Sergej (Ivan Lah)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sergej
Ivan Lah
Izdano: Domovina, 1927
Viri: št. 4, 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko se je tiste dni pred božičem raznesla po vasi novica, da se vrača sosed Andrejec iz ruskega ujetništva, je nastalo po vsej vasi pritajeno šepetanje in nejasno ugibanje, kajti ženske so že davno mnogo premišljevale o tem, kaj se bo zgodilo, če se vrne. Povedal jim je to nenadno vest sosed Miklavž, ki je bil prejel pismo iz Rusije. Prišel je tudi k sosedi Andrejki, ko se je zmračilo, in ji je rekel: »Andrejec se vrača, ne vem, kaj bo.« Pri tem je pogledal Sergeja, ki je stal ob peči in je nezaupno gledal zamišljenega soseda. Andrejka je zajokala in se sesedla na klop.

»Kaj morem za to,« je rekla, »naj pride. Saj je tu njegov dom.«

»Dom že, samo zaradi dečka ...« se je čehljal sosed Miklavž in ni vedel, kaj bi rekel.

Sergej se je stisnil k materi in ni vedel, zakaj joka. Bilo mu je pet let in ni mogel razumeti, kaj se godi okoli njega. Le to se mu je zdelo, da je pri njih drugače nego drugod, kajti drugod je bilo po hišah mnogo ljudi, moških, žensk in otrok, onadva pa sta živela sama in mati je večkrat jokala. Morda je jokala zato, ker je bilo v hiši tako prazno. Toda zdaj je rekel sosed Miklavž, da se nekdo vrača, in mati zopet joka. Skoro grdo je pogledal soseda Miklavža, ki je še vedno stal sredi hiše in nekako v zadregi premišljal, kaj bi rekel.

»Jaz pravim, ko bi otroka kam dala ... vsaj za nekaj časa, da se privadi ...«

Sergej je čutil, da ga je stisnila mati k sebi, kakor da ga hoče braniti.

»Nikamor ga ne dam,« je rekla odločno, »moj je – in naj stori, kar hoče.«

Sergej se je ustrašil besedi, ki jih je le napol razumel, in se še bolj privil k materi.

Sosed Miklavž je pomaknil kučmo nekoliko na stran in rekel:

»Kakor veš ... Meni je vseeno, samo da bi ne bilo nesreče.«

In je odšel s težkimi koraki.

Sedaj je tudi Sergej zajokal, ne da bi vedel, zakaj.

»Kaj pa hočejo?« je vpraševal.

»Vzeti te hočejo,« je rekla mati, »a jaz te ne dam.«

Sergej ni razumel, zakaj ga hočejo vzeti, samo čutil je, da so na svetu hudobni ljudje, ki hočejo materam jemati otroke.

Mati mu je govorila s čudnimi nerazumljivimi besedami: »Ti nič ne veš, dečko moj, ti nič ne veš, a zvedel boš vse. Vem, da te drugi ne marajo, a jaz te imam rada. Tudi ti me imaš rad, kajne, da me boš imel zmeraj rad!«

»Zmeraj, zmeraj,« je pritrjeval Sergej in se mu je zdelo, da je tako močan, da bi ga nikoli ne mogli odtrgati od matere.

Mati si je obrisala solze in odhitela v kuhinjo, Sergej pa je ostal sam v mraku pri peči in je premišljal, zakaj bi moral iti od matere, ki ga je ljubila. Odslej je Sergej čutil, da ga gledajo vaščani drugače nego prej, in da si povsod šepetajo starejši ljudje čudne pogovore med seboj. Celo otroci so se mu umikali in ga od daleč klicali:

»Sergej, Sergej!«

On pa je hodil okoli hiše in tekal za materjo, ki je opravljala razna dela in ni govorila z nikomer. Bal se je, da ne bi odkod prišli neznani ljudje, ki bi ga odtrgali od nje.

*

Nekega večera je prišel po stezi za vasjo velik mož v slabi zakrpani obleki, v velikih čevljih, s čepico na glavi in je zavil naravnost proti hiši. Sergej je stal na pragu in ko je zagledal neznanca, je pobegnil k materi, ki je kuhala pred pečjo. Objel jo je ves prestrašen in zaklical:

»Mama, nekdo gre.«

Tudi ona se je prestrašila, vzela ga je za roko in je hotela pobegniti, toda medtem se je že na vratih pojavila velika črna senca.

»Dober večer!« je rekel temen glas in nekdo je krepko stopil v vežo.

