Serenada (Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Serenada
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 37/5 (1924), 195
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Gledam tvoje bele roke:
valové ... valové ... valové ...
mi čez misli jez ... vse čez ... vse čez ...
v tja, kjer se predramlja groza drhtenj,
v tja, kjer se poraja neskončnost življenj ...
v tja, kjer se budim ... budim ...

O, jaz se te bojim, bojim ...
že misel nate skriva v sebi žive kresove
neznanih zvezd;
kot prvi človek stojim
in se obotavljam na prvem koraku zavitih cest
in — — —

gledam tvoje bele roke ... bele roke,
premirno valové, valové, valové …
v neizmerna nemirnost se gubim, gubim ...
živim!

II.[uredi]

Molče stvari. Strmijo hiše v me.
Ne zgane se drevo. Gladina reke
je mrzla bolj od jekla. Vsi pogledi
mimoidočih so kot novcev zvenk. —

Nad goro zgrinja zarja bol —
o, da je kri, o, da si v njenem žaru
stalim pregladke žice ostrih misli!
a nad goro visi le prispodoba ...

Brezumje ... O, jaz tujec sred vesolja!

III.[uredi]

Vem za krike — v noč duha so potonili,
zapoznel odmev ječi v očeh,
a na ustnih že igra nasmeh,
prsti so kakor struna zvili ...

Pa da se ti sklonim nad obraz,
da te kakor skala vzvalovi moj: »Ti«,
kakor dete odbežala bi
in porogala se: »Jaz!« ...

Vem za tišjo bol kot je bolest
trubadurju ob zastoru strun:
gledati se v zapuščen tolmun
in ne vzreti sebe v vencu zvezd.

IV.[uredi]

Našel sem te ob slapu šumečih brezupov smeha. —
Tudi jaz sem odel se v peneči plašč, da pregrne
prošlost mi, ki je zgorela kot meteor ...
Prebirajmo strune srebrne, strune srebrne.

Spet sem te našel, ali ob uri, ko se beseda razpne
v molk kakor jadro — a veter odmev je zvezd ...
Tiho nas vodijo, kaj veš, h katerim bregovom.
Skupna je pot: vidim vso tvojo povest.

Spet sem te našel, ko sem bil sam kot godba svetov,
sredi vesoljne noči, sredi vesoljne noči.
Če bi zaklical po tebi, odpel bi mi lasten odmev,
da me pokličeš, morda odzoveš se ti.