnik, saj boste? Moj brat je!« ,...

»Bom, sestra Ana! bom,« je prikimal in odbrzel v noč.

Lazaret je ovila tema. Vojaki so prinesli zadnjikrat ranjence, Kar je ostalo — stokajočih revežev na polju, so morali čakati jutra.

Začela se je groza in muka noči. Doktorjev obraz je kazal otopelost, prišel je k vodnjaku, da si oblije glavo, stegnil je roke, globoko vdihnil večerni zrak in se vrnil nazaj med trpine.

Sestra Ana je klečala ob mladeniču tam v kotu in mu močila ustne. Polglasno, z zaprtimi očmi je šepetal:

»Sestra, ali bom umrl?«

»Ne, prijatelj moj, ne! Vse bomo storili, da Vas otmemo.«

»Samo ne umreti, ne umreti!« je jecljal.

In koliko jih je vpilo! Tam je eden v mrzličnih blodnjah še vedno napadal sovražnika, vpil, se smejal, klical in se jezil, tu je drugi jokal in klical otroke. Iz vseh kotov je prežala smrt; mnogim so bile oči osteklenele. Sestri je groza pila zadnje moči.

Stokrat je prisluhnila, če prihaja Josip; kadar je prišel sanitejec skozi vrata, ji je zastalo srce.

Slednjič — bila je polnoč — je zaropotalo zunaj kolo, Josip je obstal na pragu in si brisal pot.

»Kje je brat?« je vzkliknila sestra.

Vojak je pomolčal, kakor bi ga nekaj dušilo. »Brat? — Praporščak Rolnik leži v lazaretu nezavesten,« je polglasno dejal. »Sestra je dejala ...« pomolčal je spet, kakor bi čakal besede. » ... je dejala, da ne dočaka novega večera ...«

Sestra Ana je obstala bleda, brez moči in glasu, roke so ji padle ob strani. Nato je kriknila in hitela v šupo:

»Gospod doktor, prosim nekaj ur dopusta!«

Doktor se je ozrl:

»Kaj hočete?«

»Gospod doktor, moj brat leži v bližnjem lazaretu ... mogoče se še zave ... Jutri umre ...«

»Tukaj! —« je pokazal na ranjence. »Tam v skednju jih je mnogo, ki umrejo jutri ... Čisto gotovo umrejo, če jih zapustite. «

»To niso — moji bratje!« je dahnila.

»Vi se vendar imenujete sestra!«

Pogledala je doktorju v oči, povesila obraz in odšla. Sto oči se je vprlo nanjo, ko je stopila v skedenj.

»Sestra, sestra!« je klical najmlajši v kotu.

Dvignila je njegovo glavo v naročje in mu božala čelo in lice. Obraz mu je gorel v vročici, ustne so šepetale tiho in polno zaupanja.

»Sestra ... sestra« ...

Glava mu je omahnila, par sunkov je pretreslo njegovo telo, srce mu je nehalo biti. Sklonila se je nad njegov bledi obraz in ga poljubila na čelo.

»Brat moj mali!«

Na pragu je obstal zdravnik, a ni rekel besede. Obrnil se je tiho in mirno in čutil, da ga peče nekaj v grlu.

Ranjenci so klicali:

»Sestra ... sestra ...«