Serenissima

Serenissima: Zgodovinski roman Jože Pahor

Manjkajo poglavja 10-12 drugega dela in v tretjem delu poglavja od 3 dalje; nadaljevati s popravljanjem od strani 193 dalje, če manjka predloga na dLibu, je treba ponjo v knjižnico.

--Hladnikm 09:16, 18. julij 2011 (UTC)

Spisano:	Ljubljanski zvon 1928/29
Viri:	dLib oz. dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

• Prvi del
• Drugi del
• Tretji del

Prvi del.

1.

Bilo je ponoči 13. septembra 1569. na vigilijo povišanja svetega Križa. — Izmed otokov pred Puljem se je previdno izvila ladja. Razpela je vsa jadra ter krenila v smeri bele »rimske ceste« proti severu. Le trije mornarji so bili na krovu, dva za jadra, eden za krmilo. Četrti pa je čepel visoko gori v lestvah in je zabadal oči v noč. Posadka je spala, trudna od naporov v minulih dneh in brez skrbi, saj je bila naloga dovršena, a morje pokojno, kakor da se je globoko zamislilo.

»Ali vidite?« se je nenadno oglasil opazovalec izmed jader, v jeziku, ki je bil mešanica hrvaščine in beneškega narečja. »Proti severozapadu uprite oči, nekaj nenavadnega bo tam!« »Že vidimo!« odgovarja na krovu mornar in se spenja na kup vrvi. »Nebo rdi do najvišjih zvezd, na desno in levo se sveti. Ali gori ladja na morju, ali nas vrag skuša!« 

»Če le ni zvijača!« modruje drugi mornar. »Peklensko seme, ti Uskoki! Morebiti je to njihova ladja, ki gori! Morebiti je nismo dobro preiskali, ko nam je že bila padla v pest! Prav bo, da zbudimo Goljo. Ali ni dejal, da ga je treba sklicati, če se kaj neobičajnega zapazi?« 

»Ogenj raste,« kliče spet opazovalec izmed jader; »zbudite Justa! Naj si sam ogleda, kaj se godi! Sicer bi nas pozneje še prijemal, češ, da nismo bili budni! Oster je!« 

Mornar zdrkne s kupa vrvi, da bi šel iskat poveljnika, ko se pokaže njegova glava iz odprtine sredi ladje. Zbudil ga je bil pogovor tovarišev. Gologlav in bos, v ribiški maji in hlačah se je zavihtel na krov, prijel se za vrvi in se pognal na obod ladje.

»Pogasite luči! ukazuje njegov glas, njegove oči pa poiščejo v daljo čez široke vode.

»Ali ste čuli tri zaporedne strele iz topa?« vpraša po kratkem premolku. — Nihče ni čul.

»Torej ni ladja. Predpisi se na ladjah ljudovlade izvrše v vsakem slučaju in za vsako ceno!« 

»Pa če ne bi bila to ladja, ki smo jo zajeli?« vpraša opazovalec.

»Vse je mogoče!« 

»Kdaj smo jo poslali proti severu? Poglejte zvezde: polnoč bo!« odgovarja Golja. »V sedmih urah komaj lastovka toliko preleti! Jadrenica tudi v najugodnejšem vetru ne more tako daleč. Plameni niso z morja, so s kopnega. Serenissima je v smeri požara. Pa naj je kjerkoli, ogromen požar je to!« 

Golja je stal na robu ladje, se trdno držal vrvi in je opazoval. Požar je moral biti zelo daleč, zakaj plamenov ni bilo razločiti. Le nebo je rdelo v temi, robovi rdeče zavese pa so se pomalem razpenjali in krčili.

»Kaj bi neki gorelo s tako ogromno silo?« se je vprašal Golja. Da je tam gori veliko mesto, da je Serenissima, iz katere se vzpenja ta krvava roža, o tem ni dvomil. Predobro je poznal morje vse doli do Drača, da bi tudi v noči ne premeril vode in neba, da ne bi — četudi zavezanih oči — s svojim notranjim nagonom pokazal z roko, kje je mesto, ki je gospodovalo od Alp pa do bregov Male Azije, Palestine in Egipta in pred katerim so se skozi stoletja tresla obrežna ljudstva Adrije in Levanta.

Kaj bi neki gorelo — je zbadalo mladeniča v možganih — in kaj je vzrok temu nenavadnemu ognju? Ali ni ta požar višji kot marsikateri, ki je gorel vzdolž Adrije, v mestih, ki so se branila priznati ljudovladi davek, ukloniti se pod njeno oblast? Kaj pomenja prav za prav to žareče nočno nebo nad Serenissimo? Preveč je bila usoda Justa Golje zvezana z vladarico Adrije, da ga ne bi ta dogodek sredi noči globoko vznemiril. Dolgo strmi v krvavo severno stran in ne posluša ugibanj tovarišev, kaj bi neki pomenila velika luč na nebu. Nekaj ur je žarelo z nezmanjšano silo, dokaz, da ni gorela ladja na morju, marveč, da so morale krmiti požar neizmerne množine nakopičenega goriva.

Golja je ukazal spet prižgati svetiljke. Sedel je na klop ob ladjinem obodu in se molče zatopil v krvavo nebo na severu.

»Ali je res vredno, da izgubljaš noč radi tega?« ga opomni tovariš. »Kaj pa nam to mari!? Dan in noč prežiš in si niti spanja ne privoščiš? Ali misliš, da ti koristi to početje? Spat lezi, ljudovlada je vajena ognja!« 

»Za to bo še čas,« odgovarja Golja; »naše delo je končano, a to noč je še odgovornost na mojih ramah! Sicer pa sem vajen bedenju!« 

Bilo je res tako. Da je spal le kratko urico, je že bil spet svež in bister. Ni čutil več utrujenosti, k čemer je gotovo pripomogla tudi njegova železna narava, življenje na morju izza prve mladosti. Bila pa je septemberska noč baš primerna, ne prehladna ne pretopla, da bi težko zaspal na krovu, če se ne bi nekoliko odel. Od juga je pihljalo in iz vode je dihalo. Ladjo je mirno neslo dalje, okrog nje je pljuskalo morje in poblestevalo v periščih motnega fosforescirajočega ognja. Golja je poslušal šepetanje. Le včasih se je ozrl na sever, kjer je žarelo v istem siju, in skušal je uganiti iz meglic med zvezdami vreme naslednjega dne.

»Kaj pa jetniki, Lorenzo?« je vprašal mornarja, ki je imel opraviti z jadri. »Ali je bil kdo pri njih, ko sem spal? Ali so še zahtevali, naj jim zrahljamo vezi?« 

Lorenzo je pogledal Goljo in ni vedel, ali bi govoril odkrito. Razen dveh straž ni smel nihče k ujetim Uskokom, ki so ležali na dnu ladje, v tesnem, nesnažnem prostoru trdo povezani drug poleg drugega. Vzlic prepovedi se je bil splazil do njih. Kdor mu je prišel blizu, z vsakim se je brez odloga seznanil ter se spustil v domač razgovor, kakor bi že davno bila znanca. Tudi tem petim Uskokom je že razložil, kaj vse jih čaka v Benetkah in kako jih sprejme Magistrato del forestiero z vsemi častmi, določenimi za take prilike. »Tak odpri vendar usta! Ali si bil pri jetnikih ali nisi bil?« se segreva Golja. »Govori po pravici! Če mi tudi utajiš, drugi se mi ne izvijejo! Poznam tvojo bolezen! Čudež bi se moral zgoditi, da bi ti že vsega ne zvedel, kod so ti neverniki strašili mirne? ljudi, koliko so naropali in koliko so še mislili. Ali ste jim razrahljali vezi?« 

»Kdo bi si to upal, prijatelj?« se brani Lorenzo, ki ga je kruh zanesel iz Dalmacije v službo bogatega mesta na lagunah. »Kdo bi si še upal, ko je slišal tvojo besedo in ki je videl in čutil, kako se pošasti branijo? Samo to so mi rekli, naj govorim s tabo!« 

Dalmatinec je počakal, kaj bo. Povedal je in je bil pripravljen na točo.

»O ti lopov! Vedel sem, da se ne boš premagal. Naprej sem vedel, ko smo razbojnike povezali in jih pometali v klet! Zato sem te prijel! Srečo imaš, da nisem najslabše volje po tem lovu! Kaj so ti naročili, praviš?« 

»Da jih izpusti! Vsaj poglavarja, onega dolgega, da izpusti! Da ti bodo bogato plačali!« 

»He, in tebe tudi, kajne?« 

»Dejal sem, da ničesar ne potrebujem. Serenissima da je polna zlatih dukatov in če bi jih tudi ne bila, da imajo »All'antico squero«, »Alle tre grazie« pa »Al san Michele« tak chianti, da ga ne dam za vse njih prazne žepe.« 

»Lopov si! V Benetkah jih čaka krvava pokora, ti pa burke uganjaš ž njimi!« 

»Saj so kleli! Eden mi je obljubljal pri veri svojih očetov in pri zdravju svoje dece, da nas bo še na kol nasadil, mene, pa tudi tebe! Da že še pride čas! Z zobmi je škrtal in prisegal. Dobro, da so povezani! Glavarju, glavarju pa vsa čast! Zarenčal je in kakor bi odrezal, so bili tiho. On pa mi je razložil, kaj naj ti povem.« 

»Kaj takega?« 

»Da ga izpusti! Zdaj da je še mogoče — eden več ali manj, kdo bi to opazil! Štirje, ki so ž njim, bi tega za ves svet ne izdali, oni pa, ki so poslani naprej, niti ne vedo, kaj je z glavarjem. Ko bo enkrat v Benetkah, ni več pomoči. Prekleto ti pozna, kaj so »pozzi«! Enkrat da se je iž njih rešil, drugič se čudež ne zgodi več.« 

»Ali ti je povedal ime? Meni ga je utajil!« 

»Ni povedal. A Benetke pozna kakor slab denar; ni ga kanala, kjer bi še ne bil, ta vražji sin! ,Hajduček,' sem se mu smejal, ,zdaj brcaš, ne li? Pa povej mi, čemu si se vendar vozil okrog in lovil barčice in vtikal nos, kaj je na njih! Da ni nič vse to, praviš? E da, nedolžne igrice so to!' Srdito me je pogledal, pa se je naglo premagal. ,Kaj pa tvoji gospodarji, sinko?' je dejal. ,Gospodarji, ki ti dajejo kruha? Reci mi, sinko, kaj delajo? Si li pomislil kdaj, kaj delajo?' Pa je pristavil: ,Vidiš, to reci komandantu! Naj me vrže v morje, preplaval bom do brega, pa se rešil!' Čuj, Golja, stori tako, vrzi ga v morje, rogovilo, nam v zabavo, njemu v zadovoljstvo! Saj ni nikjer zapisano, da jih moramo toliko in toliko naloviti in pripeljati sodnikom. Vseh itak ne bomo nikdar polovili in nekaj jih tudi mora ostati za seme, sicer bomo še brez posla kdaj pozneje. Vrzi ga v morje, Golja!« Ta pa se je vzravnal v vsej svoji velikosti, zgrabil Dalmatinca za rame in ga stresel kakor hruško.

»Človeče, ali se ti meša, ali so te podkupili? Ali bi bilo pošteno, kar hočeš od mene? Ladjo mi zaupajo, jaz pa naj bi prelomil besedo? Ali je to mogoče?« 

»Najprej te prosim, da me ne stresaš! Neverniki so me danes do dobrega premikastili in ne vem še, koliko reber mi je ostalo celih. To pa vedi: če ti danes njega ne vržeš v vodo, bo drugič on tebe rešil! Taka so danes vojaška pravila. Kar se pa poštenja tiče, stopi o priliki, svetujem ti, pred palačo Ca d'Oro in jo vprašaj: čuj, si li poštena? Videl boš, kakšen odgovor dobiš!« »Izbij si iz glave! Hitro si pozabil, da smo se bili na življenje in smrt! Imeli smo srečo, hvala Bogu! A če bi nas oni obvladali. Jaz in ti in še kdo drugi bi nocoj krmili ribe. Kar izbij si iz glave in ne ravnaj drugič proti mojim ukazom!« 

Rezko je zavrnil Golja Lorenza. Nato pa je poiskal kos jadrovine, se zavil vanj ter se je zleknil na sprednjem delu ladje, da bi zaspal. Prepričal se je bil, da ni nobene nevarnosti in tudi na V mornarje se je zanesel. Vedel je, da ne bodo napravili neumnosti, saj je bil red na ladjah ljudovlade vkoreninjen, podrejeni pa so poznali tudi Goljevo odločno voljo, kadar je zahtevala služba. Teden dni so bili pod Puljem, kajti od različnih strani so prihajala Serenissimi poročila, da se uskoške lahke jadrenice pojavljajo vsepovsod, da jih mrgoli od Kvarnerja pa do Dubrovnika in še niže in da postajajo vedno drznejše. Ljudovlada je trdo čutila negotovost morskih cest, ki so jih piratje križali pri belem dnevu. Zato je pomnožila varnostno stražo po vseh važnejših prelivih. Na vzhod je še najraje pošiljala svoje dalmatinske mornarje, Schiavone, ki so bili nedosežni plovci v razjedenem in z neštetimi otoki posejanem obrežju. Tako je tudi Golja došel s svojimi pod Pulj in v Kvarner.

Računali so, da ostanejo na svojem mestu nekaj tednov. Vendar pa so imeli ukaz, da se vrnejo na višino pred Porečem, kakor hitro se zgodi kaj važnejšega.

Ni jim bilo treba dolgo čakati. Golja je imel skušnje vzlic svojim štiriindvajsetim letom in se je zaporedoma ustavil pod Moščenicami, nato v zalivu pred Labinjem in naposled na Cresu. Povsod so kaj malega nakupili in razglasili, da je naloženo za ljudovlado. Nihče ne bi slutil v njih vojaškega oddelka in nihče tudi ni videl, koliko je vseh. V resnici je bila ladja opremljena za napad in obrambo, dobro založena z orožjem ter je imela skritih celo nekaj »kač«, dolgih, vitkih bronastih topov, kakršne so takrat rabili tudi na jadrenicah.

Napada jim ni bilo treba dolgo čakati. Ob belem dnevu se jim je izmed otočja pred Puljem, kjer se je bilo kaj lahko skriti za skalovje, vrgla naproti lahka uskoška ladja.

Golje ni najmanj iznenadila. Že pred Labinjem je bil opazil sumljiva znamenja. Kakor hitro je videl, da mu sledijo, je ukazal navidezen beg. Obenem pa je dal povelja za spopad.

Borba je bila kratka. Goljevo moštvo je, razdeljeno v dve skupini, čakalo večinoma skrito. Pustili so prve Uskoke, da so poskakali na njih krov, takoj nato pa so bliskoma navalili nanje, medtem ko je druga skupina planila na uskoško jadrenico. Prepozno so Uskoki izpregledali, da so oni po trije proti enemu njih in vrhu tega tudi še bolje oboroženi. Piratski odpor je bil naglo strt, njih ladja preiskana in njeni bivši gospodarji površno izprašani. Golja ni imel navade izgubljati besed po nepotrebnem. Trdno so povezali napadalce, spustili so jih na dno ladje in krenili spet v varne vode. Proti večeru se je dvignil ugoden veter in Golja se je odločil, da se vrnejo pred Poreč. Zaplenjeno ladjo pa je odposlal pred seboj.

2.

Vendar ni več zaspal to noč. Blesk na severozapadu je polagoma pobledeval, visoko pod nebom se je tema za znamenje zredčila in morje je izgubljalo svojo globoko črno barvo. Hlad je vel močneje in občutneje. Eden izmed mornarjev je zanetil v železni peči ogenj, obesil vanjo kotliček, prisedel in se grel in čakal jutra. Počasi se je morje prebujalo ter pozibavalo ladjo, ki je hitreje rezala vode proti severu. Kakor je ugašala noč, tako je rastlo iz voda življenje, novi dan. Vzhod se je tiho belil in lahke vijuge so se plele v njem, dokler se niso pričele kazati mehke višine razvlečenih gričev. Vse pa je bilo še povito v nejasne megle, ponekod motne in neprodirne, medtem ko je zapad skrivala silna zavesa, razgrnjena od redkih zvezd pa noter v globine morja.

Golja se je dvignil in je opazoval obrise obrežja. Poznal ga je tudi v jutranjem polmraku, razločil zalive in rtiče ter je prešteval svetilnike, katerih bledi ognji so še vedno neutrudno mežikali. Včasi se je proti obrežju pokazalo dvoje, troje jader. Ribiška ladja se je vračala s ponočnega lova. Včasi je veter prinesel bogve odkod zategel žvižg galeba, ki je zaslutil jutro.

S prvimi solnčnimi žarki, ki pa so bili še visoko na nebu in ki še niso padli v morje pod njim, je ladja prihajala pred Poreč. Golja je ukazal razviti zastavo Srenissime ter sneti jadra. Ni mu bilo treba dolgo čakati povelja. Za sedmo uro so mu z galere, ki je čakala v pristanu, javili raport. Pripravil se je in je stopil točno ob določenem času pred poveljnika.

Od vrha do tal je premeril stari »morski volk« Justa, kakor bi se hotel prepričati, je li dečko vreden prijaznih besed, ki jih je imel že pripravljene zanj. Videl je, da se z mladcem ne more kmalu kdo meriti. Golja je bil visok in koščat, temne polti in črnih las, ves zagorel od jadranskega solnca, da so se mu lesketali beli zobje, če se je nasmehnil. Ves je bil sila in ogenj in nihče ne bi verjel, da je rojen v gorah ob Soči in ne morda kje pri Dubrovniku v Dalmaciji. Njegova mati je bila ž njim v naročju pribežala v Benetke, v mesto, ki je imelo kruha v izobilju, ter se je preživljala z delom kot služkinja. Kje je bil oče, kaj se je ž njim zgodilo, tega ni mati nikdar hotela povedati sinu. —

»Mladec, zadovoljen sem s teboj!« je pozdravil poveljnik mornarja. »Kamor te postavim, povsod se obneseš. Zvest si, zanesljiv, umen in neustrašen. Serenissima te že dolgo pozna kot svojega hrabrega sina. Kdor pa je njej zvest, kdor dela zanjo, mu ne odide plačilo. Povem ti takoj: dobil sem nalog, naj te pošljem v Benetke. Ne vem, kako te hočejo plačati, a gotovo je, da te S kličejo zaradi priznanja. Izročam ti poveljstvo še nadalje. Popoldne odideš s svojo in še z dvema zaplenjenima ladjama ter z jetniki. Generalnemu poveljstvu pa boš izročil te listine.

Golja ni verjel svojim ušesom. Saj ni bil izvršil ničesar drugega kot le to, kar so mu ukazali! Saj je storil le svojo dolžnost! Služba sicer ni bila lahka, pa je imela tudi svojo lepoto. Kaj njemu napori, nevarnosti, vihre! Zdravje in moč sta v njem prekipevala ter ga nosila kakor zanaša veter lahko ptico. Vajen je bil trdemu življenju na galeri, vajen nevihtam, vajen pa tudi taborišču, saj je doživel že marsikako obleganje obrežnih mest. Zdaj mu je torej padalo plačilo v naročje. Iznenaden je bil. Saj ni nikdar delal za plačilo. Kar je izvršil, je izvršil iz veselja do tega življenja, do dela, ki ga je smatral za potrebno in važno. Zadoščenje je čutil, če je rešil dano nalogo, kakor bi ga težila vest, če bi bil kaj opustil, kar se mu je bilo ukazalo ali so zahtevali predpisi. V njem je ukazoval čut dolžnosti.

Zdaj je držal v roki zapečaten zavoj, ki mu ga je predal poveljnik, in ni vedel, kaj bi dejal. Le to je čutil, da mu je toplo in prijetno v srcu, ker mu zaupajo.

»Ali mi imaš kaj povedati?« je vprašal stari poveljnik.

»Zahvaljujem se za dobro vest in za vašo naklonjenost!« je odgovoril Golja.

»Pustimo!« je presekal poveljnik. »Serenissima plača svoje ljudi. Časi so sicer resni, pa vzlic temu ti želim, da se na lagunah razvedriš in pozabavaš. Junaški mladec si in lepe Benečanke te bolje poznajo kot ti nje. Pozdravi mi jih!« 

Poveljnik se je smehljal, Golja je vojaško pozdravil ter se spustil v čoln, ki ga je čakal. Z radostjo so sprejeli njegovi mornarji vest, da se vrnejo v Benetke. Nudile so jim po nevarnem delu neizčrpnih zabav.

S pripravami za odhod je imel Golja ves dan opravila. Ni bilo časa za počitek in tudi spati ne bi mogel, če bi sam ne vodil in nadziral priprav za vožnjo, preračunano za vso noč in morda tudi za del naslednjega dne, če ne bi imeli ugodnega vremena. Kakor hitro pa so pod večer ladje razpele vsa jadra in krenile na odprto morje, je Golja čutil, da bo lahko mirno zaspal. Povezane jetnike so iz previdnosti porazdelili po vseh treh ladjah. Golja pa je z roko na bodalu razložil svojim ljudem, da bodo vsako kršenje predpisov in ukazov težko plačali in da mu je vsakdo osebno odgovoren, kakor da se je pravkar pričela vojna. Kdor se pregreši, naj ne pričakuje usmiljenja od njega. V njegovih rokah so do lagun. On mora čuvati nad njih življenji, oni pa ne smejo ničesar storiti brez njegove volje.

Ladje so dobile varno smer in so se bolj in bolj pogrezale v noč. Dve sta brzeli spredaj vštric, Goljeva je sledila kakih sto sežnjev zadaj. Kmalu je na krovih potihnilo petje. Le še glas tamburic se je mešal s šumenjem valov, dokler se mornarji niso naveličali brenkanja ter si lajšali temo s pridušenimi pogovori. Kakor nočne ptice so šumele ladje skozi noč, črne pošasti, katerih krila so se prelivala v nedogled, v vesoljstvo.

Utrujen je Golja prepustil poveljstvo najstarejšemu izmed tovarišev, naročil še, naj ga zbude tudi ob vsaki najmanjši potrebi ter legel spat.

Noč je bila mirna, vsa drugačna kot prejšnja. Kazalo je, da se bliža enakonočje z vso tišino. Jesen še ni nastopila, a visela je tudi že nad morjem, to se je čutilo posebno sredi noči.

Vozili so brez odmora in brez ovir. Osobje pri jadrih in krmilu in straže so se menjali šele proti jutru in za ta čas je bil Golja spet pokonci, svež in spočit. Ogledal se je, kako bo z vremenom, prepričal se, kaj je z jetniki, in dal povelja za jutranja opravila. Kjerkoli je bilo treba, je poprijel tudi sam, posebno pri jadrih, ki jih je vedno naravnaval s posebnim veseljem. Kmalu je bil za njim Lorenzo, ki se sicer zjutraj dolgo ni mogel ločiti od ležišča.

»Ali si kaj zvedel, kako in kaj je z onim žarenjem?« je pričel razgovor. »Marko pravi, da nas je izkušal vrag. Če nas je res, nas je zastonj. Ostali smo stanovitni!« 

Pomežiknil je s svojim levim očesom, kakor je imel navado, da se mu je moral Golja smejati.

»O, vrag vas pogosto izkuša, tvoje prijatelje in tebe, pa še prav veseli ste teh skušnjav. Menda vas natančno pozna. Kaj je bilo, še niso zvedeli na galeri. Menijo pa, da je moralo goreti, ali v Padovi ali pa prav v Benetkah. Morda zvemo že po poti.« Lorenzo nekaj okleva, kakor bi ne vedel kako začeti, naposled pa vendar dregne.

»Kaj pa z razbojniki? Take časti še nismo imeli! Kar sedemnajst hkrati! To jih bodo veseli v Benetkah! Prav nihče ne bi jokal, če bi jih izgubili po poti vsaj polovico.« 

»Kaj pa imaš spet ž njimi?« se zavzame Golja. »Čemu so ti tako pri srcu? Da jih izročim tebi, jih izpustiš kakor jato vrabcev! Kar vse bi izpustil! Nazadnje bom res mislil, da so te podkupili.« 

Zabodel se mu je v oči, kakor da je v njih vsa resnica. Lorenzo pa je prenesel ta pogled ter se uprl:

»Prej bodo tebe podkupili nego mene. Pravim le to, da ne bo Ijudovlada večja, če enega več zadavijo, pa če jih deset, dvajset več gine po nje ječah. Glavarju bodo glavo odrobili, če pride do Benetk. Zadnjič se vozi danes po tej cesti. Tam ga poznajo! Da si ga vrgel v morje, bi bil rešil človeka.« 

»Tolovaja!« zavrne Golja rezko. »Rešil bi ga bil, da bi prihodnji teden spet plenil in pobijal. Pametno storiš, če molčiš.« 

»Še imaš časa, da ga rešiš smrti. Bogve kdaj se boš kesal, da si ga izročil krvniku.« 

»Ni govora! Padel je v roke pravice in ne sme uiti sodbi. Ves tvoj trud je zaman! Prevzemi jadra!« de Golja in gre h krmarju, ki se je ta čas boril z močnim morskim tokom.

Mlad dečko, ki ne ve, kakšen je svet! modruje Dalmatinec. Ko boš več izkusil, boš sodil drugače. Pravica, praviš! Kakšna pravica? Takšna, da lahko delaš, kar se ti ljubi, če si močan. Če imaš moč, imaš tudi pravico; če nimaš moči, ti pravico režejo drugi. Just, Just, tudi to boš še otipal! —

Svitalo se je naglo. Z begom ladij se je širila mlada luč in kakor čudež se je razgrnilo preko Adrije krasno jesensko jutro. Morje je doseglo višek plime ter je le še pomalem valovilo. Jugovzhodnik je pojenjaval in mornarji so vzeli vesla, zakaj pričakovati je bilo, da nastopi popolna tišina.

Čim več poti so imeli za seboj, tem bolj so mornarji oživljali. Veslanje jih ni utrujalo. Pričeli so peti in po taktu pesmi so se opirali s svojimi dolgimi vesli. Že so srečavali prve ladje, trgovske in ribiške, znamenje, da so v živahnejšem pasu okrog Benetk, dasi se mesto samo še ni videlo.

Golja je komaj zdaj dobil nekoliko več svobodnega časa, da je pregledal dogodke zadnjih dni in premislil pomen besed, ki mu jih je govoril poveljnik. Niso bile povsem jasne, vendar so mnogo obetale. Zdelo se mu je, kakor da bi hkrati imelo prenehati njegovo dosedanje brezciljno življenje in se pričeti novo, neznano. Kakšno naj bi bilo, o tem si je zaman skušal napraviti jasno sliko. Slutil je, da prihaja sprememba, pričakoval je nečesa, pa je bila bolj nestrpnost kot radost, kar se je dvigalo v njem.

Začutil je potrebo, da bi bil sam in stopil je na pramec ladje. Zaman! Misli so se mu plele, motno, bežno, a nikjer ni mogel zgrabiti. V negotovost je blodil in iskal v globine brez dna. Zdaj mu je misel zašla nazaj, v mladost, zdaj se mu je odpiral svet pred očmi, ki ga je bil prepotoval z ladjami ljudovlade, zdaj so se gore dvignile pred njim, kjer se je rodil, ki pa jih ni poznal in ki ga je srce toliko bolj klicalo k njim.

Čas je bežal. Mornarji so postajali nestrpni ter so se z jastrebjimi očmi ozirali v daljo, da bi ugledali čudovito mesto. Solnce je že visoko vstalo ter se bleščeče prelivalo po ladjah, po mornarjih in po vodah naokrog. Nič jesenskega ni bilo v tem septembrskem jutru, mladost, pomlad je dihala od vseh strani, iz sladke modrine neba, iz prozornega ozračja in iz morja, ki je slastno srebalo sinjino nebesa, kolikor daleč je segalo oko.

Naposled se je v višini pokazal rožnat trikotnik, ki ga je Golja tako daleč že razločil na sinjini ozračja in tako dobro poznal. Vedel je, da nimajo več ko dve uri vožnje in da se kmalu razgrne pred njimi na desno in levo vsa prostrana mogočnost palač. Kmalu se je povzpela polovica stolpa iz nižin. Poleg njega se je začela bočiti kupola v motnozelenkasti barvi, še druga, še tretja v ozadju, strehe so začele rdeti, nato pa so vstajale pred očmi na vseh straneh rezane gromade belega marmorja. Pročelja so zablestela in odbijala solnčno luč kakor z žarometi čez vode in v vodo, da je blesk jemal vid očem. Palača poleg palače se je bahala s svojim bogastvom, z elegantnim stebrovjem, z balustradami, s čudovitimi okni, s portali, s stopnišči, z grbi, z napisi.

Na lagunah, na teh tesnih otokih, na tem ozkem svetu se je zgnela borba velikih dežel in neizmernih morij, ne enega dne. enega leta, marveč celih vekov, neštetih rodov in plemen. Tri ladje, ki so hitele proti Lidu z jetniki, niso bile nič drugega nego nepomembna dogodbica v veliki, trdovratni in neizprosni vojni enega mesta, ene skupine ljudi proti vsem, daleč, neizmerno daleč naokrog.

Vsega tega Golja ni čutil. Ni čutil gigantske borbe, ki ji je bilo tu osrčje, ni videl krvi in trpljenja, ki so ga stale te grmade blestečega marmorja.

A vendar, ko se je odgrnila pred njim vsa lepota silnega mesta, ko je gledal, dovzetnejši kakor druge dni, ves čar razkošnih stavb, marmornatih nabrežij in nenavadnega vrvenja ladij vseh vrst in iz vseh morij po prelivu sv. Marka in Giudeke, ko je strmel v vriskajoče solnce preko mogočne Serenissime, se je v njem oglasilo, česar ni čul poprej. Spomnil se je, da vozi na dnu ladje človeka, ki najbrže nikdar več ne bo gledal solnčne luči in prelesti osvajalskega mesta. Uskoški glavar, o katerem ni hotel nič slišati, se je nenadoma in proti njegovi volji zleknil pred njegovimi očmi neizmerno velik in širok. Vse od otoka sv. Jurija preko vrvečega kanala doli do doževske palače je ležalo zvezano njegovo orjaško telo. Glava pa se mu je trla med obema stebroma na Piazzeti. Nepremično je gledal Justa, z očmi, v katerih je gorel kres sovraštva, a brez besede in s krčevito stisnjenimi usti. Golja je čul, razločno je čul krik nemega človeka: Glej, v smrt moram! Vedel si, pa si me izdal krvniku! Ali boš poplačan za svoj trud?

Moja dolžnost je to, je odgovarjal Golja. Tudi ti bi jo čutil, če bi bil na mojem mestu. Dolžnost je prvo! Drugače ne morem! Tedaj je obstal pred njim Lorenzo in brez besed pogledal svojega zamišljenega druga. Tiho se je oglasilo v njem očitanje. A obrnil se je in šel na drugi konec ladje ter začel zavijati jadra.

Golja se je zdramil. Ukazal je ustaviti ladje sredi preliva ter se odpravil s čolnom k pristaniškemu poveljstvu. Kakor je pričakoval, tako se je zgodilo. Do noči so morali čakati na odprtem morju, da dobe primeren prostor. V resnici — in Golja je dobro vedel to — ni poveljstvo o belem dnevu hotelo prevažati ujetnikov pred vsem mestom v zapore, zato so počakali, da se je zvečerilo. A dasi so jetnike naglo odvedli, je Golja ostal mračen in razburjen ter ga tudi misel, da je storil le svojo dolžnost, ni mogla pomiriti. Šele ko je poslal Lorenza k svoji materi s pozdravom in naznanilom, da je dospel v mesto, je laže legel počivat.

3.

Šele drugi dan je mogel iti Golja k materi, ki je bivala v tesnem podstrešnem stanovanju nabrežja sv. Justine. Zvedel je, koliko strahu je prestala v noči poveličanja svetega križa, ko je okrog polnoči zletel s strašno razstrelbo del arzenala v zrak. Tresk je bil tako silen, da je le malo stekel v Benetkah ostalo celih. Zdelo se je, da se vse mesto ruši, in praznoverneži so padali na kolena, polni groze, da prihaja sodni dan. Hkrati je bilo vse mesto razsvetljeno kakor podnevi, in voda v kanalih je žarela rdeče kot kri. Plameni so vihrali s strašno silo v višino. Najhuje je bilo, da prvi trenutek ni nihče mislil na požar, ampak na vse drugo prej. Šele ko se je razneslo, da gori ladjedelnica, se je groza za znamenje polegla, dasi so plameni vihrali kot ogromna rdeča zastava daleč preko vseh streh v okolici.

Do jutra je svetila ogromna bakla, kater zublji so segali do zvezd. Kadar je potegnil veter, je sejal iskre in pepel na vse strani, po hišah, po ulicah in po morju, da je bilo zdaj zdaj pričakovati novih ognjev. Vse mesto je bilo pokonci in vojaštvo so klicale trobente k orožju. Po kopnem in na čolnih so hiteli oddelki na kraj nesreče.

Te podrobnosti je zvedel Golja od svoje matere. Kaj pa so domnevali o vzroku požara, je čul šele na generalnem poveljstvu, kjer je naletel na mladega, temnopoltega častnika s kratko črno brado in z ogljenimi, nazaj počesanimi lasmi. Bil je ž njim mesec dni pod Dračem, in častnik ga je takoj spoznal. Vendramin je pozdravil Goljo, kakor da sta si prijatelja in službeno enaka.

»Čestitam ti! Vedel sem, da boš kmalu tukaj. Najkasneje v enem tednu bodo povišanja.« 

Silno rad bi bil Golja zvedel kaj več, toda ni mogel naravnost vprašati. Častnik pa je govoril že vse drugo. Odprl se je in pripovedoval Justu stvari, ki so mu bile popolnoma nove: da se ljudovlada na tihem in skrivaj oborožuje, da so časi silno resni in da je požar ladjedelnice že prvo hudourno znamenje. Consiglio dei dieci dela mrzlično noč in dan, da bi našel krivce. Sledi vodijo naravnost do Visoke porte v Carigrad, kjer je zloglasni portugiški Žid Nassi prvi in najzvitejši svetovalec sultana Selima. Baje so ladjedelnico zažgali njegovi zaupniki. Sodijo, da so nezadovoljneži iz siromašnega plemstva zapleteni v ta zločin.

»Serenissima se oborožuje? Proti komu?« vprašuje Golja, ki mu ni prav razumljiva vsa prijaznost znanca.

»Proti neverniku, ali res ničesar ne veš?« pravi plemič. —

»Radi Cipra. Sicer pa vidim: delaš, kar ti ukaže jo in ne vprašuješ, zakaj. Srečen ti! Podoben si priklenjenemu veslaču na ladji, ki mu je vseeno, kamorkoli gre, kamorkoli krmari poveljnik. A kar ti je zapovedano, narediš za vsako ceno in se ne strašiš žrtev. Takih ljudi se hoče republiki, posebno danes, v teh razburkanih časih!« 

Bilo je res tako, ljudovlada je preživljala krizo. Že nekaj let je naraščala draginja, posledica dolgih bojev na kopnem in negotovosti trgovine po morju, najbolj z Levantom. Turki so došli do viška svoje moči ter so se začeli obračati proti Serenissimi.

Senat ljudovlade se je bolj in bolj uverjal, da ne bo mogoče mirno iz sporov. Razpravljal je za oboroževanje in proti njemu, proti njemu morda zgolj iz strahu, da ne bi dogodkov pospešil in sprožil plazu. Na srečo je imel Selim tisto leto vojno proti Arabcem, in to je stvari zavleklo. —

»Imam nekaj priložnosti, da vidim,« je nadaljeval Vendramin, »kako se počasi pripravlja. Ukazi sem, ukazi tja, premikanje ladij, naročila, a vse tiho in tajno! Tudi tvoja vrnitev nima drugega vzroka!« 

»Tajnosti, pravite, pa jih meni pripovedujete!« se čudi Golja.

»Vi, ki ste na tako važnem mestu!« 

»Tebi lahko, ki te poznam,« odgovarja mali, a lepi in živahni plemič. »Mornar si in izmed najboljših ljudovlade. V kratkem boš povišan in ne bo več med nama posebne razlike — evo, Čemu ti ne bi zaupal? Še več! Tu moja roka,« pravi trdno in stopi pred Goljo; »odslej me tikaj, tovariško in prijateljsko, in naj ne bo več stene med nama!« 

Presenečen seže mladec plemiču v roko, častnikova prijaznost mu je silno prijetna. Zagoreli obraz mu rdi, ponos se mu budi v srcu.

Med tem pa se je Vendraminova soba pričela polniti z mornarji in meščani. Večinoma so bili sli, ki so prinašali važna pisma in sporočila iz najbolj oddaljenih krajev in ki so se vračali v najkrajšem času. Meščani pa so prihajali zaradi naročil mornarice, večinoma zastopniki odličnih trgovskih hiš, ki so bile stalno v stikih z generalnim poveljstvom. Vendramin jih je sprejemal, popraševal in si beležil zadeve, zaradi katerih so prihajali.

Točno ob dvanajstih je stopil namestnik generalnega kapitana, se ozrl ostro po navzočih in šel s plemičem v sosedno dvorano, prostrano in svetlo, polno solnca in s krasnim razgledom na morje. Nekaj trenutkov — in Golja je stopil pred enega najvišjih mož Serenissime.

Tesno mu je pri srcu. Prvič je v teh prostorih, prvič bo govoril s človekom, ki ga je poznala vsa ljudovlada. Bil je to Hieronim Zane, sloviti poveljnik, mož iz starodavne aristokratske rodbine. Kakor sveča se je Golja vzravnal, pozdravil z vso strumnostjo svojega vojaškega telesa, uprl oči v visokega komandanta, da ne bi izgubil niti migljaja, ter je predal zapečateni zavoj, ki ga je bil prinesel s sabo.

Vendramin je slonel pri mizi, ga opazoval in se komaj vidno smehljal pod svojimi črnimi brki.

Hieronim Zane je ostro premeril vojaka, odprl zavoj, pregledal v naglici pisanje in končno spregovoril v beneškem narečju, preprosto in domače, pol v šali, pol ukazovaje, na način, kakor se govori z mladimi, čvrstimi in razboritimi ljudmi.

»To je torej tisti tiger, ki mu je nevarno pasti v kremplje! Drugačnega sem si bil predstavljal, drugačne postave in drugačnega obraza. Človek ne bi verjel, da se te tovariši bojijo. Takih oči se ni bati — kakor si velik in močan! Ni res, plemič?« 

Obrnil se je k Vendraminu, a ni čakal odgovora.

»Želel sem te videti, dečko,« je nadaljeval. »Ne bi bilo prav, da se orli vedno potepajo križem sveta in nikdar ne počijejo v gnezdu! Zdaj ostaneš tu, odrejeno je, in si odpočiješ. Dela ne boš imel preveč, zato pa spoznaj nekoliko naše uredbe. Vse nadaljnje zveš od pristaniškega poveljstva.« 

Golji bi ne bila nobena beseda slajša kot ta, da ostane v prestolnici. Ni sicer vedel, koliko časa, a vse je kazalo, da vsaj nekaj mesecev. Že nekaj let so ga neprestano premetavali iz kraja v kraj.

Zdaj je torej imel ostati v Benetkah ter se — odpočiti, kakor je dejal visoki poveljnik. Zanimalo ga je le še, kako opravilo bo dobil.

Odpravil se je na obrežje »Riva degli Sehiavomb, kjer so bili pristali, in dal svojim ljudem prosto, vesel, da je našel na ladji vse v redu. Mornarji so se preoblekli ter se odpravili po mestu, le straža je ostala na krovu.

To življenje je trajalo nekaj dni, ne da bi bil prišel kak ukaz od koderkoli. Mornarji so se veselili prostosti, se sprehajali po mestu in so zapravljali denar, ki se jim je bil nabral tekom dolgih in pustih tednov na morju. Golja je šel le redko ž njimi in je večinoma presedel v podstrešju pri materi in pripovedoval svoje zadnje doživljaje z morja, poln pričakovanja.

»Preveč se izpostavljaš,« mu je očitala mati v svojem zategnjenem tolminskem narečju, ki ga še ni bila spremenila. »Če te ubijejo, kaj bom počela sama na svetu?« 

Sin ni čutil vsega pomena teh besed. Njemu sta bila pojma življenje in smrt prav tako lahka, kot sta vsakemu mlademu, zdravemu človeku. Pripovedoval je dalje in ni razumel materine skrbi. Ista neskrbnost, ki ga je vodila v nevarnostih, ga je puščala hladnega tudi tedaj, ko je mati trepetala zanj. —

Naglo so tekli dnevi in Golja je dobil ukaz, naj odda svojo ladjo v ladjedelnico, kjer se je po požaru pričelo delati z vso silo. Z moštvom pa se je moral javiti na galeji »Crociato«, ki je pred kratkim došla s Krfa in se je zdaj nje moštvo pomnožilo. Tu je tudi zvedel, da se prihodnjo nedeljo izvrši slavnost zaradi novih častniških imenovanj, ki bodo to pot posebno številna. Sicer je že slutil, na galeji pa je za gotovo zvedel, da doleti tudi njega nenavadna čast, zakaj iz moštva so le v izrednih prilikah imenovali častnike.

Vse mesto, vajeno in željno slikovitih slavnosti, je nestrpno pričakovalo določenega dne. Vse je razpravljalo o odlikovancih, katerih imena so se nabila v pritlični galeriji doževske palače, da se je pred njimi ustavljalo številno meščanstvo. Jasno je bilo, da ljudovlada ne daje časti zastonj in da morajo biti mladi ljudje izredno sposobni, posebno, če se sprejmo iz moštva. Ljudovlada je zahtevala napor vseh telesnih in duševnih sil, ako je hotela koga plačati izjemoma.

Vendar ni bilo nikakih posebnih priprav po mestu. Trg svetega Marka ni dobil niti ene tribune za slavnostni dan. Niti doževska palača ni razobesila ogromnega prapora s krilatim levom. Le galeje in vojašnice so razvile svoje zastave. Slavnost naj bi ostala čisto vojaška, stroga, kakor so bili časi resni in neprijazni.

Že po velikem požaru ladjedelnice se je začutilo oglašanje neke sile, ki je že prej zdela v zatišju. Straže po mestu so se pomnožile, ponoči so se nadzorovali čolni in gondole in so se ustavljali sumljivi ljudje. Med meščani pa je ostalo nezaupanje, saj so se širile najfantastičnejše vesti.

Zdaj se je pokazala skrita sila. V nedeljo za rana je vse mesto nenavadno oživelo. Od vseh strani so prihajali vojaki in mornarji, sicer le majhna odposlanstva, toda vseh vrst orožja in vse službene stopnje in kroji. Nihče ne bi mislil, da ima Serenissima zbrane tu že take sile in da so čete tako dovršeno opremljene. Vsa ljudstva Adrije in polovice Sredozemja so bila tu zbrana, v službi velike države, ki je vsem dajala kruha. Videlo se je razločno: ta sila ni potrebovala hrupa in bleska. V svoji široki, železni organizaciji je bila mogočna in rezka, da si čutil do mozga. Morda se slavnost ni priredila s krikom in vikom zaradi draginje v Ijudovladi, zaradi nevolje ljudstva; morda pa tudi zato ne, da ne bi pričenjali sovražniki krilatega leva dvigati glave, opozorjeni in vznemirjeni. Toda sila, ki se je tu, na trgu evangelistovem, pokazala to jutro, je bila mogočna in rezka, podobna težkemu meču, ki ga suče na teh lagunah skrita, a ogromna roka in ki dosega ž njegovo nevarno konico padsko ravnino in dalmatinsko obrežje in daljni Levant. Gorje mu, kdor bi prišel rezini tega težkega meča na pot!

Ob deveti uri je bila že postavljena vrsta odlikovancev od stolne cerkve pa doli do globine trga, polnega vojaštva. Tu in tam so se še cula kratka povelja in poedini oddelki so se razvrščali v sliko, kakršne ni videl trg sv. Marka vsak dan. Na trgu je bilo komaj kje kaj prostora za ljudstvo. Toliko več beneške gospode je opazovalo strogo vojaško slovesnost iz bližnjih palač, z ložete, iz librerije in iz prokuracij: vsa okna so bila polna.

Trije zaporedni streli so z galere naznanili, da stopa Hieronim Ženo na kopno. Ž njim je prihajal oddelek častnikov, večinoma vojne mornarice, v belih oblekah, ki so se naglih, prožnih korakov odpravili na trg. Trobente so zadonele. Kratki, razburljivi signali so sikali v ozračje ter se bili ob zidovje stolnice in palač. Vojaštvo se ni več zganilo, le poveljniki so pazili bistrih oči, kako se stvari razvijajo. Ženo je s pribočnikom obšel dolgo vrsto mladih ljudi, ki so bili drugi lepši od drugega, prav izbrano cvetje. Vsakemu je podal roko in mu izročil majhno izkaznico na pergamenu, ki je bila vdelana v rdeče usnje in okrašena z zlatim levom sv. Marka. Kratko je pri vsakem pristavil, za kaj ga imenuje, mladci pa so razburjeni spet stopali v vrste. Kmalu je bilo imenovanje končano in poveljnik je mlade častnike nagovoril ter jim z mogočnim glasom narekoval prisego.

Potegnili so sablje, prvič pripasane, in prisegli, in nihče ni pomislil, da je ta prisega napoved usodnih dni, da je za marsikaterega izmed njih, mladih in lepih, zdravja kipečih ljudi prav za prav oporoka pred nasilnim grobom. Prisegli so, da bodo zvesto branili Serenissimo, do zadnje kaplje krvi, in prisegli so krvavoresno. Svečanost trenutka jih je popolnoma prevzela in vse je trepetalo v teh mladih krepkih telesih. Ves obred je vplival na neizkušene mladce tako silno, da so pobledevali od razburjenja in bi bili ta trenutek zmožni napraviti najnepremišljenejše dejanje.

Ko so se sablje povesile ter se je svečani trenutek spet krčil v ledeno strogost pokorščine in discipline, je bila slovesnost pri kraju. Še rezek »pozor!« — Hieronim Ženo je odhajal. Trobente so mu klicale v pozdrav, da je jekalo z ene strani Markovega trga v drugo. Takoj za tem pa je bil razhod. Vojaštvo je začelo izginjati v istem redu, kakor je bilo prišlo: streli s poveljniške galeje so grmeli čez mesto in čez morje ter naznanjali, da je slavje končano.

Goljev oddelek je došel v popolnem redu do onih dveh stebrov na Piazzetti, kjer so obglavljali največje zločince ljudovlade. Sestavljen je bil iz najpogumnejših mladcev, ki so si že vsi pridobili sloves z izrednimi deli in ki so jih hotele danes spoznati vse Benetke. Ves ženski svet, najplemenitejše gospe, ki je bila v njih drobnih, voljnih ročicah usoda države, vse so danes prišle k tej proslavi z edinim namenom, da vidijo to nenavadno skupino. V ničemer drugim se ni tako zrcalila vsa moškost, vse zmagoslavje mladostne moči in lepote kot v tej dvajsetorici. Ti izredni junaki neviht in borbe so bili tako daleč od vseh ostalih pomehkužencev mesta, od uradnikov, trgovcev, podjetnikov, od znanstvenikov, da, celo od državnikov, da so to uro kraljevali Benetkam in da so se vse oči upirale vanje.

Med dvema stebroma se je dvajsetorica ustavila in dobila prostost. Takoj pa jih je obkrožila množica ter jim pričela vzklikati. Ogromno ljudstva je valovilo vse okrog ter se gnetlo na obrežje, da bi še enkrat videlo mlade odlikovance, ko bodo stopali v ladje in v gondole.

Golja je bil v največjem metežu in ni vedel, kam naj krene. Vse, kar se je godilo, mu je še vedno drhtelo v srcu in živcih. Nekaj ga je vzdignilo iz enoličnega vsakdanjega življenja, čutil je krila, čutil je, kakor da se preraja. Ponos se mu je zdramil to jutro, ves lehak mu je postal korak, da sam sebe ni mogel razumeti.

»Golja, Golja!:« ga je nenadoma poklical znan glas ter ga zbudil iz prijetnega zamaknjenja. Golja se je ozrl in zagledal kapitana Vendramina, ki ga je vabil s seboj.

»Naročilo imam zate! Vabljen si na večerno zabavo, Mocenigo te vabi!« 

Golja ni razumel in je neverno gledal elegantnega prijatelja, črnega, kakor da je rastel pod sicilskim solncem.

»Pojasnil ti bom,« je nadaljeval mali plemič. »Patricijske rodbine se hočejo izkazati. Razdelile so si današnje odlikovance, da jih sprejmo medse in pogoste. Kaj praviš ti?« 

»Lepo!« 

»Lepo morda ne, pametno pa!« zavrne Vendramin. »Počastiti vas hočejo in pokazati, da spadate med nje. Vendar — razlika ostane! Vsekakor, kdor pripravlja vojno, mora imeti zanesljive ljudi. E, znajo računati, vidi se, da je to njih vsakdanje opravilo!« Golja ni povsem razumel in ni odgovoril ničesar.

»Pojdeva skupaj ... Ne, čakaj ... Da, skupaj!« se je odločil plemič. »Ali poznaš Mocenigove? V Velikem prelivu imajo eno najlepših palač, tam blizu, kjer je turško tržišče. Tebi ne bo znano, a veletržec je eden izmed najoblastnejših mož ljudovlade. Lisjak, da mu ga ni para! Povsod ima prste vmes, a ga nikjer ni videti. Spoznal ga boš, enega izmed nevidnih bogov Serenissime. Krasno hčer ima, edinko. Prav priljudna je, posebno z lepimi mladci! Morda še preveč! Zato jo vse Benetke poznajo!« 

Počasi sta se prerila skozi množico in šla proti ladjedelnici. Vendramin je pripovedoval o Mocenigu ter se vedno spet vračal na grozečo vojno nevarnost. Bil je uverjen, da pride do krvavega spopada med Serenissimo in polumesecem zaradi gospostva na vzhodu.

»Toda vojna je velik potres,« je dostavil, »prav v dnu tal razmaja in razruši vse obstoječe. Še dolgo potem ruši, ko je že davno odločena. Vojna me ne zanima, vem, kakšna je. A rad bi videl, kar pride za njo. Slutnja mi pravi, da so ogromne spremembe pred vrati, pa naj Serenissima dobi ali izgubi v tem križanju mečev. Če dobi, ni več njeno gospostvo na vzhodu pravega pomena; če izgubi« — ozrl se je okrog, kakor bi se bal nepovabljenih ušes — »če izgubi, bodo udarjeni na glavo vsi današnji vladarji ljudovlade.« 

Kakor je bilo Golji plemičevo razpravljanje nekaj povsem novega, se vendar ni mogel otresti neprijetnega čuvstva ob misli na Mocenigovo vabilo.

»Ali se vsekakor moram udeležiti nocojšnje zabave?« je vprašal prijatelja, ko je najživahneje pripovedoval.

»Še vprašaš!« se je zavzel Vendramin. »Vabilo Mocenigovih je kakor ukaz. Hujšega bi ne mogel storiti, kakor da nocoj izostaneš. To bi bil že upor! Ali res ne ves, kako je v teh krogih? Še mene bi spravil v zadrego, če se ne odzoveš, ki imam nalog, da te vabim.« 

Golji je bilo sitno. Sin morja in nižin ni imel pojma, kaj naj počne v oni družbi zvečer, kako naj se vede, kaj naj govori. Čutil je, da mu bo silno mučno, zato je mislil edino le, kako bi se izognil vsemu. Povedal je to odkrito.

»To bi bila skrajna neumnost!« ga je zavračal plemič. »In je naravnost nemogoče! Zato boš šel tja: če so oni visoki, imaš tudi ti svoje ime! In kar je glavno, ne misli, da so boljši od tebe, če so višji. Približaj se jim, priuči se njih običajem, če je priložnost, in skušaj jih spoznavati! Videl boš, da ti bo še mnogo koristilo. To je, glej, moj prijateljski nasvet! Preskromen si!« 

Plemič je pričel razlagati podrobnosti o večerni zabavi, kdo se udeleži, kakšne navade imajo pri tem, z isto natančnostjo kot prej o vojni in posledicah. Moral je mnogo preizkusiti življenja, mnogo se gibati v družbi in nenavadno poznati ljudi, da mu je bilo vse tako vsakdanje in enostavno. Golja se je čudil njegovi gotovosti in mu jo je zavidal.

»Stvar je odločena,« je končal plemič. »Zvečer te pričakujem na trgu Celestia in od tam se pel jeva v Canal grande s čolnom. Po poti dobiš še nekaj navodil, da ne boš preneroden. Sicer pa ne boš sam, bo še nekaj tvojih vrstnikov, nič manj neokretnih kot si ti.« 

Ločila sta se. Vendramin je imel še svoje posle ter je bil šele pod večer popolnoma prost. Golja pa se je sprehajal po solnčnih ulicah, si skušal razjasniti pomen današnjega dne in bližajočega se večera. Obenem pa je razmišljal, kje bi našel primerno stanovanje, ker je spoznal, da ne moreta več ostati z materjo v bednem podstrešju.

4.

Hlad je kipel iz morja in si iskal vhodov v poslopja ob lllfllai Velikem prelivu, ko je ustavila črna gondola pred širokim stopniščem Mocenigove palače. Štiri bakle, ki so gorele pošev na marmorno ozidje, so metale krvavo, fantastično luč v nemirno vodo. Dve gondoli sta se zibali privezani med šestimi lesenimi stebri, ki so stali v morju in stražili pred palačo. Na stopnišču sta čakala dva mrka moža, ki sta pomagala prihajajočim iz ladjic. Bila sta v kroju, ki je ves spominjal na vojaškega; ni se pa opazilo, da li sta kakorkoli oborožena.

»Zadnja sva,« je dejal Vendramin ter je z lahkim skokom odhitel po stopnicah. Golja pa je stopal za njim s posebnim občutkom v srcu, zakaj prvič je šel v patricijsko hišo kot gost in ne kot sluga. Ozka veža in stopnice so bile tajinstveno razsvetljene z živobarvnimi balončki, v prvem nadstropju pa se je odprla razkošna, prostrana dvorana, ki je blestela v luči. Zidove so preprezale težke perzijske preproge, na dnu dvorane, pod ogromnimi steklenimi vrati in okni, ki so tvorili vso zadnjo steno, pa je bil postavljen pod z več stopnicami. Bil je ves zavit v orientalske preproge ter izpolnjen z nizkimi divani in tabureti. Na desni in levi strani dvorane so stale masivne črne mizice, na njih pa srebrne buče in srebrne čase.

V dveh skupinah so stali v dvorani povabljenci, ko sta dosla Vendramin in Golja. Iz ene gruče se je izvil mož petdesetih let, dasi jih je kazal več, upadlega obraza in črne brade, ki je dajala licu posebno bledico. Počasi, s premišljenim korakom je šel prihajajočima naproti.

»Mocenigo!« je pošepnil plemič Golji. »Sam sprejema!« 

Mocenigo je plemiča ljubeznivo sprejel; videlo se je, da se dobro razumeta. Takoj nato pa se je obrnil h Golji.

»To je torej novi častnik,« je dejal prijazno. »Mnogo smo čuli o vas in moje bo veselilo, da ste nas počastili.« 

Dasi se je videlo, kakor bi patricij ne bil prav zdrav, je vendar, sodeč po govoru in kretnjah, stal mož tudi telesno na višku svojih moči.

Golja se je poklonil, iznenaden, da ga poznajo, Mocenigo pa ga je motril, kakor bi hotel videti skozenj.

»Morski volk,« se je smejal Vendramin; »le škoda, da ima hudo napako: mlad je še, veliko premlad!« 

»To ni napaka,« odgovarja Mocenigo, »to je nekaj, kar človek vsak dan bolj ceni. Življenskega eliksira še niso našli!« 

Patricij jih pelje še k drugim — bilo je pet novoimenovanih častnikov in ž njimi artiljerijski major, na glasu kot poseben poznavalec Levanta — da se ž njimi pozdravijo. Nato pa vstopi dona Mocenigova s hčerjo, v spremstvu dveh pažev, ki sta nesla vsak svojo vazo vrtnic, belih in rdečih.

Major se vzravna, stopi pred dami, prikloni se globoko, spustivši desno roko proti tlom, in predstavi potem mladce povrsti. »Skrbela sem, da ne boste sami,« pravi dona Mocenigova ter s smehljajem ogleduje mlade ljudi. »Toda pokažite prej, da ste vredni!« 

Mladci strmijo in pričakujejo pojasnila, kako naj se izkažejo. Niso vedeli, ali se gospa šali ali misli resno. A še preden kaj izpregovori, prime njena hči Goljo za roko in povabi mladeniče s seboj. Šli so v sprejemnico, kjer je čakalo pet patricijskih hčera, prijateljic hčere Mocenigove. Tam so se razvrstili v dvojice in odšli nato v počasnem sprevodu v dvorano. Par za parom se je poklonil pred gostiteljico, ta je pa odrejala, kam naj sedejo. Vendar se je vse vršilo neprisiljeno in domače, da so se mladi ljudje naglo otresali zadrege. Pripomogel je k temu Vendramin, ki se je kar sam postavil ob stran patricijki in svobodno delal opazke ter se šalil, da so bile vse oči obrnjene vanj. Tudi je pričel razdeljevati vrtnice, češ, da bodi ta večer v znamenju belih in rdečih rož.

Golja in Mocenigova hči sta sedla zadnja, in sicer k mizi, kjer sta že bila Mocenigo sam in major v živem razgovoru.

»Ali veste, da vas poznam že od onega dne, ko ste se vrnili v Benetke?« je pripovedovala patricijska hči Golji. »Videla sem vas, ko ste šli na poveljstvo. Saj vam lahko povem, vedela sem, da vas čaka posebno odlikovanje.« 

»Vedeli ste?« se je zavzel Golja. »Kako je to mogoče?« 

»Prav lahko! Saj so toliko govorili o vas!« 

Natočila je vina in je kramljala, koliko je že čula o njem.

»Znani ste z Vendraminom, ne li?« ga je vprašala.

»Ne mnogo! Z drugimi bolj!« je dejal Golja ter se je zagledal v njen obraz, ne da bi vedel, kaj naj še reče. Čudno mu je ugajalo njeno belo lice, njene modre oči, njeni pšenični lasje, iz katerih je žarel rdeč nagelj.

»Tudi to sem zvedela, odkod ste doma,« se je zabavala ž njim ter se je smehljala njegovi zadregi. »Tudi jaz nisem Benečanka,« je dostavila po srbsko. »V Dubrovniku sem rojena, tam sem preživela prvo mladost. Moj oče je bil zašel tja kot ubog plemič, seznanil se z Dubrovčanko in se je ž njo poročil. Davno je že temu.« 

Vendramin je med tem prišel z dono Mocenigovo do njih mize. Vzel je živordečo vrtnico in jo izročil gospici. Nato je vzel drugo, belo, in jo dal Golji.

»Najvrednejšemu!« je dejal s poudarkom. »Pa glej, da jo čuvaš! Da je ne izgubiš o prvi priliki!« 

»Zapomnite si, da govori Vendramin!« se je zabavala gospa in uprla oči v mladega mornarja. Ni se mogla ločiti od njega, Golja pa je šele zdaj prav videl njen obraz. Mocenigova je bila vsaj deset let mlajša od moža in je sijala samega zdravja. Njena polt blondinke ni bila tako bela in nežna kot hčerina. Žarela je v polnokrvnosti. Ves materin obraz je kazal neko silo. Spodnja čeljust je bila izdatna in slastno zaokrožena, zobje beli in močni, v živem nasprotju z rdečimi ustnicami. Njene oči pa so bile polne neugašenih plamenov.

»Lahko bi nam bili že prej pripeljali tega junaka v hišo,« se je okrenila gospa k plemiču in mu očitala, ko se je nagledala mladca.

»Kdo pa ga je poznal?« se je branil Vendramin. »Z morja na morje se je vozaril in ni mislil drugega ko to, kako se bo trgal in lasal. Če bi mu bili ob kateri takih slovesnih prilik razčesnili butico, bi se on in njegovo junaštvo končalo na dnu slane vode. Ljudovlada bi imela zanj pohvalno besedo, ki je ne bi več slišal; morda pa še tiste ne! To je junaštvo, vidite!« 

»Zamudo boste popravili,« je zagrozila patricijka, ki je spet jela opazovati Goljo. On pa je zdaj lahko videl sirovo lepoto njenega zdravega, izzivajoČega obličja.

»Kaj pa s prigrizkom?« se je obrnila nato k hčeri. »Rekla sem že, da je to tvoja skrb.« 

»Ali naj se že servira?« vpraša hči.

A ni čakala odgovora. Vstala je, namignila eni izmed prijateljic in povabila tudi Goljo s seboj.

»Aha, si prišel v šolo!« se je smejal Vendramin za njim. »To vse je bilo bore malo, kar si prestal neviht na morju! Na kopnem te šele prav izučimo.« 

Golja ni odgovoril ničesar. Vsa ta nenavadna naklonjenost mu ni bila povsem razumljiva, toda laskala mu je. Nov svet se je odprl pred njim in zdelo se mu je, da ga objema s sto skrivnostmi. Preživel je toliko let v zatišju tesnega, med tisoče drugih izgubljenega beneškega preliva prepuščen sam sebi, svojim sanjam in nagnjenjem. Preživel je nato čisto novo dobo, na bojišču in sredi morja, priklenjen na samoto ladje in na okove železne vojaške pokorščine, kakor samotna žival, daleč od ljudi in na onem obodu, kjer je samo še boj: edina oblika, ki jo je poznal od vsega zapletenega meteža človekovega neumornega prizadevanja, da živi ter si napravi kolikor mogoče lepo in prijetno to življenje. Zdaj je stopil v nov svet, v neznano zemljo. Z ladje, na kateri ni bilo včasi niti kruha niti pitne vode, je stopil v bleščečo dvorano. Zašel je med ljudi, ki so zrasli iz bogastva, kakor on iz siromaštva, in ni vedel, kje se dotika teh ljudi in kakšne vezi naj bi ga še vezale ž njimi.

V kuhinjo ga spremljajo zmedene misli in spet v dvorano, kamor sta gospici prinesli raznovrstnih mrzlih jedi in sladčic. V velikem, iz najfinejših steklenih niti pletenem košu, beneškem izdelku z otoka Murana, je nesel za njim kruh in pecivo ter se nehote spomnil Lorenza. Kaj bi dejal, če bi ga videl ta trenutek? Namežiknil bi poredno z levim očesom in ga smešil: Si ti, Just? Ali si res ti? Kam te je zanesla pot v to tujo palačo? Med te tuje ljudi? Kam si krenil iz naše družbe in kako ti je, čuj?

A jedi so bile naglo porazvrščene med goste in Golja je spet prisedel k Mocenigovi hčeri, ki ga je povabila na svojo stran.

Otresel se je sitnih misli. Dekle pa mu je še natočila vina in ponudila jedi.

»Ali pa veste, kako mi je ime?« ga je vprašala. »Qotovo že veste, kaj?« 

»Seveda vem!« je odgovoril Golja, ki mu je spričo prijaznega dekleta prešla prva negotovost.

»Nič ne veste!« ga je zavračala. »Takega imena ni v Benetkah! Zato vam ga sama povem: Neva mi je ime. Vam ugaja ime?« 

»Seveda mi ugaja!« je odgovoril.

»To pravite iz vljudnosti. Kdo ve, kakšno ime ugaja vam! Morda Amelija?«

»Tudi to je lepo ime.« 

»Ker je Amelija lepa. Saj poznate to tiho lepotico?« 

»Amelijo? Katero Amelijo?« 

»Vendraminovo sestro. Vidite, kako jo zatajujete! Ni lepo od vas!« 

»Motite se. Kako naj jo poznam?« 

»Ne zahajate k njim? Res ne?« 

»Nikdar še nisem bil pri njih.« 

Mocenigova hči je oprla podbradek na roko in se je zagledala nekam v dvorano. Smehljaj ji je izginil z obraza, na njem pa so se pokazale spet one značilne, fine črte, ki so jo tako ločile od matere in ki so ji dajale izraz rahle otožnosti in utrujenosti. Pa se je naglo otresla in je spet vprašala:

»Kakšno ime vam je torej najljubše? Povejte!« 

»Preveč je ženskih imen, da bi vedel najlepše!« se smeje Golja.

»Pove jte vendar!« je silila. »Ali povejte vsaj, katero vam je bilo najljubše tu v Benetkah ali kje doli na Adriji, v Zadru, Splitu, kjerkoli!« 

»Pa povejte vi, katero izmed moških imen je najlepše!« zavrača Golja šaljivo.

»Dolžnost je, da odgovorite vi!« odvrne Neva. »Vidite, kako se potajujete! Vprašala pa bom plemiča in on mi pove vse, vse o vaši izvoljenki, da veste!« 

»Ali mislite, da vam pove?« se je šalil mladenič. »Nič ne boste zvedeli, niti črke!« 

»Vse, kar bom hotela!« 

V dvorani je postajalo živahne je, le včasi se je tu in tam utrgala nit. Dona Mocenigova se je pomudila zdaj pri teh zdaj pri onih, prisedla, da se ne bi gostje dolgočasili, pa šla spet drugam. V resnici že ni bila več mnogo potrebna, in plemič jo je naposled odpeljal po dvorani na balkon. Vedel je, da pridejo včasi državne tajnosti tudi do žena beneških velikašev, čeprav niso niti Consiglieri niti Pregadi, in rad bi čul, kako presojajo na najvišjih trgovskih in denarnih mestih veliki spor med Serenissimo in sultanom. Znano mu je bilo, da se uveljavljata dve struji, zmerna in neizprosna, ki hoče vojno. Zato je po ovinkih poizvedoval, kaj menijo Mocenigovi o vsem tem.

Toda patricijka je ostala nedostopna in plemiču je zamrzelo. Mi ne zaupajo? je zasumil. A ni se izdal in hitro se je skril za duhovit dovtip, da ne bi bilo čutiti njegovega oprezanja.