Andrejka je odložila Sergeja in je odhitela iz kuhinje.

»Bog daj,« je rekla, »ali si ti?«

»Jaz sem,« je odgovoril glas in črna senca je stopila par korakov naprej. Sergej je zatrepetal v strahu za mater, toda ko je slišal njen mirni glas, je obstal in zadržal jok. Videl je, kako se je mati približala tujemu človeku, kako jo je tuji človek objel in ona je izginila v njegovem objemu. Potem pa ni slišal drugega kakor njen tihi jok.

»V hišo pojdi,« je rekla čez čas, »gotovo te zebe in lačen si.«

Tuji mož je odšel s počasnimi težkimi koraki v hišo, mati pa je vsa objokana prihitela v kuhinjo in je dvignila Sergeja na ognjišče:

»Nič se ne boj,« je rekla, »le tukaj sedi pri meni!«

Sergej je sedel na valjar in gledal v ogenj, ki je plapolal v peči. Dvoje loncev je stalo ob ognju, v njih je vrela voda in prijetna toplota je žarela iz peči.

Medtem pa so prišli sosed Miklavž in drugi sosedje ter sosede in vsi so že na pragu spraševali:

»Ali je prišel? Torej vendar res?«

In so šli v sobo, kjer se je čul glasen govor ljudi. Sergej je poslušal zamolkle glasove in radosten ženski smeh, pa se mu je zdelo, da spada tuji človek, ki je prišel, v to hišo, ker so tudi v drugih hišah moški in ženske. Videl je, da so ga prišli sosedje pozdravljat, torej je gotovo prišel odkod daleč in se vrnil domov. Mati je prinesla iz omare klobase, vzela je iz peči žerjavice in je položila ponev nad njo. V ponvi je zacvrčalo in prijetna dišava je napolnila ves prostor. Sergej je videl, da bo mati postregla tujcu s cvrtjem. Ko je pripravljala jed, je tiho ihtela in si brisala solze.

Sergej ni mogel razumeti, zakaj mati joka, ni vedel, ali joka od radosti ali od žalosti. Zdelo se mu je, da ni žalostna. Jed je bila gotova, mati jo je dala na bel krožnik in jo odnesla v hišo, kjer je bilo še vedno polno ljudi. Slišal je njen glas med drugimi. Videlo se mu je celo, da se smeje, in strah je izgineval iz njegovega srca. Nerazumljivo mu je bilo, da ga mati ni vzela s seboj v hišo. Zakaj nihče ne vpraša po njem, kakor da ga ni pri hiši?

Kmalu sta prišli dve sosedi iz hiše in sta ga zagledali pred pečjo na slabo razsvetljenem ognjišču.

»O, Sergej, ti si pa tukaj, Sergej, ubogi otrok, nič se ne boj! Kaj moreš ti za to!«

In sta odšli skozi vežo v noč.

Sergej je sedel mirno in premišljal, zakaj bi se bal. Ali je prišel tuji mož ponj in so ga pregovorili, da je postal dober in ne bo storil žalega ne njemu ne materi. Tako je presedel ves večer: ljudje so hodili iz hiše in v hišo in so ga prijazno ogovarjali. On pa je molčal. Prišla je mati, prinesla mu je cvrtja, ki je ostalo na mizi, nalila mu je skodelico kave in je rekla veselo:

»Sergej pojde spat. Kajne, takoj pojdeš spat. In jaz pridem za teboj.«

Sergej je snedel dobro cvrtje, s sladkorjem posuto, izpil je kavo in ko ga je mati vzela v naročje, jo je objel okoli vratu in jo držal tako, dokler ga ni položila v posteljo, ga pokrila in prekrižala, poljubila in rekla:

»Tako, zdaj lepo zaspi, dečko moj, in nič se ne boj, saj si moj, saj te imam rada.«

Nato se je vrnila v sobo, kjer so se še dolgo slišali veseli glasovi.

Sergej pa ni zaspal, solze so mu silile v oči in ves čas se je bal, da bo ostal sam in ne bo nikogar, ki bi ga imel rad. Končno je zaspal v težkih mislih.

*

Sergej se je rodil ob času svetovne vojne, ko je bil po vsem svetu hrum in šum ter so vlaki odvažali dan na dan vojake na vse strani, da so se tam borili s stroji, prirodo in ljudmi, trpeli in umirali, ali pa prehajali na drugo stran, kjer so živeli zaprti in pozabljeni v tujih, neznanih krajih. Tako je odšel tudi sosed Andrejec, ki se je bil tisti predpust komaj oženil. Nekaj časa so prihajale karte od njega, potem pa je vse utihnilo.

