Sergej (Tomaž Šalamun)
| Sergej Sončni voz Tomaž Šalamun |
| |||||||
Štokrle je bil umazan od penicilina, premoga in
lutk. Oblaki so se spuščali skozi
gredo. Jaz sem odmikal in pomikal risarski
šilček. Odcep je odcep. Galline, ki se
odločijo ne več bdeti, odnese tok.
Parkrat še zrolajo svoje rokavičke na splav,
ampak to bolj iz spomina. Krokodili se
še umikajo. Najprej ne opazijo. Potem se
krokodil spet spomni, kako je raztrgal
konja, spomni se čofotanja in sončnega
vzhoda in malo poskusi, če je splav
mehak. Ni glinenih robov. Ni cementa.
Ni proda. Ni lusk in štorov. Ni v
zemljo zabitih kosov oblačil. Preselil
sem se. Zdaj veslam po Ljubljanici in
razmišljam, da ne vidim več okna. Iz
gradu je prišel in potrkal nanj. Tudi
Crimsonu je označil rez. Moja belina je
okrogla, njuna v zvoku. Spomnim se,
kako sta si z Juretom delila rob. Usmrčen
sem bil proti jutru. Slečen življenja,
lahek. Mleko mi je še puhalo iz oči in vrtelo
kroglice, ki niso več registrirale niti račjih
tačk. Penelopa je izprosila izmik za britje.