»Rekli bodo, da sanjariva na balkonu, pa še brez mesečine! Ali se vam ne zdi, da morava nazaj v dvorano. Kaj menite?« 

»Zdaj res ne vem, ali se bojite njih ali — mene!« pravi gospa s smehom ter meri plemiča s plamtečimi očmi, da mladi mož za trenutek ostrmi. »Kaj nisem morda nevarna?« 

Vendramin se je takoj ovladal.

»Res, nevarni ste, gospa!« odgovori trdno in ji nepremično gleda v oči, da sama ne ve, kako naj razume to.

»Torej pojdiva!« pravi Mocenigova, si položi desnico na visoke prsi in stopi v dvorano. Plemič gre za njo. A ko vidi, da gospa molči, se ustavi, globoko pokloni, odide nemo na desno in leže na eno izmed preprog, obrnjen proti družbi.

Ali bo hotela biti užaljena? se vprašuje in zre za njo. Kako bo razumela, kar sem napravil?

Patricijka ni zamerila. Nenadoma se je okrenila, kakor bi se bila premislila, in šla k njemu.

»Dobro vem,« je dejala prijazno, »plemič ste in ne samo po krvi!« 

»Drugega nimam kot ponos!« je odgovoril odkrito ter je hotel vstati.

»Pa ne, da bi se premislili?« ga je že grajala Neva, ki je bila opazila, da je šel plemič na preproge, ter je prihitela bliže. »Vsi se vam pridružimo! — Gospoda, vabljeni ste semkaj!« je klicala po dvorani.

Pripeljala je že s seboj Goljo, nato pa šla iskat prijateljic, ki so veselo čebljajoč posedle in polegle po dvorani.

»Carigrad je naš, Amazonke ga zasedajo!« se smeje plemič.

»Skrij se, krilati lev!« 

»Oho, le počasi!« ga zavračajo gospice. »Kakšne bitke pa ste že bili vi? Nam ne bi hoteli pripovedovati svojih vojnih spominov? Saj vam bomo rade verjele!« 

»Hočete dokazov?« se šali Vendramin.

»Hočemo jih!« odmeva soglasno.

Plemič si je odpel suknjič pod vratom in razgalil levo ramo, da se je pokazala široka brazgotina, ki se je vlekla vzdolž prsi.

»To je spomin izpred Dardanel,« pravi. »Kako sem se zlizal, sam ne vem. Teden dni sem se boril z mrzlico. Hočete videti še drugih spominov?« 

Dekleta molče, zato pa se plemič takoj spet prične šaliti, ali res verjamejo, da je bil kdaj pred Dardanelami.

»Samo poglejte me,« nadaljuje, »kakšen gladek salonski bojevnik sem! Saj še oddaleč nisem videl Dardanel! Hočete, da gremo skupaj tja dol? Prav kmalu bo priložnost! Ali mi daste roko, da greste?« 

»Evo vam roke!« pravi Neva ter mu jo ponuja od daleč. Plemič pa je takoj pokonci, prime Nevo in je ne izpusti več.

»Prosim, kar takoj, kaj bi se umikali!« se smeje plemič. »Kar z menoj!« 

Hočeš nočeš se dekle vda in Vendramin jo odpelje v sredo dvorane, šepetaje ji nekaj na uho. Hkrati dvojica oživi in izgine skozi stranska vrata. Pa se kmalu vrneta in z njima stopita v dvorano dva godca z ulice. Ploskajoč jih pozdravljajo dekleta.

Plemič in Neva pa gresta pred patricijko, se priklonita in čakata. Z zadovoljstvom ju Mocenigova opazuje, nato pa rahlo prikima z glavo in godca pričneta počasen plesni košček.

Kakor dva otroka se primeta Vendramin in Neva za roke ter gresta v sredo dvorane, kjer zaplešeta premišljeno, prožno in lahno, da se ju družba ne more nagledati. A kmalu končata in plemič naznani na svoj šaljivi način, da se je ples pričel in da naj ga ne zamudijo.

Med tem ko se tabureti naložijo s pecivom in z likerji, se ples že razvija. Mocenigova hči je spet pri Golji.

»Boste plesali?« vprašuje.

»Ne plešem,« odgovarja Golja, »in nikdar mi ni bilo tako žal kot danes!« 

»Škoda! Pa še jaz ne bom!« pravi dekle in sede na divan poleg Golje.

»Ali nikdar niste plesali?« ga začne spet izpraševati. »Če je tako, bom res še verjela, da vam ni nobeno ime najlepše!« 

»Nisem vajen lagati, mornarji ne lažemo!« 

Golja je odgovoril iskreno, zavzet radi Nevinih besed, da ne bo plesala. Od mladih sta bila namreč sama tu, na teh preprogah z vzhoda, le še Mocenigo in major sta na drugi strani živahno razpravlja o Levantu. Vsi drugi so plesali.

Godba je umolknila in plesalci so se vrnili na preproge in divane, razgreti in zasopli, a nikakor ne utrujeni. Razgovor je žuborel, dovtipi so se križali. Družba je oživela kakor da se vsi že davno poznajo. Gospice so opazile marsikako nerodnost mladih družabnikov, ki niso bili vajeni patricijskim dvoranam beneškim; namigovale so si skrivaj ter si pošepetavale, a žalile niso nikogar. Ko pa se je spet oglasila godba, so že bile mlade dvojice na plesišču.

Vendramin ni prezrl Neve, ki je samevala z Goljo. Prišel je k nji ter jo povabil:

»Gospica, ali ni to prevelika žrtev?« 

Hudomušno je pogledal Goljo, češ: oprosti, ker te ponižujem! Dekle se je branilo, a plemič jo je pregovoril:

»Saj Golja komaj čaka, da si prebere družico! Ali si jo more, če ne greste plesat?« 

»Kaj res?« se je obrnila Neva k mladcu ter ga izpraševala z veselimi očmi.

»Ni res!« je ugovarjal Golja. »Toda zaplešite meni na ljubo. Rad vas gledam, ko plešete!« 

»Ali vidite?« se smeje plemič. »Tako je, kot sem dejal!« 

Odšla sta plesat, Golja pa je prisedel k Mocenigu in majorju. Sledil je z očmi Nevi ter poslušal razgovor med patricijem in častnikom.

Veletržec je pripovedoval, kako je tekom zadnjega leta popolnoma preuredil svoja skladišča v Orientu. Glavno zalogo je prenesel iz Carigrada v Aleksandri jo, ki je izven spornega ozemlja, podružnice po maloazijskih in sirijskih mestih pa je združil in povečal, tako, da so ostale le v večjih mestih. Tu ni tolike nevarnosti. Spričo grozeče vojne je sklenil z levantskimi trgovci pogodbe za vsak slučaj, da preide bogastvo v njih roke, ne da bi on sam trpel preveč škode. Vse to je stalo truda in tudi žrtev, toda pripravljen je. Naj se stvari razvijajo v prihodnje kakorkoli, vse gre po nekih zakonih, ki jih skuša razkriti in s katerimi računa. Vojni pohodi polmeseca tržejo prometne zveze, povzročajo negotovost na trgu, rušijo red in širijo brezvladje. Nihče ne čuti tega tako kot trgovina. Roparstvo narašča, število pogrešanih beneških ladij govori o tem, zavarovanje je vsak dan dražje, lakota sili v Benetke. Po njegovem, Mocenigovem mnenju, so teh razmer v veliki meri krivi beneški veletržci sami. Tudi velika trgovina je umetnost. Če se vodi z mečem, ne uspeva. Tega Benečani niso vedno razumeli, pa so iskali trgovskih zvez samo s silo. Zato pa se kažejo zdaj vsepovsod sovraštvo in nevarnosti. Tako je modroval Mocenigo, pa ni izdal, kako se je pripravljal, če bi se vojna začela kar čez noč.

»Mislim, da gledate le trenutni položaj,« ugovarja major. »Poglejte na široko, pa lahko vidite, da ima vsako stoletje kak poseben pomen za nas. Od stopnje do stopnje gremo za svojimi cilji. V desetem stoletju smo segli v Levant, nato smo ga zavojevali. V tem stoletju smo si pa razvili diplomacijo, da si — po firenškem zgledu — mirnim potom zagotovimo že davno zasedene zemlje. Naši diplomat je so na višku. Tudi divji koran vam uženejo v rog. Zato ne verujem v vojno. A če bo potrebna, jo bomo bili krvavo in zares! Častne vam besede!« 

»Firenca govori proti vam,« pravi Mocenigo. »Nikdar niso vihteli meča in z ognjem in krvjo niso širili svojega trga. Gledali so, da so dosegli dobro trgovsko pogodbo, in če ni šlo drugače, so jo kupili. Ljudovlada pa je vedno pripravljena na pokolj. Neprestano imamo brodovje v Levantu, kakor da še danes zapojo signali za spopad. Potem ni čuda, če krščenemu Židu v Carigradu vsa beneška diplomacija ne more do živega!« 

»Mislite Nassija?« 

»Da, tega pustolovca, ki križa račune poltisočletni gospodarici v Adriji in Levantu!« 

Golja je živo poslušal razgovor, zakaj nikdar ni čul teh stvari, dasi je že leta križaril po morjih ljudovlade. Ta mož torej, eden izmed najmogočnejših Serenissime, ne odobrava, da se suče meč? Da se strahu je jo zemlje, v katerih trgujejo Benetke? Ali ne ve, da gnezdi v njih piratstvo? Ko bi le enkrat stopil na ladjo, pa se spoprijel na življenje in smrt z razbojniki, o, kako naglo bi sodil drugače!

Silno je mikalo Goljo, da bi povedal svoje misli, toda pred mogočnim patricijem ni imel danes še poguma. Pa tudi godba je prenehala, plesalci pa so se ustavili in vrnili na svoje prostore. Plemič je pripeljal Nevo do Golje in omenil majorju, da je polnoč minila.

»Potem je čas, da odidemo,« je dejal major ter se ozrl po mladih vojakih, kakor bi jih hotel opozoriti na odhod. Mocenigo je sicer omenil, da nimajo nikake sile, toda ura odhoda je bila določena vsem skupinam že pri generalnem poveljstvu.

Major je spregovoril nekaj zahvalnih besed v imenu mornarice, nato pa je sledilo slovo, kratko in vojaško. Mladci so bili takoj skupaj, le Vendraminu se ni nič mudilo.

»Bolje bi bilo, da sem molčal!« se je šalil. »Ali ne, Golja? Lepi fantje to, ki se jim tako mudi spat! Kaj pravite, gospica Neva? Tak cvet ljudovlade, pa leze že opolnoči domov. Kam to pride?« 

»Če ne bi poznala majorja, bi ga skušala prepričati, da je prezgodaj« pravi dona Mocenigova; »a je neizprosen, kadar je odgovoren!« 

»Pa zaplešiva v znamenje protesta!« predlaga plemič, stopi pred gospo in se prikloni.

»Ko bi kaj izdalo!« se smeje Mocenigova. »A je vse zaman!« 

»Koliko časa ostanete v mestu?« vprašuje Neva Goljo. »Čula sem, da morda več mesecev. Ali pridete spet k nam? Lahko se odškodujemo za danes!« 

»Izvrstna misel!« pravi Vendramin. »Naravnost tolažilna! Toda slovo je pa vendar težko in opolnoči še najbolj!« 

»Vas pa spremimo!« se smeje Neva.

»To se pravi, da nas pošiljate domov. Veseli me!« 

Prožno so hiteli mladci po stopnicah, da so žvenketali meči ob gladkem istrskem marmoru stopnic. Spodaj so še gorele plamenice in gondoljerji so čakali pripravljeni, služabnika pa sta odrejala, kako naj se razvrste prevozniki.

»Ali boste še prišli k nam?« je vprašala Neva, ki je bila pridržala Goljo.

»Povejte po pravici!« 

»Če bom le smel!« je odgovoril ta brez pomišljanja in je čakal na stopnicah.

»Pojdiva!« je dejalo dekle kratko ter je hitelo navzdol v vežo. Mladi častniki so že bili v gondoli, major in plemič pa sta čakala zunaj.

»Ali ste ga vendar našli?« se je začel smejati Vendramin, ko je ugledal Goljo. »Izgubil se nam je bil na poti!« 

»Trenutek počakamo!« pravi Neva. »Gremo skupaj po Velikem prelivu. Takoj pridejo dekleta!« 

Nato pa ukaže dvema mladcema, naj se preložita v eno izmed praznih gondol.

»Kam pa denete mene?« draži plemič. »Nocoj se hočem voziti sam!« 

»Takoj boste videli!« 

Dekleta so že prihajala in vsa veža je bila polna hihitanja. Ena je prinesla Nevi šal in svilen plašč, a ta ni utegnila, da bi se ogrnila. Oddelila je prijateljice v gondole, določila v eno majorja, plemiča in Goljo ter se jim pridružila z dekletom, ki ji je držalo plasc.

San Vitale!« je še ukazala, in trije gondol jer ji so se hkrati uprli v vesla. Krenili so v sredo Velikega preliva, kjer je bila voda čisto temna. Na obrežjih je bilo še živahno, iz medle svetlobe so se kazale tajinstvene postave in temne sence, o katerih se je zdelo, da rasto iz noči in tonejo spet vanjo. O polnoči je bilo mesto še polno življenja, dasi so se po ogromnem požaru v ladjedelnici hiše bolj zgodaj zapirale ter je splošna nezaupljivost preganjala običajno veseljaško brezskrbnost.

Enakomerno so se zibale gondole po prelivu navzgor. Voda je bila mirna in vožnja ob tej uri nič manj lepa kot v opoldanskem solncu, ko sije vse neizmerno bogastvo neštetih palač pred strmečimi očmi. Pročelja hiš so bila sicer zasenčena s krili noči, toda nešteto oken se je še svetilo in plamenice, ki so žarele še marsikje, so se tako živo zrcalile v morju, da se je zdelo, kakor bi se ogenj prelival v znožju palač. Vse je kazalo, da se v palačah še svatuje in uživa in da ni v njih tudi danes, ko je od daleč temnila obzorje nevarnost krvave igre, združene z bedo, kužnimi boleznimi, vstajami in grozodejstvi, nikake skrbi, nikakega strahu, nikakega razmišljanja o prihodnosti. Nezaupljivost in negotovost sta bili očitno delež le nekaterih in ne vseh. Uživanje in razkošje se nista zgrozila pred krvjo in ognjem, ki ju je kazalo obzorje. Mesto ni mirovalo nikdar in se je zdelo podobno ogromnemu plavžu, ki bi okamenel, ako ne bi vrvel in kipel.

Tri gondole so bile že onstran Ponte di Rialto. Tam se preliv razširi in je tudi ponoči najveličastnejši. Polnočna vožnja je bila čudovito lepa, plemič pa je zabaval še s svojimi šalami. Zdaj je kaj ukazoval gondol jerjem, zdaj je zbadal mladce, zdaj je spet nagajal Golji in Nevi. Družba je opazila, da so čisto blizu temni obrisi cerkve, poleg katere bi morale izstopiti tri Nevine prijateljice.

»Prezgodaj bo,« je ugovarjal plemič, »vsaj še sv. Blaža obiščimo!« 

»Saj vas še ne pošiljamo domov!« se mu je smejala Neva. »Potrpite vendar!« 

Gondole so šle še nekoliko dalje, na kar sta izstopili še dve gospici, ljubeznivo poslavljajoč se. Nato pa je Neva velela obrniti ter si izbrala plemiča za spremljevalca, češ, ker se mu še nič ne mudi spat.

»Majorja si ne upam več zadrževati,« je še pristavila. »Vi pa, Golja, vi lahko svobodno volite!« 

»Še streljaj se peljem z vami,« je dejal major, »tu blizu sem doma!« 

Pozval je vojake, naj se vrnejo na brodove, ker je že pozno, ter se zavil tesneje v plašč. Stal je, ker je imel čisto blizu izstopiti.

»In vi?« je vprašala Neva Goljo, ki si je pripasoval meč.

»Izstopim, ko pristanemo k bregu.« 

»Je taka vaša izbira?« ga zavrne očitajoče.

»Plemič vas spremija,« odgovori Golja kratko.

»Ali morate na ladjo?« 

»Gondoljerja poiščem, da me popelje domov.« 

»Ali ni to vajina gondola?« 

Gospica je govorila kratko in s poudarkom, kakor ga Golja še ni čul. Pomislil je in dejal:

»Če imam res na izbiro, potem mi je prijetno.« 

Sedel je in začutil, da je to najlepši trenutek tega večera. Kakor ga je prej osupnilo, da si je Mocenigova hči naenkrat izbrala plemiča za spremljevalca, ga je zadela zdaj njena beseda, da je vse v njem zapelo. Vedel je, da ji je za njegovo spremstvo več ko za plemičevo, kakor ji je to bilo ves večer.

Kmalu so privozili do mesta, kjer je izstopil major. Ostali so sami.

»Hladno je!« izpregovori Neva ter se zavije v plašč.

»Skupaj sedimo!« svetuje plemič in prisede k dekletu.

»Vi pa na desno!« de Neva Golji.

Stisnejo se skupaj in se smejejo, ker so druge tako lepo spravili spat.

»Ali nam pa kaj pomaga?« pravi plemič. »Ko smo se vseh iznebili, nas pa zebe same!« 

»Ali zebe tudi vas?« vpraša dekle Goljo ter ga prime za roko. Dasi je vsa topla, jo pokrije, kakor bi jo hotela ogreti. »Mornarji ste hladni,« pravi, »kakor so hladne vode, vaš dom!« 

»Oho, sentimentalnost se oglaša!« se zabava plemič. »Nimamo vsi mornarji vode v žilah! A Golja, zdi se mi, je kakor ogenj, ki še ni zagorel! Pazite, gospica, da ga ne razpihate! Kdo bo potem gasil?« 

Golja išče besede, a se ne domisli ničesar.

Molči in nenavadno mu je pri srcu. Ako bi se vso noč vozili po teh vodnih cestah vse križem, nič se ne bi dolgočasil, pa naj vse utone v molk. Časa ni več in kraja ni več, le neka sladka mehkoba jesenske noči, kakor je še nikdar ni čutil v življenju. Neštete noči je prebedel na ladji, pod Trstom, na istrskem obrežju, na dalmatinskih bregovih in sredi Adrije, a vse te noči so bile trde in mrke. Ali je bedel na straži, ali v nevihti, ali pred spopadom. In naj je tudi ležala tišina vse čez na vodah in ni nikjer bilo najmanjše nevarnosti, naj je čudežna mesečina lila, kamorkoli je neslo oko, vendar so bile to vojaške noči, samotne in ostre, kakor pripravljeni meči. Bile so noči daleč od ljudi, noči negotovosti, zlih slutenj, noči, ki bi jim lahko nikdar več ne sledilo jutro. S takimi nočmi — Golja je spoznal — si je kupil današnjo noč, noč sredi teh bogatih palač, v tej družbi, ob strani dekleta, kakršnemu se še ni približal v življenju.

Privozili so že do Mocenigove palače, a Neva je velela gondoljerju, naj vesla mimo. Vrnili so se, pa spet vozili navzdol, a nikomur se ni mudilo spat. Plemič je utihnil, zakaj njegovi dovtipi so ostajali brez odmeva. Nevi se ni ljubilo več smejati. Golja pa je bil človek, ki ni mnogo govoril.

»Ali radi pojete? »je vprašala patricijka Goljo. »Pesem je pogosto naša edina družica na morju.« 

»Zapojmo torej!« 

Polglasno je pričela Neva peti otožno dalmatinsko pesem, ki jo je Golja dobro poznal. Mehko se je lotil pripevati. Obrežja so polagoma utihnila, le še včasi se je zganila v dalji nejasna senca. Okna so ugasnila, samo ladje ki so imele odpluti ponoči, so še bedele in poživljale okolico. Prihajala je najtišja ura lagunskega mesta, ona kratka ura med nočjo in jutrom, ko se je vse umirilo in ko se je že spet dramilo iz sna, da začne rasti v višino, odmevati od ene strani v drugo, preko obrežij in trgov, preko palač in cerkva, proti zemlji, morju in nebu. To mesto se je samo obsodilo v večni nemir in bi moralo propasti, če bi nehalo bedeti noč in dan čez morja in bregove.

»Ta ura je najtišja,« je izpregovorila naposled Neva. »In je najtežja, če človek bedi in če je sam. Nocoj bi bedela, če bi se vidva ne bila ustavila z menoj. Hvaležna sem vama. Čas je pa, da se ločimo!« 

Ukazala je gondoljerju, naj zapelje proti njenemu domu. Spet je pričela kramljati in plemič je hitro oživel. Le Golja je ostal brez besed. Nenavadno ga je prevzela ta lepa noč. Vedel je, da se loči od dekleta, ki mu je blizu in daleč obenem. Čutil je, da mu bo tem težje po njej, čim manj priložnosti bo imel, da bi jo videl. Vprašanje je rastlo v njem: ali sva se srečala slučajno, da se spet ločiva in da ne ostane sled v njenem spominu, kaj šele v njenem srcu? »Oče vas nestrpno pričakuje,« pravi Nevi vratar s tihim očitkom. »V svoji sobi dela, pa je nemiren. Večkrat je vprašal, ali se še niste vrnili!« 

»Kaj pa vabi goste!« se otrese hči in da roko plemiču.

»Saj ni radi gostov!« odvrne boječe vratar. »Skrbelo ga je radi vas!« 

»Ali ne ve, da sem Mocenigova?« pravi patricijka ponosno.

Golja jo je opazoval, visoko, stasito, odločno. Razumel je, da je to patricijska hči, ki ji je mnogo mogoče in ki se svoje moči zaveda, A ko je še občudoval njen ponos, se je obrnila in mu ponudila levico v slovo. »Levico?« je osupnil.

»Srcu je bliže, ne veste tega? Vi, ogenj, ki Še ni gorel?« 

»Pazite, da ga ne razpihate!« je ponovil plemič in se smejal.

»Lahko noč!« je dostavila Mocenigova hči in odhitela v palačo.

5.

Vendramin in Golja pa sta sedla v gondolo in se odpeljala. A še nista bila streljaj daleč, ko ju je ustavil lahek čoln: Alto la! Več oboroženih mož je bilo v njem. Približali so se naglo in nezaupljivo ter odprli ročno svetiljko, ki je prej ni bilo opaziti. Prašali so ju za imena in kje da sta se mudila. Odgovarjal je Vendramin s tisto svojo hladnokrvnostjo, ki jo je Golja občudoval, kadarkoli je plemič stal pred resno zadevo. Razgovor pa je bil kratek, skrivnostni čoln je naglo odveslal dalje.

»Kaj pomenja to?« je vprašal Golja.

»Pomenja, da bodimo previdni!« pošepne plemič prijatelju na uho, da bi gondol jer ne čul. »Nisi opazil z zlatom vezene rimske desetice na prsih, ko se je bil eden izmed mož preveč nagnil pod luč? Član je v Svetu desetorice, zdi se mi, da ga poznam. Vidiš, kakšne noči si izbirajo za vohunstvo!« 

Golja je molčal, dasi si ni znal prav razložiti pomena tega pripetljaja. Takšna slovesnost še danes zjutraj, je razmišljal, in takšno počenjanje ponoči! Na Adriji je razumljivo prežan je, toda čemu tukaj, v osrčju ljudovlade, v Benetkah samih? Ali zaradi požara v ladjedelnici?

Prevozili so vrsto kanalov, a častnikoma se ni ljubilo govoriti.

Tudi ko sta se prijatelja razstala, nista več govorila o dogodku.

Golja bi rad poprašal karkoli o Mocenigovi hčeri, toda nekaj ga je zadrževalo, če bi tudi ne bilo že tako pozno.

Dve popolnoči so naznanjali udarci iz zvonikov, ko je prišel do hiše, kjer je bivala njegova mati v podstrešju in kjer je tudi sam prenočeval, če je bil prost. Tiho je šel navzgor po ozkih stopnicah in se ni malo začudil, ko je našel mater, da bedi pri luči.

Ves objokan obraz je imela, vsa plašna je bila.

»Ali niste šli spat?« je vprašal začudeno.

»Kako naj spim,« je odgovorila razburjeno in ihte, »ko pa ne vem, kaj se ti je zgodilo! Zakaj nisi povedal, da te ne bo domov?« 

»Povabljeni smo bili, pa nisem mislil, da se bom zapoznil. V eno najimenitnejših hiš so nas povabili, k Mocenigu, radi odlikovanja. To je vse!« 

»Pa bi bil vsaj povedal! Polnoč, pa te ni! Ena ura, pa te še ni! Saj sem te že večkrat težko čakala, a ta noč je bila strašna!« 

Brisala si je solze in se šele polagoma nekoliko umirila. Pripovedovala je, kako je bila legla s skrbjo v srcu. Dolgo ni mogla zaspati. A ko je naposled zatisnila oči, so prišle težke sanje. Gledala je rajnega moža, kako so ga gnali vklenjenega in za njim tudi še sina. Planila je za obema, da bi ju rešila iz rok mučilcev, a so jo zadržali. Odšli so bili z vklenjenima, ona pa je ostala sama. Zrušila se je na zemljo in mislila, da umre od bolečine. Tedaj je prišel popotnik mimo, siromašen in žalosten, ter jo pogledal. Vrgel je plašč z ramena in pokazal svoje roke: bile so prebodene, strjena kri se je lepila okrog ran. In bos je bil in tudi noge so mu krvavele.

Tedaj se je zbudila. Z grozo je prižgala svečo in mislila, kaj neki pomenja to. Težka slutnja se ji je zagrizla v srce in ji ni dala več miru. Skušala se je tolažiti, a groza je rasla okrog nje. Pričela je moliti, pa se je v molitev nagibal on, Just, s svojimi težkimi železi in jo prosil z očmi, naj mu pomaga, naj ga reši. Stokrat je šla prisluškovat na stopnice, če že prihaja, skušala je prepričati samo sebe, da ni utemeljena ta njena skrb, a nemira ni mogla več obvladati. Čim poznejša je bila ura, tem strašnejša je postajala njena groza. In ko je videla, da sina od nikoder ni, je vedela, da se mu je zgodilo nekaj težkega in da ga morda ne bo videla nikdar več. Toliko let je Just stal v največjih nevarnostih, v pobojih in viharjih, a nikdar ni matere tako napadlo. Bala se je, da zblazni.

»To je od požara,« je skušal razložiti sin; »takrat ste se bili ustrašili in zdaj vas je prijelo. Lahko si razložim: čuli ste, kako povsod sumničijo, stikajo in preiskujejo, da se po mestu še veliko več govori. Zato ste si vzeli tako k srcu! Prav lahko razumem take sanje!« 

Mati je ugovarjala, da niso le govorice, kar se čuje, marveč da je še preveč resnice za vsem. Če bi ne bila doživela, kako je bilo ž njegovim očetom, je ne bi to noč tako prevzela groza. V Benetkah se vendar dogajajo stvari, ki se zde krščanskemu človeku nemogoče. Ali niso prejšnjo noč utopili enega izmed jetnikov, ki jih skrivajo »piombi«? Zjutraj že, ko se je bila pričela slovesnost odlikovanja, so govorili o tem po mestu — skrivaj in potiho sicer, toda povsod, kjer so ljudje prišli skupaj. Če se take reči govorijo, o, potem je gotovo nekaj resnice!

»Rajnkega očeta ste omenili,« jo prekine sin. »Povejte mi vendar kaj več o njem! Sin sem, zakaj mi prikrivate njegovo življenje? Kakšne skrivnosti mi prikrivate, da jih ne smem vedeti?« 

»V nesrečo bi ti bilo, če bi ti pravila! Ali ni bolje, da ne veš in da ne misliš o tem? Tako dediščino ti je hotel rajni zapustiti, da me je vso pretreslo. Na sv. Višarjah sem morala obljubiti, da ti ne bom nikdar povedala. Ne sili vame, ne smeš zvedeti!« 

»Tolikokrat sem mislil nanj, tako silno sem si želel ustvariti v duši njegovo sliko, a niti beseda ne pride iz vaših ust! Kaj je bil moj oče, da ne smem ničesar vedeti o njem?« vprašuje grenko Just.

»Šel bi morda po njegovih stopinjah,« ugovarja mati, »sebi in meni v pogubo! Ali se ne zavedaš, da si edinec, in da bi šla s tega podstrešja v globino, če bi te izgubila? Kako bi mogla preživeti tako izgubo?« 

»Ali bi ne bil že lahko podlegel v boju?« je vprašal Just. »Kakor mi je usojeno, tako se bo zgodilo; nihče ne bo tega preprečil.« 

»Tvoj oče bi še lahko živel in srečnejše bi bilo življenje nas vseh. Tako pa je mlad uvenel, kakor cvet prvega solnca, ko bi mu še ne bilo treba v grob! Ti imaš vendar več sreče kot on, napredoval si in ni več toliko strahu za tvoje življenje.« 

Just je videl, da se je mati pomirila. Pripovedoval ji je o zabavi pri Mocenigovih, o blesku in navadah v taki hiši ter o ponočnem prevozu po mestu. Mocenigovo hčer je omenil le mimogrede, nekaj mu je branilo, da bi govoril kaj več o njej, posebno pa še o njeni naklonjenosti. Le to je povedal, da ga je vprašala, ali bo še prišel k njim.

Radost je preletela tedaj materin obraz — Just je opazil — nasmehi jala se je in rekla:

»Lep fant si, marsikatera bi te rada imela!« 

Spraševati ga je začela o gospodični, o njenih starših in nič se ji ni mudilo spat. Razvedrila se je in pozabila težke sanje. Videla je, da se je sin povzpel na nepričakovano mesto, da bo varnejši kot doslej in da bo tudi njegovo življenje poslej lažje.

Sklenila sta to noč, da bosta zapustila svoje zadehlo podstrešje ter poiskala primernejše stanovanje. Zdaj jima je že bilo to mogoče in potrebno je bilo tudi, zakaj v podstrešju je poleti pripekalo južno solnce, pozimi pa je zeblo, ker se z Alp vlivajo mrzli tokovi na morje.

»Ali se spomniš kdaj Boga?« je vprašala mati, ko sta se naposled odpravljala k počitku. »Srečo ti je dal. A če boš pozabil nanj, bo tudi on tebe. Ali moliš kdaj? Ali si molil na ladji? Pomni, da bom morala tudi jaz dajati zate račun pred njim!« 

Sin se je smehljal in povedal, da ni ne časa ne priložnosti za molitev na ladji. Pri njih gre vse na zapoved! Če bi zapovedali moliti, bi tudi molili, molili pač tako kakor molijo mladi ljudje: po vojaško! Vojak pokaže svojo vero z mečem v roki; če bo treba in kadar bo treba, se bodo pomerili z neverniki, kakor so se že!

Divje pa ni nikdar živel, da bi si mogel kaj očitati. Preveč je hotel ostati čist tudi v očeh predstojnikov, da bi se bil omadeževal z nerednim življenjem.

»Bojim se zate, sin, če si pozabil na molitev!« toži mati. »Prišla bo kazen, zašel boš s prave poti in Bog ti bo odtegnil dobrotno roko. Moli, da ne pride nesreča nate!« 

Just ni molil, ko je legel, in tudi zaspal ni. Mislil je — in te misli se ni mogel otresti vse zadnje dni — kaj bodo dejali prijatelji na galeri, ko stopi prvič mednje v častniški obleki in s častniškimi odznaki. Posebno Lorenzo, izkušeni in bistrovidni, zato tudi ostri in grenki, posebno Lorenzo ne bo molčal, češ, tudi izmed nas bi se bil lahko kdo dvignil više, ako bi le vse do pičice izvršil, in še več kot mu je ljudovlada ukazala, če bi raje tvegal življenje in če bi bil lažje pripravljen zavreči ga. Just, ki mu ni vztrepetavalo srce, ko so mu brnele težke, smrtnonevarne puščice mimo glave, ta Just se je bal trenutka, ko bo stopil med svoje drage. Zdelo se mu je, kakor da se poslavlja od njih in da ne bo nikdar več med njimi one iskrenosti in prijateljstva, ki se je razvilo v neštetih preizkušnjah in skupnih navarnostih. Spomnil se je onega sijajnega dne, ko so zavili v Giudeko in ko se mu je zazdelo, da ga uskoški glavar vprašuje, kako plačilo bo prejel, ker ga izdaja krvnikom.

Storil sem svojo dolžnost! si je zdaj trdovratno ponavljal. In prav tako trdovratno ga je nekaj zavračalo: Prejel si plačilo, ki je drugačno kakor si ga je mislil Uskok. Tudi če ti prijatelji ničesar ne poreko, očitali ti bodo njih pogledi, odlikovan si!

Tako je padla kaplja grenkega pelina v sladko čašo, ki jo je bil Just dvignil k ustnam po letih trdega življenja v službi Serenissime, krotilke neštetih ljudstev in dežel. Po dnevih, polnih nestrpnega pričakovanja in po sijajnem prazniku, je začutil nje grenkobo in se ni umiril in ni zaspal, dokler si ni spet pričaral Nevine mile podobe pred oči. Njen sijaj je zagrnil vse, kar je tako nenadno skalilo njegov mir in sladko zadovoljnost.

6.

Golja je uredil novo stanovanje in začutil, da se pričenja novo življenje, ki ga doslej ni poznal. Hkrati je začutil, da ni več tiste razlike med njim, častnikom ljudovlade, in med hčerjo enega prvih mož Serenissime, Nevo, ki jo je gledal še pred kratkim kakor v nepristopni dalji. Čuvstvo, ki ga je sam sebi prikrival, ko sta se bila prvič srečala, se je razbohotilo v plamenečo željo, da bi že spet videl lepo dekle, da bi bil v njeni bližini, da bi govoril ž njo. O prostem času se je nalašč sprehajal na takih mestih, kjer jo je upal najti, ter je mislil, kaj ji mora povedati. Izbiral je besede, da bi ne bil tako neokreten kot oni lepi večer, toda Mocenigove hčere ni bilo, in žalost mu je legala v srce, ko se je vračal.

Dasi je imel vsak dan službo na galeji, vendar se še ni bil srečal s svojimi tovariši mornarji, ki se jih je malone bal videti v svoji častniški obleki. Posebno Lorenzu bi se bil rad izognil, rajši kot vsakemu drugemu, ker je vedel, da mu ne bo prizanesel.

Vendar je bil Goljev strah odveč. Prav tiste dni je moral večji oddelek vojaštva na beneške lagune, kjer so spravljali ogromne množine soli s salin v skladišča. V zameno za sol, ki so jo Benečani znali zavarovati s pogodbami in z orožjem kot monopol, in za ribe so namreč dobivali živež, obleko, orodje in les za ladje. Tudi z Goljeve galeje so odšli mornarji na saline in Lorenzo z njimi. Vkljub temu je naletel Just nanj, ko se ga je najmanj nadejal. Nikdar si ne bi bil mislil, da ga bo srečal na tak način. Kakor so bili časi čim dalje bolj nemirni, vendar niso bile Benetke nikdar brez tujcev. Še vedno so se tu stekale ceste sveta in naplavijale ljudi z vseh strani.

Sredi oktobra, ko je mesto na otokih najčudovitejše, in ko se njegovo nebo in njegovo morje najkrasneje modrita in lesketata, so prišli romarji s Tirolskega in Bavarskega. Dolge vrste so se zgrnile na trge in obrežja, da je dobilo mesto na mah drugo lice.

S širokimi klobuki, v dolgih plaščih in s palicami, ki bi lahko služile tudi za obrambo, so se vili sprevodi spokornikov od cerkve do cerkve, od samostana do samostana, otožno popevajoč, shujšani od dolge poti in trdega življenja, da so Benečani postajali in zmajevali z glavami, sami nevajeni spokorniške obleke, posta in molitve. Evropa se še ni bila umirila po križarskih vojnah. Še vedno so poblestevali odsevi onih velikih srednjeveških ljudskih valovanj, ki so lila na vzhod preko Levanta. Bogate zakladnice vzhoda, bajne zemlje so še vedno vabile in še vedno so se trgale ogromne skupine ljudi od rodnih tal, da bi videle sveto zemljo, da bi se naužile mističnega napoja, ki ga je imela zemlja Križanega, zemlja, odkoder se dviga solnce, zemlja, odkoder je pritekalo bogastvo na zapad.

Benetke so bile največja postaja na poti proti vzhodu. Vodile in podpirale so križarske vojne ter s križem dvigale voljo ljudstva za borbo in razširjale ž njih krvjo svojo trgovino na vratih v bogato Indijo ter dajale romarjem ladij, da se je množilo bogastvo Serenissime z zlatom, ki je lilo od vseh strani v sredozemski Babel. Stalno v sporu s papeškim Rimom, je Serenissima vendar gostoljubno sprejemala romarje, četudi so bili med njimi ljudje z vseh vetrov in pogosto pustolovci, ki so poceni uživali zaščito spokorniških trum. Za dobiček je imela beneška gospoda tanko uho in ni iskala načel.

Bila je nedelja in romarjev je mrgolelo po vseh cerkvah. Še vedno pa so dohajale zaostale skupine in bilo je, kakor da se je velika vojska zgrnila nad Benetke. Zato pa so trgovci in gostilničarji navijali cene, da se je draginja, ki se je itak že dolgo čutila, še povečala. Ladje za prevoz romarjev še vedno niso bile gotove in zdelo se je, kakor bi beneški kramar nalašč zadrževal te množice, da jih čim bolj izžme.

Tako so se romarji zagozdili v mestu, trosili ogromno denarja in niso vedeli pravega vzroka, zakaj ne gredo dalje, na morje.

Brodili so po Benetkah in vedno manj reda je bilo med njimi. Radoveden se je sprehajal Golja pri Rialtu in opazoval pisane množice, ki so se tu najbolj gnetle. Povsod romarji! Videl si trdi obraz tlačanov, a tudi nežno lice grajske hčere, ki jo je morda obup gnal na božji grob. Videl si mlado dekletce, ki še ni vedelo, kaj je svet, videl si betežnega starca, ki je že lezel v zemljo, Videl si obraze zamaknjencev in obsedencev, ljudi, ki jim je bilo vse življenje solnčno, in takih, ki jih je preganjala težka vest iz dežele v deželo in ki so zastonj iskali miru v neprestanem vrvenju.

Golja je opazoval in zdajci ostrmel, kakor da ga je kdo udaril čez oči. V dolgi kuti in z veliko beneško svečo v roki je stopal mladenič, ki se mu je zdel čisto znan. Romarji so peli, on pa je mrmral s sosedom in se nasmehoval. Tudi nasmeh je bil Golji znan. Ali ni Lorenzo? Toda Lorenzo bi moral biti vendar na solinah!

Ostro je Golja meril romarja, ko je bil šel mimo, a ta se še ozrl ni vanj. Razgovarjal se je s svojim drugom polglasno ter se delal, kakor da poje romarsko pesem.

Goljo pa je zgrabila radovednost. Stopil je za gručo in jo zasledoval po ozkih, temnih ulicah, dokler niso zavili v gostilno. Postal je nekoliko, potem pa še sam stopil za njimi, nestrpen, ali ni morda res Lorenzo v družbi, Lorenzo, ki ni imel nikdar miru in se je z vsakim tujcem takoj seznanil. Toda kje naj bi bil dobil romarsko obleko? In čemu naj se meša med neznance, med romarje celo?

Komaj pa so ljudje zagledali med seboj častnika in še v taki zakotni gostilni, kjer nisi dobil drugega kot ribe, testenino in vino, so postali nezaupni ter se jeli spogledovati. čuli so namreč že, da jih beneške oblasti strogo nadzirajo in menda skrivaj tudi že zapirajo kot sumljive. Sicer jih niso prijemali in uklepali javno, le vabili so jih s seboj, a se potem niso več vrnili.

Zdaj pa zdaj je Goljo ošvrknil oster pogled, razgovor romarjev ni več tekel gladko, besede so se zajedale, zadevale. Just je opazoval obraze in čutil, da bi ne bilo dobro meriti se na samem s katerim teh trdih, mrkih mož. Kaj so govorili, ni razumel. Prepričan pa je bil, da ne bodo ostali v tej krčmi, ampak da se dogovarjajo o odhodu. Bilo mu je neprijetno in sklenil je, da nalašč ostane.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Romarji so se dvigali drug za drugim ter se odpravljali ven. Tudi navidezni znanec je vstal ter se pomešal mednje, da bi izginil.

Tedaj se Golja ni mogel več premagovati. Stopil je k čudnemu romarju, ki se je bil skušal potuhniti, ter mu z vso težo položil roko na ramo.

Med romarji pa je završalo. Začeli so hrupno groziti in stiskati svoje kole. Njih navidezni drug pa jih je naglo pomiril in nato dejal Golji: »Spoznal si me! Ali me kaniš izdati?« 

»Kaj iščeš tukaj?« je vprašal Golja iznenadeno.

»Me misliš izdati?« je ponovil Dalmatinec trpko. »Zasledoval si me!« 

»Ali so te poslali sem?« je poizvedoval Golja, ki se mu je bilo pričelo nekaj svitati. Spomnil se je namreč, kako so jih bili ustavili ono noč, ko so se vračali od Mocenigovih.

»Niso,« je odgovoril Lorenzo kratko, ne da bi zaupal Golji in njegovim hladnim vprašanjem. »Če me misliš ovaditi, vedi, da nima Serenissima Signoria moči, da bi me našla še kdaj, če me ne vkleneŠ ta trenutek!« 

»Se me bojiš?« je vprašal Golja, ki je postal zaupnejši in že ni več sumničil. »Če se me bojiš, vedi, da si prost in da greš lahko kamorkoli. Nihče ne bo zvedel, kako sva se sestala.« 

Lorenzo je nekaj pošepnil enemu izmed romarjev. Nato pa se je spet obrnil k Justu in dejal:

»Govoril bi rad s teboj na samem, da se prepričam. Pojdi po tej ulici do obrežja, kmalu bom za teboj!« 

Romarji so pomirjeni odhajali iz gostilne, le Lorenzo je ostal. Nekaj minut pozneje je stopil skozi stranska vrata na ulico širokopleč, stasit mornar ljudovlade, in nihče ne bi verjel, da je bil to še pred kratkim romar v dolgem plašču in s širokim klobukom.

Hitel je za častnikom in mislil, kako naj govori ž njim: ali odkrito, kakor s prijateljem, ali previdno, kakor s človekom, ki mu zaupajo gospodarji ljudovlade. Zlobe ni nikdar našel v njem, toda odbijala ga je njegova službenost in njegova brezpogojna vdanost gospodarjem. Poleg tega ga je zdaj mučila še Goljeva častniška obleka. Imel je poseben občutek: da je Golja gospod, poleg katerega je on sam le siromašen najemnik, dasi je po svojih izkušnjah visoko nad tem mladim človekom. Sklenil je, da bo previden.

Dohitel je prijatelja in dejal:

»Kršil sem službo, vem, in zato me boš grajal vsaj v svojem srcu, vesten, kakor si. To uro bi moral biti drugje in ne tukaj. Pa bom že uredil, da ne bo hujšega. Nevarneje je, če se zve, da sem se mešal med romarje.« 

Postal je in pogledal Goljo, kakor bi hotel reči: V tvojih rokah je, zakaj nihče drug me ni videl!

»Če te le ni še kdo spoznal!« meni Golja.

»Če me je, me ne bo izdal. Redki so v Benetkah, ki me poznajo. In če me — drugim lahko utajim, tebi ne bi mogel! Stvar je resna! Radi te nedolžne pustolovščine me lahko osumijo, da sem v službi sovražnikov Ijudovlade in potem je ječa neizogibna in morda še kaj hujšega. Vidim, da nisem dovolj pomislil!« 

»Povedal sem ti že in ne bom ponavljal,« zavrača Golja. »Smešen si, če se bojiš mene!« 

»Napravil sem neumnost, a je že tako! Kadar me pograbi, pa moram med neznane ljudi, naj pride kar hoče! Ta vražja strast! Tako sem ustvarjen, da brodim okrog in nič me ne ustavi!« 

»Kaj pa si iskal med romarji?« vprašuje Golja.

»Saj pravim, strast je, ki me tira med ljudi, želja, da kaj zvem. In od koga hočeš kaj zvedeti, če ne od romarja? Posebno še v takih časih, ko povsod vre! Saj si tudi ti že slišal, kako je na Nemškem. Kri teče in ognji gorijo. Ljudje se upirajo, kmetje hočejo podreti gradove in se sami vladati. Desetine nočejo več plačevati, tlake se branijo, ječe naskakujejo in ne priznavajo več pravice, ki jim jo meri grad. Huda prede ponekod oblastnikom!« 

Dalmatinec premolkne, opazovaje Goljo, kakšen vtis napravija nanj to pripovedovanje.

»Ali si že slišal kaj o tem?« ga vpraša.

»Seveda sem,« pravi Golja.

»In kaj misliš?« 

»Požigalci so in morilci.« »Romarji pravijo drugače. Pravijo, da so oblastniki morilci. Kjer so močnejši, plača sto tlačanskih glav za eno grajsko. Kjer tlačani podleže jo v boju, so njive pognojene ž njih krvjo.« 

»Zakaj se pa upirajo? Zakaj napadajo graščine? Upor se kaznuje s smrtjo.« 

»Pravijo, da tlačan ne more več živeti. Seje, grad mu požanje, se muči, grad spravlja, tlačan trpi leto in dan, grad vriska in svatu je. Če kmet le črhne, poje bič po njem, da je črn. Iz rodu v rod gre to in se nabira kakor kaplje v studencu. Tlačan je sam, živ krst ne vidi, kako se mu godi. Tudi Boga ne kliče več; ve, da je visoko, in se zanaša le še nase, na svojo pest.« 

»Kaj pa hočejo prav za prav? Pobiti grajske kakor trote? Odstraniti gosposko? Prevreči vso deželo in ves red? To je zločinsko delo, je poboj! Kri bodo prelili in ničesar dosegli in si samo maščevanje priklicali na glave!« 

»Priklicali maščevanje na glave?« prekine mornar. »Ali res ni mogoče porušiti gradov?« 

»Ni! Pa recimo da bi bilo. Kaj potem?« 

»Potem bi tlačan laže živel, svobodno, življenje vseli bi bilo lepše, nikogar ne bi poniževali in hodili po njem. Krivico bi pregnali s sveta in pravica bi kraljevala. Tako pravijo romarji.« 

Razgovarjajoč se sta prišla v širšo ulico, kjer se je šetala številna beneška gospoda. Na obeh straneh so se vrstile bogate prodajalne, blesteče dragocenih predmetov, zlatih in srebrnih nakitov, posod, usnjenih izdelkov, svile, oblačil, vsega, kar si more predstavljati človeška misel, in z vseh strani sveta. Ni ga bilo mesta ob Sredozemskem morju, ki bi se moglo ponašati s tolikim bogastvom. V eni sami beneški ulici so se nagrmadili ogromni zakladi, in gospoda si je tu dan za dnem pasla na njih oči.

»Čuj!« pravi Golja. »Zakaj pa romarji ne gredo dalje? Toliko časa so že tu in nikamor se ne zganejo!« 

»Saj se tudi oni sami sprašujejo, zakaj ne gredo! Ukaže pa tisti, ki ima ladje, da se prepeljejo.« 

»Ljudovlada?« 

»Kdo pa? Danes je tako, da ladje lahko odpotujejo, a da jih ni potem nikdar več nazaj!« 

»Radi vojne nevarnosti?« 

»Tako je. Pa menda ne samo radi te! E, take se pletejo, da jih je vrag vesel. Tako je, kadar Signoria voha dukate!« 

»Ali kaj veš?« 

»Prav nič!« se naglo skrije Lorenzo. A takoj se premisli. »Saj že vsi govorijo in tudi romarji so že čuli,« nadaljuje. »Gospoda se trže, kdo bo pograbil mastni plen. Tudi Mocenigo je zraven. A vrag je to pot zakuril visok kres. Zanke si nastavljajo in bi drug drugega radi zadavili. Signoria se bo razklala, in mi ne bomo jokali, če jo bo še glava bolela.« 

Mornarja sta se prerivala skozi bleščečo množico, ki se je sestajala v Mercerijah po starodavnem običaju. Siromaka nisi videl v teh ulicah. Ni imel iskati česa. Tudi so bile druge ulice določene zanj in tam se je tudi ugodneje počutil.

»Nisva zašla?« je vprašal Dalmatinec, ki je čutil razliko med svojo preprosto in Goljevo častniško obleko. »Tu se ne bova mnogo razgovorila, kreniva drugam!« 

Sredi gneče se res ni bilo mogoče razgovarjati. Gospoda, ki se je sestajala tod, je le razkazovala svoje razkošje. Takih oblek, takega sijaja ni moglo pokazati nobeno mesto na svetu. Krasota je sijala v teh ulicah v kipečih barvah in bogati patriciji in patricijke so tekmovali, kdo bo pokazal več bogastva, več lepote, več moči. S srebrom in zlatom pretkana oblačila so se pogosto le malo skladala z umetno lepoto beneških hčera, ki ni mogla nadomestiti zdravja in sile. Od daleč nisi razločil med resničnim in umetnim. Tu pa, v gneči preozke ulice, si videl pod živim rdečilom bolno bledico lic in ustnic, nenaravno barvo las, trudni svit oči in drobne, nerazvite ude pod bogato svilo in brokatom. Vse bogastvo ni moglo zakriti uničevalnih posledic brezdelja in strasti.

»Prišla sva v plesniv muzej,« je opomnil Lorenzo, nekoliko razigran po željnih pogledih lepotic, ki so občudovale zdravje in moč zastavnih pomorščakov. »Ali greva drugam?« 

»Oglejva si nekoliko tod!« je menil Golja, ki mu je laskalo, da se ozirajo po njem.

»Pa ne, da bi te bila lepota prevzela?« se je šalil Lorenzo. »Ali občuduješ, kako spretno znajo posnemati naravo? He, Benetke imajo svoje slikarstvo!« 

Golja se je nasmehnil, pa ni odgovoril, in Dalmatincu je bilo jasno, da ga je bil sumničil brez pravega vzroka. Kdor se ne zanima, ko se mu pripovedujejo take nenavadne stvari o požigih in pobojih, o vstajah proti vladajočim, ta nima izdajalskih namenov. Česar ni zvedel Lorenzo s svojim izpraševanjem, to je dognal zdaj, ko je videl, kako je prijatelj očaran sredi Mercerije, sredi tega bahaškega sveta.

Ali res nima najmanjšega razumevanja za to, kar se godi? se je vprašal. Saj trka uporni duh tudi že na vrata ljudovlade same!

O tem priča požar ladjedelnice, pričajo ti romarji, ki poplavljajo cela ozemlja. Golja ne vidi, nem in gluh je kakor kamen.

»Ona gre!« vzklikne zdajci pridušeno Just. »Neva gre, Mocenigova. Odpri oči, ona stasita blondinka je!« 

»Jo poznaš?« vprašuje Lorenzo in se čudi prijateljevemu navdušenju. »Si znan ž njo?« 

»Povedal ti bom,« obljublja Golja, zakaj časa že ni bilo več, da bi pojasnjeval, kako se je seznanil s patri cijsko hčerjo. Bila je že blizu, v družbi s prijateljico in z gospodom, ki je neprestano govoril in se oziral krog sebe z nekim potuhnjenim pogledom. Patricijka je že od daleč motrila Goljo in se mu smehljala naproti. Ko so prišli bliže, je stopila k njemu in ga radostno pozdravila.

»Kaj ste mi pa napravili?« mu je očitala. »Ali mislite, da sem vas mogla najti? Stanovanje, ste menjali, in nihče mi ni vedel povedati, kam ste se preselili. Šele danes se mi je posrečilo najti vaš dom. Govorila sem z vašo materjo, da veste!« 

Golja se je opravičeval in besede so se mu zatikale. Čutil je v sebi nemir, pa se je bal, da ga ne bi izdal, in prav zato je pordeval.

Mocenigove pa ni nič motilo. Vabila ga je, naj jih pride obiskat. Saj je bila to naročila že tudi po Vendraminu, a ta je morda pozabil.

»Mislim, da se boste dobro počutili pri nas. Če vam bo ljubo, vam preskrbim tudi prijetno družbo — da le pridete!« 

»Kdaj smem priti?« je vprašal Golja.

»Kadarkoli! Vsekakor čim prej, ker vas doslej še ni bilo. Da veste, pričakujem vas!« 

Neva ga je pogledala z razprtimi očmi, ki so vabile polne radosti, ter mu dala roko. Muditi se ji je moralo, videlo se je.

Golja pa je pohitel za prijateljem, ves srečen zaradi prijaznosti in vabila dekletovega. Zdrava lica so mu gorela, v ečeh je blestelo.

Ženske so strmele za njim, silno lep je bil, velik in močan, rdeč kakor nagelj sredi trohnobe in pobeljenih grobov.

Kakor otrok se je zdel Lorenzu, ko mu je pričel pripovedovati o svojem znanju, o onem večeru ter o ljubeznivosti patricijske hčere.

»Blagor tebi, ki se solnčiš po takih višavah!« mu je odvrnil, ne brez jedkosti. »Bojim se, da se boš ločil od nas in da nas ne boš več poznal. Kdo ve, kaka visoka pot je še pred teboj!« 

»Kako misliš to?« je presekal Golja in postal.

»Ali ne vidiš?« je vprašal Lorenzo. »Mi ostanemo spodaj, ti se dvigneš in odtržeš od nas. Sposoben si in potrebujejo te, zakaj zgoraj je — plesen. Če boš imel še nekoliko sreče, recimo, s pomočjo te patricijke, boš prišel na vrh in ne boš več vedel, odkod si. Oni, vidiš, plačujejo dobro. Lahko plačujejo in vedo, zakaj. Razumeš?« 

Golja je mislil na lepo Nevo in ni razumel. Ni več govoril o njej, a toliko bolj ga je priganjalo, da bi že bil doma in da bi zvedel, kako je bilo z obiskom. Kakor hitro sta prišla do Velikega preliva, je poklical gondoljerja ter se poslovil od Lorenza, šaleč se, naj se drugič ne skriva pred njim, ko se bo spet sprehajal po Benetkah v romarskem plašču.

7.

Mladi častnik bi bil najraje še tisto popoldne šel k Mocenigovim. Vendar se je premagal in obiskal Nevo šele čez nekaj dni, ko je bil vse popoldne prost.

Srce mu je utripalo, in ko je bil sredi poti, bi se bil najraje vrnil. A ko je stopil iz gondole na marmornato stopnišče, kjer ga je sprejel sluga z globokimi pokloni, mu je prešla tesnoba in prevzela ga je nenavadna radost.

Zadnja leta se je vedno močneje oglašal v njem klic, ki ga prej ni bilo. Kadar mornarjem ni zraslo delo čez glavo in ko so počivali sredi morja ali med otoki, sami in le nebo in zvezde ž njimi, se je Golja umaknil tovarišem, ki so najraje pili in igrali, stopil stran in se zagledal nekam daleč ter iskal, kakor da je tam vsa njegova neznana sreča. Sanjal je o čudovitem bitju, ki dremlje sredi rož in ki ga božajo sapice večne pomladi. Sanjal je, kako bo došel do tega čudežnega otroka, kako mu bo govoril in odprl svoje srce. Sanjal je o lepoti in o novem življenju, ki ga čakata, ko pride njegov čas.

Bolelo ga je, ko je čul tovariše, kadar so si pripovedovali o svojih ljubicah, in kadar so se rogali in zbijali šale, jih ni razumel, jih je obsojal. Kjerkoli je naposled pristala ladja, povsod je pričakoval velikega razodetja. Dvoje tihih oči, en sam globlji pogled, eno samo skrivnostnejše srečanje — pa je mislil, da prihaja, česar je čakal. Toda ni prišlo. On pa je sanjal v sinjino morja in obnebja, trdno prepričan, da se nekoč uteši njegovo hrepenenje v čudovitem ognju ljubezni.

Zdaj, ko je stopal po belih stopnicah beneške palače, ko ga je prevzela radost, je z vso silo mladega, zdravega človeka začutil, da je prišel čas, ki ga je sanjal dolga leta. Ni ga torej varalo ono skrivnostno pričakovanje in ni se motil, ko se je bil šiloma brzdal, da ne bi zabredel v blato in močvirje. Dosanjal je, prihajala je resnica.

Pričakoval je, da mu pride Neva sama naproti, saj bi ga bila utegnila videti, ko je prihajal iz gondole. Pričakoval je, da pride, visoka in elegantna, lepa in ponosna, a z onim čudovitim smehljajem, ki bi mu povedal, da so bile njene misli pri njem in da so ga klicale. Ni je bilo. Le sluga ga je sprejel v prvem nadstroju, nekoliko nezaupljivo, ter ga povabil v dvorano, ki jo je Golja že poznal. Povedal je, da je gospica na terasi vrh hiše ter ga morda sprejme šele čez nekaj časa.

Golji ni bilo treba dolgo čakati. Sluga je prišel ponj in ga spremil po ozkih stopnicah.

»Vse mi je pravilo, da me obiščete danes,« je dejala Neva, ko se je ozrl okrog, kje bi jo ugledal. Na terasi je bilo polno oleandrov in palmet. Sredi njih je na divanu napol sedela, napol ležala patricijka in pozdravljala Goljo. Svoje razpuščene lase je izpostavila popoldanskemu solncu, ki je toplo obsevalo teraso. Just je videl, da je Neva prišla iz kopeli ter da se je solnčila tu in si sušila lase. Ni mu bilo znano, da so imele beneške gospe navado, barvati si lase, da so se svetili kakor zlato, če so se sušili na solncu. Vrhu strehe je bilo za to najprikladneje in najprijetneje. Tu jih ni nihče nadlegoval, mestni šum in hrup nista toliko motila v tej višini, vrhu tega pa se je z visokih palač nudil krasen razgled po mestu in daleč na kopno in na morje.

Kakšno iepo življenje! je spreletelo mladeniča, ki je še pred kratkim poznal le ladjin krov in prežanje in spopade, ob slabi hrani in plači in vedno pod trdo vojaško pestjo.

»Saj imate vrt tu gori!« je vzkliknil strmeč in občudoval lepo dekle, ki je bilo nalahko opravljeno, da se je njeno telo tem razločneje odražalo.

»Ali vam ugaja tukaj?« je vprašala ter mu pokazala ležalko, češ, naj sede.

»Čudovito!« je dejal Golja in se spet ogledal okrog.

»Vidite! In vendar ne bi prišli k nam, da vas nisem bila šla sama iskat!« 

»Kako naj pridem v tako hišo brez vabila?« 

»Kdor hoče, ne vpraša, kako!« ga je zavrnila in se mu smehljala poredno. »In vi ste vendar častnik ljudovlade!« 

»Častnikom je manj dovoljeno kot drugim.« 

»Dober izgovor. Toda, ali ni mogoče, da pride fant s častnikom kdaj navzkriž? Ali mislite, da se to še nikdar ni zgodilo?« 

Golja, ki je odpasal meč in ga prislonil k bližnji palmeti, je gledal z velikimi očmi in pordeval. Nevinih besed ni razumel in ni vedel, kaj naj odgovori.

»Fant s častnikom navzkriž?« je ponavljal. »Kako mislite to?« 

»Ali se pod častniško obleko ne more skrivati fant?« se je smejala Neva. »In če odloži častniško obleko, mu je marsikaj dovoljeno. Še vasovati hodi lahko, seve, če so dekleta zadovoljna s tem!« 

»In če niso?« 

»Tako nevljudni ste? Glej, glej! Potem je to najnehvaležnejši posel! Ali vam res še ni znano? Ali pa se delate nevedni? Vse se mi zdi, da so vam bila dekleta vedno preveč naklonjena, zato ste prešerni.« 

»Naklonjena mi?« 

»Zakaj pa ne? Zakaj ne?« 

»Ker jih nisem iskal.« 

Zapretila mu je z roko, ki se je čudovito belila iz širokega rokava.

»Kako taji!« je očitala. »Tak dečko, pa se ne bi ozrl za lepim dekletom, ki ga sreča! Saj ni mogoče, da ne bi imeli svojih ljubic!« 

»Gospica, ali poznate mornarsko življenje?« 

Resno je vprašal in se čudil, kako ponavlja Neva trdovratno svoje trditve.

»Prav zato, ker ga poznam, govorim tako,« je odgovorila.

Golja pa je skušal dopovedati, kakšno je življenje sredi morjar ko tedne in tedne nikjer ne pristanejo. In če gredo naposled v kakšno luko, ostanejo tu le kratek čas, povrhu pa še pod železno disciplino in predpisi.

»Nasprotno, svobodni ste, in tedaj se razdivjate!« 

»V pristanu se le kratko ustavljamo, ker ne vozimo tovorov,« ugovarja Golja.

»Ali to je najslabšem meni dekle, »ker ste le kratek čas med ljudmi! Mornar se hoče okoristiti in divja. Nihče nima toliko bežnih znanj kot mornar.« 

»Saj jih ne more imeti, saj se še seznaniti ne utegne! Pride in gre. Kaj naj počne, ko pa ne pozna ljudi? Kdo mu bo razložil, katero dekle je dobro in pošteno?« 

»Saj tega ne vpraša! Kaj to njemu mari?« 

Golja je uprl oči v dekle in ni vedel, ali govori resno ali v šali. Tistega življenja, o katerem je govorila, ni poznal. Zakaj je hotela po vsej sili, da ga je živel in da ga živi še vedno? Zakaj naj izpoveduje, česar ni bilo v njegovi preteklosti? Ali ga pa morda le izkuša?

»Molčite?« je opomnila Neva, ko je videla, da Golja ne najde besede. Opazovala je njegovo zadrego in se zatopila v misli.

»Ah, da!« je rekla naposled. »Iščemo vendarle, pa če smo se tudi zopet in zopet prepričali, da iščemo zaman!« 

Položila je noge na preprogo pred divanom in se nekoliko vzravnala, da so se ji razpuščeni lasje zgrnili po ramenih.

»Najin razgovor se je ustavil,« je dejala. »Ali govorim jaz preresno, ali vi? Jesenski dan je, ki me tlači, vem! Pustiva to in se ne mučiva!« 

Golja je poslušal in gledal sfingo. Prenaglo sta se ji nagajivost in razposajenost prelivali v resnost, da bi razumel, kaj je z dekletom. Ko pa je dejala: Pustiva to in se ne mučiva! ga je zabolelo. Torej ni bila sama brezskrbna mladost to veselo dekle, eno prvih v Benetkah? Torej se ni vedno le šalila, v zavesti ogromnega bogastva, ki jo je obdajalo?

Lepa Mocenigova hči se mu je potožila in Golja je verjel. Neka otroška mehkoba ga je prevzela in zdelo se mu je, da mora potolažiti to bitje. Da mora poklekniti pred njo in ji povedati, da jo spoštuje in da se le s strahom dotakne roba njenega oblačila. Patricijka pa se je vzravnala, vzela moder svilen trak ter si skušala prevezati razpuščene lase v zatilniku. Pa ni se ji hotelo posrečiti.

Golja je stopil k divanu, se sklonil in zajel z obema rokama mehke, valujoče lase. A prsti so mu vzdrgetali in lasje so se jim umikali.

»Ni vaše delo!« je dejala Neva. »Ali naj pokličem dekleta?«

»Nikar!« je odgovoril Golja in začutil takoj, da je odgovoril prehlastno.

»A z vašo pomočjo si ne bom uredila las! Ali res nimate nič vaje?« Mocenigova hči se je smejala, nič več ni bila ona od prej.

»Saj še sedli niste na divan!« je dostavila ter se nekoliko okrenila.

»Takoj pokličem pomočnico!« 

»Sedel bom,« je obljubil Golja in res sedel. Spet je zajel z obema rokama lase in se začudil njihovi mehkobi in polnosti. Prijeten vonj se je dvigal iz njih, a držal jih je s skrbjo, kakor da se ne bi se za nobeno ceno smel dotakniti patricijske hčere. Neva jih je prevezala in nato pričela zvijati ter ovijati okrog glave.

»Ali je prav?« je vprašala večkrat, potem pa jih začela z roko popravljati tu in tam.

Golja je vstal, opazoval jo pri delu in pritrjeval.

»Kakor tujec ste!« mu je dejala, ko je videla, kako stoji ob strani.

»Prepričala se bom, da imate zaročenko!« 

Vstala je tudi sama, stopila k njemu in mu pogledala v oči.

»Jo imate radi?« je vprašala nagajivo. »Zelo radi?« 

»Če bi imel zaročenko, je ne bi zatajil!« 

»Ah, pojte, pojte! Ali mislite, da vam kaj verjamem? Če ne bi imeli zaročenke, bi drugače govorili! A jaz bom preizkusila vašo zvestobo. Videla bom, če ste stanovitni!« 

»Mojo zvestobo lahko preizkušate,« je dejal Golja, ki je čutil, kako mu kipi v srcu.

»Da, prevzamem vas zaročenki!« 

»To ne bo težko,« je odgovoril Just s smehom in radostjo. »Kar pričnite!« 

»Zvedela bom, ali govorite resnico!« 

Dvignila je roko in zamahnila mimo njegovih oči.

»Trenili ste,« je dejala razposajeno; »lažete«!

»Morali bi na srcu poskušati, ne na očeh.« 

Pogledala ga je z vročim pogledom in nato položila drobno dlan Golji na prsi. Široki rokav ji je zdrknil nazaj in pokazala se je nje okrogla roka, sijajna, kakor da je iz slonove kosti.

»Srca ni čuti,« je dejala, »povsem hladno je.« »Lahko me torej prevzamete zaročenki!« 

»Nikakor ne! Gorko bi moralo utripati, če položim roko nanj!« 

Golja je čutil kri v licih, a je opazil, da je dekle bolj razvneto kot on sam. Prsi so se ji visoko dvigale, obraz in oči so bile spet polne življenja, od telesa je žarelo.

»Ali ste vedno tako hladni?« je vprašala ter spet sedla na divan.