»Ujet je«, so govorili nekateri. »Padel je«, so šepetali drugi. Andrejka je bila vsa zbegana. Polja je bilo mnogo, delati ni imel kdo. Trudila se je sama in sosedje so pomagali. A ko ni bilo več sporočil, ni mogla živeti v negotovosti. Odšla je v mesto, da bi zvedela, kaj se je zgodilo z možem. Potolažili so jo, da bo vse zvedela, ko pride sporočilo iz osrednje pisarne. Žalostna je odšla domov. Sporočila ni bilo od nikoder.

»Padel je,« so si šepetali ljudje, a na videz so jo tolažili, da je ujet in da pride prej ali slej kak glas o njem. Tako je prešla jesen in za njo dolga huda zima, polna pričakovanja. In prišla je zopet pomlad. Vojna je trajala naprej in sporočila ni bilo od nikoder.

»Mrtev je«, si je mislila mlada žena in v mislih iskala njegov grob po daljnih deželah. Končno je prišel župan. »Sporočila ni,« je rekel in kakor da je hotel še nekaj povedati, je pristavil: »Kaj hočemo! Kakor je božja volja. Ampak sama ne boš mogla delati. Pravijo, da nam pošljejo ruske ujetnike. Vojna bo še dolgo in vsi bomo od lakote pomrli, če ne bomo obdelavali.«

Čez teden dni so prišli ruski ujetniki. Župan jih je razdelil po hišah. Tudi k Andrejki je pripeljal dva. Enemu je bilo ime Sergej. Oba sta bila mlada in delavna. Lotila sta se dela, zorala sta polje, obdelala in posejala ter tudi doma opravila živino in domače delo. Polagoma sta se popolnoma udomačila, posedala sta zvečer z domačimi ljudmi, pobirala domače besede in pripovedovala o svojih domačih krajih. Sergej je bil kmečki in se mu je poznalo, da je vajen poljskega dela. Bil je dobre volje, rad je pel in zvečer je po delu posedal na klopi pred hišo. Nekoč ob košnji je Andrejka kupila vina, vse okoli hiše je dišalo po novem senu. Dan je bil vroč in soparen. Kosili so bili v dragi na samoti in se vrnili zvečer s polnimi vozovi. Konja sta hrzala v hlevu, na vasi so peli fantje, Sergej je bil dobre volje in je ostal v hiši, ko so vsi drugi že odšli. Potem je naenkrat izginila luč in vse je utihnilo. Visoka poletna noč je šla preko vasi in zvezde so se radostno blestele nad zemljo, na kateri je bilo toliko gorja. A kaj je zvezdam do prepirov in pobojev na zemlji! Kaj jim je do ljudi, ki majhni in neznatni lazijo po nji! Kaj jim je do bolesti in radosti, ki divja v njihovih srcih! Nekaj dni na to so ruski ujetniki odšli in v jeseni je prišla prva karta od soseda Andrejca, da se nahaja v ruskem ujetništvu. Tako je prešla druga zima in božič in bila je zopet pomlad. V lepem mesecu maju se je rodil Sergej. Že okoli velike noči se je začelo šepetanje in namigavanje.

Andrejki je bilo hudo, da je hotela pobegniti od doma. Toda kam, kam v teh težkih časih? Skrivala se je doma in delala sama na polju.

Potem so prišli goriški begunci in so ji pomagali pri delu. Takrat je prišel na svet Sergej in goriške ženske so ga prve zibale. Župnik, ki ga je krstil, je nevoljno mrmral, ljudje so gledali skozi okna, ko so ga nesli od krsta. Pravičniki so se zgledovali, ženske so vzdihovale, možje so z glavami zmigavali. Sosed Miklavž je prejel karto iz Rusije in je odpisal vse po pravici in resnici. Mlada mati je ležala v postelji in jokala. Toda, ko so ji dali otroka k prsim, ga je objela in poljubljala, kakor da ni res, kar govorijo ljudje. Tako se je rodil Sergej in je dobil to ime takoj, ko je prišel na svet.

Deček je rasel. Pestovale so ga goriške begunke, ki so se na ta način prikupile gospodinji, kajti nastali so hudi časi. Sergej je videl okoli sebe mnogo različnih žensk in vse so bile tete. Komaj je počasi iz njih spoznal eno, ki se je zvala mama.

