Sergej (Tomaž Šalamun)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sergej
Sončni voz
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Štokrle je bil umazan od penicilina, premoga in
lutk. Oblaki so se spuščali skozi
gredo. Jaz sem odmikal in pomikal risarski
šilček. Odcep je odcep. Galline, ki se odločijo ne več bdeti, odnese tok.
Parkrat še zrolajo svoje rokavičke na splav,
ampak to bolj iz spomina. Krokodili se še umikajo. Najprej ne opazijo. Potem se krokodil spet spomni, kako je raztrgal
konja, spomni se čofotanja in sončnega vzhoda in malo poskusi, če je splav mehak. Ni glinenih robov. Ni cementa.
Ni proda. Ni lusk in štorov. Ni v zemljo zabitih kosov oblačil. Preselil sem se. Zdaj veslam po Ljubljanici in
razmišljam, da ne vidim več okna. Iz gradu je prišel in potrkal nanj. Tudi Crimsonu je označil rez. Moja belina je
okrogla, njuna v zvoku. Spomnim se, kako sta si z Juretom delila rob. Usmrčen sem bil proti jutru. Slečen življenja,

lahek. Mleko mi je še puhalo iz oči in vrtelo kroglice, ki niso več registrirale niti račjih tačk. Penelopa je izprosila izmik za britje.