»Hlad morja vam je zašel v kri, ali ni res? Vedno ste sredi valov!« 

»Tudi solnce nas pali na morju,« je odgovoril Golja, pa je vedel, da niso primerne te besede. Nekaj drugega bi rad povedal, ono, kar je gorelo s plamenom v njem. Dolgo, neutešeno hrepenenje se je razlilo v njem kakor ogenj, ki je bil potlačen in ni imel duška. Pred Goljo je vstalo dekle, o katerem je sanjal, in zdaj je čutil blaženost, ki je bila sladka in trpka, ker ni mogel razodeti, kako mu je. Mučil se je, kaj naj reče, da bi povedal, kako silno je želel priti do bitja, ki bi ga razumelo, ki bi čutilo ž njim.

Med tem, ko je iskal besede, se je dekle čisto umirilo. Smehljala se je Golji in vsej njegovi neokretnosti ter si skušala pojasniti, je li res ta mladec tako neizkušen in nepokvarjen, ali prihaja njegova negotovost odtod, ker je vajen samo družbe mornarjev. Golja pa je čutil, kako je smešen v svoji zadregi in skušal se je umakniti Nevinim pogledom s tem, da je stopil k ležalki in sedel tudi sam. Čim bolj je skušal potlačiti rdečico, tem bolj mu je silila v glavo. Sam ni vedel, kdaj je uprl oči v dekletovo nogo, ki je rastla v prozorni nogavici iz srebrno vezenega čeveljčka. Neva pa je ostro prežala nanj ter si skrbno popravila obleko, da bi zakrila nogavico. Njune oči so se zasačile, a so se takoj izognile, in vprašanje je obviselo med njimi.

Kratek, mučen molk je legel med njiju, dokler ga ni patricijka presekala.

»Niste še videli mesta z naše terase,« je dejala; »vredno je, da si ga ogledate!« 

Vstala je in šla k marmorni balustradi in Golja je šel za njo.

Globoko spodaj se je v mehki vi jugi vil Canal grande, podoben široki, mirni reki, poln ladij in čolnov, ki so kakor za stavo brzeli navzgor in navzdol ter puščali za seboj žive brazde. Kakor čolni na vodi, tako so vrveli ljudje na obeh obrežjih. Neštete pisane množice so plale tu po stopniščih, pod oboki, se vsipale čez mostove in na ladje. Tu je hitela razkošno napravljena patricijka, tam je stopal bogat trgovec, tam dalje je poleg napol golih nosacev in ribičev gorela kot živo cvetje gruča tujcev v oblačilih najrazličnejših dežel.

Patricijka se je sklonila na beli marmor in razkazovala prijatelju palače v Velikem prelivu. Poznala je vse in naštevala plemiške rodbine, ki so jim gospodarile.

Golja je poslušal, toda oči so mu uhajale nazaj, zajela mu jih je s čarovniško močjo belina Nevinega vratu ter jih omamila.

Komaj se je premagoval, da ni položil nanj roke, ki se mu je zdela še vsa polna Nevinih mehkih, toplih las. Kolikor bolj se mu je zdela patricijka nedotakljiva, toliko huje se je užigala v njem želja, da bi vsaj z ustnami dahnil na to nežno belo polt. Demon je šel vanj, tiho in skrito, in ga je podžigal.

»Tamle je dom prijateljice Anite,« je kazala patricijka. »Palača je iz samega istrskega marmora, gradil jo je arhitekt Sguri, ki ga boste še imeli priliko spoznati. Zanimiv mož in zabaven družabnik.« 

»Anite? Ki je bila z nami oni večer?« vprašuje Golja, dasi čuje Nevine besede le napol.

»Ni je bilo tedaj,« odgovarja patricijka. »Nedaleč zadaj je Quirini. Ali ste čuli o njem? O mladem namreč? Minulo pomlad je vse mesto govorilo o njem. Ubil je neko poročeno ženo, ker ni marala zanj.« 

»Zdaj premišljuje svoje dejanje v temi pod doževskimi dvoranami!« pravi Golja, da le nekaj odgovori. »Kaj? ,Pozzi' vendar niso za Quirinija!« se smeje Neva. »V Levantu je, na svojih ogromnih posestvih! Kdo bo pa sodil Quirinija?« 

»Ali ga niso prijeli?« 

»Še svetovali so mu, kam naj izgine za prvi čas, da bo imel mir.« Golja ni razmišljal, kako je kaj takega v Benetkah mogoče, preveč ga je omamljala zrela lepota ženske, ob kateri je stal. Ko pa se je patricijka okrenila, se je zavzela radi nemira, ki mu ga je brala v očeh.

»Tamle je palača Barozzija,« je pripovedovala dalje in ga opazovala, »onega, ki ščiti najmogočnejšo izmed beneških heter, znano tudi v Firenci in celo v samem Rimu. Vse Benetke to vedo, a nihče ne očita. Tudi Barozzi živi od svojih ogromnih zemelj v Levantu. Prav tako Dandolo, Negroponte, Foscarini in drugi. Zato pa so vse oči obrnjene tja dol, v to obljubljeno deželo naših baronov.« 

Golja ni poslušal in ni mu bilo mari razgleda preko palač in morja beneških streh, niti ne vseh teh zgodb, ki jih je menda vedela patricijka neštevilno. Razvnemala ga je bližina polnoudega dekleta, občudoval je nje voljno polt, njene dehteče lase, in tiho mu je vzdrhtevalo telo.

»Saj vem, da vas vse to ne zanima,« je rekla naposled Neva nenadno. Spet je zapičila oči v njegove in se nato okrenila, kakor bi se ji zahotelo sprehajati se po solnčni terasi. Kakor hlapec je šel Golja za njo in ko se je zopet ozrl v njen beli vrat, ga je napadla divja želja, da bi dekle objel in poljubil.

Toda patricijka je morala videti njegove misli, zakaj udarila ga je s pogledom in dejala:

»Ali se vam ne zdi, da naju vidijo Benetke? Naša terasa ni edina, Canal grande jih ima mnogo.« 

»Saj ni mogoče, da bi bilo videti sem gor!« odgovarja Golja nemirno, kajti Nevin glas je čudovito voljan in bolj podoben vabilu kot pa graji. Nekaj opojnega je v njem.

»Zakaj pa ne bi bilo mogoče?« ponavlja Neva in gleda mladca, kakor bi se poigravala ž njim. »Ali ne bi lahko koga zanimalo, kaj se godi na terasi Mocenigovih?« 

»Previsoko je, da bi se moglo videti,« pravi Golja zmedeno, zakaj Nevine besede niso nič manj zapeljive kot njen voljni vrat, njen razgreti obraz, vse njeno telo pod ohlapno obleko.

»Pazite se, da vas ne vidi Amelija!« mu zapreti patricijka. »Kdo ve, kje so skrite oči, ki gredo za vami!« 

»Saj me še ne pozna ne!« se brani Just in misli, kako bi bolje odvrnil, kako bi Nevo prepričal, da nima ničesar z Amelijo. Toda patricijka se ne da ugnati.

»Pa kako dobro vas pozna!« ga zavrača. »Le nič ne tajite!« 

»Saj ne tajim! Saj nimam ničesar tajiti!« se brani Golja, patricijka pa sede na divan in mu odkaže poleg sebe ležalko. V oči mu gleda in mladcu se zdi, kakor da ga s pogledom potiska nazaj. Sam ne razume: vabi ga, vznemirja, počasi mu razpaljuje srce in kri, a ga obenem zavrača; odbija ga in se ž njim poigrava.

»Ali je tudi vam tako toplo?« ga vprašuje ter si s svilenim robcem pihlja na prsi in vrat. »Jesen je, pa vse še žari v Benetkah!« 

»Za robček vas prosim,« se ojunači Golja; »prepustite meni svoje delo!« 

Skloni se in se hoče primakniti bliže, toda patricijka stegne desnico ter mu zabrani.

»Le ne naprej!« pravi. »Na svojem mestu ostanite!« 

Smeje se mu, zlekne se na divan, podpre glavo in ga gleda, kako je v zadregi.

»Res je vroče,« pravi Golja in spet rdi, patricijka pa čaka.

»Ali ne boste ničesar povedali?« mu nagaja. »Kaj lepega, kaj takega, kar človek vedno rad posluša!« 

»O čem bi govoril?« vprašuje Just v zadregi.

»Morda o svojih spominih!« se smeje Neva.

»Nimam jih. Nimam takih, da bi vas kratkočasil ž njimi!« 

»Potem pa mi pripovedujte svoje najlepše sanje!« pravi dekle počasi in brez smeha.

»Sanje?« se zavzame Golja.

»Vsakdo, vsakdo ima svoj sen,« nadaljuje dekle premišljeno, »tudi vi ga imate!« »Svoj sen?« pomišlja Golja in išče pomena v resnih besedah patricijke. Molči. A naposled se oglasi v njem nenadno in nenavadno. »Najlepši je, ki ga zdaj doživijam,« pravi; »sen je, ki je resnica. Samo enkrat, zdi se mi, ga je mogoče doživeti!« 

Ostro ga pogleda Neva in ne izpusti njegovih oči.

»Kje ste se naučili tako govoriti?« ga vpraša trdo. »Ali sem se morda varala v vas? Prej vaši — pogledi, zdaj te besede! Skoro vam ne bi verjela!« 

»Kaj hočete reči?« pravi Golja iznenaden. »Česa ne bi verjeli?« 

»Da govorite iskreno! Najlepši sen ... samo enkrat ga je mogoče doživeti ... to, to je naučeno, to ponavljate! Bogve, kje in kdaj ste te besede govorili in zdaj jih pogrevate, vi, ogenj, ki je že davno gorel in žgal!« 

»Govorim ... kar čutim!« odgovarja Golja. »Bog mi je priča!« 

»Poznam prisege!« zavrača patricijka trdo. »Zelo so poceni! A vedite, da mene ni lahko varati! V dno vidim človeku. Že danes sem opazila pri vas stvari, ki mi niso ugajale. Zato me ne prepričate tako kmalu!« 

Kakor udarci so Justu Nevine besede.

»Ne znam varati,« se brani užaljen; »nisem še nikogar! Če ste prepričani, da lažem, izženite me od tu! Šel bom brez odloga.« 

Goljeve besede so bolestne in Nevi je žal, da ga zavrača. Vendar se noče umakniti.

»Preizkušala vas bom, sama bom našla resnico v vas. Šele potem, šele potem vam bom morda zaupala!« 

»Preizkušajte me takoj!« pravi Golja strastno. »Dajte mi nalogo, naložite mi karkoli, da izpričam, in videli boste, da sem govoril iskreno ali sem lagal! Preizkušajte me!« 

»Ne danes in ne jutri! Preizkušala vas bom, kadar pride čas in ko niti slutili ne boste. Tedaj bom videla, kdo ste!«

7.

Stopnic, ki so držale na teraso, se je začulo glasno govorjenje. Razločiti je bilo, kako je sluga ponižno prigovarjal, da mora vsak prihod naznaniti gospici. — »Kar meni prepustite odgovornost!« se je izgovarjal došlec, ne da bi se dalje menil za moža, ter je prožno pohitel na teraso. — Že ko je Mocenigova začula govorjenje, se je vzravnala ter si popravila lase.

»Vi, gospod Loredan?« je nagovorila prihajajočega prijazno ter mu ponudila roko. »Gotovo kaka novost, pa še nujna, ne?« 

Vendar ni čakala odgovora, temveč seznanila došlega z Goljo, ki je takoj spoznal Nevinega spremljevalca iz Mercerije, kjer sta se bila sprehajala v nedeljo z Lorenzom.

Just hoče oditi, a patricijka ga ustavi, češ, da Loredan lahko odkrito govori vzlic njegovi navzočnosti.

»Kar naravnost povejte,« pravi nato Loredanu, »radi prevoznih ladij ste prišli, kajne?« 

»Zaradi teh in pa radi zemljišč pri Padovi,« razlaga Loredan, v čigar glasu se skriva nevolja. »Vsaj prvo bi bilo že davno lahko rešeno! Že davno bi mogli romarji odpluti!«

»Kolikor mi je znano, ni zadeva z ladjami tako enostavna!« pravi Mocenigova hči. »Vaš načrt ni bil izvedljiv: predrzen je bil!« 

»Nikakor ne!« ugovarja naglo Loredan. »Moj načrt je bil, da se romarji čim prej prepeljejo, čim prej, pravim, ko še ni tako velika vojna nevarnost.« 

»Stvar je nekoliko drugačna. Vaš načrt je bil, da se dajo ladje v roke tujcem. Tega pa ljudovlada ne pusti in to tudi zakon zabranjuje!« 

»Larifari!« zavrača Loredan. »Ena beseda vašega očeta in ladje bi bile že davno odplule! Savii degli ordini, svetovalci, ki imajo opravka s pomorskimi stvarmi, bi se kar kosali, da bi ustregli Mocenigu! To sami dobro veste!« 

Golja je poslušal in se je čudil, da patricijka vse to tako dobro pozna, kakor da so njeni, ne pa očetovi posli.

»Da bi šel podkupovat svetovalce?« osupne Mocenigova hči. »Radi teh ladij?« 

»Ne bi se zgodilo prvič,« pravi Loredan, dasi z neko sladkobo, da se vidi, kako hoče strupeni očitek mehko poviti. Smehlja se, kakor bi povedal najnedolžnejšo stvar.

»Sicer pa je trgovčevo načelo vedno isto,« nadaljuje nedolžno: »dobiček! Na zakon se ne ozira in če mu je škodljiv, najde svojega.« 

»Mocenigo ne krši zakonov!« se vmeša Golja, ki mu je zoprno sladkobno, prikrito natolcevanje Loredanovo.

»Le ne vmešujte se v najin razgovor!« ga naglo zavrne Loredan, z glasom, ki je ves drugačen od prejšnjega, oduren in sovražen.

»Govorili boste, kadar boste kaj več vedeli o takih rečeh!« 

»Malo vem, a morda še preveč!« ugovarja Golja pikro, vendar mu Loredan ničesar ne odvrne, temveč kar prezre.

»Ladje bi se oddale domačinom, beneškim državijanom,« razlaga patricijki. »Nanje bi se glasile pogodbe. Kaj zato, če bi tujci vodili vso stvar? Tako se je izgubil dragocen čas, ko bi bile ladje že lahko nazaj! Če pa se oddajo prepozno, če med tem napoči vojna, kdo nam jamči potem, da jih ljudovlada dobi nazaj?« 

»Kdo pa jamči sedaj?« vpraša patricijka posmehljivo.

»Židje!« odgovarja Loredan naglo. »Židje so bili pripravljeni jamčiti, za primerno plačilo seveda!« 

»In pod nekimi pogoji!« zavrača Neva. »To seveda kar zamolčite!« »Na papirju,« pravi Loredan. »Sicer pa bi ti pogoji preprečili izgubo ladij! Glavno je, da se zasluži! In tu bi pridobili tisoče in tisoče dukatov, ne da bi bilo treba z mezincem ganiti. Tudi vaš oče se jih ne bi branil!« 

»Ali ni stvar nekoliko drugačna?« se spet vmeša Golja.

»Molčite!« ga zavrne patricijka. »A vi pustite mojega očeta v miru!« svari Loredana ozlovoljeno. »Zdaj ni čas za tveganje!« 

»O, tudi vaš oče tvega, tudi on igra na srečo, kadar je priložnost, dobro veste to! Ne! Govorite odkrite je, saj me poznate! Saj veste, da mi ni mogoče ničesar skriti! Recite raje naravnost: vzrok je ta in ta!« 

»Sumničite me,« se razburi patricijka.

»Saj se ni treba razburjati!« jo miri Loredan in glas mu je spet sladkoben in nedolžen, da se Golji studi. »Saj se lahko mirno in prijateljsko razgovoriva! Vaš oče bi bil že vse storil, če bi se bil zanesel name.« 

Loredan premolkne in preži na patricijko, kakor bi se bal, da mu ne uide nobena črta njenega obraza. Toda Mocenigova ne trene z očesom.

»Kako mislite to?« pravi mirnodušno, da se Golja čudi, kako ume igrati. Prepričan je, da ve vse, kako je, a da vzlic temu taji.

»Ne zaupa mi več,« pojasnjuje Loredan, »že davno sem opazil to. Tako daleč je prišlo, da se skriva pred menoj. Tudi danes se je skril ...« 

»Ni res! V Padovo je šel!« 

»Da, radi zemljišč!« zavrne naglo Loredan. »Tudi tu se kaže njegovo nezaupanje! Skupno sva pričela stvari, potem pa se je nenadno otresel mojega sodelovanja! Prav zato sem vas poiskal. Prosim vas, da posredujete! Vedel bi rad vzrok temu nezaupanju, to je eno! Drugo je, da morajo take razmere nehati. Nehati, pravim, na ta ali oni način, zakaj tako ne gre dalje! Radi najinega prijateljstva« — Loredan poudarja — »vas prosim, da vplivate na očeta!« 

»Da bi spet skupaj delala?« 

»Da se razčisti to nezdravo razmerje med nama! Naj Mocenigo premisli in uvidi, da je nastopil slabo pot. Ako pa noče več delati z mano, naj ima vsaj toliko poguma, da mi to pove v obraz!« 

Loredan vstane. A dasi se smehlja, čuti Golja vse njegovo skrito razburjenje in gleda Nevo, kaj bo odgovorila. Patricijka ne reče ničesar, samo roko poda obiskovalcu, od daleč in s povešenimi prsti, da ni spoznati, je li to prijaznost ali je ošabnost in prezir. Besede, ki bi pojasnila uganko, ni iz njenih ust.

»Prosim vas,« pravi Loredan s prisiljeno ponižnostjo, »radi najinega prijateljstva!« 

Prikloni se in pogleda Goljo, kakor bi si ga hotel dobro zapomniti. Bil je to poseben pogled — Golja je opazil šele zdaj — pogled človeka, ki se drugim ne ozre v oči.

»Še nekaj!« se spomni Loredan, ko je že hotel oditi. »Kako je z onim izletom v Treviso? Ni še nič gotovega?« 

»Slikar Miroseo ga pripravlja. Dan za dnem čakam obvestila, a vam ne morem še ničesar povedati.« 

Loredan se poslovi in odide, patricijka pa se spet vleže na divan, smehljaje se, in koketno opazuje Goljo.

»Kdo je ta mož, vaš prijatelj?« vpraša Just, ki mu je Loredan čudno zopern.

»Radovedni ste!« se šali Neva. »Pa pravijo, da to ni moška lastnost!« 

»Če bi ne bil vaš prijatelj, bi me ne zanimalo,« se brani Golja: »tako pa!« 

»Oho! Kaj pa pomeni to? Pa ne, da bi bila kar ... ljubosumnost?« Neva zapreti Golji s prstom, potem pa nadaljuje:

»Očetov znanec je, nekak družabnik. Odkod je prišel, še zdaj nihče prav ne ve. Baje je nekje od Piave. Tam je bil menda z najemniškimi vojskami. Pa tudi na Cipru in v Carigradu je živel. Govorili so, da je bil tam obogatel. Ko je prišel v Benetke, si je znal pridobiti zvez in tudi zaupanja.« 

»Kdaj se je seznanil z vami?« vprašuje Golja.

»Kmalu bo dve leti, odkar se pozna z očetom. Ponudil se je, da mu preskrbi ladij za prevoz, ko ni bilo mogoče dobiti dovolj brodov radi naraščanja korzarske nevarnosti. Oče je pristal in stvar se je posrečila, prevoz blaga se je izvršil gladko, in to pod osebnim vodstvom Loredanovim. Oče pa se je bil tedaj uveril, da je našel moža, kakršnega potrebuje.« 

»Iz vojaka je postal podjetnik in trgovec?« se čudi Golja. »Nenavadna pot!« 

»Da, nevsakdanja preteklost! A šele zdaj prihaja na dan. Oče se je prenaglil, ko ga je bil sprejel v hišo. Storil je to, ker se je Loredan s srečo in uspehom loteval nevarnih podjetij. Bil je včasi potreben, zato mu je prezrl napake in slabosti. Toda, če je prišel v hišo kot posredovalec, je naposled začel nastopati kot nekak soudeleženec pri očetovih poslih, pogosto tudi brezobzirno, da, celo predrzno.« 

»Torej je res, da mu več ne zaupate?« pravi Golja, ki se mu ne zdi v skladu, kar je patricijka govorila Loredanu v obraz.

»Kakšno vprašanje! Ali ne vidite razlike med tem človekom in Mocenigovo hišo?« 

»Vidim jo,« pravi Golja kratko in razume, da patricijki ni ljubo njegovo prikrito očitanje. Čuti tudi dekletov ponos, a zato tem manj razume, da sta z Loredanom govorila o izletu. Ali bi to omenil? se vpraša sam, a se tudi že spomni, da patricijka ni hotela ničesar odgovoriti ter se je izgovorila na slikarja.

»Kako pa je prav za prav z najetjem ladij?« vpraša po kratkem premolku, kar je hotel že prej omeniti, a mu Neva ni pustila;

»ali ni stvar še vse drugačna, kakor jo je opisoval Loredan?« 

»Odkod veste to? Že prej ste nekaj omenili in iznenadilo me je. Kaj ste prav za prav čuli?« 

»O velikih spletkah radi dobičkov. Baje prav umazane reči!« 

»Kaj natančnejšega?« hoče vse hkrati vedeti patricijka. »O kom se je govorilo? O mojem očetu?« 

»Nič natančnejšega ne vem.« 

»Pa kdo vam je povedal?« vprašuje patricijka.

»Morda Vendramin?« 

»Ne. Le mimogrede sem čul,« se skriva Golja, »med mornarji!« 

»Torej ne veste kaj več?« 

»Ničesar več!« pravi Golja, patricijka pa umolkne in se zamisli. »Ali govorite resnico?« vpraša spet. »Ali ni bil Vendramin, ki vam je pripovedoval? Zabičal vam je, da ne izdaste, ali ne?« 

»Že dolgo ga nisem videl,« se izgovarja Golja, čudeč se Nevini nezaupljivosti.

»Ali so to tako važne reči?« vpraša naposled patricijko.

»Pustimo!« pravi ta. »Umazano je, kar se godi. Vidi se, da smo v Benetkah!« —

Polagoma se solnce niža, sence balustrad in palmet se raztezajo vedno dalje po terasi in prvi hlad dahne iz nižin. Neva se tesneje ovije v lahko oblačilo.

»Vendar je le čutiti, da prihaja jesen,« pravi Golji. »Hlad se oglaša proti večeru.« 

»Malo ste oblečeni, prehladili se boste!« opominja Just.

»Preveč skrbite!« pravi Neva ter se smehlja. »Južno kri imam, dubrovniško, in ta je topla. Ali se hočete prepričati?« 

Od daleč mu ponuja levico, dviga jo, da se umika ohlapni rokav in da se pokaže vsa lepota fino oblikovane nadlahtnice.

Golja se zavzame, nato pa se skloni, prime roko in poljubi bele prste, ki jih patricijka ne odtegne.

»Ali me imate kaj radi?« šepeta Neva, kakor bi se hotela šaliti z mladcem.

Ta pa pade na kolena, objame dekle ter jo poljubi na ustna. V tem trenutku je zagorel v njem vroč plamen.

Toda patricijka se je naglo izvila iz objema in Golja je začutil iz njenih odločnih kretenj, da je zagrešil nekaj, česar ne bi bil smel. Vstal je in ni vedel, kaj naj stori. Tudi dekle se je dvignilo ter ga gledalo strogo in očitajoče.

»Kako si upate?« je dejala. »Ali ne veste, da je nevarna vaša drznost?« 

»Oprostite mi!« je prosil Golja, ne da bi vedel, kaj naj reče, da bi se opravičil.

»Ogenj, ki ni gorel?« je z dvignjeno glavo očitala ponosna patricijka ter merila zmedenega mladca. »Saj še ne vem, kdo ste! Saj še ne vem, kakšno življenje je za vami! Varujte se, če vam je glava draga!« 

»Oprostite mi!« ponavlja Golja in žal mu je, da se je spozabil.

»Ali mi morete oprostiti?« 

Patricijka vzame tančico ter si jo vrže čez rame, a ne reče ničesar. Preko beneških streh se ozre, dolgo blodi njen pogled, kakor bi nečesa iskal, Golji pa se zdi, da Kje mrzla strogost od te molčeče, visoke postave. Tiho stoji poleg patricijke. Čuti, da se nekaj godi, česar ne more ta trenutek presoditi in doumeti.

Ko se Neva spet ozre na Goljo, je njen pogled oster in njena beseda odločna:

»Preizkušala vas bom, ko niti slutili ne boste. Takrat zvem, kdo ste!« Roko mu poda, a se je Golja komaj upa dotakniti z ustnami.

9.

Po beli cesti proti Trevisu so se dvigali oblaki prahu. Šest konj je letelo po ravnini, šest spočitih, lepih živali — šest ptic. Oktobrsko solnce je sijalo, kakor da je prva pomlad, in družba se je kopala v njegovi radosti, šalila se je, se smejala in vzklikala.

»V Trevisu se ustavimo,« je odločala Neva, zakaj bil je to izlet, ki so ga že več časa pripravljali. »Ako hočemo do Montebelune, se moramo izdatno odpočiti!« 

»Saj ne gremo tako daleč,« ugovarja visok jezdec izrazitega, temnega obraza, z močno, pristriženo brado, živih oči in z lasmi, ki so se kodrili in silili nekam od glave.

»Kdo toži, da je predaleč?« se posmehuje Nevina prijateljica Anita, vitka kot jelka.

»Arhitekt Sguri,« odgovarja Mocenigova. »On, ki sicer nima nikjer miru, pa če bi ga pripeli na verigo! Včeraj še v Rimu, danes v Benetkah, jutri preko Alp — pa mu je predaleč kraj, ki bi ga z roko dosegel!« 

»Preblizu je!« zavrača arhitekt. »In predolgočasen tudi. Tako gnezdo!« 

»Nam je do ježe! Da se spet enkrat do kraja izdivjamo!« meni Anita in skuša prehiteti arhitekta.

»Nam pa do zabave,« pravi ta in izpodbode konja, da odskoči kakor divji. »Kdo bo jezdil po tej prašni cesti, ko je na obeh straneh nebeških trat in polja!« 

»Pritožite se pri slikarju, ne pri meni! Miroseo je določil, kako in kaj.« 

Arhitekt je zaplesal s konjem in počakal slikarja, zastavnega moža kakih pet in trideset let, ki je jahal zadaj z dvema gospicama.

»Ali res nameravaš danes zavzeti Montebeluno?« ga nagovori posmehljivo, božajoč konja, ki se nekaj plaši.

»Tak je načrt,« pravi Miroseo, rojak Mocenigove žene, ki mu je zibelka tekla v Dubrovniku. »Sam si se strinjal. Ali si se morda premislil?« 

»Nič ni romantično, požirati te oblake prahu,« se spotika Sguri in zadržuje prijatelja. »Čuj!« pravi. »Obiščimo Ghisija! Uro daleč od Trevisa ima svojo lepo Eremitažo!« 

»Ghisija?« premišlja slikar. »Starega humanista? Saj ga ne dobiš na svetlo izmed njegovih omar, polic in knjig!« 

»Še vedno je razposajen, četudi že davno več ne grize! Videl boš, kako poželjivo se mu bodo svetile oči, ko zagleda — naša dekleta!« 

»Preveč nas je, da bi mu tako iznenada padli v Eremitažo,« meni slikar.

»Premalo! Nikdar mu ni bilo dovolj družbe, pravijo, in še zdaj je vesel, če mu jo kdo zanese v njegovo samoto.« 

Slikar ni odvrnil ničesar, temveč pognal spet konja za gospicama in pustil arhitekta samega zadaj.

Mesto se je razgrnilo pred njimi in izmed prvih hiš se jim je pognal naproti jezdec, ki ga je bilo po visoki postavi že iz dalje lahko razločiti. Golja je bil, poslan nekoliko naprej, da bi uredil vse potrebno za oddih. Imel je popolnoma novo jahalno obleko in samozavestno je brzdal konja. Videlo se je, da se naglo uživlja v novo ozračje, in nihče ne bi slutil, da je bil ta brhki častnik še nedavno navaden vojak.

Pridružil se je Nevi, da sta jezdila vštric, ter ji je pripovedoval, katera mesta ob Padu in gor ob Adiži je imel priliko videti že kot bojevnik.

Kmalu so prišli v Treviso.

Odpočili so se in okrepčali. Koj nato pa je arhitekt spet pričel priganjati, naj bi krenili kar h Ghisiju in nikamor drugam. Toda naletel je na gluha ušesa; Neva se ni hotela ukloniti.

»Kaj nam mari Ghisi in njegova Eremitaža!« je ugovarjala.

»Danes je naš dan, danes ne delamo obiskov!« 

Pa tudi Sguri ni odjenjal. Ko ni mogel vseh, je pridobil slikarja vsaj toliko, da pohitita do starega eremita sama. To bi bilo mogoče v Času, ko drugi počivajo, se je opravičeval. Če bi pa družba prej odšla, jih bosta v diru dohitela.

Tako sta odšla vzlic ugovorom in očitkom.

Treviški zvonovi so že davno odpeli poldne, a obeh jezdecev ni hotelo biti od nikoder. Družba se je dvignila, zasedla konje in oddirjala v popoldanskem solncu po cesti proti severu.

Golja je bil zdaj sam s štirimi gospicami. Kakor razposajeni otroci so se včasi spustili v dir po beli, gladki cesti, nagajali si, potem pa spet postajali in gledali, če že prihajata Sguri in Miroseo.

»Kdo je Ghisi?« je popraševal Golja, ki še ni bil čul tega imena.

»Vse Benetke ga poznajo, le vi ne!« se je hudomušno smejala Anita. »Pa ne zaradi njegove latinščine in grščine!« 

»Radi česa pa?« hoče vedeti Golja, da se mu vsa dekleta začno smejati.

»Uganite!« ga dražijo.

»Radi Eremitaže gotovo!« meni Golja. »Lep čudak mora biti!« 

»Saj je bival v Benetkah v svoji palači,« ga zavrača Neva. »Šele zdaj na starost se je preselil na deželo. S solncem in gozdnim zrakom bi si rad podaljšal življenje.« 

»Dovolj je živel, lahko bi sklenil račune!« pravi ena izmed gospic.

»Kaj še!« se oglasi Anita. »Še danes, z vsemi svojimi leti se spretne je kot vsak mlad fant suče okrog žensk!« 

»Saj se lahko,« zavrača Golja, »ko se tudi starih ne branite!« 

»Ghisija bi še mladega ne marala!« pravi Neva. »Taka nesnaga!« 

»O, Eremitaža bi znala povedati kaj iz nekdanjih dni!« de Anita.

»Ali vas nič ne zanima, Golja?« draži častnika.

»Saj mi itak ničesar ne poveste!« 

»Včasi, ko je bil Ghisi še čvrst, je imel tod lov,« pripoveduje Anita ter se hihita. »Prav posebno divjačino so lovili in vsi mladi beneški patriciji so pomagali. Marsikak zlat dukat se je tedaj potočil. Ali res niste nikdar nič čuli o teh slovitih lovih?« 

»Nič mi ni znano,« odgovarja Golja resno.

»Baje je hotel humanist Ghisi posnemati stare Grke in njih ljubezenske praznike,« se zabava Anita z nevednim mladcem.

Toda Golji se posveti. Pogleda Anito in jo zavrne:

»Mislim, da mu ni bilo treba hoditi zato semkaj. Lahko bi bil ostal kar v Benetkah!« 

»Kaj pa mislite?« nagaja Anita.

»V Benetkah je mnogo veselih lepotic!« 

»Umetno lepih,« zavrača dekle. »Tu pa je pristna, sveža lepota — kakor rosa! In humanist je bil dovolj učen, da je to vedel, in njegovi učenci tudi.« 

Anita se smeje in dekleta ž njo. Goljo gledajo, in videti je, kakor bi se bolj njemu smejale kot Ghisiju.

»Simpatičen mož,« pravi Just, »zelo simpatičen mladim dekletom! Če je prav nekoliko star in grd, nič ne de! Da le nosi hlače!« 

»Zopern je!« se vmeša Neva in se strese, kakor da se ji gnusi.

»Kakor se vzame,« ugovarja Golja; »okusi so različni!« 

»Saj je bil včasi mlad. In ko je bil mlad, je bil lep,« zavrača Anita, ki se ne da ugnati. »Če ne bi mlade kmetice tega vedele, ne bi bile silile v Eremitažo!« 

»Dukati dišijo vsem, še danes,« odbija Golja, ki mu postaja razgovor neprijeten. Konja ustavlja in se ozira, kje bi neki bila Sguri in Miroseo. Dekleta pa jezdijo same dalje.

Ko se Just spet požene za njimi, so že daleč spredaj. Cesta se zapira, od obeh strani se dvigajo smreke in se raztezajo v globok gozd. A še preden dohiti Golja jahalke, se zgodi nekaj nepričakovanega. Izmed drevja plane bliskoma več mož nad dekleta, da prestrašene zavrisnejo. Zakrinkani so in opravljeni kot razbojniki. Že drže konje za uzde, že prepričujejo z odločnimi besedami dekleta, da je vsak odpor zaman. Golja strmi, a dasi je sam, spodbode konja in zdirja na pomoč. Toda kakor da so napadalci mislili tudi na to, mu koraka po cesti naproti razbojnik, dviga roko in glasno svari pred nepremišljenostjo.

Golja ne ve, kaj naj pomeni vse to. Dekleta že nič več ne vpijejo, smejejo se in puste, da jih napadalci prenašajo na svoje konje.

Čim bolj pa se smejejo, tem bolj groze razbojniki.

»Golja, rešite nas!« kliče Neva.

»Ne morem!« odgovarja Just, ki ga zadržuje zakrinkan neznanec z lepo pristriženo brado — arhitekt Sguri.

»Ni je moči, da bi vas rešila,« zatrjuje odločno arhitekt; izgubljene ste v naših pesteh!« 

Vsa družba zavije v gozd: dekleta in njih spremljevalci, od katerih sta slikar in arhitekt prelevljena v tolovaja, ter še troje moških, od katerih je eden sam Ghisi, stari samotar. Majhen je in okrogel, ves obrit, le lase nosi dolge, da se mu vsipljejo po tilniku. Široko sedi na konju in kaže pot, dokler se skozi drevje ne pokaže graščina, njegova Eremitaža.

»Ni mi dano, da bi ugrabljene Sabinke peljal na svoj dom,« pravi z narejeno žalostjo; »na Romulov ukaz jim pripravimo mehko domovanje tu na mahu.«

Komaj poskačejo s konj, že prinaša služinčad mrzlih jedil, sladčic in vina, pa tudi raznobarvnih preprog, na katere poseda družba.

»Kdo pa je Romul?« hoče vedeti Anita, ko se dekleta muzajo in spogledujejo.

»Nisem jaz,« pravi Ghisi, »res ne! Prestar sem že. Tale tukaj je!« In kaže arhitekta.

»Pa bi rad bil, da bi kradel Sabinke!« se mu smeje Sguri. »Kar naravnost povej!« 

»Ne morem reči, da bi se kesal,« odgovarja Ghisi, »nisem ničesar zamudil ob svojem času.« 

»Stari časi, dobri časi!« se zabava Anita. »Povejte, ali ste tedaj hudo ropali Sabinke?« 

»Ni bilo treba, Sabinke so bile take kakor dandanes: kakor muhe v med so nam padale v pest!« 

»Zapišite si za uho!« se smeje Golja Aniti in družbi ž njim.

»Mislim, da ste lahko brez skrbi,« ugovarja Anita Ghisi ju; »nobena več vam ne pade v naročje!« 

»Ne vem, gospica,« se muza starec, »Sabinke je treba poznati: odkar stoji Rim, so vedno enake, in Ghisi ima še vedno graščine in gozde in polja, čeprav nima več zob.« 

Družba se je gostila in prilivala, Ghisi pa je skrbel za zabavo, saj so ga dekleta venomer spraševala. Ogledovale so ga kakor posebno čudo ter se skrivaj nasmihale druga drugi. Starcu to ni ušlo, a ni jim zameril.

»Lepe stvari ste morale čuti o meni,« je dejal naposled naravnost.

»Z mirno vestjo pa rečem, da ni prav vse do zadnje pičice prišlo ljudem na ušesa, kar sem doživel.« 

»Kar ste jih okrožili, ste hoteli reči,« mu pade Anita v besedo.

»Torej — kar smo jih okrožili. Kako sem Diano rešil iz Hermesovih rok, ali bolje: Hermesa iz Dianinih, tega nisem povedal vsakomur.« 

»To pa ni vaš greh!« prigovarja Anita. »Kaj svojih povejte!« 

»E, bil je tudi moj, pa naj bo pokopan! Star sem že, res, in stara kri se ne ogreje več tudi pri najbolj vročem ognju, ali izpovedovanje naj še čaka! Toda sitno pa je le bilo takrat, prokleto sitno, in sam Boccaccio ni take uganil in razvozlal!« 

»Povejte nam kaj lepega,« prosijo dekleta, »kaj resničnega!« 

»Povejte nam kaj lepega,« oponaša Sguri, »kaj o pohujšanih angelih, kaj o devicah, ki niso bile device, kaj o ...« 

Arhitekt ni mogel končati, Anita ga je z obema rokama objela čez usta in mu grozila.

»Aha!« pravi Miroseo. »Tvoja črna brada ji je všeč! Poskuša, kako žgače!«

Anita izpusti arhitekta, da bi se vrgla na Mirosea, pa ga že ena izmed gospic od zadaj objame in mu pokrije usta, da ne more govoriti.

»Ha, ha, tako je prav!« se grohota Sguri. »Ne besede, dejanja veljajo! Zdaj vidimo, katera te ima rada. Ne čaka, da prideš ponjo, kar sama te vzame! Dobro, da je še svetlo, da ni še mrak!« 

»Res je,« pravi Ghisi, »o prvem mraku doživimo stvari, ki jih še klasiki ne poznajo: Rop Rimljanov! Ognja sem vam nalil v žile! Ali veste, kako vino imamo? Castelli romani, jasna gospoda!« 

»Dovolite, da dvignem čašo!« se oglasi Miroseo. »Dovolite, da izpregovorim besedo!« 

»Si jo že!« ga ustavi Ghisi.

»Ni prava!« odgovarja slikar. »Zeus je prišel k Veneri v podobi zlatega dežja ...« 

»Nikakor ne!« se otresa Miroseo. »Če je prišel v podobi zlatih dukatov k lepi boginji, je dobro vedel, zakaj.« 

»Bil je fin psiholog,« pripomni Sguri.

»Prišel je,« nadaljuje slikar, »in rodil se je ...« 

»Ghisi!« se naglo vmeša stari humanist.

»Da, natančno tako,« nadaljuje slikar med bučnim smehom vse družbe. »Sicer si ne bi znali razlagati, odkod Ghisijeva ljubezen za olimpijska čudesa, za bogove, za velika dela, klasike in predvsem za lepoto — gotovo več vredno od lepote bogov in vsega Olimpa — za lepoto ... človečice.« 

»Pojasni, kaj misliš s to človečico!« zahteva arhitekt.

»Ti sam dobro veš,« pravi Miroseo, »in naš prijatelj Ghisi tudi. Edina škoda, da more danes to lepoto občudovati le bolj platonsko.« 

»To je razžaljen je, kruto razžaljenje!« ugovarja Sguri in vstane med splošnim smehom. »Takih napitnic ne dovoljujemo! Da takoj prekličeš!« 

»Nisem žalil, prosim!« se brani slikar. »Danes, sem dejal, prosim: danes! Dovolj jasno!« 

Anita pa ga naglo napade:

»Čujte, gospod Miroseo! Kaj pa mislite o nas?« 

»Mislim si lahko, kar hočem, gospica! Glavno je, da dostojno govorim o vas. In to sem storil, še več, poklon sem napravil radi lepote, upravičen poklon! Naj bo Ghisi sodnik v vsej stvari, naj sodi on!« 

»Prav!« se oglasi Ghisi ter se postavi v sredo. Ozre se po vseh in spregovori: »Ali je govornik izustil umazano besedo, neprimerno v družbi, in ki bi je pravi vitez ne smel izustiti?« 

»Ni je izustil!« se oglasi družba krepko.

»Ali se je izrazil nerodno in proti pravilom dostojnosti?« 

»Nikakor ne!« vpije družba.

»Ali je govoril dvoumno, da si človek lahko to in ono misli?« 

»Da, da!« odmeva v zboru. »Kriv je!« 

»Ni kriv!« odgovarja starec. »Pravi kavalir rad dvoumno govori in prava dama ga rada posluša. Zato je tak govor na mestu in predpisi o dostojnosti ga posebno priporočajo.« 

»Vas je razžalil!« ugovarja Anita.

»Niti tega ne!« zavrne Ghisi.

»Danes občudujem lepoto platonsko!« »Saj ni bilo tako!« se oglašajo dekleta. »Saj je bilo drugače!« »Danes in na vse večne čase!« se vmeša naglo slikar, in družba plane v smeh. »Dovolite, prosim, da končam! Dvigam to čašo ognjenega soka iz rimskih graščin in napivam staremu, zaslužnemu levu, ki si je — žal, prezgodaj — obrusil kraljevske kremplje in porval junaške zobe. Evviva Ghisi!« 

Vsa družba se dvigne in zapoje napitnico. Pojo glasno, da odmeva v gozd, in dekleta dviga ritem vesele pesmi, da se graciozno gibljejo.

»Evviva!« ponovi Miroseo, zažene čašo po travi in objame Anito čez pas. Tudi drugi ga posnemajo in še sam Ghisi se razgreje. Toda dekle, ki jo hoče starec objeti, zakriči in zbeži. Trenutek Ghisi obstane, potem pa se požene za njo.

»Teci, lev!« kriči arhitekt in se tolče po kolenih od smeha. »Primi jo, zebro, da ti ne uide!«

Vsa družba se grohota in prične ploskati. V tem se pa pokaže izmed smrečja Ghisijev služabnik ter naznani družbi, da bi nekdo rad govoril s patricijko Mocenigovo.

»Z menoj?« vpraša Neva iznenadena.

»Z vami!« se pokloni služabnik. »Nestrpno vas pričakuje v graščini!« 

Patricijka pobledi, nekoliko pomišlja, potem naglo odide s služabnikom.

»Da le ni kaka nesreča!« se zavzame Golja, toda družba se ne meni za opazko. Vsi zrejo starca, ki se vrača zasopel — dekle se mu ni dalo ujeti.

»Kaj pa je?« vprašuje Ghisi. »Kdo je prišel?« 

Družbi je vse drugo mari.

»Prekratke noge imaš, lev!« se smeje starcu arhitekt.

»Volja je dobra, a meso je slabo!« meni Miroseo.

»Vidite, da se vam nobena več ne da ujeti!« očita Anita zmagoslavno.

Starec pa namigne spet strežaju, naj nalije čase. Visoko dvigne svojo in pravi:

»Pijemo na zdravje ženske kreposti! Dobro, da sem živel v času, ko je še ni bilo toliko!« 

»Za vraga ne prizna, da je star!« očita arhitekt. »Saj bomo vsi nekega dne! Zato pa raje izpraznimo čase, dokler je še čas!« 

Družba pije in je vedno živahnejša, močno vino stopa v žile in v glavo. Pojo, smejejo se, šale padajo in so vedno drznejše. Golja sam postaja glasen in spremlja Anito, ki že spet napada s svojimi dvoumnimi opazkami. Zdi se, da nalašč zažiga slo in da sama uživa pri tem. Stari Ghisi se sili v njeno bližino vzlic vsem njenim pikrim besedam.

»Pobožati vas bom vendarle smel, golobičica sladka,« se ji vsiljuje in gladi njen razgaljeni laket. Ves njegov obraz se spreminja, naslada se spenja čezenj in ga pači.

»Tegale posnemajte!« vpije Sguri, ki opazi starčevo počenjanje in kaže nanj. Ghisija pa nič ne moti.

Družba je razigrana in ji niti ni mari, ko se naposled vrne Mocenigova. Edini Golja vidi, da je razburjena, dasi se skuša potajiti. K njej gre in pozveduje, kaj je neki tako nenavadnega, da so jo iskali.

»Tu ni mesto, da bi vam pripovedovala!« se patricijka zlovoljno obregne, da je Golja mahoma trezen.

»Oprostite,« pravi, »da se vtikam v stvari, ki mi niso mari!« 

»Potrpite, povedala vam bom pozneje!« popravlja Neva, ko vidi, da je užalila mladca. »Razburilo me je, nikdar ne bi bila pričakovala tolike drznosti. Toda, kaj je z družbo?« 

Patricijka gleda dekleta, ki se smejejo kakor nora, gleda moške, ki polivajo vino in kričijo.

»Ali naj se tako konča današnji izlet?« vprašuje družbo. »Ali ne mislite danes domov?« 

»Prezgodaj je, veliko prezgodaj!« odgovarja Miroseo.

»Jahali bomo v mesečini,« pravi Anita. »Počakajmo, da doživimo ,rop Rimljanov'!« 

»Kakor hočete,« pravi Mocenigova hči; »če mislite prenočiti v Eremitaži, jaz tega ne nameravam!« 

»Saj se še ne mudi!« prigovarjajo dekleta. »Potrpite še nekoliko!« Patricijka ne reče ničesar, le do bližnjih smrek gre, kakor da ji ne prija v taki družbi. Od daleč opazuje veseljake, Golja pa se odpravi k njej in jo izprašuje, kaj neki misli.

»Še malo počakam,« pravi Neva mračno, »potem se vzdignem.

Tu nimam ničesar več iskati. Pojdete z menoj?« 

»Kamorkoli!« odgovori Golja.

Stala sta pod smrekami in patricijka se je spotikala nad počenjanjem družbe. Obsojala je, da so se tako opili, ter dolžila Ghisija, češ, da je pijanec in da še druge zavaja v pijančevanje.

»Ghisi vam je zopern, vidim,« pravi Golja. »A veseljaku ni mogoče tako zameriti kot drugim!« 

»Dobro ga poznam, nisem danes prvič tukaj! Njegovo veseljaštvo je tako, da postane naposled vedno ogabno.« 

Golja se spomni, da je hotela patricijka naravnost v Montebeluno. Zdaj se mu dozdeva, da odstira zagrinjalo. Tudi nikake prisrčnosti ni bil opazil med patricijko in Ghisijem, mrzla sta si ostala ves čas, dasi je bila vsa družba vesela.

»Pa zajašimo konje!« pravi Nevi. »Čim več bo družba pila, tem težje jih bo spraviti odtod!« 

»Vse kaže, da utegnejo ostati čez noč v Eremitaži. Stari pohotnež bi to tudi rad dosegel, v krvi mu je. Ako jih sedaj ne vzdignemo, ne bodo kmalu več vedeli, kaj počenjajo. Poskusiva!« 

Patricijka s vrne k družbi, ki v grohotu pripravlja Bachusov sprevod. Ghisi sam hoče biti Bachus in skuša pridobiti Anito za Venero.

»Ne s takim bogom!« zavrača Anita.

»Ali nisem lep?« se vsaja Ghisi.

»Kako naj bo lep bog pijancev? Še nikdar ni bil! In če bi bil, ni več pravi Bachus!« 

Patricijka stopi v sredo mednje in pove kratko in odločno, ne da bi se menila za Ghisijevo kričanje:

»Čas je, da odidemo. Pred polnočjo ne bomo v Benetkah, če vso pot dirjamo. Kdor se pridruži, naj se požuri! Moj konj je pripravljen.« 

Vsa družba se glasno upira.

»Kakor vam drago!« pravi Neva, gre h konju ter ga zajaše. Glasno vošči dobro zabavo vsem in zasuče konja. Tudi Golja se vzpne na svojega belca, nato pa kreneta po gozdni poti na cesto. Še kličejo za njima, a Mocenigova vzpodbode konja ter se požene v dir, do tonejo klici družbe v temno gozdno drevje.

»Vem,« pravi patricijka, »Če se pred mrakom ne odločijo na pot, bodo nocoj orgije v Eremitaži. Potem jih bo pa glava bolela po njih!« 

»Ali so te gospice tako pokvarjene?« vpraša Golja.

»Kaj to pomenja: pokvarjene?« zahteva patricijka pojasnila, z glasom, da mine Justa veselje do izpraševanja in da umolkne. Neva pa pripomni, da bo morda vendar še kdo prijezdil za njima. Prispela sta na cesto in mrak je začel padati. Še je žarelo nebo nekje doli, daleč v padski ravnini, a bil je le ozek rdeč pas prav tik nad zemljo in se je naglo krčil. Ž njim je izginjal zadnji odsvit iz ozračja in hlad je vel nekje od severa. Kot bela črta je držala cesta v vstajajoče noč.

»Ali vam je hladno?« je vprašal Golja Nevo ter pognal konja, da sta jezdila vštric. »Ogrnite se z mojim suknjičem!« 

»Preveč ste postrežljivi!« pravi patricijka in lahko pokašljuje.

»Ni mi hladno!« 

Molče jezdita, enakomerno, in peketanje kopit se odbija iz gozda, dokler se naposled ne odpre široka ravan daleč na obe strani. Jesenska polja ginejo v noč, le njih veliki mir sega iz vlažne zemlje v hlad teme.

»Kako sama sva!« izpregovori Just zavzet, ko ga tiho objame vsa skrivnost jesenske noči. »Kako različna je ta pot od jutranje!« »Ali ni lepše sedaj?« vpraša Neva.

»Tako blizu sem vam, kakor vam nisem bil še nikoli,« odgovori Golja. »Tako mehak postane človek, ko ga objame noč na samotni poti! Vse polno mehkobe je srce!« 

Neva molči, da se Golja nehote ozre v nje obraz. Ali jo teži ono nenadno sporočilo v Eremitaži?

A patricijka nenadoma izpregovori:

»Ali je res, kar ste dejali? Ali ni vse samo prevara? Ali si človek ne pričara nekaj v srce, o čemer misli, da je vzkliko kot tiha jesenska cvetka iz lastne moči?« 

»Človek ni gospodar svojih čuvstev,« odgovarja Golja; »premagajo ga, kadar misli, da je najmočnejši.« 

»Rekli ste, da ste mi blizu,« povzame spet patricijka po kratkem premolku, »in komaj bi vzdvomila, da ni res, kar govorite. Vendar, če bi stopil zdaj kdo k vam in bi vam dejal, da ste smešni s svojo čuvstvenostjo, ali se je ne bi naglo otresli?« 

»Ne!« pravi Golja trdno. »Zavrnil bi tistega, ki bi me hotel smešiti!« 

»Pa če bi vam dejal, da se varate ... v meni? Ali vas ne bi takoj minilo?« 

Golja molči, beseda patricijke ga je iznenadila.

»Vidite,« pravi Mocenigova hči, »vidite, kako malo ste ... gospodar svojih čuvstev! Vsakdo vam jih lahko vodi, vsakemu podležejo.« 

»Ni res!« ugovarja Just. »Če bi mi vi sami rekli, da se varam, ne bi vam verjel, dokler vas vidim tu, dokler mi vaša bližina govori drugače!« 

»Veste, kdo me je iskal pri Ghisiju?« se patricijka naenkrat odpre. »Loredan! Ali se ga spominjate?« 

»Slutil sem,« pravi Golja.

»Slutili ste?« se začudi Mocenigova. »Kako to?« 

»Ker ga ni bilo na izlet!« 

»Vabili ga niso in radi tega se je skušal znesti nad menoj. Očital mi je in kipel od jeze. Tudi po vas je vprašal. Hotel je vedeti, če ste zraven.« 

»Po meni?« se zavzame Golja. »Čemu to?« 

»Lahko si mislim!« pravi Neva. »Ni prvič, da je pridrvel za menoj. Načrte si je delal, a naposled je sprevidel, da zida gradove v oblake. Zdaj se ruši, pri Mocenigu in — pri meni.« 

»Zanašal se je ... na vas?« osupne Golja.

»Da. To je eden izmed tistih, ki mislijo, da dosežejo s svojo voljo vse, tudi reči, ki niso mogoče.« 

»In vi se mu niste smejali v obraz, danes? Vi ste se razburili?« 

»Kdo se ne bi, če imaš opraviti z nesramnim človekom?« 

Golja molči, trenutek, potem pa ga hkrati popade smeh.

»Torej ljubosumen je zdaj?« pravi v grohotu. »Name ljubosumen? O, ta je pa lepa!« 

»Ni tako smešno!« ga zavrača patricijka. »Ta človek je zmožen priti nad vas, ko se ga najmanj nadejate!« 

»O, naj le pride, naj le pride!« se smeje Golja. »Če kaj hoče, se lahko vsak čas zglasi! Prav veselilo bi me, če bi imel priliko, da se pomenim ž njim!« 

»Počasi, prijatelj!« ga ustavlja patricijka. »To je silen prevejanec in dobro se ga, je čuvati, če ima človek opravka ž njim.« 

»Sprejel ga bom dostojno, tako, kakor je treba tako odličnega gosta,« se posmehuje Golja. »Drugič ga ne bo več k meni!« 

»Kaj pa, če pride kot vaš prijatelj? Kot človek, ki vam hoče dobro, ki vas želi poučiti? Povedati vam stvari, ki vam še niso znane?« vprašuje patricijka.

»Ali ni to navaden pustolovec in slepar?« se zavzame Golja. »Ali ve kdo kaj gotovega o njegovi preteklosti? Mislim, da je s takim človekom kratek opravek!« 

Neva pridrži konja in ukaže spremljevalcu, naj ustavi. Ozre se nazaj in prisluhne.

»Ali čujete peketanje konj?« ga vpraša nato. »Menda so se vendar odločili.« Golja posluša. Peketanje se bliža, zdaj zdaj se razloči, da gredo živali v skok.

»Dvoje konj je razločiti,« pravi Nevi. »Mudi se jim!« 

»To niso naši,« odgovori patricijka. »Dekleta ne morejo drveti tako!« 

Peketanje je vedno jasnejše, konja hitita z vso silo, kakor bi zasledovali koga. Le še kratek čas, in iz noči se dvigneta obrisa dveh jezdecev.

»Loredan bo to,« pravi patricijka, »ljubosumje ga podi! Pojdiva kar dalje!« 

»Ali ga ne bi raje počakala?« se obotavlja Golja, ki se mu zdi Loredanov dir kakor izzivanje.

Patricijka ne odgovori, marveč okrene konja ter ga požene. Nerad se ji Golja pridruži, a v tem se oglasi za njima rezek krik: Alto la!

Kakor bi ga nekaj pičilo, se Golja spet obrne ter se zadrvi zasledovalcema naproti.

»Kdo prihaja tam?« zakliče razburjen.

»Kdo ima pravico ustavljati popotnike na cesti?« 

»Kdo ste?« vprašuje prvi jezdec, ki je že čisto blizu.

»To vam ni nič mari!« vpije Golja, ki se mu glas zdi znan.

»Takoj boste povedali!« preti drugi jezdec, da Golja nehote zgrabi za meč.

»Banditi napadajo tako!« vpije ogorčen, pripravljen, da se spopade z obema nasprotnikoma. Kri mu vre v žilah, mišice se pnejo. Z levico ustavi konja, pribije ga na cesto, da strepeta, z desno izdere meč.

»Naj se mi varuje, kdor hoče preblizu!« zagrozi prvemu jezdecu, da ta mahoma pridrži konja. Trenutek je molk, pa samo trenutek.

»Spoznal sem ga,« vzklikne nenadno nasprotnik, in Golja spozna Loredana. »Kar poženiva dalje!« 

»Ali je pravi?« vprašuje drugi jezdec. »Ali ste tega iskali?« 

»Poznava se,« odgovarja Loredan, »mislim, da se poznava! Za vraga imajo ljudje slabe živce,« mrmra, kakor da se opravičuje; »ne znajo ti govoriti drugače nego z mečem!« 

Naglo okrene konja, da bi jezdil dalje, a Golja mu zastavi pot.

»Vi ste Loredan, kaj?« ga vpraša iznenaden radi besed, o katerih ne ve, ali so nesramne, ali naj jih smatra za opravičbo.

»In ona tam doli,« odgovarja Loredan tišje, kakor bi namigoval na skrivnost, »ona je lepa Neva, kaj? Hči enega najbogatejših beneških patricijev, hči edinka, kaj?« 

Komaj izgovori, že se požene v dir po cesti in za njim se vrže njegov spremljevalec. Nikogar ni več videti v noči, le iz teme se čuje peketanje konj, ki drvita.

Golja ne ve, kaj bi storil. A ko še misli, kar se je pravkar godilo, se naenkrat začuje Loredanovo vpitje. Dohitel je bil patricijko ier jo pričel srdito napadati.

Golja ni razločil poedinih besed, zakaj Mocenigova je razburjeno odgovarjala in zavračala nasilnika. V Justu je spet vzplamtelo. Divje je spodbodel konja ter se pognal za Loredanom, trdno odločen, da se postavi po robu njegovi nesramnosti, pa če je treba tudi z mečem v roki.

Toda Loredan in njegov drug sta menda pazila na to, da ne bi imela opravka z Goljo. Odjezdila sta, kakor hitro sta cula, da se bliža.

»Žal mi je, da nisem Loredana s pestjo čez umazana usta!« pravi Just patricijki, ko jo dohiti. »Zdaj šele vidim, kako zvit je ta lopov! Človek nikdar ne ve, ali govori dostojno ali nesramno. Ko sem bil na jasnem, se je nesramnež že odtegnil moji pesti.« 

»Kaj pa je dejal?« vpraša patricijka še vsa razburjena. »Kaj je hotel od vas?« 

»Kaj vem, kaj! Oplašiti me je menda hotel, pa je hitro sprevidel, da ni naletel na pravega! Nazadnje se je sam zbal; pohitel je raje za vami in navalil na vas! Ali ste mu morda očitali zahrbtnost radi ladij, da je tako hrupel?« 

»Revež čuti, da bo pri Mocenigovih kmalu odigral, zato skuša s silo preprečiti svoj padec. Pa ga bo na ta način samo pospešil! Prepričal me bo, da je tudi nevaren!« 

»Bojazljivci niso bili še nikdar nevarni,« omalovažuje Golja.

»Saj se je kar umaknil, ko sem mu bil zagrozil, naj se varuje! Kar potuhnil se je!« 

»Taki utegnejo biti nevarni na svoj način h pravi patricijka. »In so nevarnejši kot drugi !« 

»Morda. Ampak le dotlej, dokler jih ne poznamo.« 

Golja in Neva sta hitela po cesti ter se dolgo razgovarjala o razburljivem dogodku. Dasi je bila tišina vseokrog njiju, je vendar Golja neprestano prežal, dali se ne dvigne kje izza obcestja dvoje napadalcev. Ni se bal, a hotel je biti pripravljen.

Toda o Loredanu in njegovem spremljevalcu ni nikjer več ne duha ne sluha. Že davno sta patricijka in Golja skozi Treviso, že dolgo hitita skozi čudoviti, neskončni drevored lombardskih topolov, ki drži proti lagunskemu mestu, a nikjer ni nikogar. Tudi družba, ki sta jo bila ostavila pri Ghisiju, ni več došla za njima, ostala je v Eremitaži.

Okrog polnoči je bilo, ko je na vzhodu izza morja skrivnostno zagorela ogromna bela obla. Mesec je vzšel in z milo lučjo odgrnil neskončno ravnino na vse strani. Le sredi morja nekje so se tisoči lučk zasenčili ter oddali svoj živi ogenj mesečini. Zato pa so se na daleč raztegnile temne črte beneškega mesta, njegovih zidin, palač in cerkva, kupol in stolpov. Silna obla se je dvignila nad nje in bila kot vesel balonček pod širokim obokom, balonček, ki ob pozni uri sveti razposajeni družbi.

Golja in Neva sta tedaj oddala svoja spenjena konja, sedla v gondolo in se v tišini polnočne ure odpeljala proti lagunskemu mestu. Bila sta utrujena od dolge poti, zato je bila mesečna noč toliko tišja vse okrog njiju.

10.

Prešlo je nekaj dni, nekaj jesenskih dni, kakršne ima samo jug. Golja je prejel od Neve vabilo, naj pride k njim, in je komaj čakal določenega dne. Tih ponos se mu je naselil v srcu, odkar je smel kot gost v eno najmogočnejših palač v Benetkah. Obenem pa se je veselil, da bo že spet videl svojo prijateljico. Dolgi, silno dolgi so se mu zdeli dnevi brez nje.

Pri Mocenigovih je bilo vse razsvetljeno, ko je stopil iz gondole in pohitel v prvo nadstropje. Polno gostov je že sedelo v veliki dvorani, kjer so se vrstile zelene igralne mizice. Povsod igralci, povsod majhne skupine, plemiči in plemkinje, ki so igrale z isto strastjo, z istim ognjem kakor moški. Igrala je sama dona Mocenigova, igrala je Neva, igrale so njene prijateljice, igrale so patricijke prvih rodbin Serenissime, rodbine Sanudove, Foscarinijeve, Negropontejeve in drugih.

Ko je prišel Golja, ga je Neva prisrčno sprejela, a se nikakor ni utegnila kaj več razgovarjati ž njim.

»Pozneje se bova kaj pomenila«, je dejala ter ga peljala k mizi, kjer so pogrešali igralca; sama pa je odšla naglo spet k svoji skupini, kjer so jo že čakali.

Dasi bi bilo Golji ljubše, če bi mogel kramljati z Nevo, se je vdal in se lotil igre. Vse Benetke so igrale v teh časih — tudi hazardne igre so bile dovoljene ponekod — in igralne mizice so se naselile povsod. Celo v vežo častitljive cerkve sv. Marka so se vrinile.

Edini Mocenigo ni igral ta' večer. Povabil je bil toliko gostov radi posebnega namena in je zdaj hodil od mize do mize. Opazoval je igro, bodril goste in sprejemal še vedno nove. Vsakega je osebno pozdravil, ljubeznivo in prijazno, kakor da so mu vsi enako dragi in prijetni.

11.

manjka???????????????????????

12.

Že zgodaj zjutraj se je vojaštvo večinoma vrnilo v vojašnice in na galeje in le šibke straže so ostale na svojih mestih. Sicer je še vedno viselo nekaj v zraku, zakaj novica o aretacijah v Carigradu je razburjala duhove. Benetke so imele že ogromno množico ljudi, ki je videla v takojšnji vojni rešitev vsega zlega, ki je že toliko časa ležalo nad ljudovlado. To število je še vedno naraščalo. Množice so pričakovale čez noč naglih in velikih dogodkov, zato je legla na mesto tišina, kakor bi imel vsak čas udariti vihar na lagune in na njih moč, ki se je vila daleč v Sredozemsko morje in v Orient.

Ali — velikih dogodkov ni hotelo biti. Solnce je doseglo zenit in Benetke so se svetile v pokojni svetlobi pozne jeseni. Napetost je polegala in tu in tam so ljudje že obsojali lahkoverneže in razgrajače, ki so prejšnji dan tako nenadno in do skrajnosti razburili mesto. Ko so popoldne izginile še zadnje straže, se je pričelo širiti spoznanje, da se vojna še ne prične, kakor so jo nekateri vroče želeli.

Še isti dan se je proti večeru vršil pri Mocenigu važen posvet. Zbrala se je skupina patrici jev, neznatna po številu, a tem silnejša po svoji moči. Bili so to gospodarji prebogate beneške ravnine, katerih volja je veljala povsod, kamorkoli je segla perut beneškega leva. Po vseh morjih so brodile ladje v njih imenu, večina beneških skladišč je bilo napolnjenih ž njih blagom, vse zlato ljudovlade je šlo skozi njih roke. Odločali so v tisoč podjetjih, v tisoč uradih, njih rodbine so sijale skozi stoletja beneške zgodovine.

Ti ljudje so vedeli, da jim vojna ne more prinesti velikih koristi. Kakor s tehtnico so tehtali gospodarstvo v ljudovladi in že davno so bili pokupili ogromne zemlje ob Padu in Piavi, saj je bila ta posest zanesljivejša nego trgovina v Levantu. Ti ljudje so vedeli, da hočejo vojno predvsem oni, ki gospodarijo obširnim nasadom in napravam na jugovzhodu, in poleg njih koristolovci, ki so se zadnje čase trumoma dvigali iz vrst navadnih popolanov, kakor so nazivali meščane brez imena in brez sredstev. Posebno te tekmece so mrzili, saj so jim bili nevarni, in najbolj še tedaj, ko so namenoma hoteli priklicati nered v ljudovlado. Kakor stari orli nad dolino, so zdeli nad obstoječim redom in skrbeli, da življenje ne preskoči vsakdanjih tirov. Navadno se niso vmešavali v državne posle, a bedeli so nad njimi, vsak čas pripravljeni, poseči v tok stvari, ako bi se jih hotel kdo dotakniti mimo njih. Bili so brezkrvni čuvarji starega in so trepetali, če bi sveže sape potegnile preko beneških prelivov. Stoletja že je delal državni stroj na ljubo tem rodbinam in stoletja se to ni smelo spremeniti. Kakor hitro pa so se začeli oglašati sunki in se je stroj stresal. kakor da je mrzličen, so postali pozorni, zakaj stroj je bil njihov in njim se je moral pokoriti. Zdaj so stvari postale pereče, in pokazati so hoteli, da so oni gospodarji.

Posvet je bil kratek. Njih mnenja se niso križala, kakor se niso nikdar v važnih in usodnih trenutkih. Bila je dvojna nevarnost: da se Serenissima zaplete v vojno in da se zaplete, še preden bo dobro pripravljena nanjo. Skušnje radi kambreške zveze so bile preblizu in prežive, da bi ljudovlada s trudno roko segala po meču, ki ga je šele pred kratkim odložila. Patriciji so se naglo sporazumeli, da je treba z vsemi sredstvi ustaviti vojno gibanje, ki so ga pospeševale temne, skrite sile. Sklenili so to še toliko laže, saj so še med posvetom zvedeli novico, ki jih je silno razburila. Dasi je ves dan potekel mirno, so o mraku napadli in ranili enega izmed članov Sveta desetorice, kar se že leta ni bilo zgodilo. Vojna stranka se je torej posluževala sredstev, kakršnih mesto že dolgo ni videlo. Kdo je ranil svetovalca, se ni moglo dognati, zakaj dogodek se je izvršil bliskovito. Gotovo je bilo le to, da je napadenec hud nasprotnik vojne in stranke, ki jo je zahtevala.