Počasi je tista množica tet izginila in ostala je samo mama. A mama ni imela mnogo časa za njega. Samo zvečer je sedla na klop v hiši ali preti hišo in se je tiho pogovarjala z njim. Zato je Sergej mnogo živel na vasi, kjer so otroci radi klicali njegovo ime. Sergeju je to ugajalo, ker je mislil, da ga imajo tako radi. Šele počasi se mu je zazdelo, da ima čudno ime in da je izjema med vaškimi otroci.

Tako je preživel vse do tistega dne, ko je prišel sosed Krištof zvečer pod mrak v hišo in je govoril temne nerazumljive besede, ki se jih je Sergej ustrašil. Tedaj je čutil, da se je zgodila izprememba, ki je ni mogel razumeti.

*

Ko se je drugega dne zjutraj zbudil, je bila izba že prazna in matere ni bilo nikjer. Navadno je prišla, da ga je oblekla. Sergej se je oblekel sam in je še dolgo sedel na postelji. Čakal je matere. Prišla je in mu je prinesla kave. Nič se ni nasmejala kakor po navadi. Sergeju se je zdelo, da je objokan njen obraz. Tudi pogovarjala se ni z njim in ni rekla, da ga ima rada. Sergej je popil kavo in mati je odšla v kuhinjo. Splazil se je počasi za njo in gledal, ali so še sinočnji gostje v hiši. Vse je bilo mirno. Le tam v hiši je zagledal velikega človeka: sedel je pri mizi v navadni kmečki obleki. Ozrl se je in Sergej je videl njegov pogled. To je bil človek, o katerem so ljudje govorili zadnji čas.

Sergej je obstal pri vratih in gledal izza oboja v vežo. Čakal je mater, da ga bo poklicala in mu velela, naj gre k stricu. Stric je bil namreč doslej Sergeju vsak odrastel moški – zakaj bi to ne bil stric. Mislil je, da so ga vsi strici radi imeli. Kamor je prišel, povsod je slišal prijazen pozdrav:

»Sergej, Sergej! ...«

Nekateri so mu celo dajali jabolka in orehe. Pri mizarju je smel celo pobirati deščice po tleh in sestavljati iz njih hišice. A ta stric sedi v hiši, celo spal je v hiši in ga nič ne pokliče. Kadar je prišel stari stric Borek iz mesta, mu je prinesel bonbonov. Tudi ta stric je prišel iz mesta in mu ni prinesel ničesar. Morda ga sploh ni opazil.

Sergej je pomolil glavo bolj vidno izza oboja, da bi ga tujec opazil. Videlo se mu je, da ga je pogledal s sovražnim obrazom, zato se je skril za vrata in čakal na mater. Ali je mati pozabila nanj? Bilo mu je, da bi zajokal. Naenkrat je slišal, da je stol v hiši zaropotal: tuji mož je vstal in hodil po veži. Sergej je zatrepetal. Kaj, če pride k njemu in ga vzame, kakor tisti hudi tuji možje, o katerih je slišal v bajkah. Krčevito se je oprijel vrat. Toda tuji mož je storil še par korakov in je zavil proti vežnim vratom. Kmalu je slišal, da hodi zunaj po dvorišču. Sergej se je splazil v vežo in planil v kuhinjo k materi.

»Mama!«

Obrisala si je solze, vzela ga je v naročje in rekla: »Nič se ne boj, Sergej, saj si moj fant. Le priden bodi, pa bo vse dobro. Pojdi lepo na vas in pridi, ko boš lačen. Stric bo ostal sedaj pri nas in ti ga boš imel rad.«

Sergej je objel mater okoli vratu in jo stisnil k sebi. Hotel je reči, da tujega strica nima rad, toda čutil je, da je mati žalostna in je ni hotel žaliti.

»Bom,« je odgovoril polglasno.

Položila ga je na tla in Sergej je odhitel iz veže na vas. Odšel je v prvo hišo, kjer so se igrali otroci. Čudno mu je bilo, da so ga gledali domači ljudje tako radovedno in ga spraševali:

»Sergej, Sergej, no, kako je Sergej? Ali je prišel stric?«

»Prišel,« je odgovarjal Sergej in se mu je prvič zazdelo, da ljudje ne govore resnice in da stric ni – stric. Njihove besede so bile tako negotove, kakor da bi govorili nekaj drugega, med seboj so govorili o čudnih nejasnih besedah in Sergej je stal med njimi kakor izgnanec, ki nima svojega doma. Ni mu bilo do igrač in otrok. Odprl je vrata in je odšel v drugo hišo. Tu so bili ljudje z njim zelo prijazni bolj kakor navadno. Pogovarjali so se z njim, kakor da je velik in soseda Maslečka mu je dala suhih hrušk. Spravil jih je v žep, ker se mu ni hotelo jesti. Nekaj čudnega, težkega je ležalo na njegovem srcu. Čutil je, da ga duši jok. Pobegnil je ven in odhitel domov. Bal se je za svojo mater, kajti mislil je, da ji preti nevarnost. Sedel je k njej na ognjišče in mati ga je pobožala po glavi:

»Ali nočeš iti na vas, Sergej?«

»Nočem.«

»Zakaj ne?«

Ni odgovoril.

»Ali se bojiš tujega strica?«

»Bojim.«

»Nič se ne boj, vse bo dobro.«

»Če ne bo tuji stric tebe vzel.«

»Ne bo.«

Sergej je bil potolažen. Vzel je hruško iz žepa in jo ponudil materi. Zasmejala se je:

»Zakaj pa meni?«

Sergej je molčal. Dve solzi sta se mu zasvetili na očeh, toda premagal je jok. Hotel ji je povedati, kako jo ima rad, ona pa ga vprašuje, zakaj ji daje hruško. Zdaj ko se je bal, da bi jo izgubil, jo je imel mnogo rajši ko kdaj poprej.

»Le sam jej,« je rekla mati. Njen obraz je bil tako srečen in lep, da je Sergej vzel vrnjeno hruško, jo objel okoli vratu in zajokal.

»Mama!«

Ona pa ga je tolažila:

»Stric je bil daleč, daleč. Še nikoli te ni videl. Zato te zdaj še nima rad. Nič ni vedel, da si ti pri nas. Ko se bo privadil nate, pojdeš z njim na polje, s konjičkom se bosta vozila, v mesto te bo vzel s seboj. On je dober stric.«

Čutil je, kako so ji solze zastavile besede.

»Ali bo ostal stric vedno pri nas?« je vprašal.

»Vedno,« je odgovorila mati in si je obrisala solze.

»Zakaj pa jokaš?« jo je vprašal, kakor da je v tem vprašanju vsa skrivnost, ki je ne razume.

»Od veselja, dragi moj,« je rekla mati, »od veselja, da se je stric vrnil in da me imaš ti rad.«

To je Sergeja utešilo. Mirno je zlezel z ognjišča in je rekel:

»Pa tudi jaz ne bom jokal,« in je odšel na vežna vrata, da bi videl, kje je stric, potem pa je odšel v hišo na peč in se tam igral vse dopoldne.

Naenkrat se je spomnil:

»Kaj, ko bi šel stricu naproti.«

Tako je hodil naproti tudi materi, kadar je bila na polju.

Zlezel je s peči in je švignil skozi vežo na vrt. Morda ga stric zjutraj ni hotel opaziti, ker ni prišel k njemu. Zdaj se bosta srečala na vrtu.

Pogledal je okoli ogla po poti proti njivi. Tam je šel. Hodil je počasi, zamišljeno, kakor da ima velike skrbi. Sergej se je skril za ograjo. Hotel je počakati, da pride bliže. A stric je hodil počasi in Sergeju je prišla težka misel:

»Noče me videti, stric, ne mara me.«

Stal je ob ograji in gledal sinico, ki je skakljala po jablani in pela: ci-za-ra-ra. Vedno niže se je spuščala po vejah, kakor da ga je zagledala in da ga vabi, naj jo lovi. Njemu pa ni bilo do sinice, gledal je po poti proti njivam in ni vedel, ali naj ostane ali naj pobegne.

»Čakal bom,« si je mislil, »če me pokliče, pojdem k njemu, če me ne pokliče, pobegnem v vas.«

Črna senca po poti se je vedno bolj bližala. Sergej se je zbal. Pomikal se je ob ograji nazaj proti hiši in ko se mu je zdelo, da sliši korake, je pobegnil.

*

Sosed Andrejec je šel zjutraj najprej okoli hiše in gledal, kaj se je izpremenilo v teh letih, odkar ga ni bilo doma. Spominjal se je vsega, kako je bila, ko je odhajal pred osmimi leti. Videl je, da bo treba popraviti streho, da hiša že dolgo ni bila prebeljena in vozovi pod kozolcem so se mu zdeli vsi razsušeni. Stopil je preko vrta in se oziral po drevju. Vse je bilo kakor prej, samo par divjakov je zraslo ob ograji.

