Senica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Senica.
Anonimno
Izdano: Domoljub 4. februar 1892 (5/3), 26—29
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lepega pozimskega dné — tako pripoveduje neki francoski pisatelj, — sprehajal sem se po rastlinskem vrtu v Parizu. Nov sneg je zapadel in drevje po vrtu se je lomilo pod njegovo težo. Ljudi ni bilo mnogo videti na vrtu, le nekega dečka kakih šestnajst let zapazil sem, da je ptičem metal drobtine in zrna. Ta deček je bil videti bogat; bil je lepo črno oblečen in za njim je stal služabnik, ki je drijal v rokah dečkovo vrhnjo suknjo.

Ptičev je bilo seveda vse polno okrog dečka. Daleč na okrog je ležal visoki sneg, in v takem času mile ptice nimajo ravno prijetnih dni. Zbrali so se najraznovrstnejši ptiči. Drzni in snedeni vrabci bili so dečku najbližji in so tudi delali največ šuma; ščinkovci, strnadi, penice, senice, ti so bili bolj boječi ter so le tu in tam z bližnjega drevesa prileteli pobrat kako drobtine. — Deček je vesel opazoval to raznovrstno družbo. Odganjal je presitne vrabce in bolj na daleč lučal drobtine, da so nekaj dobili tudi bolj boječi ptiči.

Temu dečku približam se tudi jaz, ker prišel sem z istim namenom na vrt, kakor deček. Prinesel sem hlebček kruha seboj ter ga tudi na onem mestu razdrobil ptičem. Deček se mi prijazno nasmeja, rekoč:

»Hvala vam lepa za skrb do ubogih ptičic. Sedaj po zimi se jim hudo godi. Človeku se morajo res v srce smiliti. Da bi pač ljudje imeli več srca do ptičev, svojih dobrotnikov.«

»Vi imate ptiče posebno radi, kakor se vidi,« vprašam dečka in spremljevalca.«

»Da, rada jih imava,« odgovori deček ter se obrne od mene, hoteč zakriti solze, ki so se mu zalesketale v očeh, »posebno senice so mi ljube. — Ti nedolžni ptički vzbujajo mi drage spomine.«

»Rad bi poznal te vaše spomine,« rečem, ko vidim, da mi želi deček odkriti svoje lepo srce. — In mladenič mi začne pripovedovati naslednjo dogodbo:

Imel sem sestro Leonino, ki je bila dve leti mlajša od mene. Imela je posebno veselje s ptički in drugimi živalicami. Preteklo poletje bila sva z Nino skupaj na deželi. Nekega dné igrava se na vrtu, ko nenadoma, kakor strela z jasnega plane neki skopec v bližnji grm. Nina se prestraši in hoče bežati; jaz pa jo pridržim in skupno greva k grmu gledat, kaj da skopec ondi išče. Kragulj naju hitro zapazi ter z velikim šumom zbeži iz grma. Midva s sestro pa stikava po grmu in kmalu zapaziva razdejano gnezdice, katero je kragulj oropal. Več mladičev je ležalo mrtvih na okrog, le eden med njimi je bil še živ, ki jo glasno čivkal, kakor da bi klical na pomoč. — Precej časa sva čakala z Nino, da morda stara priletita od katere strani, a ni ju bilo, najbrže, da ju je tudi v svoje kremplje dobil skopec. Nina vzame naposled kričečega mladiča, rekoč: »Uboga živalica je sedaj prava sirota, nima ne očeta ne matere in ako jo tukaj pustiva, prifrfra morda zopet neusmiljeni kragulj ter tudi njo požre. Vzeti jo morava domov; ko odraste, da si bo mogla sama iskati hrane, tedaj jo bova izpustila.«

Nina je bila sedaj vsa srečna. Napravila je za ptičico lepo gnjezdice, zrahljala je je z mehke pavolo in oskrbovala ptico s primerno hrano. Ptičica je polagoma zgubila mah, obraščala se je s perjem in kmalu smo imeli v sobi lepo — senico z višnjevkastimi krili, solnčno-rumenim ovratnikom in škrlatno-rudečo čopico na glavi. Letala je vesela po sobi, pela da je bilo veselje ter se vzlasti rada vsedala na okna in vanje kljuvala.

Nekega dné dejal sem sestri:

»Nina, mi nismo vjeli senice, da bi jo imeli zaprto. Glej jo, kako pika na okno, ker bi rada zletela ven v zeleni gaj, kjer se lepe prostosti veselé njene sestrice.«

Tedaj pa se je Nini užalilo srce in oko se ji je napolnilo s solzami. A vendar nič ne reče; pokliče pa senico in ta popolno krotka kakor vselej urno prileti ter se ji vsede na ramo in ko ji roko pomoli, sede ji na prst.

»Nesiva jo na vrt,« pravi sestra. Vreme je bilo milo, nebo jasno in solnce je prijazno sijalo. Drevesa so bila napolnjena z lepim sadjem in cvetlice so se krasno razcvitale. — Ta raznovrstna lepota v naravi seveda ni bila v nobeni primeri z dolgočasno enoličnostjo v sobi.

»Ti mala nehvaležnica,« pravi Nina proti senici, »ti boš pa hitro pozabila na nas tukaj v lepi naravi.« Nato odpre roko, obrne se v stran in spusti senico.