Tako so se patriciji pri Mocenigu lahko odločili. Hoteli so pokazati, da ne bo nihče ničesar dosegel proti njim s strahovalnimi sredstvi, obenem pa so nameravali pravočasno ustaviti tak razvoj dogodkov, kakršen je grozil spričo brezobzirnega in nasilnega delovanja vojne stranke. Moceniga pa so pooblastili, da vse pripravi — čim tise in tajne je seveda — za odločen nastop.

Toda še se niso patriciji dobro razšli, ko je brza gondola prinesla k Mocenigu samega Loredana. Brez prijave je šel naravnost k patriciju, da se ga je ta ustrašil.

»Iznenadil sem vas, vidim,« je spregovoril Loredan, »toda drugače ne bi bil mogel k vam! A da si boste takoj na jasnem, moram povedati, da prihajam k vam, ker obžalujem, kar se je bilo zgodilo zadnjič!« 

»Ali naj vam verujem? Po vseh vaših nastopih v zadnjem času?« ga prekine Mocenigo. »Ali se morem še zanesti na vaše besede?« Patricij ne veruje in sumi, da je vse le drzna spletka. Loredan je prišel v posebnem trenutku: po posvetu patricijev in po napadu na člana Sveta desetorice. Ali nima to prav posebnega pomena in namena?

»Ni moja krivda, če je prišlo do navzkrižja«, pravi Loredan. »Moj nastop je bil samo posledica vseh težkih žalitev, ki sem jih moral prenašati toliko časa!« 

»Tudi vaš nastop za vojno?« preseče iznenadeni Mocenigo, premišljaje, ali ni Loredan pripravljen izdati stranko, kateri se je bil pridružil, ko se je zdelo, da ima že vse v rokah.

»Tudi!« odgovori Loredan, ne da bi se količkaj obotavljal.

»Kako? Ali ste pomislili, kaj to pomenja?« vprašuje patricij, ki čuti zanko v nasprotnikovih besedah. »Kakor pravite, je bila laž ona ognjevitost, ko ste govorili za vojno? To priznanje mi je veliko zadoščenje.« 

Loredan pobledi, Mocenigov posmeh ga razburja.

»Ni bila laž,« pravi trdo, »bil je srd, da se tako dela z menoj.« 

»Ali ni bilo tudi prepričanje, da je vojna stranka že v sedlu?« vpraša Mocenigo strupeno.

»Vojna stranka se šele tvori!« zavrača Loredan naglo.

»A prej niste vedeli tega; mislili ste, da je že vse v njih pesteh!« 

»Zlobni ste in niste vredni, da sem prišel k vam.« 

»Tudi želel vas nisem!« udari brezobzirno patricij, da se Loredan ugrizne v ustnico.

»Menil sem, da vas je srečal razum — po vsem, kar se godi — in zato sem hotel napraviti poslednji poskus za spravo.« 

»Z menoj? Z menoj ni sprave! Dobro veste, da vam nisem ničesar dolžan!« 

»Ošabnost govori iz vas! Toda pamet bi vam morala svetovati drugače. Ali res ne veste, da se že razdeljujejo, skrivaj in pod roko, vojaške nabave radi napetosti v Orientu?« 

Loredan premolkne, da bi videl, kakšen vtis napravi ja novica na Moceniga.

»Govoril bom razločno«, nadaljuje. »Zato sem prišel k vam, da vas opozorim. Zaslužki so ogromni — mogli bi vas vpoštevati!« 

»Z vašo pomočjo?« pravi Mocenigo mrzlo. »Zato, da me podkupite? Da me za to ceno pridobite za vojno?« 

»To še ni vojna, je le pripravijanje«, odgovori naglo Loredan.

»Kdor ima koristi že s pripravljanjem, ima še večje z vojno samo.« 

»Torej ne prevzamete vojnih nabav?« 

»Čujte!« vzkipi Mocenigo. »Res ne mislite končati?« 

»Nikakor nimate pravice tako govoriti z menoj!« se razburja Loredan.

»Imam pravico govoriti še drugače! Prišli ste k meni zato, da bi me ujeli in potem razkrinkali. To je vaš namen in za to ne zaslužite drugega kakor udarec. Ali veste dovolj? Med nama so računi končani, če hočete še kaj, predložite mi pismeno!« 

»To je nesramnost, to je podlost!« vzbesni Loredan, a patricij ostane trd.

»Rekel sem, da je končano, in mislim, da razumete!« ponovi kratko. »Z vami nimam ničesar več govoriti!« 

»Ni še končano!« grozi Loredan. »Zaviti mi hočete vrat, a boste na svojem skušali, da to ni lahko. Hočete me poteptati, pa se boste kesali. Ni še končano, govorila bova, da vam bo zvenelo skozi ušesa! Zapomnite si: Loredan je vajen boja in se bori do skrajnosti, kadar ga hoče kdo uničiti!« 

»Ali želite, da sklicem svoje ljudi?« se razvname patricij in vstane. »Izginite, skrajni čas je že!« 

»Zapomnite si, kdaj ste me iztirali!« vzkipi Loredan. »Čutili boste, kaj ste danes storili! Spoznali boste, kdo je Loredan!« 

S trdimi koraki, ves divji in razpaljen odhaja, patricij pa zre za njim z zaničevanjem in nevoljo. Prepričan je, da so mu Loredana poslali ta trenutek v hišo zato, da bi zmedli njegove račune, a da bi bil ta človek zmožen tudi današnjo priložnost izrabiti v svojo korist.

Ali ga res ne poznajo, ki so ga vzeli v svojo službo? se vprašuje Mocenigo. Ali ne vedo, da jih povsod lahko izdaja?

Nagla misel se mu vžge v možganih. Zakaj ga ni pridržal, zakaj se ni vsaj navidez poravnal ž njim? Dobil bi sporočil, kaj se godi v vojni stranki, obveščen bi bil o vsem važnejšem, o vseh grehih in zločinih, ki jih je počenjala. Ali se ne bi vse to dobro izplačalo?

Le kratek čas je poslušal svojo misel. Nato pa je zamahnil z roko in stopil k oknu. Z Loredanom je imel vedno zgolj škodo, zato je bilo prav, da se ni spustil še v to kočljivo zvezo. Boj z vojno stranko postaja vedno očitnejši in kmalu se bo treba meriti iz oči v oči na odprtem bojišču. Tedaj bo tudi čas, da nastopi proti Loredanu pred vso javnostjo in da ga onemogoči, ako bi res imel pogum, nastopiti kdaj proti njemu. Da bi si to res upal, je Mocenigo dvomil, vzlic Loredanovim grožnjam, vzlic njegovemu neukrotljivemu srdu. Predobro ga je poznal.

Patricij je zrl skozi okno čez Canal grande, ki se je užigal s prvimi lučkami. Loredanove besede, da se vojna stranka prav za prav šele ustvarja, mu niso šle iz glave. Če kdaj, je bil zdaj čas, da pošlje vanjo svojega zaupnika. Toda katerega? Vrsto častnikov si je poklical pred oči, vse one, ki jih je poznal in ki je vedel o njih, da so nasprotniki vojnih pustolovščin in njih zagovornikov. A le redki so bili med njimi, ki bi jim lahko zaupal. Beneški častnik je postal lahkoživec, nezanesljiv in zato nevaren. Če pa je bil kateri primeren, se Mocenigo vendar ni mogel odločiti, da bi mu razkril svoje namene, svoje tajnosti, saj je predobro vedel, da je Serenissima le v enem dosledna, v prevari in izdajstvu. Kolikor je poznal častnikov, komaj eden bi mogel iti v vojno stranko, doseči zaupanje in mu zvesto služiti. To je bil Golja, prav tako sposoben kot zanesljiv.

Mocenigo ni odlašal. Čutil je, da dogodki letijo in da ga lahko prehitijo. Vse je bilo zdaj važno, tudi najmanjši ukrep, zato je poklical slugo, najzvestejšega izmed njih, in poslal po Goljo. Obenem je naročil ženi, naj ga sprejmejo kot dragega gosta, ker je bil prepričan, da bo mladi častnik potem še toliko težje odbil, česar bi ga prosili. Najprej je mislil, da sam sploh ne bi govoril ž njim o vsem tem, marveč da bi Neva previdno poprašala, kar je želel; toda premislil se je hitro, saj je vedel, da mlademu častniku zaupa lahko vse, tudi najtežje skrivnosti.

Precej pozno je že bilo, ko je Golja prišel. Nihče ne bi sodil, da je lepi, elegantni mož navaden otrok iz ljudstva. Spremenil se je bil popolnoma, niti v obleki niti v kretanju se ni ločil od častnikov iz plemstva; komaj v samozavesti, ki ni bila tako prešerna in objestna kot plemiška, se je razlikoval od njih.

Mocenigovi so ga že pričakovali, Neva, nje mati in Anita, Nevina prijateljica. Sprejele so ga v mali sobi, polni dragocenih slik in tapet, obsule so ga z vprašanji, kaj bo z vojno, kaj namerava vojna stranka, postregle so mu s kavo in sladčicami.

»Došel je, Golja je tu!« je obvestila Neva očeta, vendar se patriciju ni mudilo, da bi govoril ž njim. Prišel je pozneje in kakor slučajno v družbo ter šele polagoma napeljal pogovor na nočni dogodek s svojim slugo.

»Vso stvar vidim v drugi luči«, je dejal, in mladi častnik si ni znal razjasniti patricijevih besed. »Pogovorila se bova natančneje in ne bova nadlegovala tu z najino dolgočasno stvarjo.« Peljal ga je v svojo delavnico in mu zaupno povedal, čemu je želel govoriti ž njim.

»Saj so me že vabili k sebi«, je odgovoril Golja; »odklonil sem, ker ne maram imeti ničesar opraviti s temi ljudmi.« »Saj bi lahko bili pri njih kot njih nasprotnik«, je prigovarjal Mocenigo. »Preprečili bi marsikateri njih zločin, koristili bi dobri stvari! Ali ni dolžnost vsakogar, da dela proti vojni? Nevarnosti ni najmanjše pri tem. Meni bi sporočili, kar bi culi, kar bi se v vojni stranki pripravljalo, in nihče ne bi niti slutil, kakšno nalogo imate.« 

»To je vohunsko delo!« se upre Golja ter že hoče povedati, kako je odklonil, ko mu ga je želel naprtiti sam Vendramin. »Za tako delo nisem in ne bom nikdar!« se brani in pazi, da ne izda plemiča, da niti ne namigne, kako ga je že vabil, naj se vpiše v vojno stranko.

Toda Mocenigo se ne umakne tako hitro.

»Vedite, da je danes vlada proti tem ljudem!« pritiska na častnika. »Consiglio dei Dieci noče teh ljudi in se jih brani!« 

»Nihče se jih ne otrese lažje kot vlada, če se jih hoče«, meni Golja, ki ne razume patricijeve vztrajnosti. »Ali naj mi pomagamo najvišjim?« 

»Vi ne razumete teh stvari«, zavrača Mocenigo. »Tudi vlada ni vsegamogočna, tudi njej ni lahko, če začne zmagovati javno mnenje.« 

Golja pa ne posluša patricijevih pojasnjevanj, zakaj zde se mu odveč, kakor se mu zdi nepotrebna vsaka njegova beseda, da bi ga pridobil.

»Častnik sem,« preseče Mocenigu besedo, »in častnik ne odloča o vojni ...«  »Motite se!« ga prekine patricij. »Vedno so o vojni odločali častniki!« 

»Ne vem,« pravi Golja kratko, »samo to vem, da bom ubogal povelje, kadar mi bo ukazalo na bojišče. Vojna ali mir, to ni vojakovo vprašanje!« 

»Blagor vam!« se nasmehne patricij. »Če bi bili vsi častniki ljudovlade vam enaki, bi Serenissima gospodarila vsem štirim stranem sveta! Žal, da ste le bela vrana! Ali veste, proti komu se moramo danes boriti? Proti častnikom, ki mislijo drugače kot vi! Zato je tudi vaša dolžnost, da nastopite proti njim, ako hočejo vojno, ako hočejo odločati v prevažnem vprašanju vojne in miru. Pravice si jemljejo, ki niso njihove! Ali uvidevate, čemu je potrebno, da greste z nami v tem boju?« 

»Nikakor ne uvidevam«, pravi Golja uporno; »o tem me ne boste prepričali!« 

Patricij pa je trdovraten in napenja druge strune.

»Že večkrat ste mi koristili,« pravi častniku, »in ne pozabim vam tega. Zdaj pa je prišel trenutek, da ne koristite le meni, ampak predvsem domovini. Mislim, da se tu ne morete odtezati, temveč da storite svojo dolžnost. Vsakdo bi jo storil na vašem mestu.« 

Golja razmišlja. A dasi se vse v njem upira, vendar ne more rezko, ostro odgovoriti, kakor bi rad. Obziren je do patricija, ki mu je naklonjen.

»Hvaležen vam bom!« pravi Mocenigo, ki si razlaga častnikov molk po svoje. »Zavedam se, da so trenutki izredno važni.« 

Ne da bi še kaj rekel, stopi k steni, sname kos lesenega oboda, odpre železna vrata in doseže težko kovinsko škatlo. Na mizo jo položi, odpre in iž nje zasijejo zlati beneški dukati. Perišče jih zajme in strese na mizo, obenem vrže bliskovit pogled na mladega človeka.

»V vojni stranki so sami koristolovci«, pravi zaničljivo; »ako imate zlato, kupite lahko vse njih tajnosti! Nikakor ne boste smeli štediti pri tem, vsaka, še tako drobna skrivnost nam je dragocena!« 

»Da bi jemal denar?!« osupne Golja in se umakne par korakov.

»Da bi se dal podkupiti in da bi druge podkupoval?!« vre iž njega.

»Jaz, častnik Serenissime?« »Radi vzvišenega namena!« ugovarja patricij.

»Radi ljudovlade, radi gorja in nesreče, ki bi bila vojna za Serenissimo! Prijatelj! Ko gre za prapor leva sv. Marka, za blaginjo domovine, ko gre za naše najvišje in najsvetejše, je dovoljeno vse, vse! Ne samo dovoljeno, čast je to, najvišja čast!« 

»Žal mi je,« pravi naglo Golja, ki mu šumijo v ušesih patricijeve besede kot vino, ki vre, »žal mi je, a jaz tega ne morem! Pošljite me v smrtno nevarnost in ne bom se obotavljal, a z zlatom me ne kupujte! Nisem in ne bom na prodaj!« 

Trde so častnikove besede in Mocenigo je nejevoljen.

»Torej nočete?« pravi s poudarkom in se počasi spusti v usnjati naslonjač. »Ne marate mi izkazati ljubavi? Ne marate koristiti Serenissimi? Ne marate služiti dobri stvari?« 

»Nočem!« pravi Golja odločno. »Moje roke so čiste in nočem si jih umazati!« 

»Kakor hočete!« odgovarja patricij ozlovoljen. »Žal mi je radi vaše trmoglavosti!« 

Častnik čuti, da je razgovor končan in ne reče več besede. Prikloni se in spet vzravna in odide ponosen.

»Bedak!« mrmra za njim Mocenigo. »Apostol! Težko boš živel s svojim poštenjem in ne bo ti prineslo dobrega! Sicer pa: kakor hočeš! Vsi ljudje niso na prodaj in tudi niso po isti ceni. V Benetkah se kupujejo še vse druge stvari! Malo sem hotel od tebe, nič sramotnega in nič zločinskega. Tudi to boš še spoznal in si boš sam očital, kakšen otrok si bil, kako smešen, boječ otročiček!« Golja je bil vznemirjen in se je hotel pri damah takoj posloviti. Toda niso ga pustile.

»Tako poredko nas obiščete,« je očitala dona Mocenigova, »pa že hočete bežati! Povejte nam rajši, kako padajo solze iz lepih oči, ker se pripravlja vojna! Žalost prihaja na lagune, cvetice začenjajo veneti. Ali vam je kaj težko pri srcu?« 

Dona Mocenigova ga opazuje s svetlimi očmi in z nekim posebnim zadovoljstvom; ne more odtrgati pogleda od njegovega obraza, od njegove junaške postave.

»Benečanke niso vajene jokati«, pravi Golja, ki mu je trpko v duši, »niso jim znane solze ljubezni!« 

»Oho!« vzklikne Anita in mu zapreti. »Nimate pravice tako govoriti! Najmanjše pravice nimate! Vi še celo ne!« 

»Jaz? Zakaj bi je prav jaz ne imel?« vprašuje Golja in misli na svoj razgovor z Mocenigom.

»Ker ste ogenj, ki še ni gorel«, odgovarja Neva, da častnik ne ve, ali ni porog v teh besedah.

»Ker niste še okusili ljubezn!«, pristavlja Anita. »Ali veste, kaj je to: ljubezen?«  »Vem«, pravi Golja in zardeva.

»Če veste, zakaj pa govorite, da Benečanke ne poznajo solz ljubezni?« zahteva dona Mocenigova.

»Ker so lahkomiselne!« odgovarja Golja. »Prelahkomiselne, da bi resnično ljubile!« 

»Tako?« se zavzame Anita. »Kako pa je mogoče resnično ljubiti? Povejte nekoliko iz svojih skušenj! Poučite nas nekoliko, vi, ki poznate take stvari!« 

Golji je tesno; preveč vprašanj pada nanj, izpraševalke pa se smejejo, čim bolj prihaja častnik v zadrego.

»Če bi vas začel poučevati,« se brani častnik strupeno, »potem bi se mi šele smejale! Kam pa bi prišli, če bi Benečanke potrebovale mojih naukov! Toda ljubezni v Benetkah ni in je ne bo nikdar!« 

»To je žalitev!« zavrača Anita. »Ugovarjam v imenu vseh zdihujočih v mesečini in pri belem dnevu, v imenu vseh krvavečih src, ki jih je zadela sladka puščica, v imenu vseh nesrečnih, ki so trdno zvezani, katerih ljubezenske peroti pa preraščajo najokrutnejše spone, v imenu ...« 

»Da, v imenu vseh slepih in varanih moških,« preseče Golja, »v imenu vseh tistih, ki so kdaj verjeli v ljubezen Benečank ...« 

»Od kdaj in odkod tako razočaranje?« ga ustavi Neva.

»Saj je le' v besedah«, pojasnjuje nje mati. »To je tista modrost, ki jo je najti pri vseh mladih ljudeh, ki sveta ne poznajo!« 

»Ki še niso vgriznili sladkega jabolka spoznanja,« se smeje Anita, »in ki hočejo prav zato več vedeti kot drugi!« 

»Strojite me«, pravi Golja nekoliko vedrejši; »ako prav pomislim, ne vem, čemu vam ne bi privoščil nekoliko zabave.« 

»Poučiti vas hočemo,« meni dona Mocenigova, »da ne boste v svetu tako nevedni!« »Poučiti? Hvala Bogu, to je vsaj odkrita beseda! Razumel sem narobe doslej!« se taja Golja.

»Poučiti, da boste vedeli, čemu rastejo rožice«, pojasnjuje Anita.

»Čemu da rastejo!?« ponavlja mladec.

»Menda veste!« odgovarja Anita. »Da jih tržemo!« 

Dekle se smeje in Mocenigovi ž njo.

»Pa ni vsak za to! Res ne!« pristavlja nagajivo in ponuja Golji nagelj, ki ga pa spet odtegne, kakor hitro seže častnik po njem. Tako se plete razgovor, dokler ne sproži dona Mocenigova povsem druge stvari.

»Ali ste čuli o Loredanovi zadevi?« vpraša Goljo. »Govorilo se je že med častniki o njej in imela bo gotovo velike posledico

»O kateri zadevi?« vprašuje Golja. »O njegovem nasilju?« 

»Ali vam ni znano?« ponavlja Mocenigova.

»O zadevi s sužnjami. Zajeli so jih okrog dvajset tik pred odhodom parnika v Egipt. Baje trguje Loredan ž njimi, odkar je v vojni stranki. Ali res niste čuli tega?« 

»Saj je vendar zabranjeno trgovati s sužnjami!« se čudi Golja.

»Zabranjeno pod državno kaznijo in pod cerkvenim izobčenjem!« 

»Skrivaj se sme vse, posebno če ima kdo dobre zavetnike. Quirini in Barozzi ga ščitita.« 

»Ker sta soudeležena pri trgovini«, pristavlja Neva.

»To je postransko«, meni mati. »Ali se je govorilo o tem med častniki?« sprašuje nestrpno. »So se zgražali? So padali očitki proti vojni stranki?« 

Golji ni bilo nič znano. Morda se je med častniki govorilo, toda sam ni čul ničesar. Posebno te zadnje dni je vse umolknilo. Nezaupanje se je razlilo vsečez, a čim nemirnejše je postajalo mesto, tem tišji, tem mračnejši so bili ljudje.

Dona Mocenigova je sprevidela, da ne bo zvedela ničesar, in ni več silila v častnika, Golja pa je vedel, da je čas slovesa.

»V vaše varstvo izročam Anito,« pravi Neva, »spremili jo boste do doma in menim, da vam ne bo neprijetno.« 

»Niste dolžni,« ga pregovarja Anita, »oproščam vas te dolžnosti!« »Kar je prijetno, ni več dolžnost«, modruje Golja. »Takih dolžnosti mi ne odrekajte!« 

Mocenigovi ju spremita še do stopnišča, Anita in častnik pa sedeta v gondolo.

»Ali veste, čemu rastejo rožice?« vpraša dona Mocenigova in se smeje Golji.

»Ni se naučil še!« odgovarja Anita ter se zavija v šal. »Sicer pa je že davno izgubil pomlad in tudi jesen bo, če je že ni.« 

»Pazita se!« jima preti Neva in Golja ne ve, ali je grožnja resna ali je šala.

»Felice notte!« pozdravlja Anita in zdi se kot nagajiv odgovor Nevi. Gondola pa se nese v sredo preliva in potem navzgor med palačami, ki stoje na obeh straneh v dnu tajinstvenega mraka.

»Ne ene prijazne besede niste privoščili Nevi«, očita živahna črnolaska svojemu spremljevalcu. »Ali je nimate radi?« 

»Plemkinja ni željna mojih prijaznih besed«, se brani Golja.

»Kdo ve?« zgane dekle z rameni in se smeje. »Ni je, ki ne bi želela ljubkovanja, pa četudi le z besedo.« 

»Morda. Toda Neva je izjema!« 

»O, kako malo poznate svet!« se zabava Anita.

»Ženske!« popravlja častnik.

»Res, ženske!« ponavlja dekle in se skloni k Golji. »Čujte!« mu šepeta na uho. »Ni je Benečanke, ki bi mogla živeti brez ljubezni. In ljubkovanje — je krona ljubezni! Le zagovarjajte Nevo! Poznam jo bolje od vas. Ali mislite, da ne bi bila ta trenutek rajša v vašem naročju kot pa da je sama?« 

Golja strmi, kako odkrito govori dekle, in čudno ga ščegeta v ušesih njeno šepetanje.

»Življenje beži in mladost poverie«, nadaljuje polglasno Anita.

»Kaj imate od tega, če ga pustite mimo sebe? Kaj bi gasili vročo kri, če vam mlada vre v žilah?« 

»Da jih trgamo ... rastejo rožice!« meni Golja in besede ga tesnijo v grlu.

»Da, niti pred našimi samostani se ni ustavilo življenje, tudi vanje sili in vlada v njih! Kdo bo ustavil vročo, viharno mladost, kadar zakipi?« 

»To ni ljubezen!« se upira Golja.

»Čula sem že to od vas«, ugovarja dekle; »toda recite mi, kaj je prav za prav ljubezen?« 

»To se ne da povedati, to je treba doživeti!« zavrača častnik, dasi čuti, kako mu je po vsem telesu nenavadno gorko spričo tega razgovora.

»Tako govorite, mislite pa drugače«, napada Anita. »Imejte že pogum, da poveste resnico! Ne skrivajte se in ne lazite!« 

»Odkrito govorim in kakor mislim!« vzkipeva Golja. »Ne lažem!« 

»Če bi imeli pogum, bi povedali naravnost: ljubezen je ogenj, ki mora zagoreti ves, da žge telo in da ga izbiča! To je ljubezen, vse drugo je laž! Dajmo, da se ta zubelj razvname in razpali, in ne dušimo ga, ko lažemo sami sebi in vsem!« 

Besede dekletove so vroče, da je Golji tesno in da gleda začudeno v nje oči, ki se svetijo kakor v mrzlici.

»To je strast, to ni ljubezen!« se upira in pobija, dasi njega samega stresa vročina.

»Ni ljubezni brez strasti«, zavrača Benečanka. »V kri je vcepljena in hinavščina jo lahko potajuje, a se ne more ubraniti pred njo. Bedak pa je, kdor se bori sam s sabo in ne uživa, kar mu je dano.« Gondola pristane ob širokem stopnišču in dekle se dvigne. Tudi Golja vstane in da plemkinji roko, da bi ji pomagal izstopiti. Čuti, kako je mehka in vroča njena dlan, ves je omamljen od njenih besed. Za njo gre, spremlja jo do vrat, in vsega vznemirjenega biča le ena misel: Prosi jo poljuba, ne, objemi jo in ji ga vzemi, ko se ti ponuja! Saj se roga tvoji neizkušenosti, tvoji neodločnosti, tvoji plahoti!

Ogenj gori v njem, burno, visoko, pali ga, da trepeta. Sam ne ve, kako mu je in ko bi strastno dekle le še eno besedo spregovorilo, bi jo stisnil v objem svojih silnih rok.

Toda Benečanka hiti, skoro beži pred njim in ne reče besedice. Golja jo komaj dohaja, takoj za njo je že, a vendar je med njima že ogromna dalja. Pred palačo sta in plemkinja naglo, nervozno odklene vrata. Prav tako naglo se obrne in vpraša s treznim, mrzlim naglasom:

»Ali ste mi verjeli? Ali niste mislili, da vas skušam?« 

Roko mu poda in izgine in težka vrata padejo za njo, Golji pa je, kakor da mu je padel silen udarec na glavo.

13.

Dvoje sil si je stalo v Benetkah nasproti in se je merilo, na dve strani so bili razcepljeni gospodarji ljudovlade. Ne ena ne druga stran se ni hotela umakniti, ne ena ne druga ni mogla izbojevati popolne zmage. Dokler ne pade odločitev tu, ni bilo pričakovati vojne.

Vendar je stala vlada že trdnejše in samozavestnejše, utrdil jo je odločni sklep patricijev pri Mocenigu. Consiglio dei Dieci je dobil obvestilo o sklepih, še preden so se udeleženci vrnili v svoje palače. Dobil bi ga bil tudi, če ne bi posvetovalci sami sklenili, da se nemudoma obvesti. Če je Desetorica o prvih nastopih vojne stranke nekoliko omahovala, se je odločila zdaj, da mora ostati mesto mirno za vsako ceno. Napad na enega izmed njih jih je le podžgal v odločnosti, posvet pri Mocenigu pa je pripravil jasen načrt za bližnje čase.

Toda vojna stranka ni mirovala. Prva noč je sicer prešla tiho, toda le radi prevare. Varnostne odredbe so segale tako široko, da ne bi šlo brez težkih žrtev, če bi kdo izzval nemire. Treba je bilo iznenaditi, zato je za mirno nočjo prišla druga, vsa burna in nenavadna.

Ponoči je sodrga napadla ogromno skladišče sladkorja, ki je prihajal neizdelan iz Sirije in so ga v Benetkah čistili, da so ga potem pošiljali daleč proti severu, da, celo na Angleško. Napadalci so skladišče izropali in naposled zažgali, še preden je bilo obveščeno vojaštvo. Ko je prihitelo v čolnih, so že visoki plameni pošastno razsvetljevali okolico. Napadalci pa so že kdaj izginili in vojaštvu ni kazalo drugega, kakor da so pričeli gasiti, sicer bi se bil ogenj naglo razširil na vse strani.

A tudi ta veliki požig ni prinesel nikake koristi vojni stranki. Če je bil naročen, je bil naročen od ljudi, ki niso poznali razmer in niso vedeli, kaj počenjajo. Sladkorno skladišče je sicer veljalo za skladišče trgovcev iz Levanta, v resnici pa je bilo večinoma v rokah beneških izvoznikov, ki so radi požiga trpeli ogromno škodo.

Zato je imel požar svoje posledice. Vojaštvo je nemudoma spet zasedlo vse važnejše dele mesta in še isto noč so jih prijeli mnogo, ki so se udeležili ropanja in požiga. Drugo jutro ob zori pa so trobentači naznanjali po mestu, da se bodo od te ure dalje smatrali za vstajo in upor vsi novi izgredi ter da se bodo ujeti krivci sodili po prekem sodu.

Razglas je izdal Svet desetorice, ki je hotel s tem pokazati, da ima vajeti trdno v rokah in da ne bo dovolil kršiti zakonov. Bil je v tem razglasu stari, železni duh Ijudovlade, ki je naglo oživel in pokazal, kako je Serenissima ledena in neizprosna, kadar mora uporabljati zakone za varstvo države.

In kakor da hoče vlada še posebe pokazati krvavo resnobo svojih namenov, se je hkrati razvedelo po vsem mestu, da se v kratkem izvrši smrtna obsodba, da se na Piazzetti, med obema stebroma, obglavi eden izmed ujetnikov. Kdo se usmrti, je ostalo tajno. Zato je pritajena groza preletela mesto, teror vlade je trčil ob teror vojne stranke in beneško ljudstvo je bilo vse zbegano.

Vest je bila resnična. Časi so, ko je človeško življenje poceni. Mogočniki Ijudovlade niso štedili s smrtnimi obsodbami, kadar se je pričela zbujati vihra. Tudi zdaj je moral pasti Človek, tako je zahtevala ura. Kateri pade, zakaj in koliko je v resnici kriv, to je bilo že brez pomena. »Pozzi« so imeli vedno svoje nesrečnike in iz celic pod blestečimi dvoranami doževe palače je vodila le kratka pot do morišča.

Neprijazno, hladno jutro se je zbudilo nad Benetkami, ko so se pričele priprave za obglavljenje. Na trgu med vladno palačo in stavbo, ki jo je bil gradil Sansovino, veliki arhitekt, a je ni mogel dovršiti, sredi med obema slopoma se je že dvigal leseni oder, ki so ga obkrožale mrke vrste vojaštva. Spet so se oglasile v mestu trobente in naznanjale, da pojde to uro nekdo svojo zadnjo pot.

A ljudi ni bilo mnogo na trg, kakor da se Benečani ne morejo strinjati s to usmrtitvijo. Kar jih je prišlo, so stali daleč in tiho čakali, kdaj pripeljejo nesrečneža. Govorilo se je, da je sin polmeseca, ki mu je Serenissima predolgo prizanašala. Morda je imela vlada samo namen pokazati s to obsodbo svojo železno roko. Vendar si mogel v usmrtitvi tega človeka videti zadovoljitev javnega mnenja, ker je vest o zaprtih trgovcih v Carigradu preveč razburjala Benečane. Še več! Vlada sama je raztrosila po mestu vest, da se obglavi turški podanik, ker je hotela s tem varati vojno stranko, zadrževati njeno odločnost v dejanjih.

Naposled se je oglasil zvon, ki je z redkimi udarci naznanjal, da so se odprla nizka, težka vrata zločinčeve ječe in da nastopa obsojenec svojo zadnjo pot. Vojaštvo se je strumno porazvrstilo, ljudstvo pa se zgrnilo v ospredje, da bi bolje videlo obsojenca.

Ni bilo treba dolgo čakati, stvari so zdaj hitele. Komaj se je iz dvorišča doževe palače pokazal zločinec, obdan z oboroženim spremstvom, se je tudi že pojavil v prvem nadstropju, sredi med devetim in desetim slopom iz rdečkastega kamena, črno odeti sodnik ter je s suhim, rezkim glasom prečital smrtno obsodbo.

Obsojenec ni ves čas trenil z očesom. Trd, kakor da je iz kamena, je sprejel obsodbo. In ko so ga tirali k vzvišenemu odru na Piazzetti, ni sklonil glave. Tudi po stopnicah na oder je šel mirno in brez obotavljanja, dasi so ga ovirali okovi, ki jih je imel na nogah. A ko je bil na odru, je na mestu obstal in ni hotel dalje. Kratko ga je pozval poveljnik straže, naj gre naprej, obsojenec pa ga je pogledal s tolikim prezirom, da je častniku vzkipela kri in mu udarila v obraz. Razburjen je ukazal, naj ga zgrabijo. A komaj se je to zgodilo, se jih je velikan že otresel in pričel s silo trgati roke, ki jih je imel zvezane na hrbtu. Toda še preden se mu je to posrečilo, so vojaki planili drugič nanj, eden izmed njih pa mu je spodbil noge, da je padel. A tudi ležečega ni bilo lahko ukrotiti. Dokler mu niso s koleni potlačili prsi, ga niso obvladali. Nato so mu povezali noge, ga dvignili in zavlekli po odru do krvnika.

Mrtvaška tišina je drhtela na trgu sv. Marka. Obsojencev upor je še žive je pričal, da je prišlo do te smrti, ker jo nekateri potrebujejo, ker je prišel tak čas. Ko se je nesrečnež uprl, se ni uprl sekiri, ki mu naj bi vzela glavo, uprl se je nasilju ure in razmer, ki so ga izdale rablju.

A ko se je obsojenec spustil v neenaki boj s svojimi krvniki, vklenjen in povezan z vrvmi, ko so ga vlekli kot zver h krvniku, je bilo vse to silno barbarsko. A velikana niso ukrotili. V njegovih mišicah je še vedno kipela ogromna moč, da so se napenjale vezi. A ničesar več ni mogel. Potisnili so ga do širokega tnala ter upognili nanj njegovo glavo. Trobente so donele, rabelj je dvignil sekiro. Nato jo je spustil široko in težko, da je škrtnila v kosti na vratu, jo zlomila ter presekala hkrati žile in mišice in goltanec. Kri je brizgnila črez tnalo po odru, oškropila može okrog obglavi jenca in naglo vrela iz vztrepetavajočega trupla.

»Pravica se je izvršila!« je dejal krvnik kratko, vzel umazano krpo, obrisal sekiro in stopal ž njo v roki z odra.

Prav tedaj se je iz množice preril visok in močan častnik ter se približal odru. Bil je Golja. Na prvi stopnici je obstal in uprl pogled v odsekano glavo, ki je še krvavela. Obraz je bil upadel in zaraščen, ječa ga je že močno spremenila.

Golja je spoznal človeka kljub temu. Bil je Uskok, ki ga je pred meseci kot jetnika pripeljal v Benetke. Iz Uskokovih steklenečih oči je sršelo silno sovraštvo, iz odprtih ustnic je vpila nema kletev. Golja je gledal, pobledeval in čutil, kako so se zazibala tla pod njim, kako sta oder in trg zaplesala v divjem vrtincu okrog njega. V grlu ga je stisnilo, ni mu več dalo dihati. V njem se je nekaj dvigalo, nekaj strašnega in ogromnega. Krčevito je zgrabil meč, ena sama misel mu je žgala možgane: odtrgal bi ga, odtrgal blesteče častniške našive, zagnal vse od sebe in bežal, bežal daleč odtod!

Tedaj ga je poklical znan, sladak glas po imenu. Osvestil se je v trenutku, ozrl se in zagledal Nevo, Mocenigovo hčer. V blesteče črnem, žametnem plašču, obrobljenem z belo kožuhovino, je stala s prijateljico ne daleč od odra in se mu smehljala. Pozdravil jo je, stopil z odra in šel k nji in nič več ni bilo pred njim steklenečih oči in škrlatnih curkov kadeče se krvi.

Drugi del.

1.

S Karnijskih gora se je vlival mrzel zrak na beneške ravni. Še pred božičem je zapadel Alpe debel sneg in zdaj so se spuščali mrzli tokovi prav do Benetk. Za novo leto je nastopilo nekaj prav neprijaznih dni.

A oblaki so se naglo raztrgali. Solnce se je priborilo skoznje ter posijalo na palače, na cerkve, na skladišča, na vse neštete ulice in prelive. Kakor so Benečani upali, tako se je zgodilo: za deseti januar, dan velikih veslaških tekem, se je pripravljalo lepo vreme, z mirnim morjem in z dovoljno gorkoto. V mračno razpoloženje zadnjega časa se je prikradlo nekoliko svetlobe, čeprav je bila le bežna in negotova. Nestrpno je pričakovalo beneško prebivalstvo dneva tekem, da vsaj za kratek čas pozabi težečo moro, ki je ležala nad mestom, da pozabi na draginjo in na vse ono, kar je viselo v zraku in je grozilo, da se zruši vsak čas nadnje, nad ljudovlado. Mesto se je že na vse zgodaj odelo v zastave in ladje so se ozaljšale z vsem svojim nakitom. Posebno galeje in velike prevozne ladje so se bahale s svojo lepoto, z ogromnimi prapori na jadrnikih in z neštetimi, raznobarvnimi zastavicami, pritrjenimi na vrveh v višavi in navzdol k kljunu in krmilu. Kakor vesele ptičke so prhutale žive barve v svežem ozračju in so sezivale ljudstvo in ladje. Ves preliv Giudeke mimo Sv. Jurja pa do zelenega otoka Sv. Helene je mrgolel ladij, gondol in čolnov in vedno nove so prihajale, ne le iz mesta, marveč tudi od vseh sosedov, od Trevisanov, Padovancev, da, celo od Piave.

Med Giudeko in pomolom, v prelivu sv. Marka pa so se zbirali tekmovalci in tekmovalke. Da, tudi tekmovalke, zakaj Benečanke so rastle na vodi in niso zastajale v veslaški spretnosti za moškimi. Tu so bila veslaška društva, z lastnimi čolni in prapori, tam so bile ladje raznih gradbenikov, ki so hoteli pokazati vrednost svojih izdelkov, zopet drugje so se zbirale mornarske skupine. Praznovale so vse Benetke in nihče ni smel izostati.

Tudi Golja se je udeležil tekem. Sedel je v čolnu, oprt na vesli in se oziral proti doževi palači. Med drugim in tretjim slopom v prvem nadstropju bi morala biti Neva, Mocenigova hči. Nestrpno mu je utripalo srce, kdaj jo uzre. Čutil je, da se mu moči podeseterijo, ko ga doseže njen pogled.

Tedaj ga pozdravi znan glas. Golja se ozre, Lorenzo je za njim. Z vesli pridržuje čoln in mu namiguje. Tudi on se hoče udeležiti tekme, in sicer v različnih skupinah in na različno razdaljo. Izbrali so ga bili, in če bi se hotel braniti, bi se pregrešil proti vojaški disciplini. Kakor Golja, tako je tudi Lorenzo tekmoval s čolnom, z jadri in z vesli.

Ustavil je čoln in vprašal prijatelja:

»Čuj, ali dobro vidiš? Če imaš bistre oči, poglej na balkon doževe palače!« 

Golja se ozre in lica mu zažive. Neva je na balkonu in zdi se mu, kakor da ga z roko pozdravlja.

»Bojim se, da danes ne boš prvi,« se šali Lorenzo in mežika nagajivo. »Bojim se, da je preveč lepili tekmecev in da bodo krasotice delile svoje ognjevite poglede na vse strani.« 

»Ali meniš, da sem se javil k tekmam radi krasotic? Ali me ne poznaš?« 

»Eh, tako dobro de, če se ozirajo po tebi lepe oči in te občudujejo! Če se nisi javil radi tega, mi povej, čemu neki potem? Ker si častnik?« 

Golja se vzravna in neprijazno pogleda Dalmatinca.

»Tako? Očitati mi hočeš, ker sem — častnik?« 

»Nikakor ne! Toda povedati ti hočem, da se bodo nekateri merili s tabo le zato, ker si častnik. Pokazali bodo, da si tudi prostak upa, kar si upa on.« 

»Z menoj se bodo merili?« se segreva Golja.

»Tudi s teboj! Zakaj pa ne?« 

»Morda tudi ti?« 

Golja gleda Lorenza, kakor da mu raste v tem človeku nevaren nasprotnik.

»Ali misliš, da se ne bi mogel?« vpraša mornar počasi, ne da bi ga količkaj razburjal Goljev pogled.

»Dobro! Nisva se še merila, pa se dajva danes!« pravi ponosno častnik.

»Merila se bova!« poudarja Lorenzo in se tiho smehlja vase. Vidi, da Golja res sanja o zmagi, in zdi se mu kot otrok, ki se lovi za pisanimi metulji. Nagaja mu, kakor nagaja starejši brat mlajšemu, ker je manj izkušen. Med tem se bregovi bolj in bolj polnijo. Piazzetto, Molo, Rivo degli Schiavoni, Ca di Dio in na drugi strani Sv. Jurja Velikega so že pokrile množice. Trobente naznanjajo, da stopa doz s svojim blestečim spremstvom čez trg sv. Marka na ogromno galejo, največjo, kar jih premore ljudovlada. Brez doževega znamenja bi se tekme ne pričele.

Tekmovali so najprej najmlajši. V lahkih čolničkih so se poskušali v naglici in vztrajnosti. Občinstvo jih je bodrilo, jim ploskalo in klicalo in žvižgalo. Razgrelo se je koj ob začetku. Za njimi so prišle na vrsto gondole z enim in dvema veslačema in z več osebami. Bil je čudovit pogled na preliv, pokrit z vsemi temi vitkimi vodnimi pticami. Kar je le mogla izumiti človekova domišljija, so gondole kazale: vrt bršljana, močvirno trs je z gnezdi, Venero, ki vstaja iz morskih pen, blesteče školjke s povodnim možem, krilatega leva, polnočno nebo z zvezdami, vse, vse, do pravljičnih dežel. In ves breg jih je pozdravljal, ves breg in preliv sta bila prepolna barv, vse je valovilo v mladem jutranjem solncu. Najdražje in najredkejše tkanine si videl v baldahinih gondol, in kar je premogla beneška gospoda sijajnih oblek, vse se je sestalo v teh čudovitih ladjicah.

»Poglej, Golja,« je opozoril Lorenzo, ki mu je jemalo vid vse to razkošje, »poglej, Golja, koliki zakladi so tu, koliko zemelj je zastopanih! Svila, dragulji, srebro in zlato, vse, kar je kje benečansko oko staknilo lepega in dragocenega!« 

»Nepoboljšljiv si!« zavrača Golja.

»Brez zabavljanja ne moreš živeti. Povej rajši kaj drugega, kaj veselega!« 

»Kaj veselega? Ali ni veselo, kar pravim? Poglej! Vsa ta glorija se pripravlja tedne in tedne ter se naposled zbere tod okrog, vsak na svoj prostor, kakor ukazuje njih imenitnost. Bog varuj, če bi na primer stal ta na tretji, oni pa na drugi stopnici, namesto narobe! Bog varuj, če bi ona patricijka prej sedla na svoj prostor kot ta tukaj! Vsak sedež posebe ima svojo čast, in mi smo le zato tukaj, da se sedeži med seboj prejedajo in tepejo in da gredo vrste prav. Ali ni morda to dokaj veselo?« 

»Jedek si danes«, zavrača Golja in misli na razdaljo med seboj in onim balkonom, ki čepi kakor jastrebovo gnezdo visoko nad vsem, visoko nad množicami, ki valove vsečez, kamor nese oko.

»Nič jedek!« se brani Lorenzo. »Ti si tu prostovoljno, a jaz prisilno. V tem je razlika.« 

Morda bi Lorenzo nadaljeval, da ni bilo dano znamenje za uvrščen je čolnov. Gondole so že došle na cilj ter se umikale proti Lidu. Prišel je čas, da nastopijo izbrani mornarji. Pognali so čolne in jih uravnali.

»Pripravi se!« de Lorenzo Golji ter se uvrsti vštric njega. »Merila se bova!« 

Golja ga pogleda nezaupno, s sumnjo v srcu in dvigne vesli, da se že ta trenutek požene v boj.

»Kdor hoče slave, naj si jo zasluži!« pravi spet Dalmatinec, kakor bi bilo najnaravneje, da se kosa s prijateljem.

Še trenutek odmora, trenutek slovesne tišine. Le še bežna kretnja tekmovalcev, tu pa tam kak nagel gib. Vse njih oči pa sršijo uprte na galejo pri bregu. Na prednjem delu ladje stoji v belem hermelinu in z majhno čepico dož, visoko, da ga je videti z vseh strani. Pri njem stoji častnik, ki vodi tekmo.

Črta čolnov je zavalovila, tekmovalci so se pognali naprej. Golja, še pred trenutkom ves nestrpen, je pogledal Lorenza, da se prepriča, ali je res namenjen kosati se ž njim. Spoznal je takoj, da je Dalmatinec govoril resno. In spoznal je, da ne tekmuje prvič. Spoznal je to po njegovih sunkih, ki so bili sicer mogočni, a premišljeni, po gibih, ki so kazali silo, ne pa vznemirjenja. Lorenzo je veslal kot izkušen mojster in je bil neprestano vštric Golje, naj je ta pohiteval ali zastajal.

A nevarnost — Golja je kmalu opazil — je grozila tudi že od drugod. Na levi se je čvrsta skupina čolnov vrgla naprej in prehitela vse ostale. Golja je pospešil sunke. A komaj se je ta skupina pognala na čelo, se je tudi že drugje pokazal nov tekmec. Nemir se je vrgel med tekmovalce, nič se ni razločilo, kje bi bili najnevarnejši veslači.

Golja se je oziral okrog in bil z vesli v vodo, da je visoko škropila. Naj pa je še tako hitel, Dalmatinec ni zaostajal za njim in nič se mu ni poznalo, da bi bil upehan. Tedaj pa se je tudi prva skupina čolnov že spet vrgla v ospredje.

Ali so dogovorjeni? je preletelo Golji možgane. Podvizal se je in bistro opazoval. Skupina se je držala tesno, a vsako toliko časa je spet kdo izpadel iz nje ter s tem razmajal red. Skupina sama je sestajala iz odličnih veslačev, in Golja je spoznal, da so to mornarji, ki hočejo pokazati, da so sposobnejši nego častniki. Pognal je spet čoln. A iz skupine je nekdo zletel naprej, s silo in zagonom, kakor bi hotel pokazati, da nočejo nikomur odstopiti prvega mesta.

V Golji je vstala jeza. Zdelo se mu je, da hočejo vsakogar pobiti, ki bi rad naprej. Videl je tudi, da so si olajšali delo, zakaj ta ali oni čoln je planil naprej kakor po določenem redu, in posamezniki so imeli na ta način vsaj kratek oddih v tej gonji. Ali bo mogoče vztrajati do konca? se je vprašal Golja. V odgovor je napel mišice ter se pognal z nadčloveškimi močmi. Od nekod je prinašalo krik, a čul ga je le napol. Zgolj škripanje vesel in pljuskanje vode se mu je zabadalo v zavest. In le kakor skozi meglo je videl čolne na levi in Dalmatinca ob boku. Tudi ta je veslal z vso nezmanjšano silo, in Golji se je zdelo, da ga je že prekosil in da bo na cilju prej od njega. Toda misel mu je samo blisnila v možganih, zakaj vedel je le eno, da se bliža odločitev in da je od teh poslednjih, ogromnih sunkov odvisen izid tekme. Čutil je, da mora napeti vse sile, ne da bi se oziral na levo in desno, če hoče uspeti.

Še kratek čas — Golja je v tem podesetoril svoj napor, da so mu pokale mišice — in sprožil se je šum, odjeknilo je ploskanje. Kriki so se trgali na vseh straneh.

»Nisem prvi!« je zadelo Goljo kakor kamen v sence. »Nekdo mora biti že prej pred menoj! Ali je morda Dalmatinec?« Bliskoma se je ozrl na desno. Videl je, kako je Lorenzo pridržal vesli v zraku in dvignil glavo, češ, izvoli! Prvi trenutek še ni bil na jasnem, kaj se godi, a naglo je spoznal, da še ni vse izgubljeno. Z nečloveško silo je pognal čoln, takoj nato pa je spet zagrmelo ploskanje. To pot je veljalo njemu, ki je drugi dospel na cilj.

Sladka radost se mu je vlila v srce, a v njo se je mešal pelin.

Le nekaj sunkov še in Dalmatinec bi ga bil porazil!

Pot je lil Golji s čela, ko je stopal na breg, kjer so stale kabine za tekmovalce. Odhitel je po dolgem hodniku proti celicam, ko je začul glas za seboj.

»Čestitam«, je zaklical Lorenzo, »pogumno si veslal!« 

»Čestitaš?« je ostrmel Golja. »Ti, ki si me hotel poraziti?« 

»Jaz!« odgovori ponosno Dalmatinec. »Imel sem moči, da bi te prekosil. In če bi bil hotel, bi te porazil!« 

»Nisi hotel?« se roga Golja. »Pa zakaj nisi hotel? Povej mi vendar!« 

»Zakaj? Ker sem videl, da je prostak prvi na cilju! To mi je bilo dovolj!« 

»A če ne bi bil?« 

»Skušal bi te prekositi!« 

»Iz mržnje!« pristavlja naglo Golja.

»Ne, da te ne premamijo«, odvrne Lorenzo, »in da nas ne zatajiš. Žal bi nam bilo zate!« 

Tišje izpregovori zadnje besede, in Golja čuti nekaj, česar prej ni poznal in kar je bilo močnejše od mržnje, ki jo je začutil med tekmo.

»V čigavem imenu govoriš?« vpraša prijatelja. »V imenu mornarjev!« odvrne Lorenzo nedolžno. »A da ne boš tako nevoljen, ti povem še, da nismo bili domenjeni proti vsem častnikom. Nekaterim želimo, da zmagajo.« 

»Mene ni med tistimi!« ga preseče Golja.

»Ti si v sredi. Tvoje zmage se bojimo le zato, da ne bi pozabil, kakega rodu si. Ne zanesi se na tiste, ki so te povišali! Pa še nekaj! Ne misli, da nisem opazil tvoje mržnje. Lorenzo vidi globlje kakor misliš. Pomeril sem se s teboj, a viteško in ne radi časti. Zato mislim, da mi prijateljsko ponudiš roko.« Golja je pogledal Dalmatincu v oči in zdelo se mu je, da v njih ne more biti prevare.

»Morda sem te slabo sodil«, je dejal ter mu dal roko. A grenkobe ni mogel vkljub temu pregnati iz srca.

Ločila sta se. Sicer sta se še oba udeležila tekme na jadra, a njuni ladji sta bili daleč vsaksebi. Tudi se nista mogla več uveljavljati moč in spretnost poedinca, zakaj tekmovalo je do petdeset veslačev na eni ladji, ki je imela po tri, pa tudi po štiri vrste vesel. Vendar je zanimanje pešalo. Borba med častniki in mornarji je bila napeta le dotlej, dokler so tekmovali posamezniki. Ko so prišle na vrsto skupine, je naglo popustila. Tudi so bili mornarji nevoljni, da jih vprezajo v nepotrebno delo, in niso skrivali svojega nerazpoloženja. Tu in tam si čul že opazke, da se tekmuje le radi gradilcev ladij, radi tistih, ki jim tekme nesejo, in nekateri so tudi že dokazovali, da so tekme uspevale takrat, ko so imeli Benečani še vsega v izobilju. Tudi Golja je čul mrmranje in ni vedel, ali naj ga zavrača. Slišal je marsikaj, kar mu ni bilo znano prej, in začel je presojati tekmovanje precej drugače, kakor še to jutro, ko je komaj čakal in drhtel napetosti, da pokaže svojo spretnost in moč. Slutil je laž v vsem tem; morda so bile tekme res nekaj lepega, nekaj zabavnega in prijetnega, ko je ljudstvo Serenissime živelo v izobilju in brezskrbnosti. A sedaj trka vojna na vrata. Lakota, kuga, požigi in smrt groze kot strašne pošasti na obzorju in jutri morda že zadivja pogin nad temi razposajenimi, lahkomiselnimi množicami.

Ko je Golja dospel kot zmagovalec na cilj, je mislil na Nevo, kako bo stopil pred njo ponosen in razigran. Zdaj je to prešlo, čar dopoldanskega solnca je tonil in odpela je čudovita pesem barv preko razkošnega zaliva, polnega življenja, moči in gibanja. Zasenčila se je lepota obrežij, njih množic in njih palač. Bil je sen, ki preide. A na njegovo mesto je stopalo nekaj neprijetnega, nemir, nejevolja, utrujenost, nekaj, kar je tlačilo in bolelo.

Navadno so bile tekme velikih ladij najzanimivejše. Toda danes so se ponesrečile. Zgodilo se je nekaj, kar se ni bilo še nikdar prej. Na dano znamenje so se sicer vse ladje zganile, a njih nastop že ni bil nikako kosanje več. Dvoje, troje se jih je res pognalo naprej, a vse druge so sledile počasi, tako, da je tudi najbolj navdušenim tekmovalcem na prvih ladjah prešla dobra volja. Opazili so, da nekaj ni v redu. Ko pa so ladje naenkrat zaostale in veslale kakor po dogovoru v isti vrsti, ni imelo nikakršnega pomena več, podvizati se. Množice so že videle, kaj se godi. Razumele so in se pričele gibati.

Tedaj se je dož s svojim spremstvom umaknil z visokega mesta na galeji, in zaliv sv. Marka se je isti trenutek spremenil. Izginil je red, vsečez je zavalovilo gondol, ladjic in čolnov, vse je dobilo novih smeri. Razhod vseh neštetih ladij je bil prav tako lep kakor zbiranje.

Le ladje z mornarji niso smele še s svojih mest. Ni še bilo ukaza, a tudi so se morali tekmovalci preobleči. Storili so to kar na ladjah, kjer so imeli vso svojo opravo.

Tudi Golja se je preoblekel. Baš si je, še ves razgret, ogrinjal plašč, premišljuje, kar je doživel, ko ga pokličejo z druge strani. Ozrl se je in opazil na ladji dve gospodični v družbi dveh častnikov. Bili sta Neva in Anita ter Vendramin in mladec, ki je že večkrat spremljal Moeenigovo.

Iščejo me! Čemu neki? je pomislil Just in šel družbi naproti. Njegovo tiho hrepenenje po Nevi se je neprijetno mešalo z vsem njegovim nezadovoljstvom, z razočaranjem po dogodkih tega dne.

»Čestitamo!« je spregovorila patricijka in mu podala svojo belo roko. »Tekme so bile naporne, je li? Vsi so utrujeni!« Ozrla se je po mornarjih, ki so bili večinoma le napol oblečeni.

»Utrujeni in nevoljni«, pravi Golja; »morda bolj nevoljni kot utrujeni. Mnogo službe imajo zadnje čase in poleg dela še to!« »Tudi ti si slabe volje«, omeni Vendramin, ki je z bistrim očesom opazoval mornarje. »Tebe menda ne utrudi tako hitro?« 

»Truden? Od česa?« vpraša Golja.

»Pač! Za znamenje se le pozna na očeh!« odgovarja Neva ter se smehlja. Ves čas pa pleše njen pogled po mornarjih, ki so se umivali, goli do pasu.

Je zato prišla semkaj? zbode nekaj Justa. Zato, da bo pasla oči po teh golih mladcih? Nic je ne moti, ne nje ne prijateljice! Mocenigove hčere res ni motilo tu, sredi samih moških. Izpraševala je Goljo, kdo je ta ali oni ter se zanimala za podrobnosti tekme.

Med tem se je Vendramin nekoliko ogledal po krovu. Nagovoril je tu in tam mornarja ter se naposled ustavil tudi pri Lorencu. Golja je videl, da se poznata in da se dobro razumeta, zakaj šalila sta se in Dalmatinec je stal pred častnikom kakor pred dobrim znancem.

»Ste se dogovorili?« je naposled vprašal mali plemič ter se vrnil k družbi. »Ste pridobili Goljo?« 

»Da, saj zato sem prišla!« pojasnuje Neva. »V soboto večer je pri nas zabava za povabljene. Saj pridete tudi vi? Ste prosti?« Golja premišlja.

»Tudi če bi ne bili,« nadaljuje patricijka, »vam ni težko dobiti dovoljenja. Užalite nas, če ne pridete!« 

»Saj ni rekel, da ga ne bo«, se smeje Vendramin. »Neroden je, pa ne ve, kako bi se zahvalil!« 

»Kako bi se zahvalil?« ponavlja Golja in zardeva, ker ga prijatelj spravlja v zadrego.

»Tako se zahvali, da precej obljubiš in da prideš! To je edina zahvala in druge niti ne sprejmemo«, pravi Vendramin.

»Pričakujem vas ob osmih zvečer«, pravi Neva. »Glejte, da boste vojaško točni!« 

»In da se boste natančno ravnali po naših ukazih!« se pošali plemič, pogledovaje zdaj patricijko zdaj Goljo.

»Da, po naših ukazih!« je zapretila Neva, široko razprla oči, polne šegave veselosti in jih zapičila v Justove. Bil je to ukaz, dasi nežen in sladek, da se mu je mladi častnik upognil kakor steblo drobne cvetke.

»Ravnal se bom!« je odgovoril uslužno, a vendar z neko gotovostjo, ki se mu je ta trenutek prelila po žilah. Zdelo se mu je, kakor da se mu je razvezal jezik.

»Si si izbrala koga?« pravi Neva ter se obrne k prijateljici, ki je neprestano opazovala živahne mornarje. »Čas je, da se odpravimo!« 

Podala je Golji roko in on jih je spremil do stopnišča, raven, miren in prožen, pomagal je dekletoma v čoln ter ju pozdravljal še tedaj, ko so izginjali v množici.

»Ogenj, ki še ne gori!« je dejal s poudarkom Vendramin Nevi ter jo gledal, kakor bi hotel razbrati njene misli. Odgovorila ni ničesar, naredila se je, kakor da je preslišala pomen plemičeve opazke. Mislila pa je na večer, ko bo Just njih gost.

2.

Golja je nestrpno čakal sobotnega večera, kakor čakamo trenutka, ki nam ima prinesti radosti in lepote. Kjerkoli, na galeji ali na ulici, v službi ali doma se je veselil ur, ki jih bo preživel v Nevini družbi.

Sobota je prišla in zgodnji januarski mrak, in mladi častnik je bil ves nemiren. Mati je opazila, a opazila je tudi, da je to radosten nemir, in ni veliko izpraševala.

»Le glej, da se hitro vrneš,« je zabičavala, »da ne bom v skrbeh! Lahko se ti kaj zgodi! Prisluhni v zrak, ko boš vozil mimo cerkve ali samostana! Če kaj potoži ali vzdihne iz teme, je noč nevarna. Pa če bi kje vešča posvetila, imej roko na meču! Odpodilo jo bo. A vrni se kmalu, da bom mirna! Bolj se bojim teh noči kakor tedaj, ko si na morju.« 

Pomiril je mater in odšel do prvega gondoljerja, ki je nedaleč za voglom zdel na svojih veslih. Točno ob uri sta bila pri Mocenigovi palači. V ognju plamenic je videl, da še ni nobene gondole.

»Ali sem prvi?« je vprašal mladi častnik Mocenigovega služabnika, ki se je prikazal na stopnišču.

»Da, nekateri pridejo pozneje«, je bil odgovor.

Golja se je sprožil iz gondole in šel v palačo, nekoliko negotov, ali ne bi bilo bolje, da ni prišel točno ob uri, marveč pozneje. Ali so taki običaji? ga je skrbelo. Ali vabijo nalašč ob zgodnji uri?

A še preden si je odgovoril na vprašanje, mu je prišla Neva naproti. Bila je v svetlomodri svili, ki se ji je tesno prilegala, a se je pri tleh razširjala v dolgo vlečko. Preko ramen je imela sijajno belo, volneno ruto. Dolge, tanke resine so se spuščale navzdol in bingljale po belih rokah, golih do ramen, in vseokrog ob životu. Njena polt, njeni svetli lasje, vse se je čudovito ujemalo z barvo oblačila, s svitom plamenic in z belino marmornih zidov okrog. Golja je strmel nad lepoto tega dekleta in je zrl vanjo kakor očaran.

»Torej se natančno ravnate po naših ukazih!« je izpregovorila slovesno ceremonijozno, ponavljaje Vendraminove besede. »Ne pozabimo vam šteti tega v zaslugo!« 

»Ali sem prezgoden?« je vprašal Golja, ki se ni mogel odtrgati Nevinemu čaru.

»Prepozen!« je očitalo dekle in ponudilo častniku obe roki hkrati.

»Moje prijateljice že čakajo mladih junakov. Vse so že zgoraj!« Šla sta po stopnicah in Neva je pripovedovala, da so pri njih iste prijateljice, ki so bile na večer njegovega odlikovanja.

Ko sta stopila v dvorano v prvem nadstropju, se je Golji zdelo, da je prišel k ljudem, pri katerih ni bil Še nikdar. Dvorana, ki mu je bila znana, je bila izpremenjena v prekrasen vrt. V vseh kotih so stale palmete in okrog njih po stojalih južno cvetje. Tudi izpod stropov so visele posode z zelenjem. Miz ni bilo v dvorani, le nekaj dolgih naslanjačev je samevalo med grmič jem palmet. Na levi strani pa je veselo prasketal kamin in metal rdečo luč naokrog in daleč med zelenje ter v sredo dvorane.

»Nisem se zakasnil!« je dejal Just šaljivo, ko je videl, da ni v dvorani žive duše.

»Dekleta so v kuhinji. Če hočete, jih pokličem. Katero bi radi videli?« je dejala patricijka.

Zadnje besede je izpregovorila tako nagajivo, da je Goljo spreletela misel, ki se mu doslej še ni oglasila. Pogledal je dekle, kakor bi ji hotel citati z obraza, kaj misli.

»Molčite,« je hitela Neva; »zasačila sem vas! Povejte mi, katera je, pa bo takoj tukaj! Povejte ime!« 

»Imena ne povem!« se je šalil Just.

»Pa je ne pokličem! Bova pa sedla k ognju sama. Za kazen, da veste!« 

Mocenigova je sedla v nizek naslanjač, prevlečen s svetlim usnjem, ter je odločila tudi Golji sedež. Prijetno toplo je bilo pri kaminu.

»Poveste ime?« prične spet dekle.

»Ne povem! Kaj bi tudi pravil, saj ste že sami izbrali!« je izdal Golja svojo misel.

»Kdo je izbral?« se začudi Neva.

»Niste izbrali?« Golja je videl, da njegova misel ni bila pravilna.

»Imena ne poveste,« prične spet patricijka, »pa mi jo opišitel Morda jo bom spoznala. Kakšno postavo ima?« 

»Visoko.« 

»Oči?« 

»Modre.« 

»Obraz?« 

»Nekoliko bled.« 

»Lase?« 

»Svetle.« 

Golja se je smehljal, dekle je obtičalo.

»Poiščite jo!« se je šalil Just. Vedel je, da se opis ni ujemal z nobeno izmed onih deklet, ki jih je bil videl pred meseci.

»Niste je dovolj opisali«, ga zavrača Neva. »Ali ona ve, da jo želite videti?« 

»Ve, a se dela, da ne ve!« 

»Torej ne mara za vas. In kako, da ne mara za takega junaka? Lepotice so bile vedno naklonjene junakom!« 

»Na izbero jih ima!« pravi Golja počasi in se nič več ne šali. »Kdor ima na izbero, ne ljubi nikogar.« 

Tudi dekle se je zresnilo.

»Kaj to pomenja: ima na izbero?« 

»Poigrava se zdaj s tem, zdaj z onim!« 

Neva se je sklonila h kaminu in je skušala popraviti ogenj. Pri tem ji je zdrknila ruta z ramen in gola, čudovito oblikovana roka je rdela v blesku plamenov.

Razgovor je obtičal, Golja je govoril z glasom kakor iz mraku. Patricijka pa je iskala pomena tem besedam, ki so se lomile druga za drugo.

»Ne bi si bila mislila, da ste kdaj mračni!« je dejala naposled in ni slutila, da Golja razmišlja ta trenutek o prepadu med njima dvema. Da je govoril o njej, ni nič dvomila. Očitki pa so jo zadevali in ranili.

Golja je videl, da govori sam vse drugače kakor je namenil, ko ga je bila povabila k tej zabavi. Ali ima sploh kak zmisel vse to najino znanje, ti večeri in slednja najina beseda? se je vprašal.

Zrl je v plamene, nepremično in kakor bi iskal odgovora v njih nemirnem plapolanju, patricijka pa je opazovala njegov obraz in si skušala razjasniti, kaj skriva lepi mladec v svoji duši. Molčala sta in le prasketanje ognja je motilo njun molk.

Tedaj se je oglasil spodaj glasen razgovor. Razločiti je bilo veselo besedo živahnega Vendramina, ki je prihajal s slikarjem Miroseom. Smejala sta se oba, bila sta dobre volje.

»Mnogokaj si imava povedati,« je spregovorila Mocenigova, »tako se mi zdi v tem molku. Pojdiva prihajajočim naproti!« Vendramin in slikar sta bila med tem že v veži in koj za njima je prišel tudi arhitekt Sguri.

»Da veste, to pot sem vabila sama; mislim, da ste že opazili«, pravi patricijka, ki sprejema goste. »Naši so odšli, zato bomo svobodnejši. Izvolite, prosim!« 

Ne da bi se zamujala, namigne Neva Vendraminu, pelje ga do bližnjih vrat, mu nekaj pošepeta ter se nato obrne k ostalim.

»Ne mudite se, gospodje«, jim pravi. »Igramo vrtnarje in vrtnarice! Zato mi boste oprostili, če se nekoliko odstranim. Plemič me bo nadomeščal.« 

»Plemič jo bo nadomeščal«, povzame takoj Vendramin. »A če ne boste ž njim zadovoljni, veste, kje se imate pritožiti! Nisem se ponujal!« 

Vendramin odpre stranska vrata, se smešno prikloni in povabi prijatelje noter. Med šalami in smehom so se preoblekli v vrtnarje.

Ni jim bilo treba čakati. Tudi vrtnarice so se že opravile in prišle v dvorano s koški cvetja, pa tudi s steklenicami sladkih pijač. Ž njimi sta vstopila dva strežnika in sta porazvrstila ozke mizice in naslanjače okrog kamina, kakor je Mocenigova odrejala in kakor je Vendramin nagajivo popravljal za njo.