»Treba jih bo cepiti,« je pomislil.

Z vrta je odšel na polje in je pogledal po njivah. Poznalo se jim je, da ni bilo na njih marljivega gospodarja.

»Sama ni mogla vsega,« si je mislil Andrejec, »tuji ljudje pa površno obdelajo. Pomladi bo treba napeljati gnoja in globoko zorati, pa bo kmalu bolje ...«

Ko je tako hodil, ga je neprestano spremljala misel, ki se je je hotel znebiti. Potegnil je z roko preko čela in obstal na mestu. Rad bi bil premislil stvar prav do konca, a ni mogel. Vedno se mu je zdelo, da hodi za njim otrok, ki ga gleda s prosečimi očmi.

»Kaj morem jaz za to,« je vzdihnil, da bi se iznebil tiste težke, temne misli.

In je hodil naprej po polju in gledal svoje domače kraje, ki so se mu videli mnogo lepši nego kdaj poprej, ko še ni bil nikoli ločen od njih. Prišel je do gozda in stopal počasi po ozki stezi med drevjem. »Lepo se je zaraslo,« je govoril sam s seboj, »malo očistiti bo treba in lahko tržim nekaj za drva.«

Ko je prišel do vrha, je gledal na okolico, ki se je razprostirala po valoviti dolini tja do znanih vrhov, o katerih je sanjal v Rusiji, ko je iskal njim enakih, da bi ga spominjali na njegov dom.

»Kdo bi mislil, da je tako lepo!« je govoril sam s seboj. »Ako vidiš vsak dan, se ti ne zdi nič posebnega, ko ne vidiš, je vse mnogo lepše in zdaj je, kakor da bi gledal z drugimi očmi.«

Dolgo se je mudil na vrhu gozda, ni se mu prav hotelo domov.

»Samo zaradi njega, zaradi tega otroka je sitno ...« Črna senca je padla na vso pokrajino. Vračal se je počasi proti polju, proti vrtovom, proti vasi. Nad hišami se je kadilo, ženske so kuhale kosilo. Ko je prišel do vrta, je zagledal otroka. Tam je stal za ograjo in gledal skrivaj, kako se vrača novi gospodar. Andrejcu je bilo skoro nerodno nadaljevati pot. Ni hotel, da bi se srečala. Že zaradi sosedov ne. Čutil je, da ga gledajo vsi in ugibljejo, kaj bo storil. Včeraj pri prvem srečanju seveda niso govorili o tem. Skušali so prikriti zadrego s tem, da so govorili o domačih dogodkih, o vojnih spominih, o raznih znancih, ki so tudi izginili v nepoznanih krajih, o novih časih, o sosedih in prijateljih. Tako je prešel ves večer in Andrejec je bil zadovoljen, da niso govorili o tem, kar ga je bolelo. Potem sta govorila ž njo o vsem ...

Hotel je biti dober in vendar ni mogel zjutraj poklicati otroka k sebi. Čutil je v sebi čuden odpor, ki ga ni mogel premagati.

»Prekleta vojna,« je zaklel sam pri sebi in sklenil je, da bo živel, kakor da se ni nič zgodilo. Zato je mirno korakal proti vrtu in naenkrat zapazil, da je otrok izginil. Nekaj težkega mu je leglo na srce.

Ko bi bil to njegov otrok! Spomnil se je na neki dogodek v Sibiriji. Tudi tam so bile čudne zgodbe. Povsod so ljudje ... Ni hotel premišljevati o tem. Stopil je proti hiši, pogledal zopet v hlev in odšel v vežo.

»No, ali si videl?«

»Videl,« je odgovoril kratko. »Dela bo treba.«

Odšel je v hišo. Sergeja ni bilo nikjer. Ona je prinesla obed na mizo in je pogledala na peč. Hotela je vprašati po otroku.

»Saj lahko z nama je?« je vprašala in hipoma so je oblile solze.

»Naj je,« je odgovoril on.

Stopila je na prag in poklicala:

»Sergej!«

Pokazal se je izza ogla in stekel k njej.

»Gremo jest.«

Prijel se je je za roko in je odšel z njo v hišo. Čutil je, da bi ne bil upal priti jest, ko bi ga ne bila poklicala. Sam ni vedel, zakaj se je tako bal strica.

Sedli so k mizi in jedli. Sergej je sedel tiho koncem mize, nihče ni govoril z njim. Mati se je s stricem pogovarjala o polju in gozdu in mu pravila, kako so ji pomagali sosedje pri delu.

