Sestanek (Vera Albreht)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Sestanek
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Sestanek, str. 16-18, Mi gradimo, 1950.
Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sestanek

Da pomagajo v petletki,
so se zbrali gostje reki.
Pod grmičem sred poljane,
pajk pozdravi goste zbrane:
»Dolgonogi smo plezalci,
v temnih kotih skriti tkalci,
tenke niti bomo tkali,
v mreže muhe vse pobrali.
Danes vsak ima svoj plan,
naj naš rod ne bo zaspan.«

Obložena s cvetnim prahom
je čebela priletela,
z enim samim je zamahom,
vrhu cveta obsedela:
»Me od zore pa do mraka.
bomo skupaj med zbirále
in za pridnega otroka,
ves presežek svoj oddale.«
Po stezicah izkopanih
cel odred je mravelj zbranih;
»Me smo delavke in vemo,
kaj vam obljubiti smemo.
Z listov jablan obirále
bomo črve, uške male,
da bo sadje obrodilo
in pod težo se šibilo.«
Krt prileze na svetlino:
»Jaz rudar sem z vso družino.
Križem zemljo bom prekopal,
vse golazni jo izropal.«

Še kobilica v lahnem skoku
se pognala je in v loku
vrhu bilke je obstala
in jim to obljubo dela:
»Da sena bo in otave,
se ogibala bom trave.
Ker sem skočna in vesela,
fizkulturo bom prevzela.«

Prav od daleč tanka osa
za nameček je dodala,
da koristna bo postala:
ko bo tolsta hruška zrela,
bo v puščavo odletela…
Pa so rekli: »Ta je bosa!
Vsi predobro jo poznamo,
v svoji sredi ne priznamo!«

Opombe urednice[uredi]