Prisedli so in plemič je dobil ukaz, naj vrtnaricam pripne cvetice na prsi. Takoj se je lotil posla. Poiskal je žareč tulipan in ga pripel najbolj molčeči vrtnarici, drobnemu in skromnemu dekletu.

»Boste vsaj vedeli, kaj je ošabnost!« je pojasnil družbi.

»Ošabnost?« se oglasi Neva. »Grešite proti pravilom igre in proti oliki!« 

Pa še ni končala, ko je plemič njej sami silil drobno vijolico ter razlagal:

»Evo, tu je skromnost, tu je ponižnost! Mislim, da ni nihče iznenaden in da vam je bilo to že dobro znano.« 

Tudi druge vrtnarice so pričele ugovarjati, a Vendramina ni bilo ugnati. Vzel je rumeno narciso ter jo pripel najglasnejši gospodični.

»Ljubosumna je,« se je opravičeval; »ljubosumna je name, ker sem dobil to prijetno nalogo, da tudi drugim pripenjam cvetice. Pomiri se, Asta«, jo je tolažil, tikal jo ter si tudi ime kar izmislil, »saj gorim le zate in edino zate!« 

Tako je v smehu in vzlic ugovorom končal svoje opravilo, vrtnarice pa so odkrile koške ter obložile mize s prigrizki, s sladčicami in vinom. Vendramin jim je ves čas nagajal, zmikal zdaj jed zdaj pijačo, kradel temu in onemu, posebno pa Mocenigovi.

»Odgovoren sem bil le v sobi,« se je opravičeval, »tu je pa odgovorna gostiteljica, kakor vsi veste!« 

»Maščevala se bom, prvemu vam pripnem cvetico!« mu je grozila.

»Še ne veste, kako cvetico prejmete!« 

»Lilijo,« se je smejal Vendramin; »že naprej vem!« 

»Nič ne veste! Zadnji pridete na vrsto in dobite, kar bo ostalo.« Prinesla je na srednjo mizo krasen šop cvetja ter je prosila, da si vsakdo izmed vrtnarjev misli svoj cvet. A vrtnarice so morale ugibati, katero cvetico si je mislil. Če je katera uganila, je morala vzeti cvet in ga izročiti vrtnarju.

Arhitekta je prvega doletela čast, da je izbiral. Izbral si je temnordečo vrtnico.

»Ne zabite,« ga je opomnila Neva, »da imate polno pravico do cveta šele tedaj, ko ste se o njem izjavili.« 

»Ni moj cvet,« je dejal Sguri, »ker cvetov ne ljubim. Prenaglo propadejo.« 

»Ti bi raje sad, vemo«, se vmeša naglo plemič, da mu Macenigova zapreti s prstom. Arhitekt pa nadaljuje:

»Ena noč jih razpne in razvije, ena noč jih ugonobi.« 

»Pa ne boš trdil, da ne cveto podnevi!« prekine spet Vendramin.

»Tudi pesnikom to ni dovoljeno.« 

»Drugič vas moram opomniti, da ne motite!« se oglasi Neva.

»Tretjič vas bomo sodili in vam naložili kazen.« 

Arhitekt pa se ne da motiti.

»Zakaj sem si izvolil to temno barvo? Radi nje skrivnosti. Pred nami gre noč in ne vidimo vanjo. A iz noči nas nekaj vabi. Kaj, kdo ve? Človek pa bi želel, da bi se tudi tam daleč spredaj, v temi in noči godila njegova volja. Na to sem mislil, ko sem gledal temno barvo vrtnice.« 

»Resno je, kar ste povedali«, omeni patricijka. »Naj izbira najmlajši! Izbirajte, Just, a ne govorite o noči, govorite rajši o solncu!« 

»Samo glej, da ne boš ponujal avgustovega!« se smeje plemič. »Že tretjič!« ga ustavi Neva. »Nepoboljšljivi ste! Zato pa kazen! Kakšno kazen mu naložimo? Predlagajte!« 

»Na balkon ž njim, dokler ga ne reši katera izmed vrtnarie!« predlaga Miroseo. »Spotika se nad solncem, zato pa naj občuduje beneške zvezde!« 

Vendramin se naglo dvigne.

»Prav rad grem!« pravi. »Mi vsaj ne bo treba poslušati slikarjeve modrosti! Pa tudi to bi rad vedel, katera vrtnarica čuti za ubogega izobčenca, da ga skoraj otme!« 

Med tem je Golja izbral rumen nagelj, rdeče naškropljen. Nekoliko težko mu je govoriti, prave misli nima.

»Ne vem, če sem dobro izbral, toda barva solnca je tu in barva žarkov tudi.« 

»Kako?« vpraša nenadno patricijka.

»Opomin!« prestreže arhitekt. »Enake pravice vsem!« 

»Solnce rdi, žarki rumenijo«, pojasnuje Golja. »A čim močneje rdi, toliko bolj vstajajo dvomi, kako velik bo dan in kakšen bo zaton. Rumena, to je barva dvomov ...« 

»A barva gotovosti, kakšna je ta?« se spet vmeša Mocenigova, da bi spravila Goljo v zadrego.

»Enake pravice vsem!« se oglasi plemič z balkona. »Pošljite jo k meni!« 

»Barva gotovosti je rdeča«, konča Golja. »A ta nagelj bo povenel in ne bo nikoli žarel v solncu!« 

»Bogme, mladi ljudje so dandanes bolni!« se razjezi slikar. »Ali je to govor mladine? Namesto, da bi vriskala, pretaka bolne solze! Daleč smo prišli! Pustite mi, da pokažem, kakšnih besed pričakujemo od mladine!« 

»Izbirajte!« pravi Mocenigova.

Slikar izbere glicinijo, jo podrži v roki in ogleduje, nato pa izpregovori:

»Glicinijo posnemajte! Spenja se po vseh zidovih, leze do oken in sili vanje. Nihče je ne ustavi. Da le nekoliko zave je gorak zrak, se glicinija zdrami in ni je več ugnati; vse mesto je je polno. Stare podrtine jo poznajo in nove palače, nikdar in nikjer ne pozna razlike. Pustite rumene nageljne, mladci, in pojdite za glicinijo! Proč solze in dež in dvome! Živite in bodite drzni kakor ona, naj vas ne ustavi ovira, ko začutite svojo moč! Osvajači bodite in ne glejte nazaj! Kamor vas nosi srce, tja pojdite! Pohodite, kar vam pride na pot, a nikdar se ne kesajte! In nikdar se ne vdajte, posebno solzam ne podlegajte! Bodite gospodarji, sicer boste hlapci! Vaša moč naj vlada, tiransko in neizprosno!« 

»Dobro, dobro!« pritrjujeta arhitekt in artiljerijski častnik.

»Vendar bi nekaj dostavil!« omeni še arhitekt.

»Dovolite, nisem še končal! Povedal sem komaj polovico«, ugovarja Miroseo.

»Glicinije vonj poznate. Močan in omamljiv je. Taka bodite, dekleta! Bohotno se širijo cvetovi na solncu, kažejo se radovednim očem in na vse strani trosijo svojo modrino. Tudi ve se ne skrivajte in ne dajte, da bi vam lepota uvenela v senci! Osrečujte junake s svojimi smehljaji ...« 

»Saj jih!« prekine Sguri. »Prekasno si vstal, da bi jih učil!« 

»Strog opomin, najstrožji!« preti Mocenigova.

»Osrečujejo jih,« povzame Miroseo, »a še vedno premalo! Osrečujte jih s svojimi vročimi pogledi, odkrito jim pokažite svoje nagnenje in samo enega se bojte, tistih, ki povešajo oči in vam očitajo grehe, pa se skrivaj pasejo ob vaši lepoti! Bodite kot glicinija! Hitro povene, kakor mladost. Glejte, da vaša lepota ne izžari v samoti, ampak v veselje neštetih oči. Vedite, da je kratek vaš čas!« 

Med govorom je ena izmed gospodičen vstala in odšla na balkon. Ko je slikar končal, se je vrnila in privedla Vendramina v dvorano.

»Bali ste se, da bo prehudo popoprano«, se ji smeje Miroseo.

»Prezgodaj je še, nikar ne mislite, da ne vem tega! Zato sem tretji del govora prihranil za pozneje, ko vam ne bo prišlo niti na misel, da bi ušli!« 

»Mislim, da sem zdaj jaz na vrsti«, pravi Vendramin. »Dolgo sem čakal rešiteljice in tudi ozebel sem. Zato mora biti moj cvet gorak, rdeč kot plamen!« 

Ljubeznivo pogleda svojo spremljevalko in ne odmakne oči od nje. Ona se smeje, našteva cvetice, a nobena ni prava.

Plemič razširi roke, kakor bi bil zamaknjen ter gleda gospodično kakor rajsko bitje.

»Izbral sem,« pravi, »in vsi razumejo, le vi še ne! Kako naj naredim, da uganete prav?« 

»Vas si že ne izbere, preveč ste ...« 

Oglasila se je Mocenigova, a plemič jo takoj ustavi.

»Pričakal sem to,« pravi naglo, »sladko je maščevanje! Tretjič ste se oglasili, kazen za vas! Predlagam balkon in Goljo za čuvaja. Ali se sprejme?« 

Družba je sprejela in slovesno odpravila Nevo in Goljo na balkon. »Tako! Barva dvoma je rumena!« pravi plemič Golji in zapre vrata za njim. Nato pa gre h kaminu in govori svoj govor, poln dovtipov, na čast svoji rešiteljici.

Komaj sta bila Neva in Golja sama, se je dekle postavila pred J usta, mu pogledala v oči in naglo vprašala:

»Kaj ste hoteli reči, ko ste govorili o dvomu?« 

Golja je pomislil. A ko je videl njen obraz, je povedal naravnost:

»Med najinim prijateljstvom je prepad. Saj veste dobro, kaj sem.« 

»To ste mislili? Samo to?« 

Pritrdil je in isti trenutek je začutil tople, mehke Nevine roke okrog vratu in njene ustne na svojih. S silo se je prižela k njemu ter ga poljubila. Vsa toplota njenega telesa se je prelila po njem. Bil je brez moči in ni vedel, kaj mu je storiti. Neva pa se je naglo osvestila in dejala:

»Pogrešali bi naju, ne moreva ostati tu. Vidiva pa se danes teden, ne zabi!« 

Ne zabi! je šumelo Golji v glavi in ničesar ni razumel, kar se je zgodilo. Kakor omotičen je šel za patricijko. Čutil je, da bi moral biti sam, ako naj bi premislil, kar je doživel pravkar. Vendramin je še vedno zabaval družbo, dasi si ni izbral nobenega cveta.

»Cvet je prevara,« je razlagal, »sijaj, ki ga upihne dih. Kdor gre za resnico, se ne ustavi ob cvetu. Zato se meni nikdar ne bo razpel!« 

Ko pa sta vstopila spet Golja in Neva, je poiskal živordeč nagelj ter ga nesel častniku.

»Zavrgel si cvet z barvo negotovosti,« je dejal, »in prav si storil!

Vzemi rdečega in ga ohrani v spomin na ta lepi večer!« 

Mladec je zardel do ušes, zakaj šele zdaj je zapazil, da je na balkonu izgubil cvet. Trudil se je, da bi ostal ravnodušen, a kri mu je tem bolj silila v glavo.

»Ali je to po pravilih igre, plemič?« se loti Neva Vendramina.

»Pazite, da ne boste šli spet na balkon! In sicer s stražo!« 

»Z dvojno stražo, sicer ne bo kazen!« popravlja plemič. »Pa če tudi pojdem, rože ne izgubim!« 

Neva mu ni več dala govoriti, temveč je sama odbrala krasno kamelijo ter mu jo je pripela na prsi.

»Jaz sem pa mislil, da bo bela lilija!« se je smejal Vendramin ter se poklonil. »Zadnji, a ne najmanjši!« 

Bil je ves razigran in je od nekod prinesel škropilnik, češ, da je škropljenje cvetja prvo vrtnarjevo opravilo.

»Če se nihče ne spomni, se bom pa jaz«, je dejal in se pripravljal na delo. A gospodične so mu izvile škropilnik in preden se je mogel umakniti, je bil že sam oškropljen. Gibčen in spreten si je vendar spet priboril škropilnik, in vriskaje so se dekleta razkropila na vse strani. Sam je ostal sredi dvorane in za trenutek ni vedel, kaj naj počne.

Rešila ga je Neva, ki je odredila konec igre »vrtnarjev« ter ukazala, naj odložijo vrtnarsko opravo.

Ko so se vrnili v svojih oblekah, se niso mogli dogovoriti, ali naj bi pripovedovali povesti ali pričeli lov. Slikar Miroseo je predlagal, naj odločijo dame, in te so izvolile lov. Patricijka je izbrala lovca, drugi so si nadeli imena živali. Lovcu so zavezali oči in lovil je srne, medvede, golobice, škrjančke, žrjave, labode in je moral ugibati, kaj ima v rokah. Če je uganil, je sam postal žival in oddal lov drugemu.

Lovil je baš Golja, ko so živali obstale. Razločil je služabnikov glas in si snel robec z oči. Videl je, da je Mocenigova prejela droben list. Razgrnila ga je in naglo prebrala.

Kdo ji piše ob tej uri? je spreletelo Goljo. Ali kak prijatelj? Je res tako nujno, kar ji sporoča?

»Nadaljujmo!« se oglasi Neva, mirno, kakor bi ji še mari ne bilo pisma. Golja pa tehta njen glas in nje vedenje. Počasi previja robec in gre proti nji, opazovaje njen obraz.

»Prosim, zavežite mi oči!« pravi po kratkem obotavljanju; »sam si jih ne morem!« 

Lovil je spet, a ni imel sreče pri lovu. Ni slišal stopinj medvedov in labodov in golobic in ni razločil smeha, kadar je zopet hušknila katera izmed »živali« mimo njega. Če je pa vendar kaj ulovil, ni uganil, kdo je to. Bil je neprijeten lov, toliko neprijetnejši, čim bolj so se zabavali drugi.

»Kaj ti je, lovec?« ga je dražila patricijka ter se mu umikala, ko se je poganjal za nje glasom. »Ali boš moral oditi praznih rok?« 

Po dolgem trudu je vendar ujel »škrjančka« — Vendramina, ki se je neprestano vrtel okrog njega in ga izzival. Lovil je še plemič, ki doslej še ni bil lovec, nato pa so se vsi prijeli za roke in napravili krog. Mocenigova je stopila v sredo in pričela plesati, polagoma in umerjeno, skrbno pazeč, da se ne bi zaplela v vlečko. Tesna svilena obleka je bila kakor iz enega samega kosa in je modrikasto poblestevala, Nevino prožno telo pa se je zvijalo kakor kačje. Pri vsakem koraku je plesalka enakomerno dvigala roke in bile so kakor dve tanki perutnici.

Od časa do časa je patricijka stresla svoje sijajne lase ter se z ognjevitim pogledom ozrla okrog, kakor bi vabila, naj se ji kdo vrže v naročje. Družba pa se je sukala v kolu in pela pri tem beneško ljudsko pesem.

Naposled se je plesalka pognala v vis, obstala na prstih s prekrižanimi nogami, vrgla roke nazaj, nagnila glavo in zaprla oči. Družba je obstala, potem pa začela ploskati.

Komaj pa se je Neva spet uvrstila v krog, je stopil na njeno mesto plemič Vendramin, napravil nekaj poklonov in pričel oponašati plesalko. Kakor ona, je stresal z glavo in krilil z rokami, le da so bile vse njegove kretnje ostre in groteskne.

Čim bolj si je prizadeval biti graciozen, tem smešnejši je bil, in družba že ni mogla več peti, saj se je dušila v smehu. Naposled se je plesalec pognal v vis, vrgel roke nazaj in zaprl oči. Toda popadel ga je pri tem tak grohot, da je zbežal iz kroga in se zatekel na stol sredi grmičja.

»Diavolo, tudi mene je premotil pust«, se je opravičeval, ne da bi mogel ustaviti smeh; »sam se ne poznam več! O plemič, plemič, kaj vse počenjaš nocoj!« 

Ples je bil pri kraju, družabnost se je pričela lomiti. Neva je povabila goste spet h kaminu ter jih skušala zaplesti v pogovor o pesniku Aretinu, gospodične pa so medtem postregle družbi s posebnimi sladčicami ter z grškim grozdjem.

Plemič že ni bil več tako gostobeseden, bodisi da se je kesal, ker je šel tako daleč, bodisi da mu ni bilo kaj pogodu. Zato pa je Miroseo pričel pripovedovati svoje mladostne spomine iz Dubrovnika, pri čemer je mešal v pripovedovanje srbske izraze ter jih sproti spretno prevajal. Družba se je umirila, prejšnja razposajenost se je že znatno polegla.

»Kdaj nameravate odpisati?« je ponagajal Golja Nevi kar sredi slikarjevega pripovedovanja, ko se je ona najmanj nadejala.

»Glej ga, kako je radoveden!« se je zavzela.

»Če bi bil radoveden, bi vprašal, kaj je v pismu!« 

»Hočete videti?« nagaja patricijka in mu ponuja pismo, a ga naglo spet spravi. »Veste kaj! Pridite jutri k nam, sestaviva odgovor skupno!« predlaga v šali.

»Ne vem, če bi mogla sestavljati ta odgovor skupno!« meni Golja. »Sicer pa je stvar nujna, če ne bi vas ne obveščali ob taki večerni uri! Tudi odgovor je gotovo nujen.« 

»Tako nujen, da ga ne bo imel kdo spisati!« potolaži patricijka častnika, da se oglasi v njem tiha hvaležnost. Dobre volje je, objel bi Nevo za to besedo.

Bila je polnoč in spodaj v veži se je začulo govorjenje. Mocenigova sta se vrnila s poti, s padovske ravnine, kjer je patricij sklepal nove kupne pogodbe.

Vsa družba v dvorani se je dvignila in šla prihajajočima naproti.

»Tako torej?« se je šalila dona Mocenigova, ko so jo gostje pozdravljali. »Za mojim hrbtom se zabavate, ko ni gospodarja v hiši? Je to dostojno?« 

»Nihče ne vprašuje dandanes več v Benetkah po dostojnosti! odgovarja Vendramin, kakor bi spet oživel. »Z dostojnostjo je kakor s poštenostjo. Kdor se ju drži, se osmeši!« 

»A vi ste gotovo po uradnih opravilih tukaj, kaj?« vprašuje Mocenigova slikarja Mirosea ter se smeje. »Prišli ste poročat, kako napreduje delo na Muranu. Je kaj novega?« 

»Res je«, pravi patricij; »rad bi čul, kako in kaj! Nisem utegnil, da bi si bil osebno ogledal. Ustavite se še nekoliko nocoj pri nas. Nič nismo trudni!« 

Mocenigo je imel na otoku Murano pravo graščino in čudovit park. Pravkar so se prenavljale dvorane in sobe, tako da bo povsod lahko videti zmagoslavje luči in zraka. Temu primerno je bilo treba izvršiti tudi slikarska dela in vodil jih je Miroseo. Družba se je vrnila spet v dvorano v prvem nadstropju. Neva je porabila ta trenutek in pridržala Goljo v veži.

»Nisi radoveden radi pisma,« mu pošepne nagajivo, »ljubosumen si! Tem slabše zate!« 

»Nič več, motiš se!« odgovarja Golja. »Ne radoveden ne ljubosumen!« 

Viharno privije Nevo k sebi, objame jo, kakor da se je vžgal v njem ogenj ter jo poljublja, da mu patricijka kakor medleč cvet povene v silnih rokah.

»Kaj počenjaš?« se naposled zave Mocenigova. »Kdo ti je dal pravico, ti barbar? Pričakujejo naju, ti pa se izpozabljaš!« 

Izvila se mu je iz rok, popravila si lase in odhitela v dvorano.

Golja pa je šel za njo in iskal zmisla njenih besed. Ves je še plamtel, zato je skušal z vso silo potlačiti svojo vznemirjenost. Sedel je k Vendraminu, vprašal tiho, koliko časa še ostanejo tu, a se je še ves kopal v slasti žarkega objema.

Družbi je naglo pošel razgovor. Utrujenost pozne ure je legala nanjo in dona Mocenigova se je naposled dvignila. Takoj so vstala tudi dekleta in pohitela iskat svoje zimske plašče. Vsi so se odpravljali, bil je že čas.

Neva se je spet pridružila Golji, kakor bi se ne bilo nič zgodilo med njima. Pripovedovala mu je o plesu, ki bo v kratkem v gledališču. Umetniška noč bo to, ki jo priredijo beneški umetniki.

3.

Bilo je neprijazno mrzlo jutro. Sever se je zajedal med kanale in pritiskal na trge. Le malo ljudi si videl po mestu, le one, ki so bili primorani hoditi po svojih opravkih. Kdor pa ni imel sile, je ostal rajši doma, na gorkem in v zavetju, ter čakal, da vsaj nekoliko poneha mraz. — Golja je stražil z dvema ladjama in s štiridesetimi mornarji pri otoku sv. Helene, na koncu preliva sv. Marka. Imel je prvotno ukaz, naj pripravi deset čolnov, ter je šele po poročilu, ki ga je bil poslal poveljstvu, vzel rajši dve večji ladji. Morje je namreč nemirno valovilo, zato bi bilo nevarno pluti iz zaliva s čolni. Tudi je nebo še vedno temnelo in oblaki so se spuščali niže in niže. Proti jugu nad Lidom so se grmadile pošastne sive mase, gotovo znamenje, da se je nekje dvignil vihar.

Okrog desete ure se je s trga sv. Marka oglasil zvon: zategli udarci, ki so naznanjali, da je ladja na obzorju. Golja je uprl oči proti jugu in opazil vojno galejo, ki je spremljala prevozno ladjo. Ukazal je mornarjem, naj naravnajo jadra, nato je krenil naproti. Vedel je, kje se ustavljajo ladje, ki morajo počakati na odprtem morju. Mornarji so se zganili in četrt ure kasneje pristali poleg galeje, ki je bila med tem že vrgla sidro. Poleg nje se je zasidrala trgovska ladja, ki pa ni bila več v rokah navadnega moštva, temveč vojnih mornarjev, zastražena, kakor da vozi pirate.

Goljevi ljudje so že spoznali romarsko ladjo. Ugibali so, kaj bi bilo vzrok, da jih je zajela vojna galeja, ena najhitrejših, kar jih je premogla Ijudovlada. Zvedeli so kmalu. Golja je stopil na krov vojne ladje, a se takoj vrnil. Z vesli so se nato približali prevozni ladji ter se ji z vrvmi pripeli ob bok na koncu stopnišča. Komaj je bilo storjeno to, že so se na krovu pojavili možje, ki so imeli roke zvezane. Počasi so stopali navzdol, v ladjo, ki jih je prevzela.

»Kaj so storili?« je vprašal Goljo Lorenzo, ki je sedel pri krmilu in opazoval prizor.

»Uprli so se in pometali poveljnike v morje«, je odgovoril častnik suho.

»So že imeli vzrok!« je pripomnil Dalmatinec in se ozrl po bližnjih, ki so se nasmehnili odkriti opazki.

Ta čas so se zgoraj v večji gruči pojavili romarji, zvezani, kakor prejšnji ter šli isto pot kot mornarji.

»Tudi romarji?« se začudijo Goljevi ljudje. »Kaj so zakrivili? Po nedolžnem trpijo!« 

»To se bo izkazalo«, zavrne Golja trdo. Razgovor mornarjev ga razburja, a ne mara naravnost ukazovati, naj molčijo. Lorenzo pa mrko opazuje tuje može. Vidi, da so isti, s katerimi je bil, preden so se ukrcali na daljno pot. Srd se ga loteva, žal mu je, da so pali krilatemu levu v šape.

»Glupci, bedaki nespametni!« mrmra in zmerja. »Kaj se pa lotite, česar ne znate izvršiti? Ali bi bilo težko kreniti okoli Sicilije? Kaj bi vam mogla Ijudovlada v genovskih vodah? Ladjo ste imeli v rokah, pa ste jo oddali kakor ostrašena deca! Delajo tako možje? Šleve ste, ne možje!« 

Golja svari Lorenza z očmi in daje glasne ukaze. Zvezane mornarje spravijo pod krov, romarje pa obdrže zgoraj. S skupno verigo jih povežejo, da bodo ovirali drug drugega.

»Dajte nam jesti!« prosijo ujetniki. »Lačni in žejni smo. Že več dni živimo le ob kruhu in vodi!« 

»Saj je bila vsa ladja vaša!« zavrača Dalmatinec, a skrivaj potisne kos mrzlega mesa enemu izmed mornarjev. »Se vam je bilo treba upirati? Romarji, pa nastopajo kot razbojniki!« 

Mornar zabavlja, a komaj čaka, da bi zvedel kaj več. So jih vjeli na ladji? So skušali pobuniti mornarje? So nastopili skupno? So imeli večje načrte?

Vse to ga muči in rad bi utešil svojo radovednost. Še rajši pa bi spoznal, kako daleč je že prilezla kača nezadovoljstva in upora, ki je tiho grizla na vseh koncih ljudovlade.

Komaj se njih ladji nekoliko oddaljita od galeje, že izprašuje naravnost, in jetniki mu pripovedujejo, da so pali krvosesom v roke. Prvi čas je bilo na ladji znosno, a kmalu je postala hrana prepičla in obenem tudi skrajno slaba. Najemniki ladij pa so se okoriščali tudi s tem, da so vožnjo podaljševali brez vsakega tehtnega vzroka. Izgovarjali so se, da je treba previdnosti na poti v Sveto deželo, ker vsevprek preže turški pirati. Dokler so romarji upali, da bo njih trpljenje pozabljeno ob pogledu na sveto zemljo, so prenašali vse s pravo krščansko potrpežljivostjo. Vsako jutro, ko je morje spet zablestelo v solnčni zarji, so na krovu skupno odpevali svoje psalme in vroče prosili Krista, naj jim že da videti tla, ki so pila njegovo kri. Željno, kakor izraelski rod v puščavi, so hrepeneli po njej, in čim dalje je trajala vožnja, tem nemirnejša so bila njih srca. V njih nemir se je tiho kradla slutnja, da ne bodo dosegli svojega cilja.

Ko pa so videli in spoznali, da je človeški pohlep in nič drugega, kar jim onemogoča potovanje, kar jih zasleduje korak za korakom, odkar so stopili na tla beneškega leva, se je pričel srd užigati v njih. Njih jezi se je naglo pridružila še nejevolja mornarjev.

Pričelo je vreti — bruhnil je upor. Uporniki so se po kratki bitki polastili oblasti na ladji. Nekaj častnikov so v spopadu pometali v morje, druge so prisilili, da so delali po njih ukazih.

Vendar so si le kratek čas gospodarili sami. Vojna galeja je bila o vsem obveščena in jih je dohitela, preden so se mogli umakniti. V krvavem boju so bili uporniki premagani, pobiti ali zajeti in z ladjo vred odpeljani v Benetke. —

»Slabo ste napravili!« je očital Lorenzo. »V takih trenutkih ni izgubljati časa! Kar ste ga zapravili, bi vam zadoščalo za beg!« Razgovor med prostimi in uklenjenimi se je razvil, kakor da ni razlike med njimi. Golja je sicer opominjal, vendar ni izdalo mnogo.

Šele ko je začel veter ostreje briti ter se z vso silo vpirati v jadra, da so pokala, in so valovi stresali ladji, kakor da sta dva lahka čolnička, je ponehalo izpraševanje in razgovarjanje. Mornarji so stopili na svoja mesta in pričeli borbo z elementi. Tleskale so že prve kaplje, od juga je šla nevihta. Dasi je bilo blizu do pristanišča, vendar niso imeli lahkega dela.

Lorenza je prevzela nenavadna misel. Nevihti ni bilo več mogoče uiti in spričo njene sile ni bilo več gotovo, da pojdejo naravnost v zaliv. Kaj, ko bi izrabili priložnost? Zavili bi na desno in pristali kjerkoli na lagunah. Kdo bi jih mogel klicati na odgovor radi dejanja, ko je zadivjala nevihta? Preden bi se Golja zavedel, bi se utegnili jetniki rešiti. Kopna zemlja ni tako daleč in beneška moč tudi ne sega tako globoko v njeno notranjost! Če so oni že končali v valovih, ni treba, da končajo še ti pod krvnikovo sekiro, ki je nekaterim neizbežna.

Tako je modroval Dalmatinec in se razgrel. Dež je začel šibati valove, zgrnil se je z nalivom čez ladjo. V trenutku so bili mornarji premočeni, a naliv jim je kakor silovit zastor zakril mesto in smer. Tedaj je Lorenzo pogledal, če jim sledi druga ladja. Nato pa je polagoma in previdno okrenil krmilo, da so zavili na desno. Ali je kdo opazil? Je morda zaslutil njegovo misel?

Le kratek čas so vozili. Golja je stopil k Dalmatincu in mu rezko ukazal, naj se umakne. A Lorenzo ni ubogal. Golja je ukaz ponovil, odločno in gromko, potem pa potegnil bodalo. Vse se je vršilo tako naglo, da ostali niti razumeli niso, kaj se godi. Dež je lil z vso silo in pral ladjo in ljudi, Golja pa je stal tu, kakor da mu še mar ni silovito divjanje nevihte. Poznal je samo svojo dolžnost in ta trenutek ni bilo ničesar nad njegovo voljo. Lorenzo je vedel, da se ne šali. Vstal je in se umaknil bodalu, častnik pa je prijel krmilo in ga zaokrenil. Obenem je zavpil jadreničarju, kako naj ravna z jadri. Ladja je spet zavozila v pravo smer. Dasi je v Lorenzu vrelo, je vendar občudoval Goljevo jekleno voljo. Ko so krenili v preliv sv. Marka, je dež ponehal. Morje je butalo še vedno, a nevarnosti ni bilo več. Mornarji so bili razgreti, četudi premočeni do kože. Golja je tedaj prepustil krmilo enemu izmed njih in stopil k Lorenzu.

»Zakaj si ubral svojo smer?« je vprašal razburjeno. »Kam si hotel zapeljati ladjo?« 

Dalmatinec ni bil pripravljen na vprašanje in ni vedel, ali naj naravnost odgovori.

»Povedal sem ti, kako vodi krmilo«, je ostro nadaljeval Golja, »ti pa si imel svoje posebne namene! Da nisem pazil, bi morda že vsi končali v valovih. Mislim, da si ravnal dogovorno z uporniki. Odgovarjal boš pred vojnim sodiščem.« 

Dalmatinec je prebledel, a se je hitro osvestil.

»Kar izroči me«, je dejal naglo, »in ovadi, da sem bil z romarji v sumljivih zvezah! Plačali te bodo dobro, ne boj se!« 

Golja je vzkipel kakor gad. Pognal se je proti Lorenzu ter mu zagrozil:

»Plačal boš ti, ki sem te imel za prijatelja, kača!« 

Toda zdaj so se oglasili mornarji, ki niso odobravali Goljevih namer.

»Kaj pa je napravil? Kaj je zagrešil?« so mrmrali od vseh strani.

»Če bi nas bil tudi k vragu zapeljal v taki uri! Ne bi vsaj toliko trpeli! Kdor zagreši v takem vremenu, mu je treba na mestu odpustiti, ne pa ga izročati rabljem! Nič se ni zgodilo in na varnem smo. Čemu tedaj maščevanje?« 

»Dolžnosti ne vrši in sramoti me!« 

»Kaj je to, dolžnost?« vprašuje eden izmed mrmrajočih. »Metati v ječo svoje tovariše mornarje, je li to dolžnost?« 

»O tem ne dovolim govoriti!« se upre Golja.

»Prav!« odgovarja prejšnji, ki je silno razburjen. »Pa govorimo o tem, kako so pustili mornarje stradati! Niso jim dajali jesti, da bi bili dobički najemnikov ladij večji! Morda ne?« 

»Dovolj! In na svoja mesta!« preseče častnik odločno, da se mornarji umikajo. A kakor je neizprosen, čuti, da imajo prav. Mrko čaka, da se možje razidejo na svoja mesta, nato pa stopi na pramec in zre proti pristanišču. Ves je neubran. Kakor je vozil pred meseci uskoške pirate, tako izroča ljudi temnim ječam danes.

Ali so krivi? Pobili so častnike, ki so jim odtrga vali kruh, ki so jih izžemali. Da, krivi so — in vendar niso krivi! Zadeli so ob železni zid, ki se imenuje zakon.

Protislovja so vstajala in se gnetla v Goljeve misli, ko se je oglasil za njim jadreničar:

»Ali naj povežemo jadra?« 

»Povežite jih!« se je zdramil častnik.

Jadreničar pa se je obotavljal. Še nekaj je imel na srcu.

»Bo Lorenzo res izročen?« je vprašal negotovo.

Golja je molčal. Moral bi ga izročiti sodišču. Tudi Dalmatinec je zadel ob isti železni zid zakona in ob vse tisto strašno, kar je za njim.

»Bo izročen?« ponavlja jadreničar trdneje.

Golja molči. Vidi, da je tudi sam došel do železne stene. Preprečil je res, kar je bil nameraval Dalmatinec. A če bi tega ne bil storil, ne bi padla krivda le na Lorenza, ampak tudi nanj. Dolga veriga bi se sklenila, uklenili bi njega in s kruhom in z vodo bi ga krmili, natančno kakor vse te nesrečne ljudi!

Golja čuti: za tisti boljši košček kruha, ki ga uživa, za tisti blesk, ki ga je deležen, bi moral vreči Lorenza v ječo. Naj stori to? Prvič v življenju dvomi o svoji dolžnosti in ne ve, kaj naj bi storil. Jadreničar ne vprašuje več, jadra padajo in ladja zavija k bregu. Mračni mečejo mornarji vrvi na breg in povezujejo ladji, mračen in molčeč jih opazuje poveljnik.

»Ostanejo jetniki na ladjah?« vpraša eden izmed mornarjev.

»Takoj v ječe v doževi palači, s podvojeno stražo!« ukazuje Golja, ne da bi mogel prenašati poglede svojih ljudi. Razjeden je, poln mučnih dvomov in podoben črvivemu deblu, ki živi le pol življenja.

Ko je bilo delo opravljeno, so počakali z ladjami pri bregu, dokler se ni popolnoma polegla nevihta. Morje je polagoma upadalo, nebo pa je ostalo sivo in težko. Mraz je še narastel.

Mornarji, utrujeni in premočeni, so si skušali napraviti v železni peči nekoliko ognja, drugi pa so se stisnili pod palubjem, zavili se v plašče in polegli. Ni bila le nevihta, ki jih je zamračila, dogodek z jetniki, ki so jih predali v temnice pod sijajnimi dvoranami doževe palače, jih je razburil in potrl. Le včasi je kdo izpregovoril. A beseda je bila težka in neprijazna, molče so čakali ukazov. Tudi Lorenzo, ki ga nejevolja nikdar ni mogla potlačiti, je molčal in strmel predse. Zdel je in razmišljal, kaj se godi z Goljo, kako mu odmeva v duši vse, kar je doživel to grenko predpoldne.

4.

»Spet mi odhajaš in se ne vrneš do jutra!« je očitala mati sinu, ko je stopil iz sobe v pražnji vojaški obleki. »S častniško obleko si postal drug človek, da te kmalu ne bom poznala več. Ko si bil na morju in v nevarnostih, se nisi tako ubijal, kakor se sedaj. Misliš, da je prav tako? Da tvoje moč nimajo dna? Že več mesecev si doma, v mestu, pa te skoro ne vidim več, kaj še, da bi se s teboj kdaj porazgovorila, ko nimam žive duše!« 

Golja bi bil najrajši že odšel, a ga je materin pogled prikoval, da ni mogel z mesta. »Pustni čas je in mlad človek ne more vedno tičati doma«, se je skušal opravičevati častnik, ki ga kličejo zdaj sem zdaj tja.

»Noči izgubljaš!« očita mati, sin pa bi si rad pomagal s šalo.

»Iz gnezda sem pričel letati, vi pa jemljete škarje, da bi mi pristrigli peruti! Pa ne vem, če pojde. Z mladiči je vedno isto. Prhutajo, se spreletajo, cepajo na zemljo, v nevarnosti so, a letanja ne opuste, dokler jih zrak sam ne nosi. To vendar ni nič hudega!« Lotil se je večerje, pa mu ni šla v slast. Vedel je dobro, da je mati sama, ko se on zabava v veseli družbi. Kar mu je očitala danes, je že davno sam čutil.

»Saj ne počenjam neumnosti!« se je izgovarjal. »Ne pijem in se znam vladati. Nihče mi ne more nič očitati.« 

Čas ga je priganjal že, da bi odšel, a se ni upal vstati. Opravičeval se je, da gre le radi obljube in ne morda iz želje po zabavi, a mati je videla, kako že komaj čaka, da bi odšel.

»Samo glej, da se spet ne zamudiš, da ne ostaneš do jutra!« ga je rotila. »Tudi veselje škoduje, če ga je preveč!« 

Sin je obljubljal, da se kmalu vrne. S sklepom v srcu, da bo tudi za mater imel kmalu kak večer, je stopil iz hiše, se zavil v plašč in poiskal gondol jerja.

Ko je stopil v gledališče, je bilo še malo ljudi. Prihajali so polagoma in ne enega ni poznal. Vrhu tega so bile ženske večinoma maskirane. Sedel je v ozadju in čakal.

Prišla je godba, prišlo je že mnogo plesalcev, nabralo se je različnih mask, obloženih s svilo, z dragulji in z zlatim nakitjem. A Mocenigovih ni Golja uzrl nikjer. Ali jih ne bo?

Vstal je in se ogledal okrog. Tu in tam je menil, da vidi, kako se za fantastično obleko skriva Neva. A ko je opazoval kretnje, se je kmalu prepričal, da niso njene.

Stopal je počasi navzdol, v sredo gledališča. Vsečez so že plesali, a še so prihajale maske, ena razkošnejša od druge. Vsepovsod je vrvelo, gledališče se je spremenilo v sejmišče. Kamor si se ozrl, povsod si videl novo nošo, zastopnika novega ljudstva.

Golja je opazoval vesele svate in ugibal. Včasi mu je razposajena maska kaj zaklicala z visokim glasom, popihljala mu s pahljačo, včasi se mu je zarezal domino. A znanca menda ni bilo med njimi.

Čas je bežal in Golja ni vedel, kaj naj počne tu. Serpentina je priletela od nekod ter se ga ovila. Ali se ne pričenjajo norčevati z menoj? se je vprašal. Ali se ne norčuje morda z menoj sama Mocenigova hči, ki se noče izdati, da se laže in nemoteno zabava? Spet so se vsuli nanj korijandoli, da jih je imel polno glavo, polne lase. So bili res njemu namenjeni? Vzel je zavojček in vrnil. Toda nasprotnik je bil dobro pripravljen. Z dveh, treh strani hkrati so ga obsuli s korjandoli. Obsipali so ga kakor za stavo. Dokler ni godba začela novega plesa, ni pojenjal metež; pomiril se je šele potem, ko so nekatere izmed nasprotnic same odbežale na plesišče.

»Ali ti nobene ne povabiš?« ga vpraša ena izmed bojevnic z visokim, ponarejenim glasom.

»Kako naj vabim, če me pa nobena ne mara!« odgovarja mladec.

»Ni res!« ugovarjajo dekleta iz gruče. »Rade te imamo, a ti ne inaraš nas!« 

»Z vsemi ne morem plesati«, se brani Just in ugiblje, ali se ne skrivajo tu njegove znanke z večerov pri Mocenigu. »Plesal bom z ono, ki mi prileti na srce!« 

Komaj je izgovoril, že se ena izmed mask vzpne na ograjo, ki je bila med plesiščem in sedeži.

»Evo me!« je dejala in prhutala z rokami, češ, naj jo ulovi. Golja ni nič pomišljal. Velik, kakor je bil, je dvignil svoje roke, dekle pa mu je zdrknilo z ograje v objem, da jo je komaj prestregel.

Z rokami in z nogami se ga je oklenila, da ne bi padla po tleh.

»Letalna vaja!« se smeje Golja. »Saj ni daleč do tal!« 

»Plesati boš moral! Dal si besedo, da boš plesal z ono, ki ti prileti na srce! Ali me poznaš?« 

»Smem privzdigniti krinko? Samo nekoliko?« je prosil Golja.

Z desnico je držal dekle, ki je bila opravljena za Turkinjo, z levo ji je hotel privzdigniti krinko. Neznanka pa se je naglo umaknila ter mu odbrzela iz naročja. Šele zdaj je videl Golja ves njen stas.

»Zaplešiva!« je priganjala. »Obljubil si!« 

»Kaj bi pa dejalo moje dekle, če bi videlo?« se je šalil Golja.

»Tvoje dekle bo hudo, če ne zaplešeš!« 

»Še bolj huda bo, če zaplešem slabo!« se izgovarja mladec.

»Zaplešiva!« ukazuje maska ter ga potegne s seboj v sredo plesalcev. Zaplesala sta. A gneča je naraščala, ples ni bil prijeten.

Dospela sta do malih vrat, ki so vodile na širok hodnik, in Turkinja je povabila Goljo s seboj.

»Ne morem s teboj, ko ne vem, kam me vabiš!« se brani častnik.

»Odkrij se, snemi krinko vsaj za trenutek!« 

»Bi me spoznal po očeh?« je vprašala.

»Spoznal bi te!« 

Spremljevalka je razkrila modre oči ter približala obraz čisto Goljevemu.

»Me poznaš?« je vprašala s pravim glasom.

»Kako bi pozabil te oči, kdor jih je videl kdaj?« 

»Kdo ve, če jih ne boš pozabil?« 

»Trpel bom, ker jih ne bom mogel pozabiti.« 

»Nikdar?« je vprašala Neva strastno, se ustavila in nepremično opazovala Justa.

»Nikdar!« je prisegel častnik. »A zakaj mi tako skrivaš obraz?« 

»Ali ne veš, da me vsi poznajo? Tudi taki, ki še ne vem, da so v Benetkah! Dokler imam krinko, sem prosta, a potem ne več!« 

Šla sta po hodniku. Ob straneh so bile klopice in na njih mlade dvojice s krinkami. Šepet, smeh, vzdihi in vzkliki so pričali, da so to pari, ki žive sami zase in ki se ne menijo za druge.

Šla sta proti koncu hodnika, da bi bila sama, a so se že vsuli plesalci iz dvorane, da jih je povsod mrgolelo. Zasedli so klopi, naslonili se po zidovih, šetali so se, dasi je bilo komaj še kaj prostora kje. Z vseh obrazov je sijala radost, so goreli ognji in v marsikaterih očeh sta plapolala razbrzdanost in strast.

»Poglej, kaka dekletca!« je pokazal Golja Nevi nežnouda telesca maloletnih, ki so jim moški prišepetavali s pohotnimi ustnicami, kakor slinasti favni.

»Poglej, kakšne lepe žene!« je vračala patricijka nagajivo in kazala zrela telesa, ki so bila popolna nalik kipom.

Nikdar ni videl Golja toliko razžarjenih teles, razbičanih v ognju naslade. Vse te gole roke, razgaljene prsi, vse te lahke in pretesne obleke, ki so se prižemale telesom, da bi se čim bolj videle oblike, vse to ga je mamilo in odbijalo khratu. Ali je tu samo dvoje mladih ljudi, se je vprašal, ki bi ju vezala prava ljubezen? Nenadoma se je prišetal črn domino po hodniku ter se pridružil Nevi.

»Dobro se zabavaš!« je dejal patricijki z visokim glasom.

»Ti tudi!« je odvrnila Mocenigova kratko in dvignila glavo.

»Gledam samo, kako se zabavajo drugi!« odgovori domino. Ves jedek je njegov glas.

»Čuden svat!« zavrne Neva, da se čuje vsa njena nevolja.

»Dobro me poznaš!« odbija domino.

»Ne poznam te!« pravi patricijka ostro.

»Jaz pa dobro vem. da so grenki poljubi tvojih strupenih usten!« poudari domino in glas mu je nenavadno težak.

»To je podlost!« vzkipi patricijka. »Podlost, če se kdo skrije za krinko, da laže nesramno govori!« 

»Pod krinko smo vsi enaki v Benetkah!« odgovarja težki glas neizprosno. »Vse se sme, če le ostane skrito in tajno! Tudi tvoje pravilo je to!« 

Tedaj ne more Golja več strpeti. Velik, kakor je, plane proti dominu ter dvigne pesti proti njemu.

»Doli krinko!« krikne razburjeno, da se vse ozre vanj.

»Ne govorim s tabo!« zavrača maska odločno.

»V moji družbi se nihče ne sme žaliti!« grozi Golja. »Doli krinko!« Česar častnik ni pričakoval, to se je zgodilo. Trije, štirje glasovi zagrmi jo v bližini; vidi se, da so možje dogovorjeni.

»Nihče nima pravice zahtevati kaj takega!« se upro. »Maska je nedotakljiva!« 

»Dokler je dostojna!« odbija Golja. »Nesramneža pa bom sam kaznoval!« 

Naprej se vrže, da bi strgal dominu krinko. A neznanec se mu naglo umakne.

»Plačal boš!« pravi s trdim glasom in zagrozi s pestjo. Takoj potem pa se izgubi v gnečo, kakor bi se udri v tla.

Patricijka je razburjena, ogenj ji srši iz oči. Bleda kot zid poišče znanca, o katerem ve, da je v odboru te prireditve, ter zahteva od njega, naj poiščejo črnega domina.

»Da bi ga razkrinkali?« vpraša odbornik. A že odgovarja sam.

»Ne moremo! Kvečjemu, da ga odstranimo! Poskrbel bom, da se bo zgodilo!« 

Prepričan je, da je domino že davno izginil. Zato toliko laže obljubi. Pod krinko so se bile zgodile v Benetkah že vse drugačne stvari in cesto težki zločini. Samo zakrinkanega paznika je poslal odbor za patrici jko, za hčerjo mogočnega Moceniga, a Golja ga je prepodil kakor hitro ga je bil zapazil. Bedel je zdaj kakor jastreb in nič ni ušlo njegovemu bistremu očesu.

»Kdo je bil, ki se je predrznil razžaliti te?« je vprašal patrici jko, ko se je bila pomirila. »Sumiš morda koga?« 

»Nekdo se je vtihotapil v to zbrano družbo, ki se ne bi bil smel!« pojasnjuje Neva.

»Da je to mogoče? Saj vendar vsakega preiščejo!« se čudi častnik.

»Benetke so polne zvijač, ne poznaš jih še!« 

»Res je! A kaj bi bilo vzrok, da napadajo tebe?« poizveduje Golja, ki mu sumnja gloda v srcu.

»Vzrok? Kako naj to vem?« 

»Domnevaš lahko!« sili Just.

Patricijka pomolči. Ko pa spet spregovori, je njen glas ves spremenjen.

»Morda je kdo izmed onih tam spodaj!« pravi počasi, premišljeno.

»Od katerih tam spodaj?« osupne Golja.

»Od tistih, ki nas smrtno sovražijo!« pojasni patricijka s suhim glasom. Častnik strmi in ne more razumeti. Sluti, da Nevine besede niso odkrite, iskrene.

»Kdo vas smrtno sovraži?« vpraša naravnost in čuti, kako je njegov glas vsiljiv.

»Čakaj!« ga naenkrat patricijka ustavi. »Si pogosto z Vendraminom?« 

»Poredko!« 

»Ali nista velika prijatelja?« poizveduje Neva.

»Velika prijatelja?« se čudi častnik.

»Videla sem, da se dobro razumeta!« 

»Da se razumeva? Prijazen je z menoj. Toda kaj ima vse to opraviti s tem dogodkom?« 

»Ali ti nikdar ni zaupal kakšnih skrivnosti?« povprašuje počasi Mocenigova in ne izpusti Goljevih oči.

»Čemu izprašuješ to?« se vznejevolji Just. Čuti, da je Mocenigova zahrbtna in da se skriva za drzno laž.

»Torej ti ni zaupal ničesar?« ponavlja patricijka trdovratno.

»Ničesar!« odseče Golja. »Kaj neki bi mi imel zaupati?« 

»Bodi previden!« svari Mocenigova in njeno svarilo je materinsko. »Zadnje čase hočejo nekateri sejati v Serenissimi nevarno seme. Nevarno, pravim! Ne daj se ščuvati!« 

»Ni mi znano!« zavrača Golja kratko, osupel, da ga patricijka svari.

»To seme že kali«, nadaljuje dekle. »Zadnjič, pri tekmah so vsi opazili to, vsi, gori do doža!« 

Prišla sta do vrat, kjer so plesalci vreli v dvorano. Plesalkam se je silno mudilo. Razposajeno so tirale s seboj svoje spremljevalce, da pač ne bi zamudile plesa. Golja in Neva obstojita in opazujeta vrvenje. Strastno življenje okrog in okrog sicer razprši nekoliko Goljeve misli o razgovoru s patricijko, vendar mu ne more prav pregnati trpkosti iz srca. Molči, ponosna Mocenigova hči pa se ozira okrog, kakor bi iskala koga.

»Bi šla plesat?« vpraša patricijka, ko se ji zdi, da že predolgo stojita tu sredi drenja.

»Gneča je!« pravi častnik, ki mu ni do plesa.

Prav tedaj pride mimo mladi častnik Cerini, pokloni se Nevi in jo povabi na plesišče. Ni se obotavljala, in dvojica je naglo izginila v vrveči množici.

Dolgo je trajal ples, in Golja ni vedel, kaj naj počne. Iskal je Nevo in častnika med plesalci, našel ju je in potem spet izgubil iz oči. Šel je na hodnike, taval okrog, vrnil se spet na plesišče, a godba še ni prenehala. Toda tudi potem, ko se je ples ustavil, ni mogel najti dekleta in je bil sredi vseh teh neštetih ljudi sam, silno sam.

Morda sta se zatekla v jedilnico, je pomislil. Toda v zgornje prostore ni šel gledat. Ponos mu je branil. Rajši je čakal, da se vrneta in ga poiščeta sama.

Hrup je nastal nekje, prepir se je razpalil, pa se je kmalu polegel. Golja je videl, da je beneška kri vroča, in dogodek, ki se je bil primeril Nevi, se mu že ni več zdel tako pomenljiv kot v začetku. Težilo ga je le, da je ostal sam. Zdaj šele je videl, kako je z vsem srcem prirasel k temu lepemu, ponosnemu dekletu.

Ko mu je bilo najtežje, je patricijka prihitela k njemu. Prijateljico je imela s seboj in vsa razigrana je bila. Golja se je čudil, dekleti pa sta čebljali, kako si hočeta privoščiti nocoj še posebno zabavo.

»Ali pojdeš z nama?« sta ga vprašali.

»Torej izlet?« se šali Golja, zadovoljen in vedrejši, ker sta ga dekleti poiskali.

»To je podobno vprašanju!« pravi Nevina prijateljica, o kateri mladec sumi, da je Anita.

»Saj nisi radoveden, kajne, da nisi?« se zabava patricijka.

»Kdo pravi, da nisem?« se brani častnik. »Pravico imam, da zvem, kam in kako!« 

»Dober kavalir po tem nikdar ne vpraša«, odgovarja Neva.

»Dober kavalir gre čez drn in strn, tudi če nič ne ve, kam!« 

»Slab pa izprašuje!« pristavi prijateljica in se hihita, kakor da velja njen smeh Golji samemu.

»Dober pa ne molči!« zavrača Just, ki že ve, da je to Anita.

»Ali mu povemo, kam gre?« vprašuje spet Neva.

»Otrokom se pravi, vitezom pa nikdar!« zavrača Anita. »Naj se pokori za svojo dolgočasnost in neodločnost!« 

Pomenljivo pogleduje Goljo in motri prijateljico. Patricijka pa se zgane in pravi:

»Pojdimo! Noč je kratka nocoj!« 

Plašče poiščejo in stopijo iz gledališča na ulico. Čez slabo razsvetljeni mostič gredo, nato preko majhnega, skritega trga, ki se zdi Golji znan. Še en ovinek, potem pa vstopijo v palačo, ki sicer ni obširna, a je toliko dragocenejša. Vsa je iz rezanega kamena, obložena z belorumenkastim marmorjem iz Verone, ki je slovel kot redek in nenavaden.

»So naši še pokonci?« vpraša Anita vratarja, ki je prišel odpret. Zvedeli so, da vsi že spijo. Bilo jim je še ljubše. Šli so v prvo nadstropje, kjer je Anita pripravila sladčic in ciprskega vina.

»Najbrže še ne veste, da je naperjena zarota zoper vas!« je plemkinja dražila Goljo ter se neprestano smejala. Tudi Neva se je nalezla njenega smeha.

»Kdor je obveščen, je že napol rešen!« odgovarja Golja.

»Takoj boste videli!« pojasnjuje Anita ter prinese dolgo haljo, kakršno so nosili pesniki in učenjaki. Obenem prinese krinko, liro in knjigo.

»Kar napravite se!« mu ukazuje. »Takoj se vrnemo v gledališče. Zdaj bo šele prava zabava! Nihče vas ne bo spoznal, niti najboljši znanci ne!« 

Golja je bil zadovoljen. Ogrnil je haljo ter si ovil glavo z lovorjevim vencem. Neva pa mu je recitirala ljudsko pesem o breznadni ljubezni, kar je on ponavljal za njo z velikim ognjem. »Kakšen pesnik pa si?« se mu je smejala patricijka. »Mislila sem, da boš ti meni pel, pa moram jaz tebi!« 

A časa ni bilo mnogo. Dekleti sta se šli preobleč in Golja je ostal sam. Vzel je liro in rahlo poskušal strune. Tiho je zapel dalmatinsko pesem, ono, ki jo je pela Neva, ko sta se videla prvič.

»Poj, poj o ljubezni!« se je oglasila patricijka. Pesem jo je bila privabila iz sobe, kjer se je preoblačila. Kot kmetica se je napravila. Kratko rdeče krilo je imela na sebi in tesen črn oprsnik. Vezala si je belo ruto, pod katero je skušala skriti svoje lepe plave lase.

»Še ni Anite?« je vprašala Goljo.

»Ni je še!« je odgovoril in šel k Nevi.

»Kako mi pristoja ta obleka?« 

Slutila je, da ga privlači, zato ga je vprašala. Oči so ga izdajale.

»Krasna si!« je dejal častnik. »Krasna si, v tej in v vsaki obleki! V ogenj bi šel zate!« 

»Ne govori tako, ko je laž!« ga je zavrnila ter mu pokrila usta s svojo roko. Ubranil se je je, jo prijel za desnico, ujel še levico, se zavzel nad njiju toplo volnostjo ter ponavljal razvnet:

»Resnica je, v ogenj bi šel!« 

»Lažeš!« je zavračala patricijka, približala se mu, ponujala ustni, a se spet umikala. Golja jo je lovil, ji tiščal roke, da se mu ne bi iztrgala, ter jo je skušal poljubiti. Neva pa je zaplesala okrog ter ga vrtela s seboj, da ni vedel, kaj naj počne.

»Pozabljaš, da sva v tuji hiši!« ga je opomnila naposled ter se mu izvila. »Pa napravljena tudi še nisem!«

Odhitela je v sobo, Just pa je šel za njo. Polno sladkega vonja je bilo tu, da je omamljalo kakor vino. Patricijka je stopila k zrcalu ter si začela spet urejati obleko.

»Ti si kriv, če sem že spet vsa narobe!« je nagajivo očitala Golji. Popravljala si je lase in dvignila pri tem svoje bele lehti, da je še iz zrcala sijala njih zapeljivost ter razvnemala mladega človeka.

»Pomagam ti!« je dejal vznemirjeno ter stopil k patricijki. Od zadaj jo je skušal prijeti za roke, ona pa mu je vrgla čez ramo nekoliko dišave, da ga je poškropila po obrazu in po prsih.

Ni se umaknil, preveč je valovila kri v njem. Spet je skušal ujeti dekle za roke, a spet se mu je izvila. Dobro je vedela, da ga s tem razvnema. Poigravala se je ž njim, a pri tem se je užigala tudi sama. Naposled je zagorela s plamenom ter se mu onemogla spustila na prsi.

Zavedela sta se šele tedaj, ko se je začulo trkanje. Prišla je Anita, popolnoma opravljena, bil je čas, da se vrnejo v gledališče.

Tu je ples dosegel svoj višek. Povsod je bila gneča, na plesišču in na hodnikih. Šum in hrup sta preglašala godbo, v zraku so vrvele serpentine, tla so pokrili kori jandoli. Strast plesalcev je podžgalo tudi vino, zato si videl skupine, ki so se z vikom in krikom preganjale iz enega v drugi del gledališča. Na plesu je bil sicer cvet Benetk, a to ni nikogar oviralo, da se ne bi izvihral, ko so se strasti razbičale. Le tu in tam je samevala maska, ki se je bila po naročilu prikradla med rajajoče.

Golja, Neva in Anita so se pomešali med veseljake, razposajenost se je lotila tudi njih. Anita je bila napravljena kot potujoči sholast in ni dala miru mladim plesalkam. Golja pa je moral z liro spremljati njene slavospeve dekletom. Smeh in šale so šle za veselo družbo in marsikdo si je na vse načine prizadeval, da bi iztaknil, kdo se skriva v razposajeni skupini. Že spet je bil artiljerijski častnik Cerini poleg Neve — Golja je opazil — že spet sta se izgubljala v množici med plesalci. Gledališče pa je šumelo in bučalo, kakor da je vihar zablodil vanj in ne more več najti izhoda.

Šele, ko so zapele rialtine in naznanjale tretjo uro, je ples pričel ponehavati. Množica se je pričela redčiti, manjše in večje družbe so zapuščale gledališče ter izginjale v temnih ulicah in prelivih. Goljeva družba je narasla. Njegovi liri se je pridružilo še nekaj glasbil, vesela druščina je privabila še novih spremljevalcev. Nikomur niso bili nadležni, in Golja sam, ki se mu je bil večer pričel neprijazno, se je zdaj popolnoma predal veseljaštvu. Brenkal je in popeval, kakor da je to njegov dnevni posel. Ukal je, da se je odbijalo od nočnega zidovja, družba pa je vikala in poplesavala po ulici pred gledališčem.

Kdo ve, kako so naposled na tesnem trgu napravili krog in pričeli udarjati s tamburicami in bobenčki hrupen ples. Neva je stopila v sredo, oddala Golji svoj plašč in pričela plesati po udarcih. Mraz je bil, sever je rezal, a patricijska hči se ni menila zanj. Golih rok in ramen se je vrtila v krogu, gledalci pa so strmeli nad lepoto njenega telesa in njenih kretenj. Godci so tolkli vedno strastneje po svojih glasbilih, veseljaki pa so ploskajoč poudarjali ritem. Povriskavali so pri tem, plesalka pa se je vrtela hitreje in hitreje, vedno strastnejša, vedno ognjevitejša. Naposled se je opotekla — zdelo se je, da pada. A ni padla. Zleknila se je nazaj in obstala, oprta z eno roko na tlak. Drugo pa je dvignila, kakor da vabi nekoga.

Navdušeni so ploskali gledalci ter so vzklikali pohvalo. Patricijka je vstala, Golja pa ji je podal plašč ter ga ji pomagal obleči.

»Ali poiščemo gondolo?« je vprašal.

»Ni treba. Prenočim pri prijateljici. Ali naju spremiš?« je odgovorila Neva.

»Če vaju spremim?« se je začudil Golja. »Kako moreš to vprašati?« 

»Pozno je že, a ti moraš biti menda že zjutraj na svojem mestu, ne li?« 

»Nič zato!« je odgovoril in prijel Nevo in Anito pod pazduho.

»Stisnimo se, gotovo vaju zebe!« 

»Kako bi naju zeblo ob ognju!« se smeje Anita. »Ob ognju, ki še ni gorel!« 

»Užiga se!« zavrača Golja.

»Bojim se, da ne bo palil!« nagaja Anita. »Pihati je treba vanj, pa še se ne razvname! Ogenj, ki se samo — kadi!« 

»Anita, Anita!« zagrozi častnik, objame jo naglo čez pas in stisne k sebi z vso močjo, da dekle vzklikne. »Ogenj, ki se samo kadi!« ponavlja in jo oponaša. »Ogenj, ki še davno ne gori!« 

»Mraz je!« pravi Neva in iz njenega glasu je čuti, da ji Goljeva domačnost z Anito ni všeč.

»Mraz je, občutno reže v obraz. Čuj, Anita! Zdi se mi le bolje, da grem domov. Nikakor te ne bom nadlegovala nocoj!« 

»Daleč imaš! In o nadlegi ni niti govora!« 

Neva molči. Šele ko stopijo v palačo, se premisli. Golja odloži svojo plesno opravo, obleče plašč in pripaše meč. Noče zamujati deklet, poslavlja se. A prijateljicama ni mari pozne ure. Spremljata ga in obstojita ž njim pri vratih.

»Anita!« pravi patricijka, ko že daje Golji roko. »Ne bi mogel Just prenočiti pri vas, da ne bi blodil po temnem mestu ob tej uri?« 

»Lahko!« pravi plemkinja.

Prvi trenutek je Golji po godu.

»Dobro!« pravi zadovoljen. »Prav hvaležen vam bom!« A se že kesa. Pogleda Anito, njen obraz je porogljiv. Tak si torej? čita v njem. Kako si tajil oni večer, ko si me bil spremljal domov! Zdaj vidim, da si lagal! Vroča, pohotna kri ti kipi v žilah, prav kakor vsem!

Golja stoji med vrati in ne ve, kako bi odšel.

»Tu ostani, zunaj je mraz!« vabi patricijka. »Mraz je in nevarno po mestu!« 

»Da, pri nas je toplo in prijetno!« pomaga Anita. Nedolžno božajo njene besede, a v njenih očeh poblesteva strupeno zmagoslavje.

»Tu ostani!« ponavlja Neva mehko, da se iz glasu pne skrito poželenje. »Saj se že dani!« 

Golja gleda patricijko, ki prosi, gleda Anito, ki preži.

»Da bi ostal v tuji hiši čez noč?« vprašuje neodločno. Omahuje, čuti, kako so trenutki vedno bolj napeti.

»To je vendar nekaj navadnega, to je vendar običaj med plemstvom!« prigovarja Neva. Zdi se, kakor bi se bala, da zmaga njegov dvom.

»Da, nekaj čisto vsakdanjega!« pristavlja Anita malomarno, dasi raste škodoželjni triumf na njenem licu. Golja ga vidi in ponos se upre v njem.

»Domov grem!« pravi odločno. »Tu ne morem ostati!« 

Mocenigova pobledi. Kakor da jo je udaril po obrazu, je ta trenutek častniku. Anita pa zgane z rameni.

»Kakor vam drago!« pravi mirnodušno. »Vsakdo je sam svoj gospodar!« 

Golja odide, dasi je ves razglašen. Neumljiva bolečina ga skeli v srcu. Ničesar ne razloči v temi, sam ne ve, kam gre.

Tedaj zabrlizga od nekod kratko, rezko. Kakor da se je zdramil iz težkega sna, ožive Golji vsi čuti. Buden je in bister kakor žival, ki ji strežejo po življenju. Toda preden izdere meč, začuti močan udarec v hrbet.

Ali sem zaboden? ga spreleti misel. A ne išče odgovora. Nagonsko se skloni do zemlje, bliskoma, da je praznota pred napadalcem. Na kosti je obstalo bodalo! mu nekaj pojasni. Srečno si ušel!

Bežeče korake začuje in ne pomišlja. Kvišku plane in se vrže za napadalcem. Oči se mu že razgledujejo v temi, temno senco razloči ne daleč pred seboj.

»Stoj!« vpije razjarjeno. »Stoj, sicer te posekam!« 

Z velikimi koraki je vedno bliže napadalcu.

»Stoj!« zakliče zopet. »Sicer bom rabil meč! Kdo si?« 

Neznanec čuti, da ne more uiti. Obstoji, zakaj Golja je že za njim. Nizko človeče trepeta pred častnikom, ki ga zgrabi za obe roki.

»Ti si se me upal napasti?« krikne Golja in ga strese kakor snop slame. »Kje je bodalo? Govori, lopov!« 

»Nisem vas jaz!« se izgovarja pritlikavec. »Oni, ki vas je, je zbežal!« 

»Lažeš!« vpije Golja, ki se mu zdi, da nima človeče nikakega orožja. »Ti si bil!« 

»Bili so drugi!« trepeta pritlikavec.

»Ti si bil ž njimi! Kdo si? Kdo te je poslal semkaj?« 

»Pomota!« se opravičuje človeče. »Pomota! Nismo mislili napasti vas!« 

A Golja mu ne da govoriti.

»Kdo te je poslal, vprašam!« pritiska in sum mu vstaja. Ali ni vse to v zvezi z ono grožnjo v gledališču?

»Čuj! Govori odkrito!« prigovarja Golja in treznost se mu vrača.

»Povej odkrito in izpustil te bom! Reci, ali te ni poslal Loredan?« 

»Kdo?« vprašuje nevedno neznanec. »O kom govorite?« 

»Loredan!« ponavlja Golja, ki se mu misel za mislijo gnete v možganih. »Po pravici povej, pa te izpustim!« 

»Da!« izpregovori kratko neznani človek, častniku pa se zdi, kakor da ga je nekaj udarilo po temenu. Preden se zave, se mu neznanec iztrga z naglim sunkom in zbeži v noč.

Golja je praznih rok in ne ve, kaj naj počne. Zmeden je ves. Vse, kar se je zgodilo, drami v njem metež misli. Je vse to o Loredanu resnica? Ali je le prevara, da se je napadalec rešil? So sploh mislili napasti njega?

Tako naglo je prišlo vse, da se Golja nikamor ne more odločiti. Naj je bil kakorkoli pripravljen napad, se mu prvi trenutek ne zdi varno iti po temnih ulicah domov brez spremljevalca. Toda, ali naj gre klicat prijateljici? Odklonil je že Nevino vabilo in zdaj naj se vrne? Kaj si bosta mislili? Ali bi verjeli sploh, kar se je bilo zgodilo v tako kratkih trenutkih?