»Počasi bo že boljše,« je rekel on. Sergej je skrivaj pogledal strica, ki se mu pa ni videl tako hud, kakor je mislil zjutraj. Samo to mu je bilo čudno, zakaj ne govori z njim, kakor govore drugi. Ali ga nima rad? Ali ne mara otrok? Ali je tako resen?

Tako se je začelo novo življenje. Zimski dnevi so se krajšali. Pritiskal je mraz in vse je kazalo, da se bliža božič. Sergej je živel kakor prej, samo stric ni govoril z njim. Zato pa ga je mati ljubila in se z njim razgovarjala o resnem stricu. Včasih se je že zdelo, da ga bo stric poklical, a naenkrat je bil zopet resen njegov obraz in Sergej se mu je umaknil ... Tudi mati ni govorila nikoli z obema naenkrat, kakor da je tako ukazano, da Sergej ne sme govoriti s stricem.

*

Tako je prišel sveti večer. Sergej je pomnil od lanskega leta, kakšen je sveti večer. Spominjal se je na jaslice in na lučke in na zvezde, ki so bile v kotu. Tudi pastirčki in trije kralji so mu ostali v spominu. Zato se je začudil, ko je pri sosedovih videl, da delajo jaslice, zakaj jih letos pri njih ne bo.

Prišel je domov in vprašal mater:

»Mama, ali k nam ne bo prišel božič?«

»Seveda bo,« je odgovorila mati, »jutri bova delala jaslice.«

Sergej je bil neizrečeno vesel in je nemirno čakal drugega dne. Ponoči se mu je sanjalo o pastirčkih in treh kraljih, o zvezdah in lučkah in zdelo se mu je, da so vsi živi in gredo v dolgi procesiji naravnost k njim. Drugega dne je mati postavila v kot trioglato desko, položila nanjo mahu in razpostavljala po njem pastirčke. Sergej je pri vsem zvesto pomagal in popravljal ovce, ki so bile slabo zasajene. Mama mu je pravila vso božično zgodbo. Enkrat sta šla Jožef in Marija v Betlehem. Tam nista dobila prenočišča. Zato sta morala v hlevček na polju. Tam se je rodil Jezušček. Angeli so peli iz nebes. Pastirji so jih slišali in so prišli k Jezuščku. Tam so našli volička in oslička, ki sta dihala, da je bilo Jezuščku gorko. Potem so prišli trije kralji in so prinesli zlata, kadila in mire. Bil pa je takrat tudi kralj Herodež, ki je hotel umoriti Jezuščka. To je bil hudoben kralj. Voliček je odnesel Jezuščka v Egipt, zato je dal Herodež pomoriti vse nedolžne otroke ...

Tako sta dokončala delo in mati je odšla po svojih opravkih, Sergej pa je ležal na peči in premišljal to čudno zgodbo. Smilil se mu je Jezušček, a še bolj so se mu smilili nedolžni otročiči, ki so bili tako kruto pomorjeni. Srce mu je bilo polno teh čudnih davnih bajk.

Zunaj je zazvonilo z vsemi zvonovi veselo, slavnostno. Vstopila je mati in mu prinesla potice.

»Zakaj pa Bog ni kaznoval Herodeža?« je vprašal Sergej, ki mu je bilo pri vsem tem mnogo nejasnega in bi se bil še tako rad s kom pogovarjal o jaslicah.

»O, saj ga je,« je odgovorila mati. »Umrl je na strašnih ranah, živega so črvi požrli.« Toda ni imela časa, da bi se razgovarjala z njim. Odhitela je ven. Zunaj je padal mrak. V sobi je vladala sveta tišina, le lučka pred jaslicami je zdaj pa zdaj zaprasketala, da so njeni žarki trepetaje švignili skozi mrak in jasneje razsvetlili hlevček in pastirčke. Kmalu nato je Sergej čutil težke korake in polglasno molitev. Mati je stopila v sobo s posodo žareče žerjavice in za njo stric z blagoslovljeno vodo v roki. Zadišalo je po kadilu in Sergej je sklenil roke. Pokadila in poškropila sta po vseh kotih in sta odšla. Sergej je ostal sam. Zdelo se mu je zdaj še vse lepše, gledal je venomer v kot in je premišljal, kako bi bilo, ko bi bil on takrat na svetu in bi živel v Betlehemu. A pri tem se je spomnil na Herodeža in se je zbal. Tudi njega bi bili umorili in mama bi jokala za njim kakor vse betlehemske matere za svojimi otroci. Postalo ga je skoro strah. Hotel je oditi v kuhinjo k materi, toda v tem je vstopil stric z lučjo in za njim mati z večerjo.