Vesela je senica zletela na bližnje drevo. Tam jela ja vesela se oglašati, kakor bi nama hotela naznanjati, kako se veseli svoje prostosti. Lepo se je ta pesem razlegala po vrtu, a Nino je napolnjevala s posebno otožnostjo, Sedla je pod drevo, zakrila si obraz ter pričela britko jokati. Oživeli so se ji v srcu prijetni spomini, kako sta blizo skupaj spavali, kako ji je senica zjutraj priletela na ramo ter jo jela pikati v lice, ako je predolgo spala ...

Ta čutila premagala so sestro; zato stegne svojo roko za ptico ter zakliče: »Seničica,« seničica! kakor jo je klicala doma.

Komaj pa je to spregovorila, že je priletela ptičica k njej ter ji sedla na ramo in na prst, kakor poprej doma v sobi.

Oj, kako srečna je bila Nina! Božanja in ljubkovanja ni hotelo biti konca. Sestra je govorila tako milo in otroško, tičica pa je žvrgolela tako ljubo, kakor bi ji hotela odgovarjati: »Ne, ne, svoje dobrotnice ne bom pozabila, ne bom zapustila.«

»Glej,« reče sestra meni, »seničica ne bo šla od mene.«

In res ni zletela od sestre. Bili ste vedno skupaj vedno je letala okrog nje v sobi, v kuhinji, na vrtu, povsod jo je spremljala. Zvečer je blizo nje zaspala in zjutraj jo je s svojim petjem budila in opominjala, naj i ona opravi svojo jutranjo molitev ...

A vse to je minulo, nenadoma, hitro minulo. Jeseni smo se vrnili v Pariz; kmalu po našem prihodu pa je jela Nina bolehati in dasi so ji bili v pomoč najboljši zdravniki, ni se ji hotelo zboljšati. Morala je večinoma prebiti v sobi in sicer v postelji. Zvesta ptica se skoro ni ganila od bolnice. Odkar ji je zbolela dobrotnica, senica ni bila več tako vesela; ni se več oglašala in najraje je čepela na robu postelje ob zglavju bolnice. Večkrat se je pa približala ter sedla Nini na ramo, ali na suhe prstke. Tu je sedela ter poslušala, ko ji je Nina tožila svoje bolečine.

Nekega dné se je še oglasila seničica, zapela glasio in veselo svojo pesem. To je bilo oni dan, ko so bolnico prevideli s sv. zakramenti. Ko se je začul zvonček pred vrati, tedaj se je razlegal po bolniški sobi glasen spev.

Nekaj dni pozneje pridem v sobo bolnice, ko je bila ravno za nekaj trenotkov sama. Zdelo se mi je, da spi. a morala je še ravnokar moliti, ker je imela še roke sklenjene kakor za molitev ter je v rokah driala svetal križec. — Nenadoma se vzbudi in ko mene zagleda pri postelji, pokliče me k sebi ter mi reče: »Z Bogom, predragi, jaz se moram ločiti. Ne pozabi na senico, mojo prijateljico. Bodi zvest svojemu Bogu, kakor je bila seničica meni in tedaj boš srečen. — Kje so mati? Pokliči jih! V nebesh se vidimo!«

Hitro pokličem mater, a bilo je že prepozno. Nina je že zaspala. Senica pa je vzletela skozi odprto okno. in zdelo se nam je, da nese proti nebesom na svojih perotih čisto dušo naše otroško-nedolžne Nine.

»In kaj je bilo potem s senico? Ali se ni več vrnila?« vprašam mladeniča.

»Ni se več vrnila k nam, pač pa si je zbrala drugi dom. Ko sem šel namreč nekaj dni pozneje na pokopališče (Père le chaise) ter ondi klečé molil za pokoj Nine, tedaj sem čul ne daleč od groba oglašati se senico. Takoj pokličem, kakor jo je nekdaj klicala sestra in precej je priletela in mi sedla na prst: bila je Ninina seničica. Nekaj časa mi je sedela na prstu, a kmalu je zletela na Ninin grob ter ondi skakljala od cvetke do cvetke, ki so bile bogato nasejane na njenem grobu. In kolikorkrat sem prišel na pokopališče, vselej našel sem ondi senico. Po dnevu pela je nad grobom, po noči pa je počivala na grobu med cvetlicami. Pred nekaterimi dnevi pa sem zopet prišel in zopet sem našel senico, a počivala je na grobu — mrtva. Mraz in glad sta jo umorila.«

Pri teh besedah pa je mladenič zaplakal kakor otrok in odhitel je z vrta s svojim služabnikom.

Tudi jaz sem počasi stopal za njima in razne misli so mi šumele po glavi. — Želel sem, da bi našel povsod takih prijateljev ubogih ptičev, kakor je bil moj najnovejši znanec in njegova sestra. Mislil sem pa tudi: Oj, kako ta ptica v senco postavlja ljudi! Kako hvaležna je bila Nini, svoji dobrotnici, kako zvesta je celo umrli na grobu! In ljudje, kako malo so hvaležni! Kako radi pozabljajo svojih dobrotnikov. Pogostokrat jim celó umrlim v grobu ne dajo pokoja ...