Golja vidi, da je le eno! Domov mora, pa naj ga tudi čakajo v zasedi. Toliko poguma ima še vedno, da ne bo bežal pred najetimi zločinci. Naj ga le napadejo! Spoprijel se bo ž njimi, saj se je vajen zanašati le na svojo moč in na svoj meč!

Golja odhaja po ozki ulici, previden in pozoren, kakor da je na straži. Njegove oči so se privadile temi, njegovi živci so popolnoma mirni. Nič ga ne bi moglo več iznenaditi.

Takrat je Mocenigova hči odprla vrata palače. Slišala je bila krik na trgu in zaslutila je, da se je moralo nekaj zgoditi. Prihitela je k vratom, prisluhnila in jih potem odprla.

»Golja!« je klicala v temo. »Golja, ali si ti?« 

Čakala je, da se bo kdo odzval. Toda častnik je bil že daleč in je ni več čul. »Golja!« je poklicala patricijka glasneje. »Golja!« 

»Jaz sem«, se je oglasil mladosten glas. »Benečan namesto barbara!« 

Patircijko je iznenadilo. To ni Golja! jo je spreletelo in mislila je že zapreti vrata. A spoznala je glas in se je zavzela.

»Vi, Cerini?« je vprašala v temo.

»Da!« pravi mladi častnik in pohiti po stopnicah k njej. »Prihajam, ker je barbar zavrnil vaše vabilo!« 

»Vi ste torej prisluškovali?« osupne Neva.

»Vse sem čul! Ves čas sem šel za vami!« 

»Sramota!« vzkipi Mocenigova.

»Storil sem to iz ljubezni!« se opravičuje Cerini. »Iz ljubezni do vas, najslajša!« 

Neva molči, njena jeza naglo uplahne. »In kaj je bilo tu na trgu?« vpraša radovedna.

»Ne vem. Vse se je zgodilo tako naglo, da sam nisem na jasnem. Nekaj sodrge se je bilo vzelo od nekje. Ne vem pa, ali se je sama razbežala, ali jo je Golja pognal v beg. Stvari, ki se v Benetkah dogajajo vsak večer!« 

»Torej ne veste nič natančnega?« vpraša patricijka.

»Samo to vem, da te ljubim, kraljica moja!« pravi častnik razvneto.

»Ni to morda dovolj?« 

»Kaj meni to mar?« se smeje Mocenigova. »Benetke imajo laskačev več kot preveč!« 

»Vso noč bom nesrečnež blodil po mestu, če me zavrneš tako! Ali ne veš, kaj si mi šepetala na plesu? Se ne spominjaš več?« 

»Ne spominjam se!« 

»Da me čakajo tvoji poljubi, naj pridem ponje kadarkoli! Glej, zdaj sem tu!«

Še preden se more patricijka umakniti, jo mladi človek objame in vklene v svoje krepke roke.

»Moji so, če me čakajo!« se užiga Cerini. »Nihče mi jih ne bo vzel.« 

Patricijka se mu brani, a naglo jo vso razpali njegov ogenj. Vsa razžarjena objame mladega častnika ter se prižema k njemu.

»Drzen si!« šepeta in ga poljublja. »Redki so tako drzni v tvojih letih! Ali se nič ne bojiš Mocenigove?« 

»Koga bi se bal, kdor te ljubi!« plamti Častnik, ki le napol razume, kaj govori Neva. Patricijka pa skuša z levico, ki jo je osvobodila, zapreti vrata palače.

»Kako vroče so tvoje ustne!« govori drhteča ter mu vsa omamljena poveneva na prsih, da jo mladenič komaj vzdrži z rokami.

»Moji so poljubi,« ponavlja v ognju, »ponje sem prišel!« 

5.

Mocenigo je sedel v svoji delovni sobi in računal. Obširna polja pod Padovo so bila njegova, misliti je moral, kako jih bolje izrabi. Negotovost trgovine z Levantom ga je silila, da je založil znaten del svojega denarja v zemljo. Nesel mu bo nižje obresti, res, toda brez skrbi bo lahko radi njega. Če pride do vojne, to je videl natančno, bo draginja še narastla. Kdor bo imel žita in sočivja za trg, bo lahko sam narekoval cene. Tedaj bi se mogle zaslužiti bajne vsote. Če vojne ne bo, tudi trgovina ne bo nesla toliko, kolikor je nosila v onih srečnih časih, ko še ni bil odprl poti v svet veliki Genovčan.

Mocenigo je mislil ter si pisal številke. Tehtal je cene žita, in kolikor bolj jih je sukal, tem mikavnejše so postajale. Ni bilo prvič, da se je ukvarjal ž njimi. Skrbelo ga je le eno: ali ga ne bo kdo prehitel? Preletel je imenik najizkušenejših glav v Benetkah, pa je videl, da večina njih niti svojih trgovskih zvez z oddaljenimi kraji ni preuredila pravočasno. Če so že imeli dovolj sredstev, pa ni bilo dovolj drznosti, da bi se lotili povsem novih stvari. Ali naj se jih boji?

Da, neka nevarnost mu je grozila. Ta, da izgubi vsak pregled preko državnega gospodarstva. Kako naj vodi svoje posle, če pride do tega? Močan je s svojimi prijatelji še vedno in nič se ne zgodi brez njegove vednosti v Benetkah, a sile so na delu, ki ga hočejo izriniti iz vrste. O tem pričajo oddaje vojnih dobav, ki gredo mimo njega, mimo njega in mimo njegovih. Mocenigo je razmišljal, ko vstopi Vendramin. Patricij ga je sam povabil, da bi se ž njim nekoliko porazgovoril in zvedel morda stvari, ki bi mu utegnile koristiti. Sprejel ga je najvljudneje ter se je opravičeval radi nadlege. Nič mu ni prikrival svojih odnošajev v zadnjih borbah. Povedal mu je celo marsikaj, kar ni bilo znano mlademu plemiču dotlej. Naposled mu je naravnost naštel osebe med vojaštvom, ki odkrito delajo, da bi se čim prej pričela vojna.

»Ne vprašam vas kot vojaka«, nadaljuje Mocenigo, »marveč kot razboritega človeka, ki ima o stvareh svoje samostojno mnenje: kako je z delovanjem vojne stranke?« 

Plemič je videl, da je vprašanje cesto splošno in je brez ovinkov povedal, da se gibanje za vojno bolj in bolj širi, ker živi Serenissima od Levanta.

»Torej je vojna potrebna?« vpade Mocenigo.

»Nisem dejal tega!« odgovarja plemič. »Zgodovina ima tudi zmote. Ena vojna pa itak ni veliko in navadno tudi ne odloči. Ogromnega bogastva, fevdov v Egejskem morju in v Mali Aziji ne bomo dali prostovoljno iz rok. Bili se bomo zanje proti polmesecu in proti konjskim repom. Ni jih namreč še dovolj, kar so jih navozili naši predniki v zadnjih treh stoletjih v doževo palačo.« 

Plemič je dobre volje in se šali.

»Serenissimi more vstati nova doba le z zapada!« ugovarja patricij.

»Nič ne de!« zavrača Vendramin. »Prej se bomo bili na vzhodu! Človek je majhen in kratkoviden. Zato poskuša. Ali je prav ali napak, vidi nazadnje. Pozneje bomo že lahko povedali, ali je bila vojna zmota ali pomota, če hočete! Pomoto itak napravi vedno en sam: tisti, ki izgubi vojno!« 

Plemič se smeje in Mocenigo tudi. »Ali se vam ne zdi«, nadaljuje patricij, ki je imel vprašanja že pripravljena, »da napravimo pomoto, če vojno tudi dobimo?« 

Plemič ni utegnil odgovoriti, zakaj vstopili sta Mocenigova žena in hči. Vstal je ter jima šel naproti. Patricijka ga je takoj pričela karati, zakaj ga ni že toliko časa k njim. Neva pa je hotela vedeti, zakaj ni prišel na ples v gledališče. Golja je bil ostal tedaj skoro do jutra.

»Vem!« pravi Vendramin. »Zelo ste se zabavali.« 

»Gotovo vam je pravil Golja sam?« poizveduje nedolžno Mocenigova hči.

»Sam mi je pravil«, odgovarja plemič naravnost in ji gleda v oči. Nekoliko je pobledela, a se je hitro premagala.

»Morda pojdete z nami na Murano?« je vprašala ravnodušno. »Napravili bi o priliki lov na močvirnice na lagunah!« 

Plemič je vabilo odklonil. Čutil je, da Nevine besede niso odkritosrčne in na jeziku mu je plesalo vprašanje, zakaj je Goljo svarila pred njim.

»Postreči vam vendar moramo nekoliko«, se je izognila patricijeva hči vprašanju in je odhitela iz sobe. Gospa pa je sedla v naslonjač in pričela izpraševati, kako je z vojno.

»Ali so že znamenja, da se prične? Živimo čisto zase zadnje čase in ničesar ne zvemo!« je govorila počasi, kakor da so to čisto brezpomembne stvari.

A plemič je bedel in se ni izdajal. Videl je marsikaj v uradih, pa to je bilo pri njem zapečateno s sedmimi pečati. Tudi navidez nedolžno poizvedovanje done Mocenigove ni razvezalo niti ene onih skrivnosti, ki jih je čuval zase. Rajši se je šalil, kako naglo da so se pokazali jastrebi na obzorju, v skrbeh, da ne bi bili zadnji pri vojaških nabavah. O tem se ni govorilo le za ozidjem poveljstvenih palač, ampak tudi že po vsem mestu. Niso bile torej nikake tajnosti več.

Mocenigo sam je sicer pričel pripovedovati o primerih, ko so se izdajale velike tajnosti Ijudovlade, posebno po poslaništvih, ter je omenil, da so si nekateri pridobili na ta način velika bogastva. A videl je, da je plemič kratkih besedi. Zato je rajši zasukal pogovor na posledice vojne, če bi res prišlo do nje. Marsikaj bi se moglo zgoditi, česar si danes niti predstavljati ni mogoče!

Plemič je postal pozoren, a besedo je hkrati prevzela patricijka.

»Res je«, je poudarila, »posebno malo plemstvo je vedno bolj nezadovoljno in izhaja vedno težje. Pa saj to veste sami!« 

»Malo plemstvo ne pomenja nič več in tudi nikdar ne bo pomen jalo!« pove Vendramin naravnost. »Včasi se ni hotelo lotiti nikakega dela, češ, da je neprimerno in nedostojno zanj, zdaj se pogreza v sramoto z dvomljivimi posli. Peča se z zvodništvom, trguje z dekleti, izdaja seje v javnih službah, poneverja, skratka, pogreza se v blato in propada!« 

»To je ostra obsodba! Nisem še čul slične!« pravi patricij. »A skupno s popolani, s preprostim ljudstvom, bi utegnilo dobiti vse drugačno moč!« 

»Da, če bi se zganilo in dvignilo gospodarsko!« pritrdi plemič.

»Če bi postalo podjetnejše, borbenejše! A to se ne zgodi čez noč!« 

»Takoj bi lahko prišlo do pomena«, preseče patricij; »sposobne može ima v svojih vrstah! Po teh bi se lahko povzpelo do vpliva in moči!« 

Vendramin čuti, kam meri Mocenigo. Ve, da ga smatra za bojevnika malega plemstva in da računa z njegovo častiželjnostjo.

»Recite mi«, pravi patriciju zvito, »kako si predstavljate prav za prav ojačenje plemstva?« 

»Tako, da se pridruži eni ali drugi stranki, da se odloči za vojno ali proti njej!« odgovarja naglo Mocenigo.

»Saj se pridružuje«, meni Vendramin; »onemu se pridružuje, ki mu zna več obljubiti.« 

»Zganiti bi se moralo, z ljudstvom seveda, da dobi delež na vladi!« razlaga patricij.

»To bi bile resne stvari!« pravi plemič. »Za časa Boemonda Tiepola se je bilo zganilo!« dostavlja sarkastično. »Kako se je takrat končalo, vam je znano.« 

Mocenigova hči je prinesla v sobo peciva in vina, stopila k materi ter se oprla na nje naslonjač.

»Za časa Tiepola je bila stvar drugačna«, ugovarja patricij odločno. »Tedaj je hotelo malo plemstvo samo voditi ljudovlado! A to je blazna misel, zapomnite si: blazna! Velikih hiš in starega plemstva ni mogoče odstraniti z vlade. Če bi se zgodilo to, bi propalo vse, tudi ljudstvo! Gorje Serenissimi, če bi ne bilo teh moči na vladi! Sodelovati pa, sodelovati bi moralo malo plemstvo v ljudovladi v svojo korist in v korist vseh! Nikdar ni bil čas za to tako primeren, kakor je sedaj. Seve, sodelovanje bi si moralo pridobiti pri eni ali drugi stranki!« 

»Govorite z menoj kot z odposlancem tega plemstva!« se smeje Vendramin.

»Zakaj ne bi govoril tako«, pravi dona Mocenigova, »saj ni med njim uglednejšega moža nego ste vi!« 

»Preveč časti! Nisem je vreden, gospa!« se brani plemič in se šaljivo prikloni.

»Imajo še druge može«, pravi patricij, ki ne mara, da bi plemič pričel s šalami, »a vaša beseda tehta med njimi največ!« 

»Prosim!« seže plemič Mocenigu v besedo. »Jaz sem v službi ljudovlade in bom storil to, kar bo ljudovlada zahtevala od mene.

To je tako enostavno, da bolj ne more biti. Za vojno ali proti vojni — to ni moje vprašanje!« 

»Ni res! Kot mož morate slediti svojemu prepričanju! Zakaj bi ne bili javno proti vojni, če pravite, da je zmota? Zakaj bi ne bili proti zmoti?

»Ali ste vi proti vojni?« vpraša nenadno plemič.

»Kakšno je to vaše vprašanje?« se čudi patricij. »Ali ne govorite resno?« »Ali je vojna, ali je ni, to je danes za vas enako, mislim!« pravi Vendramin. »Kako to?« hoče vedeti patricij.

»Zemljišča ste kupili! Iz trgovine ste vzeli denar!« 

»Kaj pa javni blagor?« se zavzema Mocenigo. »Ni vojna lahko strašna nesreča za ljudovlado? Ali nismo dolžni misliti predvsem na to?« 

Dasi patricij zavrača plemiča, vendar se čudi njegovemu bistremu pogledu. Stvari so res dozorele tako daleč, da mu ni bilo več za to, ali pride do vojne ali ne, ampak za vse drugo. Mogočni možje v vojni stranki so hoteli potisniti njega in njegove somišljenike od državnega krmila in le v tem je bilo sedaj bistvo borbe. »Vidite!« pravi plemiču. »Združiti moramo vse zdrave sile, ki hočejo red in blagostanje, da ne pride povodenj čez nas! Zato sem želel danes govoriti z vami. Kriza, ki jo preživljamo, se bo naposled razvozlala. Tako ali tako, toda razvozlala se bo! Kaj pa, če se razvozla v naš prilog? Tedaj bomo vedeli, kdo je šel z nami, kdo nas je podpiral!« 

»Oho!« vzklikne plemič ter se ponosno vzravna. »Je to grožnja? Ali ne veste, da je smešno, če mi grozite?« 

»Nikakor ne grozim! Poznam vas. Mladi ste, zmožni, hrabri in pot vam je odprta daleč. A od vas je odvisno, od vaše uvidnosti, če jo boste napravili hitreje ali počasneje. Priti kdaj v starosti na važna mesta v judovladi itak nima več pomena!«

Vendramin čuti, da govori Mocenigo kot njegov gospodar, in ponos v njem se upira.

»Ali z bičem, ali z ovsom!« pravi trdno. »Kako in kje bom končal, to je danes vseeno! Naj gre, kamor hoče! Svobodnejši sem nego marsikdo, ki lahko odloča o mojem službenem mestu!« 

Plemič je govoril jasno in Mocenigo je pobledel. Uvidel je, da ne doseže od Vendramina ničesar. Dobro bi ga bil plačal, če bi mu hotel donašati iz poveljstva vesti o pripravah za vojno, in še bolj bi mu bil hvaležen, če bi vplival na malo plemstvo ter ga pomagal vpreči v voz stranke, ki je bila proti vojni.

»Ponosni ste, to sem vedel že kdaj!« pravi patricij ledeno, zakaj Vendraminove besede so ga razžalile. »Ponos je last mladosti. Toda ne zabite, da se gode stvari, ki so nevarne!« 

Mocenigo je dvignil prst in gledal plemiča, kakor da ga hoče pritisniti na kolena.

»Ne zabite«, nadaljuje patricij, »kako so se končale zadnje veslaške tekme!« 

»To meni ni mari, če je mari vam!« vzkipi Vendramin. Toda Mocenigo ostane mrzel kakor kamen in ne čuje plemičevega ugovora.

»In ne zabite«, nadaljuje z istim ledenim glasom, »da so te dni pripeljali mornarje radi upora in poboja v temnice!« 

Plemič plane kvišku, poln ognja in jeze.

»Ali se zavedate, kaj govorite?« kipi iz njega.

»Tega ne zabite!« ponavlja patricij mrzlo. »Drugega vam nimam povedati!« 

»Tudi vi ne zabite, kaj ste danes govorili!« sikne plemič in odhiti iz dvorane brez pozdrava. Razburjen stopi v gondolo, ozre se okrog, ali mu kdo ne sledi na skrivaj, privije ovratnik in ukaže voziti po takih ulicali, ki so le poredkoma zašli vanje ljudje iz gosposkih predelov Benetk. Kakor s plamenom gori in divje misli, kaj bi storil. Zaveda pa se bolj in bolj, da je onemogel in brez moči in da mora prenesti patricijeve udarce, ne da bi jih danes vrnil. Le maščevanje prisega, prepričan, da napoči njegova ura.

6.

Zadnji dnevi svečana so bili čudovito lepi. Mrzli vetrovi s karnijskih gora so prenehali, kakor bi bil čarovnik segel s svojo roko v ono stran, nad lagunami je zasvetilo mlado solnce, polno zdravja in prelesti. Palače so odprle na stežaj vse duri in okna, da že zave je vanje to zdravje, da se po mračnih mesecih mraza in vlage spet zasveti luč v dvoranah in na dvoriščih pod zasenčenimi oboki. Novo življenje je dahnilo skozi mesto, prelivi so se zbudili. Benečani so vreli na ulice, na trge, povsod je prekipevala radost, da je mogoče spet pod široko nebo, pod njegovo sijajno modrino.

Ko se je Golja najmanj nadejal, je prejel sporočilo, s katerim mu je Neva naznanjala, da je bolna in da biva na Muranu. Očitala mu je, da se ves čas od onega večera v gledališču ni oglasil pri njih, dasi ga je tolikokrat pričakovala. Če bi jo hotel obiskati, naj popraša po Mocenigovi vili. Zdravnik ji je ukazal iz mesta, vsaj za nekaj tednov. Če bo tako toplo, ostane na otoku, sicer bo morala na jug, morda v Dubrovnik.

Bolna? Golja se je prestrašil. Nekaj tednov je ni videl, a večkrat je bil med tem nameril korak tja, kjer je upal, da jo sreča. Da bi šel k nji na dom, ni bilo mogoče. Ono hladno slovo mu je branilo, ponos mu ni dal. Preživo je začutil, da je vsa njena prijaznost le milost. Prepad, ki ga je videl med njo in seboj, se je poglabljal, čim bolj je želel k nji, čim bolj jo je pogrešal. Zato ga je zdaj njeno vabilo vzradostilo, kakor ga je zaskrbela nje bolezen. Pozabil je, kar je bilo padlo med njiju, in sklenil je, da jo obišče še isti dan.

Na otoku mu ni bilo treba iskati. Mocenigovo vilo so vsi poznali, saj je bila najsijajnejša med muranskimi dvorci. Golja je že večkrat slišal o nji, a si ni mogel misliti, da bi imel patricij tu tako graščino. Tu se je šele videlo, kdo je prav za prav Mocenigo, v beneški palači ni bilo tako očitno. Patricij ni rad kazal svojega bogastva. Le če ga je kdaj napadla želja, da bi pokazal, kaj premore, je povabil tu sem družbo prijateljev, umetnikov, častnikov, da so si ogledali ves sijaj. Grad je bil zdaj prenovljen. Dvigal se je na vzvišenem obrežju nad lepim, naravnim zalivom. Za gradom se je širil obširen park z gospodarskimi poslopji in popolnoma v ozadju je bil ogromen venec drevja in južnega zelenja.

Golji se je zdelo nemogoče, da je kdo sam gospodar tolikega bogastva. Ali je mogoče, se je vprašal, da zbere en sam vso to neizmerno vrednost? Če bi vse to znašala skupaj stoletja, nešteti rodovi, bi bilo še pojmljivo. Toda če kdo sam pridobi, mora človek strmeti, kako se je to zgodilo. Majhen in neznaten se je čutil spričo vsega tega bogastva poleg patricijske rodbine, poleg Neve, h kateri ga je zanesla usoda. In vse je le majhen del, je pomislil, kar leži Mocenigovega zlata sirom Ijudovlade! Tesno mu je bilo pri srcu, ko je stopal po stopnicah iz pristana, nekaj mu je pravilo, da nima ničesar iskati tu. Vse siromaštvo njegove mladosti mu je nenadoma stopilo pred oči ter mu je hromilo korak.

S prve terase, ovite z nizkim zelenjem, z zgodnjim, pomladnjim cvetjem je prišel na drugo, peščeno, z ribnikom in vodometom, in od tod do marmornatega stopnišča v grad. Vprašal je, kje je Mocenigova hči, in povedali so mu, da je na drugi strani, v preksolnčju za gradom.

Golja je šel okrog in iskal besed. Čutil je, da mu bo nekoliko mučno — po onih zadnjih dožitkih, če bo sam s patricijevo hčerjo. Na drugi strani grada je bila terasa podaljšana ter zaprta nad morjem z balustrado iz rezanega kamena. Deloma se je nad njo vzpenjal latnik, deloma pa je bila odprta solncu. Še nekaj korakov, in Golja je uzrl dvoje gospodičen, ki sta sedeli v nizkih naslonjačih na solncu ter zrli na morje, ki se je širilo spredaj v nedogled, na levi pa do slikovitih gruč beneških palač, ki so se objemale s cerkvami, ž njih kupolami in stolpi.

Pozdravil je glasno. Ozrli sta se, vstali druga za drugo in mu šli naproti.

»Marcela!« je predstavila Neva svojo prijateljico. »Morda se je še spominjaš z onega prvega večera!« 

»Seveda se vas spominjam!« pravi Golja in se pokloni Marceli.

»A kako je s tvojim zdravjem?« 

»Mogla bi umreti, ne da bi te bila videla!« pravi Neva ter obvisi z očmi na njegovem zdravem, lepem obličju. »Ali si se me spomnil kdaj vse te dolge dolge tedne?« 

»Seveda,« se vmeša Marcela veselo, »vselej se te je spomnil, kadarkoli je pogledal kako lepo Benečanko na trgu sv. Marka, na Piazzetti, na Ponte di Rialto in na vseh drugih krajih, že sam dobro ve, na katerih vseh!« 

S šalami so prišli do klopice in sedli. Dekleti sta vzeli Goljo v sredo ter se šalili, da je treba posebno počastiti redkega gosta, ako hočeta, da se spet kdaj pokaže.

»A povej mi že, Neva,« pravi Golja, ki ga skrbi, »kako je s tvojo boleznijo?« 

»Saj mi niti odgovoril nisi! Si mi povedal, ali si se me spomnil kdaj?« 

»Neštetokrat!« 

»Laže!« se vmeša Marcela. »Ali ne vidiš, kako je spreten v tem?« »Tudi jaz sem se tolikokrat spomnila onih tvojih besed. Mislila sem, ali so pač resnične in ali jim je verjeti.« 

»Ubožica!« obžaluje Marcela. »Ali še ne veš, kako dober kup so njegove besede? Te je morda kdaj obiskal po onem večeru v gledališču?« 

»Kako naj jo obiščem, ko pa ne vem, sem li dobrodošel!« se brani Golja.

»Izvrsten izgovor!« zavrača Nevina prijateljica. »Kaj pa vse promenade? Pred baziliko, pred Zecco, na Rialtu in drugod?« 

»Upal sem, da jo srečam!« pravi Golja odkrito, kakor da bi se dekle ne šalilo.

»Katero?« se smeje Neva. »Povej, katero si upal srečati!« 

»Res nisi bila nikdar zunaj? Si bila tako zelo bolna?« izprašuje Just ter jo opazuje. Nekoliko je shujšala in rdečice ni bilo nikake na njenih licih. Oči pa so bile globlje kot ponavadi.

»Nikdar ne, vendar ni bilo tako hudo!« pravi Neva resno. »A povej mi že, ali veljajo tudi še danes tvoje besede, ali veljajo še vedno?« 

»Kakor tedaj«, pravi Golja, »in še bolj nego tedaj!« 

Prijateljica se nič več ne vmešuje, vstane in gre k balustradi. Nekaj časa zre preko morja, nato pa odide, in Golja in Neva ostaneta sama.

»Pogrešala sem te! Nikdar te še nisem tako pogrešala!« pravi patricijka. »Tolikokrat sem poslušala, da li se ne čuje tvoja stopinja v veži, po stopnicah! Zdaj zdaj te uzrem na stopnicah, sem menila, zdravega, lepega, silnega! Ni te bilo. Samo spomini so me tolažili.« 

Neva se je odela po ramah s snežnobelo ruto, okrenila se in naslonila na ono stran, kjer je sedel Golja. Motno so ji sijale oči in na ustnih je nekaj podrhtevalo.

»Proti večeru je bilo najtežje!« je pripovedovala. »Če me ni mučila mrzlica, so me spremili v veliko dvorano in tam sem sedela pri oknu ter zrla za tonečim solncem. Preživljala sem vnovič vse najine lepe trenutke, ono prvo noč, ko si bil povišan, oni polnočni sprehod, ono pot iz Trevisa in potem vse, vse, kar je bilo opojnega! A tebe ni bilo. Ponosen si se šetal po najlepših trgih in ulicah in si občudoval krasotice.«

»Tebe sem iskal. Vsak trenutek sem menil, da te srečam kje. Nisem vedel, da si bolna. Sicer bi bil prišel k tebi, četudi brez dovoljenja.« 

»Ni te bilo,« ponavlja Neva, »in tedaj se mi je zdelo, da nimam moči, s katero bi te privezala k srcu. Jasno mi je postajalo: ko si z menoj, se sklanjaš k meni, ko odideš, mine vse kakor sen. Ko si daleč, ti nisem nič več, tvoje srce je zdravo, je prosto.« 

»Neva!« 

»Daj, da ti povem! Pri oknu sem čakala, da je prišla noč. Tema je legla v dvorano, a jaz nisem hotela luči. Še kamin sem ukazala zagrniti, da sem bila bolj sama. In čim tišja je rastla noč, tem bolj sem tonila v svoje misli. Ah, ko bi imela napoj, da bi ti ga dala! Da bi te nikdar ne mogla omamiti druga ženska! Kakor Kirka, čarovnica, bi te hotela osvojiti, da bi nikdar več ne mogel iz mojih rok! A ti si bil daleč in nisi videl mojih solz. Da, solz, zakaj polno sluten j mi je zalilo srce. Slutnje in bolečina! Ti ne veš, kaj je otožnost, če leže na človeka! Iz spanja sem se zbudila sredi noči in bilo mi je, da bi jokala. Prvi svit je pritipal do oken in čim svetlejši se je obetal dan, tem otožnejša sem postajala. Same sebe nisem več razumela, tiho in iz dalje me je vabila smrt. Kdaj in kako je prišlo to, sama nisem vedela. Takrat sem si tudi stavila vprašanje. Veš, kakšno? Ali bi mogla midva biti srečna? Tudi rešila sem si ga. Veš, kako?« 

Golja ji je skušal citati v očeh, začuden in nemiren.

»Ne boj se!« je hitela Neva. »Bilo je v bolezni. Mati je kmalu opazila mojo nenaravno otožnost ter mi je oskrbela druščino. Tudi Marcelo je mama klicala, prav zato, ker je vesela in šaljiva. Naglo se je zboljšalo. Ko je pojenjala mrzlica, je pričela izginjati tudi melanholija. Ni še prešlo popolnoma, a tu se čutim vsak dan bolj čilo.« 

Golja je poslušal in mislil o bolezni in o Nevinih besedah.

»Oslabela si, zato te misli! A zakaj mi nisi sporočila, da me čakaš? Zakaj so pretekli tedni in si molčala?« 

»Ti nisem sporočila?« 

»Po dolgem času! A zakaj ne prej?« 

»Preiskušati sem te hotela!« 

»Ne, tehtala si!« zavrne Golja.

»Tehtala? Kako to misliš?« 

»Saj si povedala! Spoznala si, da bi ne bila srečna. Tudi danes si prepričana o tem, a mi zatajuješ in prikrivaš!« 

V Golji se je spet zbudil oni glas, ki ga je čul kakor odmev, ki ne izzveni.

»Vem, uprl sem oči visoko in zdaj me slepi in skeli!« je dejal.

»Motiš se, med nama ni prepada, ki ga hočeš videti ti. To Mocenigovo bogastvo nama nikakor ne more biti ovira, če te ljubim. Če bi bilo, bi ne mogel biti gost v Mocenigovi hiši.« 

Golja je strmel, Nevine besede so padale kakor blažilne kaplje v skrito rano.

»Pa praviš, da bi ne mogla biti srečna! Kaj naj to pomenja?« 

»Saj sem rekla, da je bilo to v bolezni. Ni v bolezni vse drugače? Niso bolne tudi misli? Zdaj se mi zdravje vrača in temne misli beže. A povej mi, ali tvoja mati kaj ve o vsem tem?« 

»Nekoliko. Prav za prav sluti!« odgovarja Golja v zadregi.

»Zakaj ji nisi povedal?« 

»Kaj naj povem materi?« 

»Molči. Pa bo prišel dan, ko bo izpregovorila sama.« 

Zrla ga je nepremično, z motnimi očmi, in zdelo se mu je, da se mu neprestano umika, da mu nikdar ne odkrije vseh svojih misli.

»Pustiva to, ni ti prijetno, vidim!« pravi Neva. »Pojdiva si rajši ogledat park! Saj ga še nisi videl!« 

Vstala je in ni čakala Goljevega odgovora. Poklicala je prijateljico in z Marcelo se je vrnilo vedrejše razpoloženje.

Park se je komaj začel dramiti. Južno zelenje, pinije in macesni se sicer vso zimo niso nič spremenili, a drugemu drevju in grmovju je solnce že izvabljalo prve brsti. Toplo se je vilo okrog njih in jih božalo, da so se sočile in napenjale. Le še tanke mreže so se risale po belih stezah, koder je prej ležala sivina zimskega neba. Kamor se je ozrlo oko, je mirno gorela luč in v njej sta se zimzelen in lovor otresala svoje mračnosti. Prvi klici ptic so se tipajoče oglašali s tal in iz višin. Vseokrog je vstajalo in vabilo človeka iz mračnih misli. Klicalo mu je, naj ne grebe vase, naj se rajši ozre v vso to mlado radost, v življenje, ki je spet kipelo iz večnih, neusahljivih virov.

»Pojdimo najprej do ribnika!« pravi Neva, ko ne vedo, kam bi krenili najprej.

»Mimo stolpa!« dostavlja Marcela.

Na desni strani se je dvigal grič, na katerega so se vile strme stopnice. Tu in tam je bil celo kratek predor, umetno zgrajen in pokrit z zemljo. Po griču je rastlo različno drevje in se je včasi odprlo, da si videl na morje, ki se je dvigalo vedno višje, dokler se ni združilo z nebom samim.

»Ni pusto tod?« je vprašala Neva.

»Ali misliš radi nas?« se šali prijateljica. »Drugače ni pusto. Drevje si pošumeva, ptički se menijo in sapice se love. Le ko smo se jim pokazali, smo vsem pokvarili zabavo!« 

»Kaj smo res tako dolgočasni?« vpraša Golja.

»Dolgočasni in čemerni!« pravi Marcela in preti častniku s prstom. »Upala sem, da bo vse naše od radosti, ko pridete vi!« 

»Pretite mi, ko sem komaj prišel,« se brani Golja. »Mislim, da ni treba. Poznam Benečanke!« 

»Da so preveč prizanesljive?« vpraša Neva.

»Da so gospodarice v Benetkah!« 

»Pazite se!« svari Marcela.

»Ni pomoči, take je pač ustvaril Bog«, nadaljuje Golja. »Drugod moški ukazujejo, v Benetkah je narobe: moški morajo lepo ubogati!« 

Polagoma so dospeli do stolpiča iz rezanega kamena. Gledal je iz zelenja in dajal ob nevihtah nekoliko zavetja. V njem ni bilo mnogo prostora, pred njim pa se je odpiral nenavadno lep pogled na vse Benetke, ki so rastle iz morja kakor čudež in blestele v mladem solncu.

»Kakor kraljica!« je vzkliknil Golja. »Šele od tu se vidi vsa lepota!« 

»Od tu še«, je odvrnila Neva. »A vse dalje kot lepota sega moč. Samo ta se še čuti iz dalje!« 

»Tudi moč je lepota!« je menil Golja.

»Ne vedno. Več jih je prišlo v Benetke z gnevom v srcu radi njih moči, kot pa z željo, da bi videli njih lepoto!« 

»Res je!« je priznal Golja, ki se je spomnil, kako je trepetal, ko je gledal obglavljen je uskoškega poglavarja. Začudil se je, kako naglo je čas zabrisal njegovo grozo. »Na Piazzetti ni najmanjše kaplje krvi, in vse mesto sije v solncu. Gnev in sovraštvo menda ne zmanjšata lepote, in kar je najbolj čudno, tudi kri je ne zmanjša!« 

»To je odvisno od človeka«, meni Neva. »Pozabiš, da si videl na Piazzetti kri, pozabiš, da so palače zgrajene s solzami, pozabiš še mnogo drugega. Vse pozabiš! Lepota in njeno zmagoslavje pa ostane!« 

»Ker je lepota stvar zase!« modruje Golja.

»Ne vem! Pokazala bi ti dekle, ki je nenavadno lepo. A če bi zvedel o njenem življenju, bi se obrnil od nje!« 

»Oho!« se smeje Marcela. »Zdaj sta že pri ženski lepoti!« 

»Pri moških je ni!« ugovarja Neva. »Saj vemo, kako živijo. Vse blato preblodijo. Poglej samo beneško mladino! Čim plemenitejša je, tem bolj je pokvarjena! Razsiplje, divja, živi sramotno, krade, ubija, gnila je do mozga!«

»Tudi med plemiči je lepih ljudi!« preseče Golja. »Videl sem na morju in v bojih.« 

»Ti ne poznaš sveta!« zavrača patricijka. »Koliko pa je danes patricijskih sinov, ki bi imeli kak poklic? Ali potuje še kateri? Se bori z morjem in z njegovimi nevarnostmi? V Benetkah je lepše. Zato so kar doma in žive v vseh strasteh, ki so mogoče!« »Da, žalostno je, a resnično!« nagaja Golja. »Edina rešitev je, da si moški vzamejo ženske za vzgled. Pametne ste, poštene, skromne, ponižne, skratka: vse lepe čednosti so doma pri vas! Kolikor slabši so moški, toliko boljše so ženske!« 

Neva in Marcela pa mu ne dasta govoriti. Obe hkrati vzkipita, češ, da je vendar velika razlika med življenjem žensk in moških v Benetkah in da je Benečanka sužnja.

»Če tudi kateri upravičeno kaj očitajo, ali niso krivi moški sami?« ugovarja patricijka. »Ima ženska svojo voljo? Kakršno hočejo moški imeti žensko in kakršno so napravili, taka je. Zato tudi nimajo pravice, kaj očitati!« 

»V svetem pismu je drugače«, se šali Golja; »baš narobe!« 

»Tudi tam je, kakor so hoteli moški!« zavrača Marcela.

»Vsi ste si edini, kadar nas ponižujete in sodite!« očita patricijka.

»In vse vam pride prav, še sveto pismo, kadar opravičujete in pokrivate lastne grehe!« pristavlja prijateljica.

Med prerekanjem, zdaj resnim zdaj šaljivim, so prišli do mosta, pod katerim je šumel potok, in za njim, skrit v gosto, bujno grmičje in drevje, se je raztezal ribnik. Sredi ribnika je bil otok, zaraščen z vodnimi rastlinami in z nizkimi palmami. Komaj so stopili na breg, že jima je priplavala dvojica labodov naproti. »Bianco!« je klicala Neva in z roko pozdravljala prvega. Pohitel je k nji, radostno vil s svojim belim vratom in prhutnil včasi s širokimi krili. Patricijka se je pripognila k njemu ter mu drobila kruha, ki ga je bila prinesla s seboj.

Stali so ob vodi in pomišljali, kam naj krenejo. Z druge strani izza ribnika se je belilo gospodarsko poslopje.

»Zakaj pa si ne bi ogledali te hiše?« popraša Golja.

»Ker straši v njej!« se šali Marcela.

»Straši? Prav zato bi si jo rad ogledal!« 

Marcela se mu smeje.

»Podnevi ne straši nikjer. Pojdite ponoči tja, Če si upate! Eno noč ostanite, pa pridete iz nje s sivimi lasmi, če sploh še pridete!« 

»Pojdimo v zaliv!« sili Neva.

»Kako pa so nastale govorice, da straši?« vprašuje Golja. »Kak vzrok bo že!« 

»Pred leti so našli v bližini hiše zabodenega mladeniča. Neko jutro so ga našli«, pripoveduje Marcela.

»Tedaj še nismo bili gospodarji dvorca«, pojasnuje patricijka.

»A zakaj so zaklali mladeniča?« pozveduje Golja.

»Nikdar se ni zvedelo, ostala je skrivnost«, pravi Marcela. »Nesrečnež je bil mrtev in kaj bi potem trpeli še živi?« 

Golja pogleda dekle, ker ne ve, kako naj si razloži zadnje besede.

»Pa kdo je bil tedaj gospodar graščine?« pozveduje, da bi odgrnil vsaj robček zavese.

»Takega dvorca ne more imeti vsakdo«, odgovarja Marcela. »Pa to je postransko. V vili je običajno bivala ena najlepših beneških plemkinj.« 

»Poročena?« 

»Poročena. A se je rada igrala z moškimi«, pojasnuje Marcela. »Torej je mladeniča zabodel njen mož«, modruje Golja. »Iz ljubosumja!« 

»Govorili so drugače. Krasotica je bila kruta ženska.« 

»Da bi sama naročila?« osupne mladec.

»Ni se nikdar zvedelo. Le dvorec je bil kmalu potem naprodaj. Morda je koga težila vest!« 

Marcela je obmolknila in tiho so šli iz mračnega zatišja.

Pred njimi se je odprl obsežen cvetličnjak, zavarovan od dveh strani z visokim zidom. Vse je cvelo v njem. Kakršnokoli cvetje si želel in kakršnokoli barvo si iskal, vse je bilo najti tukaj. Tudi to cvetje je živo pričalo, kako daleč je segal beneški lev. Beneška moč ni našla le egiptovskega in berberskega žita, tkanin iz Damaska, perzijskih in indijskih dišav, maloazijskih kovin in dragih kamenov, poiskala je tudi ciprske zvončnice, carigrajske tulipane in arabski kaktus ter je okrasila ž njimi domove osvajačev. Kakor sužnje k veslom, je pripela to daljno cvetje na lagunska tla in mu je dala namesto gorkega juga nekoliko vklenjenega solnca v zameno, da bo večalo patricijski sijaj in svojim gospodarjem razveseljevalo oči.

Golja je strmel, ko sta mu Neva in prijateljica razlagali posebnosti in domovino tega ali onega cveta. Nekatere rastline so imele nenavadno visoko ceno, ker so bile redke, in vrtnar, ki je pazil nanje, je natančno vedel, v katerih beneških vrtovih jih je še najti.

»Dolgočasiš se, ne li?« je dejala Neva Justu, ko sta z Marcelo ogledovali vsak cvet posebe ter prekladali in popravljali posamezne posode. »Potrpi, takoj stopimo dalje!« 

Golja se ni dolgočasil. Dovolj mu je bila bližina dekleta, ki ga ni videl že toliko časa. Opazil je vsak njen gib, vsako njeno kretnjo in čudil se je, kakor da jo danes vidi prvič. Marcela ni bila pri delu nič manj spretna. Tudi njeni gibi so bili prijetni, da se je Golja naslajal ob njih. Nikdar ni mislil, da bi ne bilo Benečankam vse to prirojeno, ampak da so se patricijke ure in ure vežbale in izpopolnjevale pred zrcali.

»Večkrat sem v cvetličnjaku«, je pojasnjevala Neva. »Opazila sem, da me delo še najprej razvedri. Kadarkoli mi je glava težka, se zatečem semkaj.« 

»Ubožica,« se posmehuje Marcela, »ko pa imaš toliko skrbi!« Šli so še navzdol k morju, kjer je bil majhen pristan, okrog in okrog obdan s stopnišči iz rezanega kamena, z balustradami in rožnim grmič jem. Ogledali so si vse, nato pa so se odpravili v vilo. Na verandi je bilo že vse pripravljeno, da pogoste Goljo.

»Če se mu zameriva danes, ga gotovo ne bo več na Murano«, se je šalila patricijka. Spominjala se je, kako je mladi častnik izostal nekaj tednov, ker je bil užaljen njegov ponos.

»Saj ga itak ne bova več videli tukaj!« je menila Marcela. »Postre ziva mu, da nama vsaj ne bo mogel česa očitati!« 

»Prišel bom spet, kakor hitro mi bo mogoče!« zatrjuje Golja.

»Ne verujeva, sodili bova po dejanjih«, zavrača Marcela. »Hitreje se boste naveličali poti, kakor si mislite! Tam poleti bi že še prišli, ko se pol Benetk preseli na Murano, toda sedaj!« 

»Videli bosta!« zagotavlja Golja.

Solnce se je nagibalo, in na verandi so se prelegale dolge sence.

Zapad je rdel, z vlago predvečernih meglic so se v dalji povijale gruče beneških palač, zastražene od kupol in zvonikov. Dnevna luč se je pričela poslavljati. Golja pa je sedel v gondolo s trdnim sklepom, da pride zopet semkaj, ko bo le utegnil.

Dolgo sta mu z brega vihteli Neva in Marcela robca v slovo, pre srčno in brez nagajivosti, kakor pozdravljamo dragega človeka, od katerega se le težko ločimo. Dolgo sta ga pozdravljali, dokler se nista njuni postavi zlili v eno z večernim drevjem.

7.

Golja je kmalu spet prišel na Murano. Dekleti sta ga željno pričakovali in gledali, da mu bodo obiski prijetni in vabljivi. Sprehajali so se po parku in dalje po otoku, z gondolo so šli na morje, nekaterikrat celo na lov na močvirnice, ki so se skrivale na plitvih, obraslih obalah. Če pa vreme ni bilo povsem ugodno, so posedali ali na verandi ali na strehi, v razgovorih in šalah ter cesto tudi igraje.

Pogosto sta ostala Golja in Mocenigova hči sama. Marcela že ni bila več tako potrebna na otoku, zakaj Nevi se je zdravje vračalo naglo. Okrepila se je, in v nekaj tednih so izginili sledovi bolezni. Lice ji je že zagorelo pod mladim solncem. Usta so izgubila svojo bledico. Včasi se je pač zagledala nekam v daljavo, in trudne črte njenega obraza so postale izrazitejše. Včasi je tudi naglo presekala razgovor, ki jo je morda vznemirjal. Toda pogosto je pokazala tudi svojo odločnost, ki se ji je povrnila in je bila zanesljiv znak, da zopet polje njena mlada kri, mešanica podjetne beneške ter ponosne in vroče dubrovniške.

»Veš, kam sem namenjena letos?« je izpraševala, ko sta bila spet sama in ga je s svojimi belimi prsti gladila po roki. »Ne radi zdravja, saj čutim spet svojo moč in sem spočita in kakor prerojena. V Karnijske gore sem si zarekla. Si že bil tam?« 

»Nisem bil. A kaj te vabi tja? Ni dovolj lepote tu, na tem otoku?« vpraša Golja.

»Tam je lepše, tisočkrat lepše!« 

»Morda. Toda le poleti, ko tukaj pali solnce in prinaša s kopnega ognjen veter, da žari beneško kamenje!« 

»Vselej, poleti in pozimi! Nad teboj vrhovi, ki gredo v nebo, pod teboj prepadi in divji hudourniki. Gorska pobočja, kakor da so jih zidali velikani, gozdovi po njih, kamor še ni stopila človeška noga, zelene planine — kakor mlada pesem!« 

»Si videla Benetke ob jutranji zarji s kopnega?« prekine Golja dekletove besede.

»Ah, kaj Benetke! Njih lepota je trudna in mehkužna, neznatna proti oni veličasti. Tu so gradile umazane človeške roke, tam gori so ustvarjale deviške sile. Ali ne čutiš človeške zlobe, ko greš mimo bazilike sv. Marka? Ne čutiš, kako diha ostarelost iz palač, ko greš mimo njih? Tam gori je mladost, zdravje, moč. Tukaj, pri nas, tu je strast, je nasilje.« 

»In vendar sanjajo tam gori samo o Benetkah! Kaj jih vabi v to mesto, če ne lepota?« 

»Uživanje«, pravi Neva; »v njem vidijo vso srečo!« 

»Ni res! Ti sama, ki imaš vse, kar si zaželiš, hočeš v gore, v samotne in zapuščene!« 

»Hočem, zares. Kakor hitro ozelene pobočja, pojdem. To je sklenjeno. Pred sedmimi leti sem bila zadnjič tam. Kje so oni časi? Koliko življenja je steklo mino mene od tedaj! Bojim se pogledati nazaj. Kako sem takrat videla svet in kako ga vidim sedaj! Trdno vem: ako bi mi nič ne moglo vrniti zdravja, v gorah bi ozdravela. A še nekaj! Vprašanje imam! Bi šel z menoj, Just?« 

Golja ni pričakoval tega vabila.

»S teboj?« se je začudil. »Tebi je lahko, a jaz ne morem vedeti, kam me bo tedaj vedla pot. Morda bom sredi morja, morda zaprt v kako trdnjavo. Toliko časa že počivamo tukaj, da vsak trenutek pričakujemo ukazov!« 

Patricijka ga je pogledala, ponos se ji je zasvetil v očeh.

»Ali misliš, da nimam moči?« ga je zavrnila. »Misliš, da Mocenigova hči ne ukazuje, če hoče?« 

»Ukazuje?« se je zavzel Golja.

»Ukazuje, a ne za vsakega. Pojdeš z menoj?« vprašuje patricijka odločno.

»Pojdem, kamorkoli!« pravi častnik. »Samo povej mi, zakaj bi me hotela imeti ravno v gorah?« 

»Še vprašaš?« prekine patricijka strastno. »Ker si sin gora! Zdi se mi, kakor da si včeraj stopil z onih višin med nas in da se te drži še ves vonj gozdov in planin. Povej mi, ali razumeš, zakaj te imam rada?« 

»Motiš se. V gorah sem se rodil, a potem smo prišli v Benetke in tu sem preživel skoro vse življenje. Ničesar mi ni ostalo v spominu iz onih prvih let, ne vem več, kakšen je moj rojstni kraj. Samo Benečan sem!« 

»Nisii Ko bi bil Benečan, te ne bi pogledala. Le obleko imaš benečansko in v službi ljudovlade si. A Benečan nisi, nisi! Ne po krvi ne po življenju! Res ne razumeš, zakaj nisi Benečan?« 

»Kako naj razumem?« 

»Ker te to mesto ni vsrkalo vase! Kaj vsrkalo, niti dotaknilo se te ni! Vsi njegovi vrtinci so šli mimo tebe. Rastlina si, ki so jo posadili, a se ne prime v novih tleh, da bi živela iz njih sokov. Povej mi, pojdeš z menoj v gore? Pojdeš?« 

»Rekel sem že, da pojdem.« 

»Prisezi!« Začuden jo pogleda Just. Ne more razumeti, zakaj ta čudna zahteva.

»Prisezi!« ponavlja Mocenigova hči odločno, kakor bi se bala prevare.

»Prisegam!« pravi Golja in išče, kaj je v tej besedi.

»Tudi prisega te ne more prikleniti k meni,« se iztrezni dekle.

»Varam se, če to mislim. Slutnje mi pravijo, da ne pojdeš z menoj — vzlie prisegi! Nisi Benečan, v gorah si rojen in nagoni te vodijo. Zato ne boš držal prisege in jo boš prelomil.« 

»Tvoje razrahljano zdravje je, ki govori!« ugovarja Golja.

»Prišla bo resnica, ki bo potrdila vse moje slutnje,« preseče patricijka. »Srečna bom, če jih ne bi nikdar. A zdaj si tu, zato pustiva in ne govoriva več o tem!«

»Ne poznaš me in motiš se«, jo prepričuje Golja, a Neva mu ne da govoriti.

»Končajva o tem!« ukazuje. »Greva v park?« 

Patricijka ne čaka odgovora, temveč dostavi samo, naj potrpi trenutek. Golja ostane sam ter si obnavlja njene besede. Tajinstvene so, da ne more prav izluščiti jedra iz njih. Jasno mu je le, da se še vedno ne poznata, da se še nista zbližala, da vsaj on nje ne razume dovolj.

Preoblečena se vrne Neva. Rožno obleko ima, s tesnim životom, in preko ramen črno ruto z dolgimi resinami, polno velikih rdečih in zelenih cvetov. Ž njo je vitek bel hrt, ki skače od radosti ter ves nestrpen zdirja zdaj v to zdaj v drugo stran.

Šla sta po terasah, koder je cvelo prvo cvetje. Vse barve so se že kazale, bela, rumena, modra, največ pa rdeča. Tu in tam so stali sredi gredic in grmovja kameniti in bronasti kipi, in Golja je izpraševal, kaj pomenjajo. Neva se je rahlo šalila ž njegovo nevednostjo in mu razlagala razne kočljive in skrivnostne zgodbe bogov in boginj, da ni vedel, ali govori resno ali se hoče zabavati ž njim. Pomagal si je iz zadrege tako, da si je še sam začel izmišljati razne zgodbe o favnih in vilah ter jih je pripovedoval Nevi, kakor hitro sta spet uzrla kak kipec sredi grmičja, Vse, kar mu je pripovedovala prej Neva, je vračal zdaj nekoliko potvorjeno. Patricijka pa je še dopolnjevala, da sta se morala oba smejati.

Nisem morda dejal preveč? se je Golja nekaterikrat vprašal, ko je izpregovoril dvoumnejšo, drznejšo besedo. Mocenigova hči pa se ni spotikala, temveč je še dostavljala, spretno igraje se z besedami in njih smislom. Ni mu bilo znano, da se je v beneških dvoranah smelo mnogokaj in da so bili razgovori beneške družbe neprestana vežba v namigavanjih in šalah, ki so imele vse isto jedro, čutnost in slo. Kar se je zdelo Golji neprimerno in nedovoljeno, ni Neve vznemirjalo najmanj. Poleg tega se je zbujala v njej — kakor v mladem drevju pod novim solncem — vsa živIjenska sila, ki jo je prej dolge tedne tlačila bolezen. Njena kri je valovila in vzžarevaia in drobni plamenčki so odskakovali kakor Elijev ogenj do Golje.

Soparno je bilo. Kakor bi se vzduh ne mogel zganiti, kakor bi zemlja in nebo obtičala ujeta v težkih sponah! Ptice so utihnile, list se ni več zganil v višavi. Težko, vročo vlago je dihalo zelenje. Golja in Neva sta krenila v senco med drevjem, dasi ni bilo tu nič manj soparno. Nagajala sta si, in kar je bilo še pred kratkim med njima, je palo ta trenutek.

Saj sva si blizu, je pomislil Golja; tako blizu, kakor da se iz prve mladosti igrava skupaj! Samo moje misli so, ki naju razdvajajo.

»Škoda, da ni še Marcele tu!« je menila Neva in čakala, kaj bo dejal.

»Nič škoda! Še lepše je, če je ni!« 

»Torej si zadovoljen? Vem, zakaj si zadovoljen!« 

»Seveda veš! Ti veš vse!« izziva Golja.

»Ker te vedno draži! Posebno s tvojo močjo ti rada nagaja! Ali si res tak medved?« 

»Ker ni Marcele, si se pričela šaliti ti!« 

»Brez šale! Ali si res tako močan?« 

Golja jo gleda in ne ve, kaj bi dejal.

»Ali si res tako močan?« ponavlja Neva.

»Kakor ptičko te lahko držim na roki«, pove Golja. Patricijka se mu smeje, on pa počene in iztegne levico. »Sedi!« pravi Nevi in ji ponudi desnico.

Dekle sede na roko, Golja pa vstane in se vzravna. Kakor ptičko jo drži na lakti. — »Ali si prepričana?« jo vpraša.

Neva lovi ravnotežje, objame J usta okrog vratu, on pa jo prestreže in pritisne k sebi kot otroka, z vso svojo veliko silo, da mu medli kot golobica brez volje v naročju.

»Kam naj te ponesem?« jo vpraša. Ona pa ne odgovori. Le k njemu se vzpne in ga poljublja kakor omočena. Šele ko se ji nekoliko poleže strast in ko ga začne božati in se mu smejati, jo Just spusti spet na tla.

»Zdaj si videla,« pravi, ne da bi sam dobro razumel, kaj govori, »zdaj si videla, da te lahko nosim na rokah.« 

Povsod pa čuti njeno voljno telo, na prsih, na ramah, na licih, njeno nenavadno žarenje. Kakor hitro ga je dekle pričelo poljubljati, je pričela kopneti njegova moč. Njeno telo je srkalo silo njegovih mišic, in bilo mu je, kakor da ga razorožuje. Srce se mu je viharno zbudilo, njen vroči drget se je prelival vanj samega, zdelo se mu je, da je pritisnil čarovnico na prsi, čarovnico, ki ga je omamila z opojno slastjo in mu zlomila voljo.

Pod drevjem gresta in njune misli so blizu. Ne v preteklost ne v prihodnost ne gledata. Igrata se, lovita se kakor otroka in vsak njun dotikijaj je kaplja olja v ogenj, ki je zagorel med njima.

8.

Soparica ni ponehala, dasi se je solnce skrilo in so od jugozapada naglo vstajali oblaki ter leteli proti Benetkam.

»Vedela sem, da ne boš mogel nazaj«, je dejala Neva, ko sta se prišetala do pristana. Dasi ni bilo nikjer čutiti vetriča, je morje valovilo in se srdito zaganjalo ob breg. Penilo se je in šumelo ter kipelo v vis, podobno živali, ki koče ubežati, a je priklenjena in se trga zaman.

»Mari misliš, da ne najdem varnejše poti? Poznam beneške vode. Ponekod so plitve, da bi jih lahko bredel. V ono stran bom veslal!« A Neva mu brani. Ob vsaki nevihti zanese čolne na odprto morje, in v takih urah so nesreče najčešče. Obrežne ladje pazijo, a včasi ne izda nič.

»Mornar si,« prigovarja Justu, »in veš, da pride nevihta. Če te zajame na morju, kako se boš branil? Je res tako nujno, da odideš? Čemu bi tvegal življenje, ko ni niti najmanj potreba? Ostani tu, pojdeš jutri! In če ne bi bilo mogoče, pojdeš pojutrišnjem. A zdaj ne, lahko bi šel v smrt!« 

»Pa služba!« 

»Službo vršiš, kadar je zares. Kar imenuješ danes službo, je igranje. Poveljstvo to dobro loči in zameril ti ne bo nihče.« 

»Prelahko sodiš, ker ne poznaš predpisov.« 

»Jamčim ti in prevzamem odgovornost,« se zavzame patricijka. Golja pa razmišlja in se ne more odločiti. Vidi, da je morje nevarno, čut dolžnosti pa ga priganja.

»Ne pojdeš!« mu zagrozi Neva, ko vidi njegovo oklevanje. »Ne imela bi miru, če bi te pustila od tukaj! Trepetala bi zate vso noč. Ali mi res misliš napraviti ta strah?« 

Morje je šumelo razdraženo, v enakomernih, a vedno krajših presledkih. Golja je sklepal, da se nevihta vlije kmalu in da kmalu pojenja. Če bi se vrnil tudi opolnoči, poti ne more zgrešiti. Svetiljniki Serenissime svetijo daleč, in na morju bodo že vsi ribiči. Tudi če ostane na otoku, ne bo še nič zamujenega.

Tako je šel z Nevo, ki se ga je oprijela radostno. Molče sta stopala više, s terase na teraso. Dekle pa je sklanjalo glavo na Justovo ramo, kakor bi mu hotela na ta način pokazati svojo hvaležnost. Prispela sta na verando, s katere se je videlo ob jasnem vremenu v silno daljo. Zdaj je bilo vseokrog zastrto. Lepota neskončnosti se je spremenila v mračen prostor, podoben ozki ječi. Morje je zamenjalo svoj blesk s temnozelenimi lisami. Nevihta je daleč, je sklepal Golja, morje se nekje tepe z oblaki, toda odločitve ni. Čez in čez pa je ugasnila luč, srd boja jo je zadušil.

»Nevihte še ne bo«, pravi Golja. »To ni poletna vihra, Pred enakonočjem začne borba in potem lije kakor za stavo.« 

Ozre se in vidi, da Nevino obličje žari in da ni na njem sledu vse te sivine, ki objema obzorje, breg in verando. Srečna sem in dobro mi je, govore nje oči. Naj je kakorkoli tam doli sredi voda in pod obzorjem, naj je luč ali mrak, v meni je zopet zdravje in nihče mi ne more zasenčiti svetle mladosti!

Sedela sta na verandi in se razgovarjala. Golja je prisluškoval, kako bijejo spodaj valovi, zakaj Še vedno je mislil, kako bi šel v Benetke, če bi se zvremenilo. A morje se ni umirilo in mrak se je pričel spuščati izpod oblakov namesto nevihte. Slopi so temneli in obrisi balustrade so se nekam pogrezali in izgubljali. »Valovi naraščajo spodaj«, je izpregovorila Neva. »Poslušaj, kaj se čuje iz njih. Pazno poslušaj, poveš mi, ko se vrnem!« 

Odhitela je gledat, kako je z večerjo. Ko se je vrnila, je bila veranda že vsa polna mraku.

»Si slišal?« 

Stopila je k justu ter mu dala roko na ramo. Če so mu valovi tolkli ob ladjo, so Goljo opominjali, naj bo previden in naj se pripravi na nevarnost. A kaj naj čuje tukaj iz njih šumenja?

»Čuješ?« vpraša patricijka.

»Kaj naj bi čul?« se čudi just, ko vidi, da se Neva ne gane.

»Poslušaj! Natančno poslušaj!« ponavlja dekle. »Res ne razločiš ničesar?« 

Golja posluša in ne more razumeti.

»Čuj!« opozarja patricijka. »Čuj ječanje. Le zvečer ga je slišati iz valov!« 

»Ječanje? praviš? Kakšno ječanje?« 

»Kdo ve! Morda so duše onih nesrečnikov, ki jih ljudovlada skrivaj potaplja v nočnih urah!« 

Golja posluša in res mu, ko da čuje vzdihe.

»Ne poslušam rada morja. Vzdihi so! Čim temneje je, tem bolj tesnobno se oglašajo. Pojdiva odtod! Čas bo za večerjo!« 

Stopila sta v hišo, kjer je bilo v prvem nadstropju že vse razsvetljeno.

»Čemu toliko luči?« je vprašal Golja.

»Za dragega gosta!« je dejala Neva.

Povedla ga je v sobo, kjer so že bile pripravljene nekatere mrzle jedi.

»Najbrže ti ni znano, kakšna navada je v Benetkah, če hočemo koga posebno počastiti. Ne maram, da bi se kdaj pritoževal. In Benečan hočeš biti. Zato te sprejemam kot pravega sina Serenissime.« 

Patricijka je govorila napol resno, napol v šali. Ko pa sta [jovžila, ffa je povabila v sosednjo dvorano, ki je bila prav tako razkošno razsvetljena in kamor so prinesli toplih jedil. Peljala ga je še v tretjo sobo, kjer so že čakale sladčice in sadje.

»Šališ se z menoj!« je menil Golja ter čakal stoje. Ni hotel sesti in ni vzel ničesar.

»Nisi Benečan!« se je smejala Neva. »Upiraš se beneškim običajem in se trdovratno držiš svojih. Upornik si, pa praviš, da služiš Serenissimi!« 

Pripovedovala mu je še o raznih drugih stvareh, ki so bile tedaj v navadi pri beneških gostijah in ki jih Golja še nikdar ni slišal. Pregovorila ga je naposled, da je sedel. Dasi se je bil že odločil, da prenoči na Muranu, je vendar še vedno prisluškoval, ali se ni morje tačas pomirilo. Patricijka ga je opazovala in zdelo se ji je, kakor bi bil neprestano pripravljen na beg.

»Vedno težje ti je,« mu omeni, ko ga vidi tako neodločnega.

»Bojiš se ostati tu in bojiš se oditi. Tako visimo včasih me ženske med sklepom in dejanjem. Čuj, Just! Ne bom te zadržavala, pojdi v Benetke! A vedela bom tudi, da si šel v nočni uri, ko se je morje penilo in je bila vsečez tema nad njim, ko bi se ne upal nihče od tebe.« 

»Saj ne pojdem, ostanem!« 

»Tudi če se vode umire?« 

»Ta večer se ne umirijo več!« 

»Motiš se. Pomirijo se takoj, ko se izlije nevihta. Soparno je. Z balkona vidiš lahko, kako blizu je nevihta. Še pred polnočjo se bodo vode pomirile! Ali stopiva na balkon?« 

Golja ni pomišljal in je takoj vstal. Patricijka se je nasmehnila ter ga prijela za roko, da bi ga vodila. Ko sta stopila na balkon, mu je očitala.

»Da ostaneš tu, si dejal, pa gledaš, če je morje že mirno! Koliko zaleže tvoja beseda?« 

»Ti me begaš!« se upira Golja. »Odganjaš me in me pridržuješ. Igrati se hočeš z menoj, ko vidiš, da me kliče dolžnost drugam, a me srce vabi, naj ostanem tu!« 

Patricijka se je naslonila na balkon in zrla v daljo, kjer je na obzorju poblestevala bliskavica, vedno hitreje in vedno žarneje.

»Prosto voljo imaš!« je dejala po kratkem premolku, in vsa trda je bila njena beseda.

»Vem, zato ostanem pri tebi!« je odgovoril in se naslonil k njej.

Opazovala sta daljno svetlikanje, opazovala nemirne luči, ki so zagorevale in naglo ugašale. V noči pred njima se je tajinstveno pripravljalo, dih soparnega ozračja je bil težak, vode na obrežju so se premetale kakor mrzlične.

»Prenočiš torej tukaj!« je dejala naposled Neva, ko je videla, da se je Golja odločil. »Hočeš, da ti pokažem spalnico?« 

Peljala ga je skozi sobane prav do konca poslopja, kjer je bila na vogalu krasna spalnica s petimi velikimi okni. Na eni strani se je videl skozi okna park, z visokim drevjem, ki je stalo sredi noči kakor teman zid, na drugi strani je blestel ogromen lestenec prižganih lučk, beneško mesto sredi morja.

»Tu je razmejišče«, se šali patricijka; »razmejišče med Serenissimo in onim svobodnim svetom, ki nima ž njo ničesar več skupnega. Serenisssima je daleč, le njene onemogle kresnice migljajo v to prostost. Te še vabi zapeljivo beneško mesto? Ali se ti ne zdi prijetne je tukaj nego na polnočnih valovih?« 

Golja je občudoval razkošno sobano, opremljeno z izbranim pohištvom. V kotu sobe je stal dragocen klečalnik, po stenah pa so se mešale nabožne slike s posvetnimi, s takimi, o katerih bi mislil človek, da so zašle skrivaj v ta prostor. Vabile so v slo, vpričo svetnikov in asketov. Golje ni iznenadilo, saj je v beneških patricijskih hišah bilo povsod isto in se ni nihče spotikal.

Iz spalnice je Neva peljala Justa spet v veliko dvorano. Ni bilo še pozno in nista se mogla ločiti. Prinesla je sladkega vina in peciva ter natočila. Sedla mu je nasproti, v mehak naslonjač in kramljala. Radost ji je sijala iz oči.

»Trčiva na ta najin večer, na te kratke urice, ki so tako lepe! Kaj nama Serenissima, kaj nama ves svet!« 

Izpila sta in Neva je natočila znova.

»Da boš lepo sanjal in da pozabiš tiste majhne in smešne predpise, ki se jim klanjaš do tal!« 

Obraz se mu je razjasnil popolnoma, prešlo je vse, kar ga je težilo. Nevina lepota je vzcvela pred njim nenadno, toplo; in jasno mu je postalo v srcu. Bliže se je primaknil k patricijki, objel jo je in poljubil, da jo je iznenadilo.

»Ali misliš, da ti je dovoljeno vse?« ga je zavrnila. »Še ni dolgo, kar si hotel ubežati, in zdaj me objemaš? Je to ljubezen!« 

»Oprosti!« se je opravičeval, jo prijel za mehko, žametno roko in jo pričel božati, počasi in negotovo.

»Varuj se, Mocenigova hči sem!« ga je svarila. »Z Mocenigovo hčerjo se ni varno igrati!« 

Odložila je volneno ruto in si popravljala lahko rožnato jopico, da so izpod nje razdražljivo poblestevala obla ramena. Golja jo je opazoval in nekaj mu je. šepetalo, kako sladko bi bilo poljubljati ta močna, izzivajoča ramena. A zatrl je svoje želje, Nevine besede so ga stiskale kakor nategnjeni povodci.