»No, Sergej, pojdi,« je rekla mati.

Sergej je prišel k mizi boječe, počasi, kakor da bi rajši ležal na peči in premišljal božične zgodbe ...

»No, kaj se pa bojiš?« ga je vprašala mati in ga pobožala po glavi.

Sergej se je stisnil k nji in je pogledal strica.

Tudi on se je ozrl nanj. Prvič ga je pogledal tako, kakor je želel Sergej, da bi ga bil pogledal prvi dan. Nasmehnil se je kakor še nikoli, kajti njegovo lice je bilo vedno otožno in resno.

»No, pojdi k meni, Sergej,« je rekel in ga prijel za roko. Bilo je prvič, da je izpregovoril z njim in ga poklical po imenu.

Posadil ga je k sebi na kolena in rekel:

»Ali me imaš kaj rad, Sergej?«

»Imam,« je rekel Sergej in je čutil, da ga ima zelo rad in da mu tega niti povedati ne more.

Mati je zajokala, obrisala si je solze in Sergej je čutil, da je težka žalost padla z njenega srca. Ni vedel, zakaj se je zgodilo vse to. Čutil je samo, da je sveti večer, in če so se godile takrat tako čudne stvari, zakaj bi se ne sedaj, ko je vse tako lepo.

Tudi stricu se ie tresla roka in glas mu je zastajal v grlu.

»Tudi jaz te imam rad, Sergej,« je rekel in je gledal z rosnimi očmi na jaslice. Mati ga je objela okoli vratu in zaihtela. Dolgo so ostali tako. Večerja je stala na mizi, lučka pred jaslicami je prasketala, tišina je vladala po sobi in od zunaj so se od nekod čuli božični zvonovi.

»Andrej, odpusti! Imej ga rad!«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

»Bog je dober, rodil se je za vse.«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

»Vsi smo ljudje, potrebni usmiljenja, dobrote in ljubezni.«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Sergej ni razumel vseh teh besedi, samo čutil je, da se je zgodilo nekaj posebnega. Trda moška roka ga je krepko pritiskala k sebi, na glavi je čutil nežno materino roko in slišal je samo tiho ihtenje, ki je bilo izraz velike sreče.

»Saj si ti moj, saj si ti moj,« mu je govoril stričev glas, »kaj me briga vse! Bog je hotel tako ...«

Naslonil se je na mizo in zajokal kot otrok. Sergej ga je objel okrog vrata in ga poljubil na lice. Tudi mati se je naslonila nanj in ihtela.

»Zdaj je vse dobro,« je govorila, »božič ljubezni je prišel med nas.«

Dvignil je glavo in pogledal veselo Sergeja:

»Kajne, dečko,« je rekel, »in zdaj bova zapela božično pesem. Dolgo je nisem pel.« In je začel:

»O vesele so-o-o ptičice,
ki poslušajo zdaj angelce ...«

Sergej še ni znal božičnih pesmi, a vseeno je skušal peti.

Mati je vstala in odšla k peči.

»Najprej bomo molili,« je rekla.

Molili so vsi trije rožni venec, potem pa so sedeli skupaj pri gorki peči in se pogovarjali o božiču in o daljnih deželah, dokler niso prišli sosedje v vas.

Začudili so se in razveselili, ko so jih videli tako.

»To je lepo,« so rekli, »kakor sveta družina.«

Posedli so ob peči in se razgovarjali, da je zapel veliki zvon.

Ko se je bližala polnoč, je vzela mati Sergeja in ga odnesla v njegovo sobo. Ko ga je položila na posteljo, se je sklonila nad njim, ga objemala in poljubljala.

»Ti ne veš, otrok moj, koliko sem pretrpela do tega večera,« je govorila, »in vendar rada te imam, saj si moj.«

»In stričev,« je pripomnil Sergej.

»Tudi, tudi,« je rekla mati. »Zdaj pa sladko zaspi, mi pojdemo k polnočnici in lepo sanjaj o jaslicah ...«

Pokrila ga je s toplo odejo, prekrižala ga, poljubila in odšla.

Zunaj so odmevali zvonovi, božična noč je šla čez svet, Sergej pa je sanjal lepe sanje o pastirčkih in jaslicah. Velika svetloba se je dvigala nad hlevčkom, segala je do nebeških zvezd in polnila s svetlimi sanjami njegovo mlado, nevedno srce.