»Lepo je pri tebi!« je dejal in skrival svojo misel. »Kakšna sreča, biti ob tvoji strani vse življenje!« 

»Taki ste moški! S silo sem te morala držati pred pol ure in sedaj govoriš o vsem življenju! Kdo naj veruje vašim besedam?« »Vedno sem občudoval tvojo lepoto in polno mi je je bilo srce,« se je branil Golja, ki je postal voljan in mehak, »a ti bi se mi bila smejala, če bi govoril o nji!« 

»Besede, nič drugega kot besede!« se je poigravala z njegovimi čuvstvi. »Misliš, da še nisem čula enakih? Neštetokrat že, a verjela nisem nikdar. Bridko bi se varal, kdor bi verjel besedam!« 

Goljo je bolelo in njegova volja je plahnela nalik poletnim vodam. Nevidna mreža se je plela okrog njega in ga stiskala. Bilo je že pozno, a sedel bi tukaj, ob strani krasne patricijke, tudi do jutra.

»Kaj naj storim, reci mi, kaj naj storim, da boš verjela moji ljubezni?« je prosil.

Ona pa ni čula.

»Ločiti se morava«, je dejala, »čas je že!« 

»Ostani še!« jo je prosil, dasi sam ni vedel, zakaj. A patricijka ni hotela slišati.

»Vem, Mocenigova si«, je tožil razočarano, »in moja ljubezen ti je igrača. Dolgčas si preganjaš z njo, kadar si sama.« 

»Pozno je že, trudna sem!« je ponavljala.

»Vsaj poljubim naj te, preden se ločiva!« je prosil in jo objel. Ni se branila, a ostala je hladna.

»Ali res odhajaš?« je izpraševal. »Res nimaš iskrice ljubezni zame? Kakorkoli! Ne pustim te odtod, čeprav si Mocenigova hči!« 

Neva pa se mu je izvila iz objema.

»To je za kazen, ker si omahoval,« je dejala. »Rada te imam, a tvoji ljubezni ne verujem. Ni ogenj in prešlo bo naglo, kakor svetlikanje večernega neba.« 

»Neva!« 

»Vse tvoje besede in vsi tvoji poljubi me ne prepričajo. Pojdi, posvetim ti!« 

Golja je šel za patricijko in ni vedel, kaj naj počne. Trdo in neprijazno so ga zadele njene besede.

»Prepričala se boš, kako te ljubim,« je ponavljal, »ne bo dolgo, da se boš prepričala!« 

A Mocenigova ga ni poslušala in je naglo spet odšla, kakor bi ne bilo dostojno, da se mudi v njegovi spalnici.

Sam je ostal, stopil k oknu in zrl v noč. Težko mu je bilo in v srcu ga je bolelo. Mocenigova hči ga ljubi, sama pravi tako, a ta ljubezen ne more zagoreti s plamenom. Prešla bo in utonila, v njegovih dvomih in njegovi nestalnosti mora ugasniti, še preden se razžari!

Počasi, ves zatopljen v misli, se odpravlja k počitku. Ne zanima ga več razkošnost spalnice, ne čuje, kako zunaj Šumneje buri vihar, kako se v daljavi jači bobnenje. Šele ko je ugasnil svečo in je veter pričel stresati okna, se je vzdramil ter spoznal, da nevihta ni več daleč. Vstal je in zaprl okna. Ko je spet legel, je bilo tise in zdelo se mu je, da je nenadno vso spalnico prevela sladka vonjava, kakršne ni duhal še nikoli. Prijetna trudnost mu je legala v ude. Zaprl je oči in čutil, kako se nekam pogreza, počasi in vedno globlje. Misli so mu postale nejasne in so se umikale, samota in praznina sta ga obdali.

Zdramil ga je iz polsna silen grom. Bobnel je na vse strani in stoterno odmeval z morja. Takoj nato je udarilo spet in spalnica se je razsvetlila, kakor da je beli dan. Obenem pa se je vlilo z neba in zdelo se je, da bo raztrgalo streho in razdejalo zidovje. Igra se je pričela, morje in oblaki, veter in zemlja in drevje so se spopadli, da je vršelo, kakor bi ves svet letel v brezno. Prvi udarec je bil najstrašnejši, koj nato pa so se začele meriti trdovratne sile: vihra je šumela, potoki so vreli iz oblakov na zemljo, bliski in treski so jih spremljali in jim svetili v bitki.

Tedaj so se odprla vrata spalnice, in preden se je Golja jasno zavedel, so ga objele vroče, čudovito voljne roke.

»Strah me je!« je drhtel plašen glas. »Ali čuješ, dragi, kako je zunaj? Čuješ, kako divjajo demoni?« 

Bila je Neva, Mocenigova hči. Trepetajoče se je privila k Justu. Njegovo srce je zaplalo v viharnih udarcih ...

9.

Deževje enakonočja je prenehalo. Nad Serenissimo se je nasmehi jalo čisto nebo, neskončna sinjina, ki je lila od Karnijskih gora čez beneško ravan na morje in na jug. Po zadnjih viharjih je bilo mesto prerojeno in oprano, lagunske vode so se umirile in blestele kakor studenčnica. Pomlad je šla čez vrtove in beneške palače so jo sprejemale z odprtimi okni in portali. V prelivih in na obrežjih se je zbudilo novo življenje, povsod so se zgrinjale množice ljudstva, ki je tako nestrpno čakalo luči in toplote.

S solncem se je v Benetkah raznesla vest, da se ljudovladi pripravljajo važne stvari. Govorilo se je, da je skrivaj prispel odposlanec sultana Selima ter da se pogaja z vlado. Bilo je res: Visoka porta je zahtevala Kreto in Ciper.

Možje ljudovlade niso več omahovali. Serenissima Signoria, ki je doslej kolikor moči zavlačevala dogovore, da bi se prej dobro pripravila, je spoznala, da je prišla odločilna ura. Sporočili so sultanu jasno in razločno: Ljudovlada ne odstopa svoje zemlje, ki ji gre po božji in človeški pravici. Če hodijo moslimi na prerokov grob mimo Cipra, je pa Krist, ki ne pusti, da bi padle nove zemlje nevernikom v plen. Ljudovlada je pripravljena — zgodi se, kar se ima zgoditi!

Selimovega odposlanca niso več pustili iz Benetk. Signoria ga je dala nenadno zapreti kot osumljenca, ki baje nima nikakega drugega namena, kakor da vohuni o benečanskih vojnih pripravah.

Mrzličavost se je polastila mesta. Vsi so vedeli, da bo imel ta dogodek posledice. Rezko dejanje se je kazalo kot zmaga vojne stranke. Zdelo se je, da se je ravnovesju spodnesel kamen in da morajo sedaj sama ob sebi slediti sesipanja, kakršnih Serenissima ni videla že dolgo; kar same so upale roke ljudem. Trgovine, razen onih z živili, so nenadoma ostale brez kupcev. Poveljniki ladij so prekinili nakladanje, poslednji pristaniški delavci so ostali brez dela. Ogromen sunek je udaril v ves običajni tok beneškega življenja ter ga deloma ustavil, deloma spremenil.

Prvi dan je potekel še dovolj mirno. Le neznatne gruče so tu in tam po mestu vzklikale ljudovladi in proti stoletnemu sovragu krščanstva. Toda zvečer je nenadoma narasel val. Kakor hitro je legel mrak, so se gruče zgostile. Navalile so na trgovine in skladišča Levantincev, posebno Turkov, Grkov in Židov, ter so jih oplenile. INihče se ni ustavil temu početju, ogromno dragocenega blaga so pokradli in odnesli plenilci. Mornarji so nastopili šele tedaj, ko ni bilo mogoče nič več rešiti. Tudi so imeli ukazano, naj samo zastraži jo skladišča in trgovine, dokler ne pridejo izvedenci in pisarji, ki vse blago popišejo in oblastno zaplenijo.

Tudi Golja je imel odkazano mesto, kjer naj razvrsti svoje ljudi. A prišel je bil že prekasno. Iznenadilo ga je, ko je videl, da so skladišča že izropana, in očital si je sprva, da ni bil dovolj hiter. A ko je ugledal, kako se je blago odneslo, se mu je pričelo svitati. Če bi bile gruče le slučajno navalile na vse zaklade blaga levantinskih trgovcev, bi veliko več uničile kot pa odnesle.. Tu pa je vse kazalo, da so delali po načrtu in pod vodstvom, zakaj oropano je bilo vse boljše blago. Tudi ukaz, naj ne gledajo za plenilci, ampak naj samo zastraži jo blago, se mu je zdel sumljiv. Govoril je jasno, naj jih pustijo v miru.

Kdo je zadaj? Kdo je za temi plenitvami? se je vpraševal častnik. Ali je vlada sama? Je kdo, ki nastopa dogovorno z vlado? Vrednost pokradenega blaga je morala biti ogromna. Kdor je plenil nocoj, si je naplenil premoženj in to brez težave in brez odgovornosti. Trgovci iz Levanta so skušali zadnji trenutek rešiti golo življenje ter so ušli ali pa se poskrili. One, ki so ostali do zadnjega na svojih mestih, je ljudovlada pozaprla tekom dneva pod pretvezo, da so vohuni ali vsaj v zvezi z njimi.

Golja je videl, da ne bo imel mnogo posla. Razstavil je bil vse preveč straž, zato je zbral sedaj vse nepotrebne mornarje ter jim dovolil, da so odložili orožje in polegli. Iz prelivov in oddaljenih trgov je ves večer prinašalo vzklikov za vojno in proti polmesecu, a še pred polnočjo je bil v mestu mir in nič ni več motilo nočne tišine.

Sam se je šetal Golja po ulicah, kjer so stražili njegovi ljudje. Bedel je in čuval kakor jastreb, če je bil v službi. Nič ni ušlo njegovemu očesu, nič ga ne bi bilo moglo iznenaditi.

Polnoč je odbila po zvonikih beneških cerkva, ko se je ustavila gondola pod mostičem, kjer je stražil Goljev mornar. Iz gondole je naglo izstopil mož, ki je imel krinko čez oči.

»Je tu častnik Golja? je vprašal hlastno.

Mornar je odgovoril z brlizgom in potegnil bodalo.

»Kdo išče Goljo?« se je v istem času iz noči oglasilo vprašanje. Naglih korakov se je bližala visoka postava, prihajal je Golja sam. Neznanec je častnika takoj spoznal ter mu je stopil naproti.

»Prišel sem ti povedat«, je porogljivo izpregovoril, »da je tvoja zvezda pričela ugašati. Danes se je odločilo. Sporoči Mocenigu, da je izgubil!« 

Še nekaj je hotel neznanec dostaviti, toda Golja ga je prekinil.

»Doli krinko!« je kriknil, dasi se mu je glas zdel znan.

Nasprotnik pa je segel po bodalu in se umaknil za korak. To je bilo znamenje — Golja je opazil — da so iz gondole pričeli vstajati možje. Kljub temu ni pomišljal. Vrgel se je na neznanca, zgrabil ga za roko ter mu strgal krinko z oči.

»Loredan?« je osupnil, ko je razločil obraz. A niti trenutek se ni obotavljal. Izvil mu je bodalo ter ga zagnal daleč proč, da je zažvenketalo po kamenitem tlaku.

»Istina, Loredan!« je siknil srditi nasprotnik in se ozrl, kje so spremljevalci.

»Kakor lopov ravnaš!« je odgovoril Golja in je dvignil pest, da bi ga udaril po obrazu. Kakor kača se je izognil Loredan, njegovi ljudje pa so se zagnali proti častniku. Bliskoma je ta potegnil meč ter zažvižgal ž njim po zraku.

»Stoj!« je kriknil. »Kdor se približa, umre!«

Obstali so in se niso upali naprej, iz noči pa je vstal šum naglih korakov. Mornarji so hiteli Golji na pomoč.

»Kdo ste, ki napadate vojaštvo?« je vpil razjarjeni častnik na gručo nasprotnikov.

»Zvedel boš, če še ne veš!« je odgovoril Loredan. Nato se je 'obrnil k spremljevalcem in dejal:

»Opozorjen je, vedel se bo ravnati!« 

»Vedel se boš ravnati!« je zagrozil Golja porogljivo in se vrgel proti Loredanu, da bi ga zgrabil. A sovražnik se mu z nenavadno spretnostjo vnovič izogne.

»Ne žabi, da nimajo vlačuge nikakršne moči več!« krikne Loredan ter se obrne.

»Pojdimo!« ukaže svoji gruči in nato stečejo neznanci k gondoli.

Voda je pljusknila, iz teme so se čuli še krepki, nagli udarci vesel. Kakor bi ga bil udaril po temenu, so padle zadnje besede na Goljo. Nič ni vedel, kaj naj ukaže svojim ljudem. Stali so tam in čakali, on pa je povesil meč in ves drhtel od presilnega razburjenja. Loredan je potegnil bodalo in morda bi ga bil rabil, da mu ni naglo prestregel roke. Ali je njegovo sovraštvo res tako divje? Če ima pustolovec račune z Mocenigovimi, zakaj ne obračuna z njimi? In beseda o vlačugah, podla, nesramna beseda! Ni mislil s tem edino Mocenigove hčere?

Omamljen se vrača Golja z mornarji pod oboke glavnega levantskega skladišča, kjer so imeli njegovi ljudje zasilno prenočišče. Razdvojen je, kakor ni bil še nikdar. O, ko bi imel sedaj prijatelja, ki bi mu lahko zaupal, kar ga teži! Toda kam naj gre? K Vendraminu? Redko se vidita. In kako naj razkriva svoje srčne stiske živahnemu, veselemu plemiču? Bili so časi, da, ko sta se z Lorenzom, Dalmatincem, lepo razumela. Toda je li še kje kaj sledu o tem prijateljstvu? Komaj pol leta je prešlo in zdi se, ko da sta ločena že dolga leta! Resnično, ni Lorenzova krivda, da so se razrahljale vezi med njima. Sam se je odtujil mornarjem in naglo gredo njih pota narazen.

Kakor je Golji mučno, se vendar odloči. Govoril bo z Lorenzom tako, kakor sta govorila včasi. Povedal mu bo vse, kar se je zgodilo, vprašal ga bo. kaj meni o vsem.

Dalmatinec ni hitel Golji na pomoč, ko jih je bil opozoril žvižg. Samo vzravnal se je na svojem ležišču in si prižgal cigareto. Prekrižal je roke, naslonil se na zid in tu in tam vrgel besedo med tovariše, malomarno in jedkošaljivo. Ko je prišel Golja, je utihnil in čakal ukaza.

Častnik ga je poiskal in mu namignil, Dalmatinec pa je vstal ter šel k njemu. Malomarnost in šaljivost sta mu izginila z obraza, stal je pred Goljo kakor človek, ki ve, da mora ubogati. Častnik se je obrnil k mornarjem ter jim velel, naj spet poležejo. Lorenza pa je povabil s seboj po obrežju. Še je nekoliko pomišljal, ali naj govori o vsem, kar ga je težilo. A čutil je, da ga more utešiti le izpoved.

»Odtujil sem se ti, to dobro vem,« je spregovoril »in priznam svojo krivdo, Vzlic temu upam, da morem še vedno govoriti s teboj kot s prijateljem. Dejal boš, da te iščem v stiski. Toda veruj mi, kakor imam srečo v službi, nimam več prijatelja, s katerim bi se lahko razgovoril, kakor sem se včasi.« Lorenza je osupnilo.

»Z menoj ne moreš imeti prijateljskih vezi,« mu pove odkrito, »zabranjuje ti tvoje mesto!« 

»Ne bova se prerekala. Žal mi je radi preteklosti. A d asi mi služba onemogoča marsikaj, tvoje prijateljstvo mi je drago še vedno. Če drugega ne, so me poučili zadnji meseci, da sem ti bil krivičen. Vsekakor je danes odvisno od tebe, ali si bova še to, kar sva si bila.« 

»Če je odvisno od mene, ti lahko dam roko,« pravi Lorenzo. »A odvisno je od drugih. Od tistih, ki so te odlikovali, med katere si stopil!« 

»Služim jim — kakor ti!« 

»Res je. A res je tudi, da te hoče ta družba imeti zase. Posinovila te je in odtrgala od nas.« 

»Kakšna družba?« 

»Oni, ki vladajo republiko!« 

»Saj vendar nikogar ne poznam!« 

»Ne poznaš? Kaj pa Mocenigova hiša?« 

»Govoriš lahko naravnost! Mocenigova hči, si hotel reči,« meni Golja. »Saj to je vendar le ženska!« 

»Radi ženske je mogoče veliko izdati!« očita Lorenzo. Golja obžaluje, ker je poiskal Dalmatinca. A očitka ne prenese, upre se.

»Sem koga izdal? Kdaj, kako sem ga izdal?« vpraša trdo, nevoljno.

»Nisi izdal še, a na poti si, da storiš to. Bojim se, da niti koristi ne boš imel od tega!« napada Lorenzo, ki ne more prizanesti.

»Ne razumem te,« pravi Golja grenko. Boli ga in bolj in bolj mu je žal, ker se je zatekel k Lorenzu. »Povej razločne je, kaj misliš!« 

»Kako naj povem razločne je? Slišal sem, kaj je nocoj govoril Loredan. Saj dobro poznaš pustolovca! Eden izmed njih je, ki jih potrebuje vojna stranka! Orodje! Eden najmogočnejših, dokler ga krijejo! Včeraj ni bil še nič, a danes more vse, zakaj odločilo se je. Prvo priložnost je porabil, da zagrozi tebi. Zagrozil je tudi Mocenigu. A tebi grozi najprej in niti ne ve, ali boš obvestil starega sleparja.« 

»Moceniga?« 

»Da, Moceniga. Ali te moti neprijazna beseda? Menim, da je dovolj nedolžna. Si razumel, zakaj ti je Loredan grozil?« 

Golja molči. Zadnje Loredanove besede so se mu zajedle v srce ter se kakor strup vpijale vedno globlje vanj.

»Zablodil si, oprosti, v nevarne ljubezenske spletke!« nadaljuje Lorenzo. »Stopil si v mrežo zank, ko si stopil med one tam gori. Nihče ni varen v teh zankah, niti oni sami. Zanke se širijo in se stiskajo, a kdor ni previden, obtiči v njih, ne le obtiči, tudi konča. Loredan je bil soudeleženec v trgovskih poslih Mocenigovih celo del j časa, kakor sem zvedel. In iz tega lahko sklepaš vse!« 

»Loredan je menil, da dobi Mocenigovo hčer,« pojasnuje Golja in se lovi za skrito upanje. »Sama mi je pravila!« 

»Vedela je, zakaj!« preseče Lorenzo.

»Ti misliš ...« se ustraši častnik, a ne more izgovoriti svoje misli.

»Pripravila te je, da ne boš verjel njemu, kadar bi te hotel poučiti o vsem«, mu kruto pojasni Lorenzo.

»Prijatelj, ne govori tako, če ti je draga koža!« vzkipi naenkrat Golja in stisne pesti.

»Povem ti svoje mnenje,« pravi Dalmatinec mirno. »Tam zgoraj so gnili. Če si se ti prepričal drugače, tem bolje! Potem pa se raje ne zatekaj k meni!« 

»Previsoko je Neva za pustolovca, da bi mogel kdaj do nje,« se tolaži Golja, dasi ga razjedajo dvomi. »Previsoko, zato Loredan blazni!« 

Malomarno skomigne Lorenzo z rameni.

»Kaj je med njima, ne veva ne ti ne jaz!« pravi. »Veva le, da ti je grozil!« 

»Ukazal si moštvu, naj leže, in prav si storil. Loredan bo lahko drugod nastopal proti tebi! Pri tistih, ki imajo moč. Če imaš kje kaj zaslombe, dobro! Če je nimaš, se rešiš s tem, da se mu umakneš!« 

»Pri Mocenigovi hčeri?« 

»Kje pa?« 

Golja molči. Kar govori Lorenzo, se mu zdi nesmiselno in nemogoče. Kako naj se umakne, če bi tudi ne imel vsega srca pri njej?

»Prost bi bil,« nadaljuje Dalmatinec, »delal bi lahko, kar bi sam hotel. In če bi se že tepel za povečanje bogastva beneških mogoč nikov, ne bi te težilo, da se tepeš za svoj delež pri tem. Je pa seveda tu še drugo, veliko vprašanje.« 

»Kakšno vprašanje?« 

»Zelo važno: kako je med teboj in njo, kaj prav za prav hoče s tabo. To pa ves ti, če ne ve le ona.« 

Silno rad bi se Golja izpovedal, toda nič bi mu ne bilo težje od tega. Ali naj pravi Lorenzu, kako je že priklenjen z verigo? Njemu, ki upa o njem, da je še vedno svoboden, ki pravi, da še ni izdal nikogar? Kako naj se poniža?

»Ali jo ljubiš?« vpraša Lorenzo, ko vidi, da prijatelj molči.

»Da«, pove Just kratko in kakor obtoženec.

»Tem slabše zate,« pravi Dalmatinec naravnost. »Kako si mogel pozabiti, da si le skromen častnik ljudovlade, ko je ona Mocenigova hči? Kako si mogel pozabiti to? Saj vendar veš, kaj ti je usojeno! Padel boš, prej ali slej, na enem ali drugem koncu ljudovlade, prebit od puščice, zaklan od meča, raztrgan od krogle. Ali pa boš utonil kot pes v smradljivih valovih. Za to te vendar ljudovlada krmi in plačuje! Misliš, da bo tedaj patricijka jokala za teboj? Kaj še! V brokatu in svili bo ležala v objemu drugega in še vedela ne bo, da si šel v svoj grob!« 

»Tvoj pelin me pričenja peči!« ugovarja Golja mračno.

»Motiš se! Ne poznaš še sveta, v katerega si stopil. Povej, kaj naj najde patricijka v tebi? Lepega, drznega mladca, ki se je izkazal v spopadih? Misliš, da ima ljudovlada malo takih? Kje bi že bila, če jih ne bi imela! Reci, kaj je še, kar bi moglo prikleniti nate tako razvajeno, vseh slabosti polno hčer enega največjih bogatinov naše ljudovlade? Morda tvoja nevednost? Tvoja goreča službenost? Tvoja prihodnost, viseča na nitki? Naigrala se bo s teboj in zadela te bo v srce. Ko te bo smrtno ranila, te bo zavrgla. Videl boš, da je kača, a spoznal boš šele tedaj, ko boš poln njenega strupa. Veruj mi, večkrat že sem ti mislil povedati vse to, zakaj smilil si se mi, ko sem ti bral v očeh, kako si zbegan in razdvojen. Slutil sem, kaj se godi s teboj. A bila sva že predaleč narazen in nisem imel več priložnosti, da bi ti bil pokazal, kako je s teboj.« 

Golja je molčal. Tiho je pljuskala voda iz noči, enakomerno sta stopala prijatelja po obrežju. Tik nad glavama jima je viselo nekaj ogromnega ter ju je tlačilo. Pod silo tega neznanega, ki je odločalo o življenjih in usodah, sta tudi sama spregovorila nocoj besedo, ki je zdela doslej skrita med jima. Bližala se je vojna in njeni prvi udarci so že sekali v vse dosedanje ter določali prihodnje. Pozna nočna ura, klic po počitku, strogost predpisov, vse, kar je bilo prej važno, je postajalo sedaj brezpomembno in se je umaknilo pred veličino prihajajočega. Do jutra bi se mogla šetati prijatelja, pogreznjena v molk in gledaje skozi zaveso noči v usodo, ki je bila skrita nekje v bodočnosti, morda že čisto blizu. Golja je bil prvi, ki je spet spregovoril. Njegov glas je bil negotov in tik, kakor so tihi dvomi, ki glojejo brez prestanka.

»ln če me ljubi?« je vprašal. »Če se ti varaš z vso svojo sodbo?« 

»Morda te ljubi, kdo naj ve to? A ne pozabi, da bi moral silno presegati patricijko, da bi bila njena ljubezen do tebe prava in resnična. Videti bi morala v tebi nekaj vzvišenega, česar ne najde v drugem moškem. Tedaj, samo tedaj ne bi veljala več nobena mojih besed.« 

Mornarji so spali, ko sta se Golja in Lorenzo spet vrnila do njih. Lorenzo se je zavil v plašč in legel na svoje ležišče, na perišče slame, ki je komaj zakrila kameniti tlak, Goljo pa je zaskrbelo, kaj je s stražami. Odpravil se je na pregled, z dvignjeno glavo in z vojaškim korakom. V srcu pa mu je kljuvalo in ni prenehalo niti tedaj, ko se je prvi jutranji svit povzpel na beneške strehe ter se tiho odbil v speči vodi neštetih prelivov.

10.

Dnevi so bežali, a Golja se ni mogel več umiriti. Dogodek z Loredanom ga je zadel in bilo mu je, kakor da so se mu odprle oči. Vse, kar je bil kadarkoli doživel s tem pustolovcem, se je sedaj strnilo in zlilo v eno. Lorenzove besede so mu osvetlile vse, da mu je sedaj rezalo v oči in v srce. Črv je glodal v njem brez prestanka, s strahom je opazovala mati sina, kadar je za trenutek obstal pred njo.

»Ali si bolan?« ga je izpraševala. »Ves si izpremenjen.Povej vendar, kaj ti je?«

Bila je prepričana, da ni bolezen, kar ga muči, slutila je, da mu leži kamen v duši.

»Komu boš povedal, če ne materi, kar te teži?« mu je prigovarjala. »Kdo drugi bo razumel, če ne mati? Govôri, da ti bo laže in da se potolažiš!«

A sin se ni odprl. Bežal je pred materjo, trpel je in se mučil in preživljal grenke dni, kakor še nikdar v svojem življenju. Nemiren in bolan se je potikal po samotah, kadar ni bil v službi. Kadar pa je moral na ladjo, se je vsem izogibal, kakor da vsi vidijo njegovo muko in se ji rogajo.

Prve dni je mislil le eno: poiskati Loredana in zahtevati od njega jasno, razločno besedo. Naj govori odkrito in ne kot podlež. Naj pove, kaj je hotel z besedo vlačuga! Če je mislil Mocenigovo hčer, naj pride na dan vsa resnica! Če ni mislil nje, tem bolje. A če bo spet govoril dvoumno in nesramno, če bo skušal blatiti čast patricijke, kakor ono noč, potem gorje njemu! Ni ga, ki bi ga ubranil pred njegovo roko! Maščeval se bo, da bo pomnil do zadnje ure! Tako je delal Golja načrte in srd je kipel v njem, ko se je spomnil Loredanovega nastopa, da je stiskal pesti in škrtal z zobmi. Prežal je na Loredana, in če bi mu bil padel v roke, ne bi poznal usmiljenja.

A v njem se je naglo dvignil še drugi glas. Zakaj ne greš k patricijki? ga je vpraševal. Zakaj ne skušaš zvedeti pri njej, kar moraš zvedeti? Kaj ti pomaga, če Loredanu potreš kosti? Naj govori patricijka! Ona edina ti more razkriti vso resnico, na njo edino se lahko zaneseš!

Nemir je prikipel do viška. Ni mogel strpeti več, šel je k Mocenigovim. Poprašal je, kje je Neva, in vratar ga je peljal na vrt. Povsod se je že bohotilo zelenje, cvetje je omamljivo dehtelo v popoldanskem soncu, glicinije so žarele.

»Gospodična je gotovo v uti,« je povedal služabnik, »po svoji navadi ...« Končal ni. Iz ute, ki je bila na koncu vrta, se je že zaslišal glas: »Kdo me išče?«

Golja jo je pozdravil in skušal skriti svojo nestrpnost in razdvojenost.

»Vendar že!« se je razveselila patricijka ter mu pohitela naproti. Za njo je prišel iz ute častnik Cerini, ki ji je delal družbo.

»Vprašala sem že, zakaj te ni« je nadaljevala Neva. »Ves teden je prešel, da se nisva videla. Kaj to pomeni?«

»Bal sem se, da ne bi nadlegoval,« se skriva Golja.

»Nadlegoval?« mu preseka patricijka besedo. »Kako govoriš?«

»Službo sem imel in ne bi bil mogel priti o primerni uri,« se opravičuje Just, ki mu je neprijetno, da je Neva sama z mladim častnikom.

»Vedno si dobrodošel!« zagotavlja Mocenigova in opazuje Goljev obraz. »Izbiraj! Ali ostaneva tu, greva v dvorano ali na balkon?«

Golja pomišlja in Neva odgovarja sasma:

»Tu je najlepše, kar tu ostaneva!«

Artilerijski častnik razume. Poslovi se in odide prožno in samozavestno.

»Tako!« pravi patricijka in se smeje. »Sama sva, nihče naju ne moti. A kaj ti je? Mračen si, kaj se je zgodilo?«

»Mučim se, sam se mučim!« pravi Golja in išče, kako bi povedal, kje ga teži.

»Kaj se je zgodilo?« ponavlja Neva in ga pelje v uto. Nestrpna je, ker Golja okleva. »Ali je kaj važnega? Kaj težkega?«

Golja sede in pripoveduje, kako je bilo oni večer, ko ga je napadel Loredan.

»Loredan?« osupne patricijka in oči se ji posvetijo. »Kaj hoče ta človek?«

Golja pripoveduje, kako je grozil njemu in Mocenigu.

»In zaradi tega se mučiš?« se smeje patricijka. »Zaradi njegovih groženj? Ne veš, da je mojemu očetu mar zanj kakor za lanski sneg. Onemogla jeza vre iz pustolovca, ne boji pa se je nihče, čeprav je uskočil v vojno stranko. Saj vedo vsi, zakaj je vstopil. Da bo na varnem zaradi trgovine s sužnji, ki je prepovedana.«

»Vem,« nadaljuje Just. »Nekaj drugega je, kar me je ranilo!«

»Govôri!« pravi patricijka hladnokrvno, dasi ji je bledica segla v obraz. Pozorna je in vsa napeta.

Golja pove, ponovi Loredanove besede, natančno, kakor jih je bil izgovoril onega usodnega večera.

»To torej?« pravi Mocenigova ravnodušno. »In kaj potem? Kaj je pristavil še?«

»Nič drugega! Ali ni morda dovolj?« ostrmi Golja in ne more razumeti miru patricijske hčere.

»Je morda omenil mene?« pozveduje Neva, misleč, da je kaj preslišala. »Je govoril kaj več? Alil je govoril jasno?«

»To je!« se razvname Golja. »Podlo te je žalil in ni si upal govoriti naravnost!«

»« »Ni res!« ugovarja patricijka. »Mene ni žalil. Iz besed, ki jih je dejal, še ni videti, da je nameraval žaliti mene!«

Golja dvomi. Čud se, da patricijka ne vzkipi, in dvomi, ali je res mislil Loredan njo, Mocenigovo hčer. Pojasnjuje ji in si v spominu ponavlja, kar je govoril ono noč s prijateljem Lorenzom.

»Kaj pa ti?« ga vpraša patricijka. »Kaj si storil, ko si to slišal?«

»Roke in voljo mi je zlomilo.«

»Zakaj nisi zahteval pojasnila?«

»Tako bi ga zahteval, da bi mu strl goltanec!« se spet razvname Golja.

»Krasno priložnost si imel,« meni Neva. »En sam sunek bi bil zadoščal! Kakor jata vrabcev bi se razprišila sodrga, da si zadel njihovega vodjo.«

»Loredana?« vpraša Golja.

Patricijka pa se ne da motiti.

»Lahko opravičilo bi bil imel,« nadaljuje. »V službi si bil, ko so te napadli, in krinke so nosili. Vsak drugi bi na tvojem mestu z železom ukrotil neodgovorno drhal. Drago bi plačali drznost in žalitve! Tebi pa upadejo roke v odločilnem trenutku!«

»Žal mi je. Toda žalitev je bila tako nenadna in tako huda, da nisem vedel, kaj naj počnem.«

»Kmalu bi tekla tvoja kri,« pojasnjuje patricijka mirno. »Da niso prihiteli tvoji mornarji o pravem času, bi te zabodli napadalci! Lahko mi verjameš, da bi bila poceni tvoja kri! Kdo bi še kdaj izsledil morilce? V Benetkah so to prevsakdanje stvari! Niti razburjal se ne bi nihče zaradi poboja! Ti pa ne veš, kaj ti je storiti, ko gre za življenje in smrt!«

»Prav imaš!« pritrjuje Golja in si očita, ker ni razumel položaja.

»Vidim. Izven zakona so se postavili in moja dolžnost bi bila, zajeti jih ob taki uri!«

»Pusti dolžnost!« ugovarja patricijka. »Pamet sama bi ti bila lahko povedala, kako je ravnati. Veruj mi, polovico ugleda si izgubil njihovih očeh s svojim omahovanjem. Ne boš tako zlepa popravil tega!«

Golja tehta Nevine besede in je jezen sam nase. Tako jasno je vse to, on pa ni vedel kaj početi. Vsa njegova budnost ne izda nič, če ne zna takoj presoditi, kaj se godi, in potem naglo in odločno prijeti nasprotnika. Častnik mora vedeti to, si tiho očita in dela sklepe za prihodnost.

A komaj je patricijka umolknila, ko se mu spet začno počasi oglašati prejšnji dvomi.

»Tebe torej ne morejo raniti one podle žalitve?« vpraša Nevo in ji gleda v oči.

»Že zopet začenjaš!« ga zavrača patricijka nejevoljno.

»Veš, kaj je to? Ali hočeš, da ti povem? Ni prvič, da se oglaša pri tebi! Ljubosumje je!«

»Kdo bi ne bil ljubosumen, če vidi, da je ta človek vedno za teboj?«

»Ti si bil ljubosumen, še preden si me vzljubil. Sicer pa - ali sem edina, ki ima častilce?« Patricijka se skuša šaliti: »Saj bi ti moralo še laskati!«

»Laskati, praviš?« vprašuje Golja jedko. »Ko čujem tako žalitev?«

»Sam si videl - in ne enkrat - kako sem zavračala Loredana!« se vznejevolji patricijka. »Lahko bi razumel, kako me zato sovraži! Menda veš, kaj se pravi žaliti moški ponos? Njega zavračam, tebe, preprostega častnika iz ljudstva - ljubim! Ni to grenko za moža, ki bi hotel vladati Serenissimi?«

»Seveda!« pritrja Golja, a ne more potlačiti sumov, ki mu jih je podžgal Lorenzo. »Seveda je grenko! Toda Loredan je bil vendar drug tvojega očeta, najboljši prijatelj v hiši ...«

»Žališ me!« vzkipi Neva in vstane. »Ti sam me žališ! Pozabljaš, kdo sem! Pazi se! Ali meniš, da se more kdaj Mocenigova hči samo v mislih ponižati do takega izgubljenega pustolovca?«

»Oprosti mi!« se zave Golja, ko čuje trdi glas. »Oprosti, saj vidiš, kako je z menoj!«

»Ne morem oprostiti!« zavrača patricijka užaljeno. »Tolikokrat sva že govorila o vsem, ti pa vedno znova ponavljaš! Ali si sploh upravičen mučiti me, mučiti zaradid nekih nejasnih Loredanovih besed? Veš za gotovo, da je mislil mene? In če bi veljalo meni, ali niso to zgolj psovke prostaške duše, ki ne more premagati jeze in preboleti svoje sramote? Če nisi zmožen velike ljubezni, povej, in ločila se bova! Če si iskal v menin samo žensko, je čas, da vržeš krinko proč in se razgališ! Bolela me bo tvoja prevara. A bolje je, da prelomiš danes takoj, kakor pa kdaj pozneje! Če pa misliš vedno dvomiti in me mučiti, mora biti temu konec!«

Ostre so besede patricijke in nje pogled neprijazen, mrzel. Nikdar je Golja še ni videl take. Tuja se mu zdi in polna nekega pritajenega sovraštva.

»Čim večja je moja ljubezen, tem krivičnejša si! Vse moje misli so pri tebi, vse moje stopinje gredo za teboj. Ti pa govoriš, kakor da ničesar ne čutim zate, kakor da te hočem varati! Ali bi mogla biti krivičnejša?«

»Dokler boš dvomil, me ne boš prepričal!« mu odvrne hladno. »Samo slabiči ne morejo iz dvomov! Dokler bo na dnu tvoje ljubezni tičala misel na beg, bom vedela, da to ni ljubezen, ki gre preko vsega!«

»Preko vsega?« se zavzame Golja.

»Da, preko vsega!« pribije patricijka. »Če je treba tudi preko tebe samega!«

»Zahtevaj od mene, kar hočeš, in storil bom!« vzplamti Golja. »Govôri!«

»V odločilnem trenutku ti upadejo roke!« odbije patricijka mrzlo.

»Samo zahtevaj!« gori Golja. »Naj izzovem Loredana? Naj ga posekam? Samo reci in kaznoval ga bom! Bog mi je priča, da mu ne prizanesem!«

»Zdaj bi bil to zločin!« zavrne patricijka. »Zločin pa še ne bi bil dokaz, da me ljubiš z resnično, silno ljubeznijo!«

»Zakaj ne?« zahteva Golja. »Kakšnega večjega dokaza hočeš?«

»Zakaj ne?« ponavlja Mocenigova hči. »Zato, ker bi bil dokaz samo tvojega ljubosumja! Majhnega, nespametnega ljubosumja! Res ne moreš razumeti tega?«

Golja ne razume. Molči in se muči z divjimi mislimi, podoben zaprti živali, ki zaman išče izhoda iz jeklene kletke.

»Vidiš!« nadaljuje patricijka neizprosno. »Velikega dokaza tvoje ljubezni še nisem doživela. Morda ga bom kdaj, morda nikdar. Zato so moje besede grenke. Vsa grenkoba tvojih žaljivih dvomov je v njih in bo dotlej, dokler ne presekaš tega vozla.«

Patricijka se nasloni na uto in zre po vrtu, kakor ne bi imela več pogleda za mladega častnika.

»Kaj hočeš od mene, povej!« prosi Golja. »Reci, kako naj ti dokažem svojo ljubezen?«

Neva pa trdovratno molči in se ne ozre vanj. Kakor nevede se igrajo njeni prsti z nizom biserov, ki jih ima okrog vratu in na prsih, in trpka grenkoba ji je razlita čez obraz.

Golja jo gleda in čuti, da ji je storil krivico. Žalil jo je s svojim sumničenjem, žali jo še vedno. Ali nima Neva prav, če pričenja dvomiti o njegovi ljubezni, če ne more več verjeti vanjo?

Molčita. In vsak trenutek molka povečuje razdaljo med njima. Golji se zdi, kakor da mu nevidne moči trgajo Nevo iz rok, in v srcu ga boli. Narazen gresta, razdalja raste, naglo, neprenehoma. Izgubiš jo! se utrga nekaj v Golji, da pade na kolena ter objame patricijko z močnimi rokami, kakor bi jo hotel pridržati, ustaviti.

»Odpusti mi!« jo prosi. »Odpusti in ostani tu!«

Patricijka se skloni k njemu, mu objame z rokami glavo, boža ga in mu tiho govori:

»Saj ti nimam kaj odpustiti! Pomiri se in razveseli se! Ti barbar moj! Ti ogenj, ki plameni, ti sladki, presladki moj fant!«

12.

Prišla je velika noč. Z velikimi svečanostmi so Benečani praznovali spomin Zveličarjevega vstajenja. Praznovali so s procesijami in s cerkvenimi obredi, ki so se jih udeležile ogromne množice in ki jim je dala poseben sijaj vsa beneška gospoda z dožem in z najvišjimi glavami ljudovlade na čelu. Praznično so peli zvonovi z vseh strani, solnce je lilo radost preko palač in ladij, vse široko lagunsko mesto je bila ena sama pesem. Kakor so Benečani med najtežjimi vojnami prirejali svoje veselice, tako so tudi sedaj z lahkoto pozabljali, da trka vojna na vrata. Hrupna brezskrbnost je brez težave prekričala one na dnu, ki so čutili težo časa in ki so s skrbjo strmeli v prihodnost.

Golja je preživel Veliko noč sam s seboj. Umaknil se je ljudem, in radost ni posijala do njega. Prevzel je za znanca službo na ladji, o prostem času pa je veslal s čolnom daleč iz mesta, bodisi proti Mestram, bodisi navzdol proti Chioggi. Ves čas pa je nečesa pričakoval.

Ko se je vrnil domov, je zvedel od matere, da ga je iskala Mocenigova hči. Vprašala je po njem, hotela je vedeti, zakaj ga ni k njim. Končno ga je še povabila na večerno domačo zabavo, ki bo na belo nedeljo.

»Pojdeš?« ga je vprašala nato kratko. Potrt in mračen je bil njen obraz.

»Seveda. Zakaj vprašate?« 

Začudila se je njegovemu trdemu glasu in odgovorila:

»Zato, ker je to znanje tvoja nesreča.« 

»Nesreča? Zakaj nesreča?« 

Sin je govoril kratko in neprijazno, mater je razburjalo. Sedla je in mu povedala, o čemer ni še nikoli govorila. Zanjo patricijka ni bila drugega nego vlačuga, ki ga je ujela v svoje mreže. Mami ga in muči. Nič več ni tisti, kot je bil. Služba mu ni več mar, zanemaril jo bo popolnoma in zapravil zaupanje svojih predstojnikov. Vse, kar je dosegel, bo razpadlo v nič zaradi tega blodnega znanja.

»Najbolj pa se bojim,« je sklenila mati svoje besede, »najbolj se bojim, da se ne zgodi še kaj hujšega, da se ne zapleteš v kak poboj. Vse mi pravi, da boš žrtev, preden se boš zavedel, v kakšne nevarnosti si zašel.« 

Sin je vstal, v njem je kipelo. Materina skrb ga ni ganila.

»Nisem prišel k vam, da bi me izpovedovali!« je dejal skozi zobe. »Prihranite si svoje nasvete in vse blato, ki ga mečete na dekle! Ni me več volja poslušati vas!« 

Obrnil se je in hotel oditi, ne da bi pozdravil. Srd mu je bliskal v očeh, vse, gnev, razočaranje in užaljeni ponos se je mešalo v njih.

A v materi se je oglasila silna moč. Naglo je vstala in zastavila sinu pot. Just je osupnil. Nikdar je še ni videl tako odločne.

»Tako govoriš z materjo?« je dejala ogorčeno. »Tako daleč si že?« 

»Kakor govorite vi z menoj!« je odgovoril trmasto.

»Moram, ko ne veš več, kaj počenjaš! Mislila sem, da sam poznaš pot, pa si otrok. V zanke so te ujeli in te sučejo na povodcili, kakor sami hočejo. Kdo naj se upre temu, če ne tvoja mati?« 

Njen glas ni bil več oster, toda Golja je ostal trd.

»Kaj hočete od mene?« je vprašal kratko.

»K Mocenigovi ne hodi več, postani spet, kakršen si bil, dolžnosti izpolnjuj! Videl boš, da ti bo to v srečo!« 

»Hodil bom k Mocenigovim vzlic vašemu zasramovanju«, jo prekine sin. »Kako naj vam verujem, ko govori iz vas sovraštvo! Dokažite, kar očitate!« 

»Res? Bi izdali dokazi? Bi te prepričali?« 

»Poiščite jih!« 

Mati pomišlja, potem pa vpraša:

»Pojdeš tudi proti moji volji k Mocenigovim?« 

»Tudi!« odgovori sin neizprosno. Ni ga bilo mogoče zadržati večin mati je opustila vsak poskus.

A dasi je bil Golja že nestrpen, je vendar trmasto čakal ure, ko bi morali biti pri Mocenigovih že vsi zbrani. Kljubovalnost se je oglašala v njem. Ponos mu je pravil, naj pokaže patricijki, da mu ni do nje več nego nji do njega. Očitati je hotel, kako se zabava, kako so ji vsi enaki, on ali kdor si bodi.

Mocenigova hči pa mu je že pri sprejemu otajala trdo skorjo. Z balkona je opazila njegov čoln ter mu prišla naproti. Obsula ga je z očitki, a bili so polni sladkih, laskavih besed. Mamile so ga in ga razvedrile. Pozabil je vse in stopil v dvorano v prvem nadstropju, ozaljšano z bujnim cvetjem, zadovoljen in samozavesten.

Družba je bila že zbrana: dona Mocenigova, Nevina prijateljica Anita, slikar Miroseo in častnik Cerini. Sedeli so okrog obložene mize ter se zabavali z najnovejšimi dogodbicami iz življenja beneškega plemstva. Bile so ljubezenske pustolovščine, smešne, opolzke, pa tudi nasilne in perverzne. V Benetkah niso pošle nikdar, kakor že ni bilo sestanka, da se ne bi pogrevale na njem. Družba se je zabavala svobodno in ni tehtala besed. Golji se je zdelo, da se že pričenja razbrzdanost. Dona Mocenigova ni bila ona krepostnica, kakor je lebdela Golji pred očmi. Njen obraz je nocoj žarel in njena govorica je bila prepletena z drznimi opazkami, ki so pohotno padale v družbo. Smejala se je, in njeni veliki, beli zobje so blesteli prešerno izmed močnih, rdečih ustnic. Slikar Miroseo pa je dopolnjeval njene besede. Dodajal je dvoumnosti ter se široko smejal, če je povedal kaj posebno dvoumnega. Neva in Anita sta sicer pretili slikarju, kakor bi se bili spotikali, a njegovo pripovedovanje ju je le zabavalo. Hihitali sta se, in to je šele prav podžigalo slikarja. Tudi častnik Cerini se je vmešaval z dvoumnimi opazkami. Komaj je čul, ko ga je Golja poprašal o službi.

»Iz Levanta ste prišli, pravite?« se je čudil Just, ko je zvedel, da je tovariš došel z bojišča prav tedaj, ko so pričeli pošiljati tja ojačenja. »Morda ste ranjeni?« 

Tovariš je prikimal in se smehljal tako pomenljivo, da je Golja takoj razumel.

»Nevarno je, kaj? Kmalu se prične zares in potem se ne ve ...« 

»Da, vsak dan bolj nevarno«, pravi artiljerijski častnik, ki ne ču je sarkazma v Goljevili besedah. »Povrhu pa še boji z umazano turško sodrgo, ki ni vredna, da beneški plemič nogo obriše obnjo!« Častnik je govoril, kakor da ne gre v vsem boju tam doli za koristi ljudovlade, ampak zgolj za to, ali se plemiči bijejo s plemiči in ne morda z navadnimi vojaki.

»Saj še vojne ni zanj, če se ne tepe s plemičem!« je pomislil Golja.

»Taki so junaki! Tam doli je krvavo in bodo lovorike drage, zato je pobegnil in skriva zdaj svoj strah za svoje plemstvo!« Morda je častnik slutil Goljeve misli. Čakal je še nekoliko njegovega odgovora, nato pa je dostavil sam:

»Tukaj niti ne veste, kaj je Levant in vojna. Prazniki, banketi, lepotice, to je vaše delo in vaša skrb! Tepec bi bil, kdor bi odtod silil tja doli. Razdelimo si rajši zlo in prijetno po pravici, da ne bo nihče prikrajšan! Nekoliko na Cipru, nekoliko v Benetkah! In narobe!« 

Golja je začutil ost. Morda ve častnik kaj več? Ve morda, kar je nameravala Neva? Ali govorile iz zabavljivosti in iz zlobe?

»Saj tam doli sploh še ni bilo pravih spopadov!« zavrne pikro.

»Kdo pravi, da jih ni bilo?« preseče naglo Cerini.

»Ni jih bilo, na Cipru še ne!« pribija Golja. »Če ste se bojevali na Cipru, še niste poduhali smodnika!«

»Vi pa, vi!« se roga Cerini. »Vi veste, kaj se pravi krvaveti za domovino!« 

Justa je razgrelo častnikovo besedičenje. Sunkoma je odpel jopič in pokazal na prsih dolg obronek rane z mečem.

»Dokaz, da se nisem umikal bojem in nevarnosti!« je dejal trdo.

Artiljerijski častnik pa se je naglo izvlekel iz zagate.

»Če se vi ne bojite vojne, se je pa toliko drugih! V Benetkah je nešteto častnikov, ki bi že davno lahko bili na bojišču, pa so še tu! Morete reči, da ni tako?« 

»Imata že spet vojaške razgovore?« se vmeša Neva. »Nismo dejali že, da nocoj ni časa zanje? To za kazen!« je dejala in rahlo udarila častnika po licu.

»Naprej?« je vprašal ta, smeje se, prepričan, da začenjajo igro.

»Seveda, naprej!« je dejal naglo slikar in tudi že dobil udarec po licu. Dona Močeni gova je bila ročna in mu ni prizanesla. Udarec je šel naokoli.

»To je naša običajna zabava«, je razlagal slikar Golji, ki se ni mogel prav prilagoditi. »Namen je medsebojno osrečavanje, sredstvo pa je ljubkovanje. Največja nežnost — največja sreča!« 

»Toda je li Golja sprejet v naš krožek medsebojnega osrečavanja?« je vprašala Anita.

»Mislim, da je!« odgovarja Miroseo. »Sicer pa mu dam vprašan je.« 

Dvignil se je, se sklonil proti Golji in mu pogledal v oči. Nato je vprašal s slovesnim glasom:

»Mladec! Boš govoril po pravici?« 

Golja je pritrdil.

»Prisezi!« 

»Prisegam!« 

»Dobro! Reci, ali si že kdaj poljubil kogarkoli iz te družbe?« 

Golja je zardel do ušes, družba je prasnila v smeh.

»Lahko molčiš,« je nadaljeval slikar, »in hrani zase! Če si poljubil koga izmed tega krožka, si že sprejet med nas. Obred se nadaljuje.« 

Sedel je, prijel roko done Mocenigove ter jo poljubil.

»Naprej!« je dejal ukazujoče.

»Nikakor ne!« se je vmešala Nevina prijateljica. »Po nagovoru obrednika napivamo nagovorjenemu. Naj živi Golja, ki ni čakal naših sprejemov!« 

Prijela je čašo in vstala. Vstali so tudi drugi in trčili z Justom. Vsi so izpili do dna. V trenutku pa, ko je Golja nagnil svoj kozarec, je opazil, kako je mladi častnik prijel Nevo za golo, blestečo nadlaket in jo v naglici skrivaj poljubil. Just ga je udaril s pogledom ter se zapičil Nevi v oči. Patricijka pa je ostala povsem ravnodušna in se je samo malomarno zganila, kakor da se hoče otresti nadležnega vsiljivca.

»Kazen!« je dejala Anita, ki je tudi sama opazila poljub. »Kar se je zgodilo, je bilo brez obrednikove vednosti!« 

»Nikakor ne!« se je opravičeval častnik. »Obrednik je ukazal naprej! Ko sem spil, sem izvršil po ukazu.« 

»Ni res! Obrednik naj govori, ali so bili prsti ali nadlaket!« 

»Oboje!« odgovori takoj slikar. »Poljubil bi bil tudi nadlaket, pa ste me motili z napitnico. Hitro bom dopolnil.« 

Komaj je izgovoril, je tudi že poljubil krepko, golo roko patricijke tik pod ramo. Poljubi pa so šli okrog, da ni Golja vedel, ali naj se smeje ali jezi.

Tako se je vrstilo ljubkovanje s pijačo, in obrazi so žareli. Družba je postajala vedno glasnejša. Tudi Golje ni več zadrževala sramežljivost. Spočetka se je čudil doni Mocenigovi, ko jo je videl tako razigrano in zaupno s slikarjem. Kmalu pa je spoznal, da še ni v letih, ko bi se morala odpovedati uživanju. Njen mož je bil dokaj starejši in se ni menil za drugo kot za svoje posle in državne zadeve. Če je patricijka hotela še živeti, kdo bi ji mogel zabraniti? A ko je gledal, kako je objemala slikarja ter si ga stiskala na prsi, je prijelo tudi njega. Pričel je objemati in poljubljati Nevo, ne da bi ga količkaj motila navzočnost drugih. Saj so vsi počenjali isto! Koga naj potem zadržuje še kaj? Kar mu je bilo prej nemogoče, je postalo zdaj razumljivo samo ob sebi. Saj so le predsodki, ki človeka ustavljajo! Otročji in smešni predsodki! In sladko je in prijetno! Zakaj torej ono hinavsko skrivanje in potajevanje? Uživajmo, ko je mladost kratka in bežna! Živimo, dokler je čas! Predajmo se radosti in izpraznimo do dna njeno čašo. Vroče grško vino je lilo po mizi in vnemalo kri. Njegov vonj je razburjal živce in bičal voljo. Neva in Anita sta vstali, trčili, izpili in zagnali kupici daleč po dvorani, da je nekje jeknilo steklo in se sesulo žvenketajoč. Objeli sta se nato in se poljubljali burno, strastno.

Tudi drugi bi bili ponovili za dekletoma, da se ni oglasila dona Mocenigova in jih zadržala.

Se je zavedela? se je začudil Golja, ko je čul svarilo. Čakal je in skušal presoditi, ali ni že zagrešil česa, česar ne bi bil smel. A družba je že sklenila, da se moški presedejo. Na njegovo mesto je bil določen artiljerijski častnik, na Cerinijevo je prišel slikar, na slikarjevo je moral Golja. Dasi je Just slišal in videl vse razločno, je vendar čutil, ko je vstal, da se nima več v oblasti. Zbal se je, da se opoteče. Varuj se, mu je šepetalo nekaj, ne pij več! Sicer ne boš vedel, kaj počenjaš! Naj pijejo sami, če se jim hoče! Nerodno se je priklonil patricijki ter sedel na svoj novi sedež. Dona Mocenigova ga je opazovala in se šalila, češ, ali se je boji, ker tako previdno premika stol. Opravičeval se je, a besede so mu sproti uhajale iz spomina. Nekaj je bilo v obrazu patricijke, v njenem smehu, v vsem njenem prezrelem telesu, kar ga je silno vabilo. A ni vedel, kako se to godi in ali mu je prijetno ali zoprno. Vino me omamlja! mu je preletelo možgane. Ne vem več, kaj se godi z menoj, nisem več gospodar samega sebe!

A iz vseh besed Nevine matere in iz vse njene prijaznosti je razbral, da ji je prijetno, ker je sedel k nji. Šalila se je ž njim, nekaj materinskega je bilo v njenih besedah. A za vsem je prežalo nekaj razbrzdanega, kar si ni prav upalo na dan.

Komaj se je družba menjala, se je spet nadaljevala igra.

»Luči bi ugasnili«, je menila Neva. »Naj upihnemo?« Vsa razžarjena je gledala Cerinija, njene oči so bile polne sle. Mati jo je zavrnila in družba je obžalovala. Misel je bila že daleč proč, in Golja se je nenadoma zavedel, da so ga roke patricijke privile k sebi. Isti trenutek je čutil njene sluznate, vroče ustnice, njen dih, njeno voljno telo. Kri se mu je vnela, srce mu je zaplalo, roke zrele žene so ga divje prižemale.

Nevina mati je to? V možganih ga je udarilo, skušal se je izviti iz objema. A ni bilo lahko, patricijka ni čutila Goljevih misli. Le polagoma se je oprostil in strmel, kako mu je naenkrat vse jasno. Ali ni pil vina? Ali je njegova omamna moč v trenutku prešla? Dona Mocenigova si je z obema rokama popravljala lase. Smehljala se je, in v njenem smehljaju je gorela neukročena sla. Na drugi strani je tedaj Golja uzrl Nevo, ki je bila kakor izgubljena v objemu častnikovem. Poljubljala ga je, ne da bi se količkaj zmenila za Goljo in vso družbo. Polzaprte so bile njene oči in krčevito je božala Cerinija po glavi.

V Golji je vzkipel srd. Stisnil je pesti in planil. Krikniti je hotel in udariti. A komaj se je družba ozrla vanj, se je spet sesedel kakor izpodkleščen. Se nisi tudi sam pravkar poljubljal z njeno materjo? ga je zadela misel. Ni bil to pohoten poljub, nič lepši od njihovega? Da, celo mnogo mnogo nečistejši? Dva mlada človeka sta tam. A tu? Ti, ki bi bil lahko sin te ženske, in ona, ki je Nevina mati! Ni tvoj poljub že krvoskrunstvo? Po vsem tvojem znanju z Nevo?

Golja se je streznil. Glava mu je bila čista, kakor bi ne bil niti pokusil vina. Neva in častnik sta se ločila, a v njenih očeh je žarel še ves ogenj strasti. Motne so bile in okrvavljene. Zdelo se je, kakor bi se dekle šele počasi zavedalo.

Tedaj se je Golji zagnusilo. Vse se mu je zagnusilo, Neva, nje mati, njeni polteni poljubi, vsa družba in ves ta večer. Najrajši bi bil vstal in bežal od teh ljudi. Kakor da je ves blaten pred seboj, se mu je zdelo, kakor da se je razgalil do nagega!

Videl je, da je zašel v divji vrtinec. Zdaj je razumel slednjo besedo, slednjo misel svoje matere, ki mu je branila v hišo Mocenigovih. Ali ve, kakšno je življenje v teh palačah? Nikdar ni tako čutil prepada med seboj in tem svetom, kakor ta trenutek.

Bled in spremenjen je bil Goljev obraz. Neva je morala citati v njem vse silno razočaranje, zakaj stopila je k njemu, položila mu roko na glavo, sklonila se k njemu in ga vprašala, ali mu ni morda slabo.

»Nič mi ni!« je dejal on trdo in uporno, da se je Neva zavzela.

»Ni res!« ga je zavrnila Neva, ki je čutila njegov upor. Golja pa je molčal trdovratno. Pred njim je iz somraka dvorane rastel Lorenzo, Dalmatinec, s svojimi pronicavimi očmi. Gledal je nanj in na vso to družbo z neizrečenim zasmehom in prezirom.

»Golja, si res ti?« je vpraševal. »Res ni več poti iz globine tvojih blodenj? Ali že toneš v žrelo, ki je zazijalo pred teboj, še preden si ga zapazil?« 

Neva je vendar zvabila Justa k oknu, odkoder se je odpiral pogled na nočno mesto. Ne vol jen je šel, gnev mu je naraščal v srcu.

»Veš, da je to slovo?« ga je iznenadila, da je ostal kakor pribit.

»Veš, da smo nocoj zadnjič skupaj? Ti ni še nihče povedal?« Govorila je, kakor da se šali. Njen obraz je blestel in niti sledu kake žalosti ni bilo na njem.

»Ne razumem te!« jo je zavrnil Golja.

»Slovo je tu! Brodovje odpluje Ar nekaj dneh. Beli Zader je vaš prvi cilj!« 

Goljo je zadelo. Ni ga zadela novica, ampak način, kako mu je Neva vse povedala.

»Lahko se veseliš!« je dejal s srcem, polnim pelina.

»Kakšna beseda je to?« je osupnila patricijka. »Kakšna beseda? Saj čujem! Saj ne moreš prikriti svojega veselja!« 

»Čemu se ne bi veselila?« vzklikne patricijka. »Slovo je tu, a ne najino!« 

»Dvoumno govoriš!« sikne Golja.

»Jasno govorim!« zavrača Neva. »To ni najino slovo, ti ne odideš! Ukrenila sem, kar je potrebno, da ne pojdeš iz Benetk.« Gleda mu v oči, da bi se prepričala, kakšno veselje mu je napravila. A Golja ji ne verjame. Trdo in žaleče jo zavrne:

»Nimajo Benetke dovolj lepih mož?« 

Na Cerinija misli, trdno prepričan, da je mladi častnik njen ljubimec.

»Tako? To je tvoja hvaležnost?« vzkipi Neva. Oči se ji svetijo, glas ji drhti. »Ali ne veš, s kom govoriš?« vprašuje pridušeno. »Vem, še predobro vem!« zavrne Golja z istim glasom, in njegove besede so kakor pest. Patricijka se obrne in odide.

Prav je! se oglasi nekaj v mladeniču. Silen gnev zagori v njem, gnev, ki je kakor odrešenje. Golja ve, da nima ničesar več iskati v iej hiši. Njegov sklep je trden: odšel bo odtod, odšel za vselej! Trdnih korakov stopa proti družbi, a Mocenigova hči se je morala premisliti. Vrača se k njemu, zapiči vanj svoje oči in vpraša:

»Obžaluješ, kar si dejal?« 

»Nimam česa obžalovati!« raste njegov srd. Ozre se naokrog, da bi našel svoje reči. Namenjen je oditi, naj se zgodi karkoli.

»Kaj? Oditi hočeš? Tako hočeš oditi?« vre strast iz patricijke.

Nikdar je Golja še ni videl take. Niti kaplje krvi ni bilo v njenem licu. Tresla se je, in Justu se je zdelo, kakor da se užigajo krči v njej. Molče sta si stala nasproti, trenutki so bili kakor večnost.

»Pojdi!« se je naposled utrgalo v dekletu. »Pojdi, a ne vprašaj jutri, če je mogla Mocenigova hči preboleti to noč!« 

Z roko si je pokrila oči, Goljo pa je zgrabilo v grlu. Njegov sklep se je nenadoma zamajal.

»Neva!« je dejal tiho in s težavo. »Res ne veš, da živim le tebi?« 

Patricijka se je vzravnala. Premagala se je in dejala:

»Vrniva se k mizi!« 

Njen glas je bil suh. Golja je čul iz njega, da mu ni odpustila. Vrnil se je k družbi negotov in kakor premaganec, kakor jetnik. Težilo ga je, burno je vrel potlačeni upor v njem.

Družba je postajala trudna. Vino, ki je prej podžigalo kri, je legalo zdaj z leno težo na ude. Treba bi bilo piti čez mero, do razdivjanja, ali naužiti se čistega zraka, da bi pregnal strup, ki so ga vpile žile. Pozna ura je vabila k počitku, gostje so se pripravljali na odhod.

Neva je pridržala Goljo na stopnicah, da so drugi odšli.

»Nocoj se je zgodilo dejanje!« je dejala ironično. »Dokazal si mi svojo veliko ljubezen!« 

»Nič manjša ni od tvoje!« je odgovoril z enakim glasom.

Spet se je patricijka razgrela. »Kako si upaš!« mu je zapretila. »Pomagati ti hočem, rešiti te hočem trpljenja in nevarnosti, ker te ljubim! A ti? Za plačilo me sramotiš, žališ me nizkotno. Vem, niti en trenutek prave ljubezni še ni zagorel v tvojem srcu!« 

»Z vsem srčnim ognjem te ljubim!« se brani Golja. »A sama si kriva, če te ljubim z bolečino!« 

»Od sebe me pehaš s svojimi dvomi, da obupujem, in ne vem, kaj počenjam. Povedala sem ti že, a nočeš razumeti. V tem je vse zlo!« 

Golja čuti, da je vsaj nekoliko resnice v Nevinih besedah. Čuti, da je krivičen, zato molči. Patricijka pa vidi, kaj se godi v njem, in vpraša nenadno:

»Pojdeš v Zader?« 

»Kaj praviš?« obstane Golja in išče smisla njenih besed.

»Pojdeš v Zader?« ponovi Neva, in njen glas ga boža kakor mehka, topla roka. Motne so njene oči, kakor od solz vlažne.

»Nikdar brez tebe!« odgovori Just odločno, zakaj pred njim vstaja kakor prenovljen ves žar Nevine ljubezni. Ustavi se in jo prime za obe roki, kakor da je prišel trenutek velike sprave. Toda Neva se zgane.

»K njim morava,« pravi, »sicer naju bodo pogrešali!« 

Še se skloni k njemu ter mu šepne nekaj na uho. Po stopnicah pohitita in doideta družbo. V svitu plamenic so se poslovili, gondole pa so se zazibale in utonile v noč.

A ni prešlo pol ure, ko je v prelivu za Mocenigovo palačo nekdo pritajeno priveslal in pristal pri vratih na vrt. Prožno je skočil na kopno ter se še enkrat ozrl kakor jastreb okrog sebe. Pokojno je zdela noč, nikjer ni bilo žive duše. Le glicinije so dehtele od zidov in z vrta. Ni jih bilo videti, a ves zrak je bil nasičen z njih vonjem.

»Si ti, Just?« se je tiho oglasilo iz teme.

»Neva!« se je glasil odgovor in mlada človeka sta se krčevito objela.

13.

Ni bila več noč in ni bilo še jutro. Hlad je ležal nad mestom, jutranji mrakovi so bili polni mrzle megle, da so se povsod vsedale goste kapljice, da jih je obleka vpijala vase in je človeku segalo do mozga.

Golja se je vračal domov. Zavit v plašč je hitel, da bi se ogrel. Zeblo ga je, hlad mu je lil po hrbtu kakor mrzli vodeni curki. Vedel je, da je to posledica prečute noči in razmišljal je, kako bo prebil dan, ki se šele poraja. Zjutraj je moral nastopiti službo. Prišel je do Rialta in hotel čez most na drugo stran, odkoder je imel le malo do doma. A komaj se je vzpel na prve stopnice, se je premislil: kam hočeš? Domov? K materi? Ob tej uri, ob zori? Obrnil se je in hitel nazaj, odkoder je prišel. Ponosna Mocenigova palača je stala tam, in visoko zgoraj, za belimi zidovi spi Neva, patricijska hči. Kolikokrat je šel tam mimo in jo gledal z očmi svoje duše ter bil ves blažen in potešen. A danes?

Do srca ga je zazeblo. Bil je čas in je zatonil. Bil je čas, ko je gledal Nevo v blesku voda in neba, ko jo je čul v drhtenju vetra in zvonov, v najtišjem dihu polnočnega miru. Bil je čas in je zatonil. Vse je zgorelo v enem samem vročem zublju, vse, kar je sanjal dolga leta!

Golja beži in sam ne ve, kam. Zavest prevare vstaja v njem, pred Nevo beži in pred samim seboj. Skozi Mercerije blodi in jih ne vidi, mimo Prokuracij, po Rivi degli Schiavoni. Kako je sanjal in kako je vse prešlo! Ni bila ljubezen, bila je sla. Nečesa velikega je iskal, nečesa božanskega, in prišla je Neva na pot in mu jo presekala. Kaj mu ostane še od onih prelepih sanj, ki so šle ž njim vso mladost? Gnus samo in bol! Cerini, Loredan in še drugi, ki jih ne pozna, pa stoje ob strani in se posmehujejo njegovi boli, njegovim smešnim, otročjim sanjam!

Tiho se je belilo daleč za morjem. In z daljnim svitom je vstajala v Golji misel. Blodil je, zabredel je globoko v močvirje. Zašel je, a ni utonil. Vstati mora iz noči, očistiti se, četudi v trpljenju. Daleč sega Serenissima, daleč preko zemelj in morij. Na skrajnih mejah svoje moči bo še imela mesta zanj. Prostovoljno se bo javil, naj ga pošljejo v Levant, v Sirijo, v Egipt, kamorkoli, samo da se že iztrže žgočim verigam. Samo tam doli je še prostora zanj in nikjer drugje ne več!

Svitalo se je nad mestom, čas je prihajal, da se je moral Golja javiti na ladji. Poklical je čolnarja, ki je dremal ob bregu, ter mu povedal smer. Sedel je v čoln, trdno odločen, da stori, kar je sklenil.

Ko je stopil na krov ladje, je solnce posvetilo izza Giudeke. Bled in razmražen je bil Just, prečuta noč se mu je zabrazdila v obraz.

A vsaj razdvojen ni bil več. Javil se je komputistu, tajniku na ladji, ter mu povedal svoj sklep.

»Žal mi je,« je dejal ta, »toda od sinoči ne smem več sprejeti nikakih prijav!« 

»To pomenja …« si je Golja skušal počasi razjasniti in je opazoval častnika.

»To pomenja, da ni več mogoča nobena sprememba na ladji. Z drugo besedo: vojno stanje! Sem povedal dovolj?« 

Goljo je osupnilo — Mocenigova hči je torej govorila resnico. A kaj je potem z onim njenim zagotovilom? Je morda rekla kar tako? Ga je varala?

V Golji se je oglasila čudna radost. Tem bolje! mu je govorilo nekaj. Odjadrali bomo iz Benetk, in že to pomenja rešitev! Če pomeni to tudi vojno, nič ne de. V ničemer tako ne zatone vse, kakor v vojni. Če se vrne, bo pokopano, kar je bilo. Če pa mu je usojeno, da pade, ni pomoči.

Justu se je razvedril obraz. Le dve misli sta ga še vznemirjali: da bi že čimprej dvignili sidra in da se mati ne bi ustrašila preveč. Pa saj je bila morda že pripravljena na to in morda tudi vdana v sinovo usodo. Morda ji bo prineslo tolažbo brezmejno zaupanje v božjo voljo!

Na galeji je bilo že drugo življenje nego doslej. Dasi so bile ladje že davno pripravljene, se je vendar izvršil natančen pregled. zakaj vse je kazalo, da bo vožnja izredno dolga. Nihče ni vedel. kam gredo, vendar so bili vsi prepričani, da je Levant njih cilj. Serenissima se je odločila. Zmagala je vojna stranka. Štirideset galej je čakalo, cvet beneških mornarjev je bil zbran pod generalnim kapitanom Hieronimom Zanetom. Ob strani mu je stal Anton Canale, zmagalec v neštetih bitkah nad korzarji. Poleg teh dveh mož pa je ljudovlada zbrala še osemdeset mladih plemičev iz najuglednejših beneških rodbin, da se dodelijo ladjam kot nekaki odgovorni vodje.

»Brez skrbi smo,« je pošepetal Lorenzo Golji, ko ga je srečal samega; »popoldne prevzamejo gospodje ladje in šlo bo. da bo veselje!« 

»Morda ni imela ljudovlada še nikoli tako pripravljenega brodovja kakor ga ima danes!« je odvrnil Golja, ki ni hotel poslušati zabavljic.

»Kdo pa govori o brodovju? O plemičih govorim!« 

»Plemstvo je neštetokrat dokazalo, da se zna boriti! S stolpov ladij so plezali na ozid je Carigrada in se niso bali umirati za slavo in čast Serenissime!« 

»To je bilo, dragi moj! Pa ni več! Ni več takih patricijskih sinov, pa če so trikrat zapisani v zlato knjigo!« 

»Potrpi!« ga ustavlja Golja. Kmalu bodo imeli priliko pokazati, da teče po njih žilah junaška kri! Ne vsem, a večini!« Lorenzo se je smejal.

»Da, junaška kri!« je ponavljal. »Kadar so pri ženskah! A z Osmani jih ne bo veselilo, povem ti! Istrani in Dalmatinci smo večkrat nego njeni sinovi priborili Serenissimi čast. Ne veš tega?« 

»To je samohvala! Zakaj pa sami niste zgradili takega mesta? Zakaj se niste sami zasidrali v Levantu? Saj še lastnih krajev niste znali ubraniti pred beneškim levom!« 

»Beneški lev? Prijatelj, ali veš, kaj je to? »Zecca« je beneški lev! Tebe in mene je dobil ta lev pod svojo šapo — to je levova šapa: dukati! E, ne ti ne jaz jih nimava! Zato pa sva tu in bova jutri, pojutrišnjem tam, kjer bodo hoteli drugi!« 

Kakor je Lorenzo napovedoval, tako se je zgodilo. Še isti dan so prišli mladi patrici jski sinovi na ladje, znak, da odhod ni več daleč. Mornarji so dobili kratek rok, da urede svoje zadeve. Vse pa se je vršilo kakor v najmirnejših časih, natančno po predpisih. Bilo je, kakor da gre mogočno ladjevje na veliko vežbo, na daljno križarjenje. Mogočno število galej, njih polna oprema in splošno prepričanje, da je treba naposled zavihteti meč, je navdalo Benečane s silno samozavestjo. Spet dviga lev sv. Marka železno šapo in vse zveri pobešajo svoje!

Golja je opravil svojo službo laže, nego je mislil, ko jo je zjutraj nastopil. Nepričakovana naglica dogodkov mu je razgnala težke misli in obrnila njegovo pozornost drugam. Živo vrvenje na ladji ga je razvedrilo, gibanje in sveži zrak sta ga ojačila. Ko je zvečer odhajal z ladje, je bil sicer utrujen, toda pobitosti ni čutil več. Težilo ga je le to, kako naj razodene materi, da je prišel čas ločitve. Naj pove, da je te ure vesel? Da se veseli, ker se bo končno osvobodil žgočih vezi?

Česar ni mogel Golja storiti nikdar prej, to je storil nocoj. Izpovedal se je materi, dasi je pri prvih besedah drhtel od razburjenosti.

»Saj sem vedela vse,« je dejala mati, »v očeh sem ti brala, da to ni ljubezen! Bil je ogenj! Kaj bi bila dala, ko bi ga mogla pogasiti!« »Bila je prevara!« je govoril sin. »A prepričan sem bil, da je ljubezen.« 

»Če ogenj ugaša, tem bolje!« je tolažila mati. »Morda bos vendar spoznal, kaj je prava pot in kaj so blodnje. Če boš bolje živel, verjemi, boš vendar še imel pravico do sreče. Potem tudi najdeš resnično ljubezen. Toda ne tam, kjer si jo mislil najti. Če pa pojdeš po napačni poti, boš nesrečen, in jaz s teboj! Na razpotju si. Vidiš ga sam in izbiraj!« 

Just je čutil resnico v materinih besedah. Tudi v njem samem je rastlo to spoznanje. Če ni našel tega, za čemer je s tako silo hrepenel vso svojo mladost, če je bil prevaran, ali res nima pravice, da bi vendarle dosegel kdaj? Blodil je, a odprle so se mu oči, in zdaj ve, da je cilj velik in lep. Doseči se da, toda samo z borbo. Z borbo s samim seboj, s svojim lastnim življenjem!

V Golji se je dvigal sklep. Po viharju, ki ga je pretresel do dna, je imel eno samo pot pred seboj, mirno, solnčno pot, pot brez strasti in požarov. S sklepom je vstajala v njem samozavest, nova volja do življenja.

»Odplujem,« je tolažil mater, »prepričan sem, da se vrnem. Nekaj mi pravi, da ne bom padel, da bodo mimo mene žvižgale puščice. Ne bojim se sovražnega meča, znal se mu bom ubraniti. Vojna je, a jaz hočem živeti! Vajen sem boju in se ga ne strašim. Ne skrbite, mati! Ko bo končano, se vrnem. Videla se bova, ne zavržem svojega življenja. Ne tu, v tem lahkoživem mestu, ne tam doli, v krvavem metežu! Živeti, živeti hočem!« 

Marsikaj sta še govorila mati in sin, zakaj ure so bile štete. Kdo ve, kaj se bo zgodilo ta čas, kaj je pred njima? Sinu je bilo laže, ker je naposled padel zid med njima. Mati se je pomirila, ker je videla, da vstaja sin k novemu življenju. Zbližala sta se ta večer, pozabljeno je bilo vse, kar ju je razdvajalo in odtujevalo.

Ko se je Just odpravil počivat, je v dnu svoje duše čutil prebujenje novih moči, novih, lepih nad, dasi so pele vojne trobente in klicale na bojišče. Nova radost se je dvigala v njem in mu ni dala zaspati. Še dolgo je poslušal mater, ki je molila v stranski sobi, tiho, polglasno, kakor bi skrivala molitev pred njim. Iz vzdihov je spoznal, da moli goreče, kakor morda že davno ne. Ali moli iz hvaležnosti, da je sinu došlo razsvetljenje?

Še v polsnu je čul materino molitev in nenavadno ga je ganila. Zdela se mu je kakor tiho poroštvo za prihodnost: četudi ni nikogar na svetu, ki bi mislil nanj, mati ga ne pozabi, saj živi le zanj in za njegovo srečo!

***

Drugo jutro je bilo vse mesto v zastavah. Na doževi palači, na kupolah bazilike, na zvoniku, na palačah, na visokih jadrnikih galej, povsod je plapolal zlati lev sv. Marka. Zasijal je v prelestnem majskem solncu, široko se je razkrilil v razigranem vetru z morja, ponosno je vprl pogled na vse strani, kjerkoli bi prežali sovražniki ljudovlade. Sama mladost se je razcvela čez noč. Vsa okna proti odprtemu morju od Velikega preliva mimo doževske palače preko Rive degli Schiavoni in doli do ladjedelnice so pozdravljala, škrlatno ogrnjena, čudovito vrsto galej, razporejenih za odhod. Neštete množice so vrele na obrežje in občudovale to moč, ki bi mogla zlomiti svet. Še je stala Serenissima! Te ladje so pričale, te ladje, ki so se svetile, kakor bi pravkar došle iz arzenalov. Tisoči in tisoči praporčkov vseh barv so trepetali z jadrnika na jadrnik, spenjali se po vrveh in pozdravljali beneško ljudstvo, ponosno, kaj vse zmore, kako silna je njegova moč. Še pred kratkim se je zdelo, kakor bi bila ljudovlada razklana od notranjih bojev. Zdaj pa je spet zgrabila vajeti ena sama železna pest in jih držala trdno. Ena volja je ukazovala, neomejena in absolutna, in tej volji je bilo podrejeno vse, hotenje in življenje ljudi, njih imetje in njih kri. Zdelo se je, da ima ta volja toliko vero vase, da izpelje nemogoče reči in da si upa lotiti stvari, ki bi jih drugi niti ne mogli zamisliti. Na ukaz te volje so se zganile vojne ladje, so se postavili mornarji na svoja mesta, je zavalovilo vse veliko mesto in je zadrhtel svet doli do Libije in Levanta. En sam gibljaj te strašne sile, in ogromni stroj je oživel, od drobnega praporea pa do milijonskih množic, ki so bile priklenjene z verigami Serenissime.

Morje je blestelo sijajno in vabilo v svet. Čudovito je objela dalja mornarje, dalja, novost in negotovost vsega, kar ima priti. Nekaj velikega se je spuščalo to jutro človeku v srce, nekaj kot zavest velike prostosti. Nihče ni mislil na silo, ki je držala v eni sami roki usodo vseh teh strojev, teh tisočev mornarjev in množic, ki so jih prišle pozdravljat. Vsi so začutili, da se dvigajo iz ozkega kroga, iz vezi dneva in da dihajo svobodneje. Obzorja in dobe so se ta trenutek odpirali pred njimi.

Mogočen strel je odjeknil od doževske palače, od Prokuracij in se nesel čez Giudeko na neizmerne vode. Bil je kakor obvestilo, da so kocke pale, da se je začela igra in da prihajajo usodne stvari. Bobnel je kakor grom pred nevihto, in golobi iznad pročelja bazilike sv. Marka so se vsuli pod nebo ter bežali na vse strani.

Tedaj je stopil Hieronim Zane, generalni poveljnik, na svoj poveljniški most in dal znamenje, naj dvignejo sidra. Verige so zarožljale in vode so pljusknile: sidra so se dvignila iz vod ter se pripela ladjam ob boke.

Poveljnik je dal drugo znamenje, in mornarji so vreli na krov ter se razvrstili vzdolž ladij. Vzravnali so se, obrnjeni proti obrežju, v dolgih vrstah in molče pozdravili beneško mesto. Množice na obrežju so vzdrhtele. Videle so, da gredo ti lepi, zdravi ljudje v boj, čutile so, da jih je toliko, ki stoje nad grobom. Zahrumelo je na trgu sv. Marka, na Piazzetti, na Rivi, en sam ogromen krik je pretrgal ozračje. Beneško ljudstvo je v deliriju vihtelo zadnji pozdrav junakom.

Še tretje znamenje je dal Hieronim Zane, in vrste vesel so se zamajale: najprej na njegovi ladji in potem na vseh drugih zapovrstjo. Zagrmel je drugi strel, da so žvenketala stekla beneških palač, in za njim tretji, četrti, vedno več. Galeja generalnega kapitana je krenila na čelo ostalih in v gromu strelov in v dimu žrel je pokazala pot na odprto morje. Nenavadno se je vmešalo tedaj zvon jenje z vseh strani beneškega mesta med grom topov, med krik množic in mornarjev.

Na poveljniški ladji pa je veličastno plapolala ogromna zastava z levom sv. Marka, nepremagljiva, silna in strašna. Trojica najvišjih iz Sveta desetorice, izbrane izmed stotine patrici jskih rodbin ljudovlade je spet enkrat praznovala zmagoslavje nad beneškim ljudstvom, nad dožem in beračem, nad trgovcem in muranskim rokodelcem, nad ubožanim plemičem in nad sužnjem, ki ga je usoda vrgla v to lagunsko mesto. In je triumfirala trojica iz desetorice nad vsemi zemljami, nad mesti in morji, nad trdnjavami in gradovi, nad tržišči in obširnimi nasadi, nad podjarmljenimi in nad zavezniki od osrčja Evrope vse doli do bregov Afrike in Azije. Trojico ljudi iz desetorice si je izbral lev sv. Marka, da je neomejeno vladal na štiri strani sveta, neomejeno z ognjem in s krvjo.

Tretji del.

1.

Mogočno beneško brodovje je počivalo že tretji teden pred Zadrom. Od nikoder ni hotelo biti povelja, naj dvignejo sidra in odjadrajo proti jugu, in vsem je postajalo jasno, da nekaj ni v redu. Serenissimo so tepli njeni lastni grehi. Prepogosto je izdala najzvestejše zaveznike, neštetokrat je prelomila svojo besedo. Dokler je sijala v vsej svoji moči, so se šibki morali vezati ž njo vzlic slabim izkušnjam. Ko pa je sama prišla v stiske, se drugim ni mudilo nič. S španskim brodovjem bi se imeli združiti tu v Zadru, a obljubljene pomoči ni bilo od nikoder.

Galeje so bile prisiljene v brezdelje. Železni red na njih je izgubljal svoj smisel, disciplina se je rušila. Generalni kapitan je skušal vzdržati nekoliko bojnega duha s tem, da je ob različnih prilikah ukazal zbirati mornarje in vzklikati »hura!« A te vojne vežbe so kmalu postale smešne in celo nevarne.

Nevarnejši nego vse drugo pa je bil duh, ki se je za jedel v beneškega plemiča že v oni dobi, ko je judovlada dosegla višek moči in blagostanja. Ta duh se je naglo pokazal tudi pred Zadrom. Pred dvema stoletjema še so častniki junaško umirali za prapor s krilatim levom, a zdaj ne več. Zdaj so se bali umreti in nihče jih ne bi prepričal, da je prapor Serenissime res vreden smrti. Že v dobi kambreške lige je vedel častnik ljudovlade, da vojna redi vojno. Zato je plenil, koder je hodil, in gledal, da naglo obogati in spravi plen in življenje na varno.

Tu, pod Zadrom ni bilo mogoče pleniti. Siromašna zemlja je bila podložna Serenissimi in ta jo je celo pomagala vzdrževati. A razkošno živeti se je dalo. Zato je Zader oživel, kakor bi se prerodil. Stotine mladih častnikov, sinov beneške aristokracije, so mu popolnoma spremenile lice. Strah pred krvavo vojno je izginil čez noč, pričelo se je neskrbno življenje. Pričeli so se zabave, plesi, tekme, pričelo se je vrvenje, kakršnega ni videlo mesto že cela desetletja. Vrtinec razkošja je zajel vse, ki so prišli pod ta nenadni zlati dež. Kos Benetk, razbrzdani in divji kos, se je preselil na to skalno, trpko obrežje. Da, zdelo se je, da življenje v Zadru prekaša celo ono, kar je bilo mogoče v lagunskem mestu. Če nam je res jutri umreti, čemu ne bi živeli danes? Čemu ne bi izpraznili čaše radosti, če nam jo sicer smrt polno izbi je iz rok? Kaj pride jutri, kaj nam mari!

Kakor se je Golja upiral, ga je vendar potegnil tok s seboj. Šel je s častniki in je videl, kako malo je v resnici doživel v Benetkah med onimi, ki so bili kri iste krvi kakor današnja njegova družba. Zlasti mladini Serenissime hi tu nihče stavil meja, in pretveza, da gredo na bojišče, jim je dala popolno prostost. Golja je zastrmel nad gnilobo, in stud, ki se je bil dvignil v njem že na lagunah, je tukaj narastel kakor nikdar poprej. Čutil je sicer, da ni enak tem izbranim ljudem, tem bogataškim sinovom, gladkim in razuzdanim, ki niso poznali ničesar več razen omamnega, divjega uživanja, čutil je, da ga ne smatrajo sebi enako vrednega, a mu ni bilo mari. Še veselilo ga je, da se razlikuje od njih, od lahkoživcev.

Vendar ga je bolelo, da se posledice razkošnega življenja poznajo že tudi na galejah samih. Delo se je zanemarjalo, vezi med častniki in mornarji so razpadale. Z naraščajočim neredom — Golja je opazil to — se je dan za dnem slabšalo tudi življenje mornarjev. Pregreški so se množili, hrana ni bila več dobra. Iz Benetk se je dovažalo sicer vedno enako, a mornarjem se ni več dajalo, kolikor prve čase. Bilo je jasno: razkošje in zabave so požirali denar.

Nikdar pa si ne bi bil Golja mislil, da bo naletel med veseljaki na Vendramina. Lastnim očem ni hotel verjeti, ali je res on, ko ga je ugledal. Že davno bi ga moral srečati, če bi bil hkratu ž njim prišel sem.

»Nisi se nadejal, kaj?« se smehlja Vendramin, ki takoj stopi k njemu ter mu stisne roko. »A jaz sem vedel, da se najdeva tu!« 

»Kaj vas prinaša semkaj?« se čudi Golja. »Vas? Kaj vas prinaša? Častniki se tikamo, tudi če ni povsod te navade. Kaj me prinaša? Prostovoljno sem prišel, ko sem zvedel, da tu ne gre vse v redu. Javil sem se iz patriotizma.« 

»Lepo je od tebe«, pravi Golja; »vendar ne bo dosti pomagalo, če boš veseljačil tukaj. Za to je dovolj drugih!« 

Družba častnikov je pričela plesati in Vendramin je porabil priložnost. Vedel je prijatelja na vrt, kjer so vesele gruče častnikov sedele v hladu pod drevjem.

»Da me razumeš«, je pripovedoval tišje, »nered je nenadoma postal privlačen in videti sem hotel, kakšen je. To bi bil prvi vzrok. Drugič pa sem se javil zato, ker bi me vojna stranka vrgla prej ali slej kamorkoli, morda celo kam v trdnjavo. Tako sem rajši izbiral, da izberem manjše zlo.« 

»Vojna stranka bi te vrgla?« se čudi Golja. »Pa zakaj?« 

»Imeti hoče neomejeno moč. Zato mora proč vse, kar jim ni vdano do mozga!« 

Vendramin je posebno poudaril »jim«, a se je smehljal, dasi so se mu zaiskrile oči.

»Ima morda vojna stranka tudi tukaj svoje ljudi?« vpraša Golja. »Tu med nami?« 

»Seveda jih ima. Celo večina je njihova. A tu ne utegnejo voditi računov kakor delajo v Benetkah. Imajo pač drugih poslov!« 

Šegavo gleda Vendramin, če ga prijatelj razume. Golja je razumel dobro.

»Plesnih in ljubavnih, ali ne?« pravi s posmehom, da ga plemič takoj zavrne.

»Počasi, prijatelj! Tudi ti imaš take posle, kakor sem že zvedel. Ne posmehuj se drugim!« 

»Kdo ti je povedal?« 

»Zaupnike imam, zvem vse take stvari!« pripoveduje Vendramin ironično, da Just ne ve, ali je šala ali resnica. »Mislim, da se ne kesaš, ker si zamenjal Benetke z Zadrom. Tu se uživa z velikimi požirki!« 

»Zamenjal?« vprašuje Golja. »Govori, kako misliš to?« 

Vendramin zapiči svoje oči v njegove in govori trdno, odločno:

»Ne verujem, da bi te bile Benetke že naučile lagati. Odkrito povej! Veš, da bi bil moral ostati na lagunah? Veš to?« 

Golja strmi. Odkod je zvedel plemič, kaj mu je obljubila Mocenigova hči?

Vendramin pa mu neizprosno gleda v oči in ponovi:

»Povej odkrito! Veš?« 

»Vem«, se odpre Just, ki ne more lagati.

»Veš pa tudi, kdo je to preprečil?« 

Plemič pomolči, a potem odgovori sam:

»Isti ljudje, ki so skrbeli tudi zame! Isti ljudje, z Loredanom na čelu!« 

»Torej se je Mocenigova zavzela zame?« vpraša Golja naravnost.

»Borila se je zate. Potisnila je Loredana ob steno, da ni vedel, kaj bi storil. Naposled je zmagalo njegovo sovraštvo.« 

»In ti veš vse to?« 

»Patricijka mi je povedala sama. Sicer sem itak opazil, da se nekaj plete. E, ne uidejo mi niti take malenkosti!« 

Vendramin pomolči. Pronicavo gleda prijatelja, potem nadaljuje šaljivo:

»Pa če bi se tudi jaz sam nekoliko zanimal za take stvari!? Če bi jih sam nekoliko zasledoval?«

»Moje stvari?« osupne Golja. »A zakaj?« 

»Nekoliko zaradi prijateljstva«, pravi plemič pomenljivo, »nekoliko pa tudi zaradi tvojih načel!« 

»Kako misliš to?« 

»Takole!« odgovarja Vendramin nedolžno. »Ti veš, kaj je tvoja dolžnost in jo izvršuješ natančno, kakor je ne zahtevajo niti predpisi. Dobro veš, da bi moral na bojišče. Še več! Smatraš za svojo sveto dolžnost, da greš in zastaviš glavo, življenje! Ni morda res tako?« 

»Tako je«, pritrdi Golja in ugiblje, kaj hoče plemič.

»Glej!« nadaljuje Vendramin. »Potem pa naenkrat tak preobrat! Ko bi moral na bojišče, čakaš, da bi te rešili iz nevarnosti. To je, česar več ne razumem pri tebi! Tukaj nekaj ne soglaša!« 

Golji se zdi, da čuje očitanje.

»Se nisem odločil, da grem z brodovjem?« preseče plemičeve besede.

»Zadnji dan!« ga ustavi Vendramin. »A prej si čakal, kako padejo kocke! Glej, vse vem!« 

»Saj ni tako, saj je vse drugače!« ugovarja burno Golja, ki ne razume, kaj hoče mali kapitan. Išče besed, da bi razkril vse, kar ga boli, a ponos mu pravi, da nima ničesar pojasnjevati plemiču.

»Ne razburjaj se in ostani miren!« ga potolaži ta. »Mene se ti ni treba bati. Nisem ti hotel očitati in ti ničesar ne štejem v greh. Le nekaj sem hotel ugotoviti, nisi več prejšnji Golja, slepo pokorni vojak, pripravljen zavreči življenje, če mu ukaže jo tako. Čuj! Povej mi, spoznavaš morda sam, da ni vredno dati glave za eno stotino vladajočih v Benetkah? To je, kar me zanima!« 

Golja molči, bila je resnica. Kakor je še obžaloval nered na vojnem brodovju, vendar ni bil več stari, slepi Golja. V njem se je nekaj spremenilo, sam je čutil to.

»Odgovori vendar!« sili plemič. »Ne moreš odgovoriti?« 

»Kaj naj odgovorim?« vpraša Just neodločno.

»Če si res drug!« zahteva Vendramin.

»Sam ne vem«, jeclja Golja. »Stari nisem več ... Novega človeka ni v meni ...« 

»Ni ga še, a bo vstal!« 

Kratko in pomembno je izgovoril to kapitan. Potem pa je pristavil, kakor bi se bil spomnil v tem trenutku:

»Kaj pa z Nevo? Strašno ti je zamerila, da si odšel brez slovesa. Vse sile je napela, da bi te rešila. Izpostavila se je in osramotila, ti pa si odšel kakor ubežnik! Nisi odšel za nekaj dni ali morda za nekaj tednov, odšel si na bojišče, ločil si se za leto dni, morda še za več, morda za vselej! Zbežal si od nje. Zakaj? Res nisi mislil, kako jo užališ? Če res nisi utegnil posloviti se, potem se opraviči! Prosi jo oproščenja!« 

»Njo? Oproščenja?« se zavzame Golja. Ali plemič res niti ne sluti, kako je med njim in patricijko, kako je bilo zadnje dni, posebno zadnje?

»Bila bi tvoja dolžnost!« pribije kapitan. »Borila se je zate, oteti ti je hotela življenje!« 

»Tako misliš ti!« odbija Just.

»Življenje ti je hotela rešiti!« zavrača plemič. »Dragocen je vsak dan, ki ga preživiš sedaj daleč od bojišča!« 

»Ni ji bilo do mojega življenja!« se upira Just. Njegove besede pa so odsekane, v grlu se mu lomijo.

»Ni ji bilo do tvojega življenja? Do česa pa?« vprašuje Vendramin. Nepremično zre tovarišu v oči, kakor bi hotel na vsak način zvedeti vso resnico.

»Do česa?« ponavlja Golja, ki mu je mučno in ne more najti prave besede. »Do zabave ji je, do ničesar drugega!« 

»Motiš se!« zavrača plemič, ki čuti, da je zadel ob bolno točko. »Za zabavo ne nedostaja moških v Benetkah. Patricijka te je skušala rešiti!« 

»Ne poznaš Mocenigove!« 

»Še vedno bolje nego ti, prijatelj!« 

»To dejanje vidiš in ga sodiš po svoje!« 

»Poznam tudi njene slabosti«, zavrača Vendramin. »A kar je storila, je storila iz ljubezni!« 

»Ni res!« se razvname Golja. »Če bi ti hotel povedati vse ...« 

»Povedal mi je Lorenzo!« ga prekine Vendramin. »Vse vem! Kar je storila, je storila iz ljubezni. Ponavljam to, pa naj je njena ljubezen živa komaj od jutra do večera! Morda si storil prav, da si se odtrgal, a posloviti bi se bil moral od nje!« 

Na vrt je prišla nova skupina častnikov v družbi z mladimi, razposajenimi ženskami, iz družbe pa je stopil k Vendraminu visok krepak mož.

»Siamo veneziani«, je dejal, »e poi cristiani!« Zrl je kapitanu v oči, nato pogledal Goljo. »Prav tako«, je nadaljeval, »bi lahko rekli: siamo dalmati, e poi veneziani!« 

»Velja to meni?« se sponese Golja, ki se mu zdi, da je moral že nekje govoriti s tem častnikom.

»Sem te morda zadel?« vpraša nasprotnik.

»Nikakor ne!« odbije ponosno Golja.

»Nisem Dalmatinec.« 

»A Benečan nisi!« zavrne častnik.

»V Benetkah se ne vprašuje po tem! Kdor je državljan, je Benečan. Nebenečan ne more biti vojak!« 

»Tako je!« pritrdi Vendramin Justu, kakor bi hotel dopovedati Častniku, naj konča s svojim izzivanjem. »Povej mi rajši, Amadeo, kaj si opravil!« 

»Zdaj, tu naj povem?« se zavzame Amadeo.

»Sedi«, prigovarja Vendramin, »vržemo karte!« 

Plemič ima karte s seboj. Meša jih, nato prično igrati. A krepki častnik uporno molči.

Spričo Golje lahko odkrito govoriš!« pravi Vendramin nevoljno.

»Kakor hočeš!« pravi častnik in skomigne z rameni. Vendar se čuti previdnost iz njegovih besed.

»Pomenil sem se z nekaterimi«, pojasnuje, »tako, mimogrede, slučajno, kakor da nimam nikakega namena pri tem. Nekaj jih je, ki bi se ogreli. Ampak le s pogojem, da se ustvari večja, trdnejša in ponosnejša Serenissima. Zanjo bi bili pripravljeni storiti marsikaj, tudi — vrniti se. A kakor rečeno, krilati lev mora postati silnejši, strašnejši!« 

»Ne bi morda postal silnejši?« preseče Vendramin.

Dasi Golja ne razume prav, o čem se pogovarjata častnika, jima vendar seže v besedo.

»Strašnejši?« vpraša Vendramina. »Ali še ni dovolj?« 

»Kaj misliš s tem?« ga napade Amadeo.

»Krilati lev je dovolj mogočen!« pojasni Golja. »Samo bojne ladje poglejte, čeprav ni več onega pravega reda na njih!« 

»Krilati lev torej ni dovolj silen!« poudari Amadeo in nadaljuje tišje: »Razkriti nisem hotel ničesar. Spoznal sem pa, da gledajo nevoljno, kar se dogaja tukaj. Obsojajo in govore o krivcih. A malo jih je, komaj peščica!« 

»Nihajo«, pravi Vendramin; »ni vseeno, kam se nagnejo! Si jih morda vprašal, kako bi se prišlo v okom neredu?« 

»Nihče si ni v tem na jasnem. Morda niti ne mislijo o takih vprašanjih.« 

Plemič se zagleda v karte in ne reče ničesar. Igrajo brez zanimanja, Golja vidi, da z igro le skrivajo razgovor. Častniki naokoli so vedno glasnejši, močno dalmatinsko vino jih naglo užiga.

»Torej res ni sledov o gibanju vojne stranke v Zadru?« se nenadno zdrami Vendramin iz svojih misli. Nič ne poudarja besed, niti ne pogleda prijatelja, vendar se čuti, kako važno je to vprašanje zanj.

»Nič nisem mogel dognati«, pravi častnik, »le to sem imel priliko slišati pogosto, kako se razpravlja o razmerju z Osmani.« 

»Med častniki?« 

»Med onimi, ki se mi zde najbolj nepristopni«, pove Amadeo ter vrže karto tako, da se spozna njegova nevolja. Pomenljivo pogleda najprej plemiča, potem pa še Goljo.

»Dvomim, da bi mogli govoriti kaj prida!« pravi Vendramin. »Najboljši med njimi ne vedo veliko več kot navadni mornarji. In če vedo kaj, je plitvo in enostransko. Po tej strani smo mi vendar nekoliko na boljem. Pojasnili smo marsikaj, kakor je bilo treba.« 

Iznenaden dvigne Golja glavo in pogleda plemiča. Polne skrivnosti se mu zde njegove besede. A še preden jih more premisliti, udari Amadeo s karto po mizi ves razdražen.

»Bolje igraj!« zagrozi plemiču. »Bedasta je tvoja igra! S tako igro zaigraš vse! Izgubiš, da te bo bolela glava!« 

»Edino pravilno!« ugovarja Vendramin, ne da bi ga količkaj motila časnikova razdraženost. »Vselej in povsod je treba pojasnjevati. To je karta, ki jo velja igrati zdaj. Pozneje bo čas za drugo. Tudi mi se moramo učiti iz zgodovine.« 

Spet udari Amadeo po mizi s karto in ugovarja.

»Končaj že vendar! Preveč govoriš! Kako je mogoče prav igrati, če venomer besedičiš!« 

»Tvoja igra je slaba nocoj«, zavrača plemič; »nataknjen si!« Potem pa se obrne k Golji in nadaljuje: »Ti je kaj znano, Just, kako smo v četrti križarski vojni do tal porušili to lepo mesto? Ne veš, kajne? Zgodilo se je ob isti priliki, ko smo oplenili Bizanc. Je bil Zader neverniški? Je bil Bizanc islamski?«

Zakaj me izprašuje? Zakaj mi pripoveduje vse to? pomisli Golja, ki ne razume, kaj hoče kapitan.

»Vidiš! Stotini v Benetkah, oni najpremetenejši stotini je to vseeno«, nadaljuje Vendramin. »To se pravi, senat je sam proglasil, da je bolje nego vsak zakon ono, kar koristi državi. Če razumeš to tako: njim samim, ki predstavljajo senat, njih nikdar sitim mošnjam, boš čisto blizu resnici. V imenu križa na kristjane v Zadru in Bizancu — ni bilo to duhovito? Siamo veneziani e poi cristiani, natančno po tem izreku! Pa vzemi to njih moralo in jo skušaj uveljaviti tudi za množico! Padli bodo po tebi in te pobili kot zločinca, kot rušilca oltarjev in najsvetejšega!« 

»Saj te ne razume!« se roga orjaški častnik plemiču. »Saj ne ve. kaj govoriš! Če ne končaš ti, bom končal jaz! Čas je že, skrajni čas!« 

»Premislil bo«, pravi častnik mirno, dasi se premaguje: »premislil bo, časa ima dovolj! Sicer pa igraj trezno in razsodno, nujno ti svetujem! Izgubi tisti, ki ne zna ohraniti trdnih živcev!« 

»Nespametna igra!« se srdi častnik in tolče s kartami po mizi« Plemič se ne da ukloniti.

»Preden so Turki zavzeli Bizanc«, poučuje kapitan Justa, »sta bili dve možnosti: streti ga in zasesti njegovo mesto, ali pa ga podpreti proti polmesecu. Serenissima ni napravila ne enega ne drugega. Ali je čakala, da bodo izkrvaveli na obeh straneh? Slepci! Z Bizancem bi bili gospodarji poti v Rusijo in v Indijo«  »Komu praviš vse to?« ga prekine pomilovalno Amadeo.

»Tebi!« ga zavrne plemič nevoljno. »Ljudovlada pa je prelivala kri, da si je zaprla cesto. In zdaj jo spet začenja prelivati, da bi odprla novo. Pobita drugod, je pograbila Ciper, da ima zvezo z Azijo čez Haleb in Afriko čez Aleksandrijo. Jutri, pojutrišnjem nas vržejo tudi s Cipra. Prej pa bo tekla kri v potokih. O, kako bedna je ta kramarska politika, kako zločinsko, če si nekateri iz krvi kujejo zlato!« 

»Turki so vendar veliko hujši!« ugovarja Golja. »Nikdar se še niso počenjala taka divjaštva, kakor čujemo zdaj o njih. Ljudovladi vendar ne kaže drugega, ko da se brani!« 

»Si čul?« oponese Amadeo kapitanu. »Še ne razumeš, kako si bedast? Rajši nikakšne igre, kakor pa slabo! Če je tako,« se spet razvname, »vržem karte na mizo! Pa igraj sam!« 

»Kako misliš to?« ga vpraša Vendramin trdo.

»Kakor sem dejal!« zavrne Amadeo uporno, da zablesti v plemičevih očeh!

»Če je tako, pa dobro!« udari kapitan. »Svobodno igraš in končaš lahko! Čim prej, tem bolje! Takih igralcev ne potrebujemo!« 

Koj nato pa se obrne k Golji in ga pobija.

»Ni res!« pravi. »Če bi ne bila ljudovlada tako pohlepna, ne bi nikdar prišla tako daleč. Konica naših mečev bi držala Osmane pribite v njih maloazijskih gnezdih. Zastava sv. Marka ne bi imela madeža, ne bi se je držalo blato nenasitnosti. Koder bi plapolala, bi vladala mir in red. A Serenissima je bila vedno enaka: ko je šlo za življenje ljudi, je bila neizprosna, ki je šlo za denar, je pozabila na čast, na dostojanstvo, na vse! Zato pa žanjemo, kar smo sejali!« 

Plemič je umolknil, Golja je strmel. Prvič je slišal vse to in novo mu je bilo. Vso beneško moč, ves veliki sijaj, vse, kar se mu je zdelo sveto in nedotakljivo, je obsvetila krvava, gnusna luč. Je li vse resnica, kar govori plemič? In zakaj govori vse to? Iz užaljenosti, ker so ga vrgli semkaj?

Just je mislil in ljubše bi mu bilo, da ni slišal vsega tega. Sramota ljudovlade je bila sramota tudi njegovega dela, vsega, kar je počel tekom dolgih let svoje mornarske službe. Če je poslušal Lorenza, so bile besede včasi še ostrejše, še težje, a tako težke in pomembne niso bile kot plemičeve. Ako ni bilo vse to zgolj zabavljanje nezadovoljnega moža, psovanje nemirnega človeka, potem se resnica ne da več potajevati, potem stvari niso več v redu. Podira in ruši se, kar se je kazalo, ko da stoji na železnih tleh!

Plemič je opazoval, kakšen vtis je napravilo njegovo govorjenje na mladega moža in je videl, da ga je porazilo. To je tudi hotel, zato je bil zadovoljen.

Tedaj so častniki pri sosednji mizi pričeli peti. Nekateri so vstajali in pričenjali plesati po dvorišču. Razgrela jih je poskočna godba, ki je hrumela iz dvorane. Nastal je vrvež, miren razgovor ni bil več mogoč.

Končajmo igro!« je dejal Vendramin in odložil karte. »Kakor nalašč! Ti veseli svat je nam bodo marsikaj povedali! In vino veritas! Mednje stopiva, Amadeo, izplača se nocoj. In ti, Golja? Se nama pridružiš?« 

»Čas je, da odidem«, pravi Just. »Bakanal se pričenja. Nocoj bodo spet pozabili vse, službo in dostojnost. Poznam to in ne maram biti priča.« 

»Nič ne de!« pravi Amadeo dvoumno in obrne Golji hrbet. »Opravimo tudi brez tebe!« Justa je speklo in morda bi zahteval pojasnila, da ga ni zadržal Vendramin.

»Všeč mi je, da sem te spet našel«, pravi plemič; »upam, da se bova še večkrat videla. Marsikaj se imam razgovoriti s teboj.« 

Krepko mu stisne roko, kakor zvestemu prijatelju, nato pa se ves živ in razigran pomeša med veseljake.

Pretvarja se! zbode Goljo tih, mučen sum. Čemu dela to? Ni več oni, kot je bil?

Justa je klicala služba na ladjo. Vzlic temu bi lahko ostal v veseli družbi, zakaj nihče ga ne bi pozval na odgovor. A hotel je biti točno kot vselej na svojem mestu. Hrup vinjenih, pomešan z razbrzdano plesno godbo, je odmeval za njim in ga spremljal do pristanišča. Od vseh strani so prihajali veseljaški glasovi, ves Zader je praznoval in užival. Tu je bila vojna in vojna je razvrat!

A ko je Golja že davno prevzel spet svoje mesto na galeji, ga je še vedno bolelo, ker ga je žalil Vendraminov prijatelj. Trdovratno je vrtal po spominu in vse se mu je zdelo, da sta s tem častnikom že morala nekje trčiti skupaj.

2.

Pred Zadrom je čakalo mogočno brodovje in Serenissima si ni upala nastopiti proti Turkom, ki so stali komaj deset milj od Zadra na dalmatinskih tleh.

Osmani so imeli lahko delo. Če nista zalegli njih število in moč, jim je pa pomagala podkupljivost beneških poveljnikov. Pravkar so dobili v pest močni grad Venier jev, ki jim ga je izdal za dober denar poveljnik Contarini. Da bo beneška sramota še hujša, je sam sprejel moslemsko vero in prešel k Turkom. Ti so brez odloga napadli še drugi grad pred Zadrom, utrjeno Poljice, ter ga tudi zavzeli. Ljudovlada je bila izzvana na lastni zemlji in ni imela poguma, da bi zavrnila te male, raztresene sovražne čete.

Mornarji so čutili slabost poveljstva in so jo izrabili po svoje. Vesti o izdajstvu so se namreč razširile med njimi ter jim pojasnile, kako so sami svoji gospodarji. Množice vojaštva so se vsule po mestu, po ulicah, trgih, po gostilnah je vrvelo svobodnih ljudi. Kdor je opazoval te množice, ki so prepevale, ki so se dale voziti po ulicah, ki so barantale s sumljivimi ženskami, ta jih je moral imeti za trumo brez vajeti, ne pa za vojaštvo ene najsilnejših držav. Pozno v noč je trajal vrvež in nič niso opravile straže, ki so hotele napraviti red.

Čast Benetk je preveč trpela v Zadru, da ne bi vojaško poveljstvo varovalo vsaj videza svoje oblasti. Proti Turkom sicer ni nastopilo, zato pa je ukazalo izgnati izdajico Contarinija z beneških zemelj za vse čase. Ta dogodek naj bi se izvršil pred očmi vse vojske in vsega mesta z največjo vojaško rezkostjo. Pokazati je bilo treba, da mu Serenissirna ne odpusti nikdar več, kar je zagrešil, dati ga je bilo treba v roke vsakomur, ki bi ga hotel končati.

Nedelja je bila in ostra burja je brila po mestu in žvižgala v vrhovih jadrnikov. Tudi Golja je dobil ukaz, naj vodi oddelek mornarjev na glavni trg, Piazza dei Signori, kjer so se zbirale čete. Razvrščale so se med vladno palačo in glavno mestno cerkvijo. Obrnjene so bile proti poslopju, ki je imelo nekaj sličnega z doževsko palačo v Benetkah, kakor je ves trg sličil prostranemu trgu sv. Marka. Videlo se je: Serenissirna je udarila svoj pečat tudi zunanjemu licu mest, ki so ji bila podložna.

In prav kakor z doževske palače v Benetkah, je tu iz vladne palače udarjala ista sila vse, ki ji niso hoteli služiti in so ji odrekali pokorščino.

Prapor z levom se je dvignil na balkonu. Razvil se je v ostrem vetru, pod prapor pa je stopil magistrat v črni togi. Koj za njim je pristopila gruča mož v navadnih in vojaških oblekah, mož, ki so stali tukaj v imenu Serenissime.

Trobente so zapele. Vojaštvo se je vzravnalo, nastopil je molk. Vanj pa se je zarezala visoka, ostra beseda stražarjeva:

Od te ure ljudovlada za večno izganja s svojega ozemlja Gerolama Contarinija, izdajalca Serenissime, odpadnika od vere in k nevernikom prestopivšega bastarda, po zlatu hlepečega lopova. Izganja ga za večno, ker ga danes ne more soditi primerno njegovim dejanjem. Če bi se pa še kdaj drznil prestopiti tla ljudovlade, ga sme vsakdo kjerkoli in kadarkoli pobiti kot zločinca, ki je zapravil svoje življenje. Zato se na njegovo glavo razpisuje nagrada tisoč dukatov, ki jih bo prejel, kdor bo predal Serenissimi izdajalca živega ali mrtvega. Ljudovlada ne bo mirovala, dokler se ne izvrši pravica nad zločincem.

To je bilo vse, kar je razglasil magistrat. Obred je bil kratek, kakor mora biti kratka krvavoresna, neizprosna grožnja. Komaj se je odtrgala zadnja beseda, že se je balkon naglo izpraznil. Spet so zazvenele trobente in njih glas je švistel kakor meč. Po trgu so vse križem odjeknila ostra povelja častnikov in s povelji so zašumeli nagli koraki vojaških oddelkov.

Tudi Golja je uvrstil svoj oddelek za odhod. Velik in lep je stopil pred mornarje ter jih je vodil skozi mesto proti pristanišču. Ljudje so se ozirali za njim. Nagonsko so čutili, da je Serenissima močna, dokler jo branijo taka debla. Naj se je boje izdajice, dokler ima ljudovlada takih junakov!

Visoko vzravnan je stopal Golja v pristan in je mislil o vsem, kar se je pravkar zgodilo. Njega izgon ni prepričal o moči Serenissime. Nasprotno! Danes je živo čutil vso njeno slabost. Kar je bilo vojakov pri izgonu, jih je sicer vojaška pest držala na vajetih, a le nekatere. Veliko mornarjev je ostalo na galejah. Izgovarjali so se, da so bolni, in na nikak način jih ni bilo mogoče spraviti v mesto. Ne prošnje ne grožnje niso izdale. Res je, da se je širila bolezen med njimi, a gotovo je bilo med njimi mnogo zdravih, ki si niso dali več ukazovati. Kača upora je tiho lezla pod zemljo in nihče ni prav vedel, koliko je že izpodgrizla. Ko bo Contarini čul o izgonu, se bo lahko na varnem smejal. In tudi nagrada na njegovo glavo, živo ali mrtvo, ga ne bo vznemirjala.

Prišli so v pristanišče in poskakali v pripravljene čolne. Na povelje so prijeli vesla, dvignili jih in nato položili na vodo — vsi hkrati, vsi obenem. Še en ukaz in vesla so se zarezala v morje, čolni so se pognali po gladini. Golja je ukazoval in se čudil, zakaj je njegova beseda sama tako močna, da giblje vse te ljudi in njih mišice. Iskal je vzroka in je bil obenem ponosen, da je tako.

Dasi je bila nedelja, so vendar morali mornarji ostati na galejah. Nejevolja je grizla v njih, čutili so pest, ki jim hoče stisniti uzdo. Nekje se je moralo nekaj zganiti, nekje se je moral zbuditi sklep, naj se na galejah spet napravi red. A dasi so ostali mornarji na ladjah, so vendar le postopali. Dela niso imeli nikakšnega in nihče ga jim ni znal dati. Med njimi in poveljstvom se je začela tiha borba, o kateri ni še nihče vedel, kam hoče prav za prav.

Počasi so tekle ure in Golja ni vedel, kaj bi počel. Tiho je obsojal Benetke, ki niso znale več ukazovati, sam nase se je jezil, da mora držati roke križem. Šetal se je po galeji in z začudenjem opazil, da se tudi v njem oglaša nejevolja.

Z nekaterih galej se je začulo petje in Golja je vedel, da je to proti predpisom. Ker poveljstvo ni pustilo mornarjem na kopno, so si dali duška s petjem. Kmalu se je razširilo še na druge ladje in kakor je bilo nedolžno, je kazalo vendar, da se neke sile ne dajo ukrotiti. Pristanišče je postalo živahno, čolni so se odpenjali in zapluli vse križem po vodah.

Tedaj je stopil zagorel mornar pred Goljo ter ga — vojaško vzravnan — nagovoril službeno. Takoj nato je nadaljeval hrvatsko.

»Stoj! Kako se zoveš?« ga je ustavil Golja, ki se mu je mornar zdel tako znan. Glas in obraz, vse je bilo Lorenzovo. In vendar se je zdel to tuj človek, popolnoma nov, saj mu je bilo vse lice črno zaraščeno.

»Morda se spomnite romarja«, je pojasnjeval Dalmatinec. »Menim, da zadošča to. Kapitan me pošilja, ker bi rad govoril z vami še nocoj. Počakal vas bo v gostilni ,All'Aurora'. Želi, da pridete zanesljivo.« 

Le trenutek vzdvomi Golja.

»Pridem,« se odloči brez pomišljanja, »nocoj sem prost.« 

Lorenzo odide in izgine prav tako nenadno, kakor se je bil pojavil.

Ali se je skrival pred menoj, se vpraša Just, da ga nisem srečal vse te tedne, odkar smo tu? Ali je došel šele pozneje za nami?

Čuti pa, da je v tesni zvezi z Vendraminom. Njuno znanje je bilo torej več nego golo prijateljstvo. A kakor se je skrivalo nekaj zagonetnega v vsem njunem razmerju, si Golja ni bil na jasnem, kaj naj to pomeni. Da posega plemič odločno v njegovo lastno življenje, o tem ni dvomil več.

Počasi so tekle ure, počasi se je pričelo solnce nagibati proti zapadu. Bolj in bolj je obžarjalo vodo in obzorje, vedno bolj je rdelo nebo. Just je zrl večerne plamene in zdelo se mu je, da vstajajo iz njih Benetke. Vedno višje so v nedogledni dalji rastli obrisi kupol in zvonikov, vedno ponosne je so se vzpenjali slopovi in oboki in line doževske palače. Dvignili so se gaji otoka Murana, krvaveli so in temneli, polagoma, tišje, tišje in nato so drhteč pričeli legati v somrak.

Zapad je vzžarel in ugašal. Morje je postajalo široko in globoko pod ugašanjem večernih kresov, da se je človek zgrozil ob pogledu vanj. O Benetke, o kupole in zvoniki v večernih ognjih, o topole muranske, toneče v somrak, kako ste daleč, daleč! Kako si daleč, Neva, tiha Neva iz sanj, iz onih dni, ko si blestela kot jutranja luč, napovedovalka neskončne prelesti! Kako daleč si, kako legaš v somrak, da utoneš za večno!

Silno čuvstvo je obšlo Justa in ga vsega prevzelo. Vojak v njem se je umaknil, izstopil je človek, mlad, sanjajoč, vzdrhtevajoč. Tu, iz dalje, ni bila Neva več ona kot v dneh strasti in nemira, bila je iz dni čistega hrepenenja, svetla, v zarji prihajajoča.

Just je vedel. Še je gorelo v njem to hrepenenje, še, vzlic vsem razočaranjem, ki jih je bil doživel. Bolj nego kdaj prej si je zaželel ljubezni, one silne, ki ne tehta in ne računa, ki se vrže preko vsega. Jo bo doživel kdaj? Bo okusil njeno sladkost?

Večerna zarja je ugasnila in Golja se je zdramil iz svojih sladkih, bolnih misli. Na vseh straneh so se užigale rdeče lučke, ves zaliv je vztrepetaval v njih odbleskih.

Čas bo, si je dejal Just, in je stopil po stopnišču v čoln. Straža ga ni ovirala. Častnik je krenil v mesto. Po ozkih, nerazsvetljenih, slabo tlakovanih ulicah je došel do tesnih, a snažnih prostorov gostilne »All'Aurora«. Niti dobro vino niti lepota prostorov ni vabila častnikov semkaj, ampak troje krasnih hčera, stasitih, črnih Dalmatink.

Gostilna je bila ob tej uri skoro prazna. Vendramin pa je že čakal v kotičku pri oknu ter si nekaj beležil.

»Kaj pa pišeš tako zatopljen?« ga nagovori Golja, ko je že tik ob njegovi mizi.

»Kar oglej si!« odvrne plemič ter mu ponudi beležnico. »Na prstih ene roke jih seštejem, ki bi v Zadru to razumeli. Pisava je, ki jo je iznašla naša beneška diplomacija — šifre! Ž njimi najlepše skriješ svoje tajnosti!« 

»Tudi to poznaš?« se čudi Golja ter prisede. »Potrebno je!« pravi plemič in spravi beležnico. »Takoj nato pa že govori o svoji stvari. »Lorenzo te je osupnil z vabilom, kaj? Nisi se ga nadejal!« 

»Osupnilo me je, ker ga nisem doslej opazil v Zadru!« 

»Od prvega dne je že tukaj«, pojasni Vendramin. »Vidim, da se zna dobro skrivati!« 

»Tudi službeno vlogo je odigral dobro,« pravi Golja; »nalašč se je izognil tikanju, da ne bi zbudil kakega suma. Toda povej mi, čemu toliko previdnosti, toliko skrivnosti?!« 

»Ker je važen najin razgovor,« pojasni plemič, »saj boš spoznal sam!« 

In kakor je že nekoč spraševal v Benetkah, začne zdaj spet poizvedovati o častnikih na Goljevi galeji, o moštvu, o hrani, o razpoloženju, o vsem.

»Čemu spet poizveduješ vse to?« vpraša Golja naravnost.

»S posebnimi nameni! Saj si si to morda že mislil, ko si zvedel o mojem vabilu. Čas je, da ti povem brez ovinkov. Glej, stvari hitijo in bati se je, da nas najdejo nepripravljene. Naše brodovje se ruši, naglo, nezadržno in brez prestanka. Benetke nimajo več ljudi, ki bi znali ukazovati. Vedo sicer, da ne gre dalje, a nimajo železne roke, da bi ustavili razpad. Z drugo besedo: vladajoči niso zmožni vladati še nadalje. Če pa pogledaš mornarje, vidiš, da si kmalu ne bodo dali več ukazovati. Dvigajo se hudourna znamenja!« 

Plemič obstane, Golja pa je nestrpen.

»Kaj hočeš reči s tem?« vpraša Vendramina.

»Potrpi! Prihaja še huje! Si že kaj čul o kužni bolezni na naših ladjah? Vrag vedi, odkod se je zanesla. A je že tako, kadar je veliko ljudi skupaj! Ne izogneš se! Poveljstvo sicer skriva, a to je še slabše. Razširijo se govorice, ki več škodujejo od bolezni same. Veš, kaj se govori? Da je bolezen nastala radi pokvarjene, slabe hrane. Kdor jo oskrblja, ne gleda, ali bo dobra, ali bo koristila mornarjem. Da le nese njemu! In preskrba živeža za brodovje, za vse te tisoče ljudi, donaša ogromno, to ve že zadnji mornar!« 

Plemič je čakal, kaj bo dejal Golja. Ta pa je molčal in se čudil, česa vsega ne ve ta bistroumni častnik. Ne o bolezni ne o prehrani še ni čul govoriti mornarjev. Torej se razgovarjajo skrivaj? Za njegovim hrbtom? A kako pa zve plemič vse? Je v zvezi z mornarji?

»Torej ničesar ne veš o tem?« nadaljuje plemič iznenadeno. »Ali imaš zaprte oči in ušesa? Res ne vidiš, kaj se godi okrog tebe? O da! S takimi ljudmi ljudovlada lahko dela! A žal, delajo lahko tudi sleparji! Kdor ne čuti sam na svoji koži, ne ve, kaj vse je mogoče! A nikar ne misli, da s tem koristiš ljudovladi, če ne vidiš ničesar! Narobe! Škodljivec si!« 

Golja ne ve, ali bi se branil ali naj prenese očitke. On škodljivec ljudovlade? Doslej mu ni tega še nihče očital. Kaj hoče Vendramin?

Plemič pa že sam pojasnjuje.

»Svojat, ki izrablja priložnost, da obogati na stroške vse vojske, ta svojat je prvi in največji sovražnik ljudovlade. Zaradi te razbojniške drhali mora Serenissima propasti, ako se ne dobijo ljudje, da bi jo rešili.« 

»Kako rešili?« prekine Golja. »Morda tako, da svojat — pobijejo?« 

»Tako, da jo pobijejo!« pravi plemič s poudarkom.

»Kdo pa nam dobavlja živila?« vpraša Golja. »Ali ne skrbi za to najvišje poveljstvo?« 

»Najvišje poveljstvo in tisti, ki so mu blizu.« 

»Torej vse, kar se imenuje vojna stranka?« 

»Jasno!« odgovarja plemič, da Golja osupne. »Če so pa eno — najvišje poveljstvo in tisti, ki tako lepo skrbe za vojsko, kako naj potem ugonobe — svojat? Naj se dvignejo proti poveljstvu samemu, proti najvišjim?« 

»Zdi se mi, da je tu dvoje!« pravi naposled Golja. »Država je in je dobiček! Prav za prav je samo videti, da je dvoje. V resnici je eno: vsi, ki poveljujejo in oni, ki so udeleženi, iščejo lepo življenje. Mi tukaj pa ...« 

»Do zdaj se ne moreš pritoževati«, ga prekine plemič. »Do zdaj ti ni hudega! Saj še ne veš, da se širi bolezen med vojsko in da se širi radi nedostajanja dobre hrane!« 

»A ko bomo tam doli, v Nikoriji ali Famagosti ...« 

»Počasi!« ga spet zavrne plemič. »Ni ž nami skoro stotina najplemenitejših beneških sinov?« 

»Ne vem, če se bodo borili!« ga prekine Golja. »Saj vidimo, da jim je samo do lepega življenja! V Zadru so, v Zadru! Ko bomo pa pred polmesecem, ne bo videti nikogar nikjer. Še tisti, ki so vedno v orožju, bodo gledali, da jim ne bo hudega. A ono drugo, o svojati, ono je blazno!« 

»Blazno?« osupne plemič. A hitro je spet siguren. »Da, blazno,« pojasnjuje, »če gledaš kot podrejen častnik, ki ima edino le ubogati! Če pa pomisliš, kako se drži ljudovlada, spoznaš, da je vse mogoče. Naj pride jutri močno, junaško brodovje pred Benetke, pa bo konec Serenissime! Niso Benetke trepetale že, da padejo Genovi v pesti? Take stvari niso majhne, prijatelj, res ne! A so mogoče.« 

»Serenissima ima troje brodovij!« zavrača Golja.

»Troje in lahko nikakega!« pobija Vendramin. »Namreč ona Serenissima, ki ne misli danes ria svoje sinove, ampak zgolj nase in na dobiček! Nam je Serenissima vse več nego oni dve svetli stotini visoko gori! Za nas je ljudovlada široka zemlja, široko morje, tržišča, poti na vse strani, nastale in zgrajene tekom stoletij za vse državljane, ki tu živijo in delajo. To je v resnici Ijudovlada, to so Benečani!« 

»Za nas, si dejal,« prekine Golja. »Povej mi, kdo je prav za prav to?« 

»Vsi tisti smo, ki hočemo, da se konča sramota, ki se godi!« 

»Da se konča sramota? Kako naj se konča?« 

Plemič upre oči v Goljo in pravi trdno in brez premišljanja:

»Z mečem!« 

»Da bi ga dvignili proti Benetkam?« strmi Golja.

»Proti Benetkam, če hočeš! Prav za prav: proti onim velikim, ki imajo Benetke pod svojim železnim stopalom! Samo to je potrebno, da vsi zgrabimo ta meč, če ga hočemo zavihteti pošasti na teme! Z drugo besedo, pripraviti se moramo o pravem času, ko so zdaj zvezde ugodne. Si ti za to?« 

Golja ne ve, kaj bi odgovoril. Nejasno mu je vse, nemogoče se mu zdi, neizvedljivo.

»Kako naj se pripravimo?« vpraša dvomljivo. Misel, da bi se obrnili proti Benetkam, se mu zdi smešna in strašna obenem. Ne bi šli naravnost v pogin?

»Vem«, zavrača plemič. »Iti proti Benetkam je tebi isto kot upor svetopisemskih angelov proti Bogu. Pa vendar so se vedno dobili ljudje, ki so vstajali proti Serenissimi, in vstajajo še vedno. Poglej samo Uskoke! Krilati lev je bil mogočnejši nego je danes, a so vendar navaljevali nanj, da se je morala bogata Signoria umikati in poravnavati se s svojimi sovražniki. Le ozri se v zgodovino! Genova, Florenca, Lombardija, Francija in drugi! Pa beneški sinovi sami so vstajali in majali stebre patricijske moči: Baiamonto, Falier, Gradenigo!« 

»Toda Serenissima se je ubranila vseh«, prekine Golja. »Trdno stoji še danes in grozi nevarna in strašna!« 

»Kako si plašen, mladec! Kako si kratkoviden!« ga pomiluje kapitan. »Toliko vidiš, kolikor nese tvoja služba. Ne veš, da se rešujejo velike stvari z velikimi načrti in z velikimi potezami? In ura mora priti prava! Seveda, kdo bo vrgel mogočnike, dokler sloni njih moč na mečih? Ko pa se meči začno majati, tedaj jih je treba podreti. Kar pada, je treba pahniti! In zdaj se bliža tak čas!« 

»Glavna moč Serenissime so njene ladje«, ponavlja Golja prepričano. »Reci, v čigavih rokah so?« 

»V naših!« odgovarja plemič. »Samo ne zavedamo se še tega, žalibog!« 

»In če bi se?« 

»Če bi se zavedali, bi gospodarili svojim gospodarjem. To se danes da doseči. Morda ne bo nikdar več take prilike! Na ladjah vre in ne sme vreti brez ciljev! Zajmimo ta viharni val in ga okrenimo proti nesposobnim in nevrednim! Nič ni lažjega ko to! Nič kričanja in besed! Dejanja, dejanja! Na vsaki ladji stvorimo skupino, ki bo čakala pravega trenutka! Tako delo bo dozorilo vihar in pomelo Serenissimo, ono gnilo, nasilno svojat, ki pije kri od padske ravnine in Alp doli do Nila in do Damaska in še delj! Ura ni več daleč! Kar se ti zdi strašno in nemogoče, je blizu in lahko. Samo z veliko voljo in z nezlomljivo žilavostjo moramo izvršiti delo, ki vodi do ciljev. Pri nas vre. Z ladje na ladjo gre ogenj. Moramo pa ga razpaliti v požar, ki bo segel do Benetk, ki bo vse večji in strašnejši od arzenalskega na dan povišanja sv. Križa, ki bo upepelil nasilnike Sveta desetorice in stri živalsko pest ljudovladinih trinogov!« 

Plemič se je razvnel in govoril naglo in strastno, in bliski so se vžigali v očeh.

»Ali se ne razgrevaš zaradi stvari, ki se ne bodo dale izvesti nikdar?« vprašuje Golja skeptično. »Upor na ladjah je hitro mogoč in tudi uspešen je lahko. Toda razrušenje beneške sile — to je ogromno delo! Kdo bo zasekal ostrino Leviatanu? Kdo bo razmajal, kar so zidali z ognjem in krvjo? Zadoščajo tvoje roke? Je dovolj močno vse malo plemstvo, tisto plemstvo, ki se prodaja mogotcem za skorjico kruha? Ki izdaja vse okrog sebe in še sebe povrhu, da si ohrani milost onih zgoraj?« 

Golja pomolči: sam sebi se čudi, odkod jemlje besede.

»Pa recimo, da bi bilo malo plemstvo tudi pripravljeno kaj žrtvovati,« nadaljuje nato, »treba bi bilo vendar velikega moža, ki bi podrl, kar?toji pod levjim varstvom. Treba bi bilo moža, ki bi tolkel s kladivom, mogočnim kakor gora! Imajo danes Benetke takega velikana? Takega, ki bi videl, kar je, in ki bi vedel natančno, kaj vse pride? Imajo Benetke takega bistrovidca?« 

Vendramin ni bil v zadregi.

»Ne vem, če ga imajo,« je dejal trdno; »vem pa, da ga morajo roditi razmere. Kadar pride prevrat, bodo tudi že vstali nosilci nove uredbe. Vse bo treba spremeniti, vse življenje v ljudovladi, vsa načela vladanja in ves red trgovanja. Po dosedanjih tirih ne gre nikamor več. Zato bodo zrasli možje, ki bodo ustvarili novo, resnično ljudovlado.« 

Pazljivo posluša Golja, kar govori plemič. Vidi, da ga nič ne spravi v zadrego. Toda čim bolj pojasnjuje prijatelj, tem bolj se dviga pred Justom neprehodna skala: kako se bo moglo vse izvršiti, kje naj se začne, da bo resnično uspelo.

Zdi se mi,« pravi počasi, »da bi se udar res dal izvršiti. A za to je potrebna velika sila, močna in poslušna vojska. To je prvo.« 

»Da!« pritrdi Vendramin. »Vidim, da ne govoriva zaman. Razumevati pričenjaš. Nemogoče ti postaja možno. Veseli me. Vojska se da sestaviti. Ne, sestavlja jo vlada sama! Kam naj gredo te množice, če jim ljudovlada ne bo dajala dovolj živeža? Vzele si ga bodo same. In kam bodo morale ponj? V zalogo. V Dalmaciji nimamo vendar ničesar pleniti. Kruh je pa monopol, to se pravi, mora skozi Benetke. Če bi ne bila vlada tega že davno odredila, kdaj že bi Benečane uničila lakota! V Benetke nazaj bodo morali tudi mornarji po kruh — kakor hitro ga bo tu premalo. Tedaj jih bomo morali voditi. Prepričati pa, prepričati pa jih moramo že prej. Vse moramo pripraviti za čas, ki pride. Tudi ti svoje rojake! Tudi ti, da veš, ker jih bodo sicer uporabljali proti nam in bodo pomagali ž njimi uničiti naše namene!« 

Plemič čaka, kaj bo Golja dejal. A ta je miren in ne odgovori ničesar.

»Boš storil to?« sili vanj Vendramin. »Se hočeš pridružiti onim, ki danes že pripravljajo vse to?« 

»Pripravljajo?« se čudi Golja. »Jim je že vse naročeno?« 

»Med tvojimi ljudmi napreduje naše delo najteže. Nezaupljivi so in ne razumejo naših namenov. Menda se jim zdi, da je še najbolje zanje, če je tako, kakor ukazuje krilati lev, svetla lagunska gospoda. Schiavoni, najboljši, najdrznejši mornarji, so tudi najzvestejši, če služijo komu. Vrag vedi, kaj imajo od tega! S krvjo plačujejo te svoje lastnosti. In ljudovladinim častnikom niti ne verujejo, če jim govore kaj drugega nego o žrtvah in bojih za Serenissimo.« 

»Nisem tudi jaz ljudovladin častnik?« vpraša Golja.

»Prav zato!« pritiska Vendramin. »Mednje pojdi in spregovori! Videl boš, kakšno moč bo imela tvoja beseda. Videl boš, kako bodo verjeli tebi, kako bodo pripravljeni storiti vse, kar boš hotel!« 

»Dvomim! Zelo dvomim! Dobro vedo, da sem se dvignil izmed njih in ne smatrajo me več za svojega. Vem to natanko.« 

»Ne smatrajo te, dokler se jim umikaš sam. Toda stopi spet bliže k njim, da bodo čutili, kako si spet njihov, pa boš videl, kako pojdejo za teboj v ogenj in vodo! Stopi mednje in spregovori — ne, samo razumeti jim daj, da si kri njihove krvi, da si ž njimi in ne proti njim, da si ž njimi vzlic svoji svetli opravi!« Golja posluša, a kar zahteva plemič od njega, se mu zdi tako nenavadno, tako usodno, da nič več ne premišlja z odgovorom.