Sence in luči
| Sence in luči. A. Š. |
| |||||||||||||
Ležal je na baržunastem mahu pod visokimi smrekami, v katerih vrhovih je komaj slišno šumelo. Pomladanski vetrič jim ni pripogibal vrhov, da bi ječale in tudi vej ni zibal semintja.
Enakomerno je vršelo vsenaokrog mladega vojaka.
Solnce je sipalo skozi temnozeleno vejevje zlato na grozdna tla. Bila so še nekoliko vlažna, ker jih je še nedavno pokrival sneg in tako je Henrik začutil na kolenih vlago. Puško je držal prislonjeno k licu ter jo je sedaj pa sedaj izprožil. Oster kratek pok je odmeval po gozdu. Henrikovi prsti so mehanično devali nove slepe patrone na mesto izstreljenih.
Tam naokrog so ležali tovariši. Videl je njihove kape in veseli golobradi obraz prijatelja, ki se je nasmihal.
Bilo je kaj lepo tu v gozdu. Nad visokimi smrekami so se podili pomladanski oblaki. Sedaj pa sedaj je senca zakrila gozd. Ugasnile so zlate luči, postalo je za hip skoro mračno.
Henriku je bilo veselo pri srcu, čeprav se je domislil onih senc, ki so legle preko njegovega življenja...
Glej, solnčni žarek je posijal skozi okno na posteljico in poklical Henrika na travnik, kamor sta hodila večkrat z vzgojiteljico. Zjutraj spe tam vsakovrstni metulji na cvetovih, ki so še vsi rosni.
Prišla je mama in je poljubila Henrika. Nato sta se učila moliti in on je izgovarjal besede za mamo kakor papiga in nejevoljno. Mislil je na speče metulje in na konja, katerega je videl včeraj. Konj je bil ves črn, le na gobcu je imel lepo belo liso. Henrik je parkrat poskusil povedati mami, kakšnega konja je videl, a ona ni pustila.
Mama je odšla in kmalu se je pokazala guvernanta. Henrik jo je pozabil pozdraviti. Vzgojevalka je očitala novi greh dečku. Ponavljati je moral zopet kakor papiga obligatne družabne formule. Konečno je bil vesel, ko mu je gospodična obljubila, da pojdeta takoj po zajtrku na Henrikov travnik.
Ko se je deček napravil z guvernantino pomočjo in povžil v njeni družbi v naglici kavo, sta se napotila z gospodično, za not popolnoma pripravljena, v papanovo pisarno.
Guvernanta je naznanila papanu, kam pojdeta. Nji in meni je zabičil, da ne smem prinesti domov vlažnih črevljev, kakor zadnjič. Naposled je gospodični nekaj rekel v jeziku, dečku nerazumljivem.
Henrik se je nekam hladno poslovil od papana. Solze so mu prišle v oči. Vzgojiteljica ga je jela tolažiti in mu je povedala tudi, da ni lepo, če se »tak velik gospod« kislo drži.
Ko sta prišla iz mesta, je Henrika zapustila otožnost. Pozabil je in jezik se mu je razpletel. Vprašanje za vprašanjem je stavil na vzgojiteljico. Vpraševal je o tistih stvareh, ki so Henriku prirastle k srcu.
Gospodična je dečka parkrat opozorila, da ni lepo, če se ji obeša na roko in skače grede. Slednjič ga je jela ostro karati. Vzgojiteljica, katere obraz je bil prava podoba miru, se je raztogotila. Dečka se je polastila zopet prejšnja otožnost. Utihnil je ter je mirno šel z damo, ki je hodila ponosno vzravnano.
Tako sta prišla do travnika. Glej, ali ni tam vzletel metulj? Kako vzletava kvišku in seda na cvete!
Deček je stekel v travo. Šele, ko se je ustavil in gledal, kje je lepi lehkokrilec, je začul strogi glas vzgojiteljice, ki je klicala Henrika. Grozila mu je, da pove papanu vse, ako se takoj ne vrne.
Počasi se je vračal. Gospodična ga je karala še bolj strogo nego preje. Njene oči so žrle dečka skoraj sovražno. Ko mu je pritekla solza po licih, mu je dama obljubila, da ne pove papanu ničesar, ako ji tudi deček obljubi, da ne bo več toliko letal in skakal.
»Zakaj me je sovražila tista dama«, je pomislil Henrik ležeč tu v gozdu. »Sedaj vem. Koliko se je ubo-žica trudila, da napravi iz otroka neotroka, ki se zaveda, da je njegov oče c. kr. učiteljiščni ravnatelj. Njeno delo bi rodilo znabiti uspeh, ako bi bil jaz bolehen. Moje telo pa je bilo čvrsto. Zdravje je prekipevalo v meni in me sililo, da skočim, zletim kamorkoli.
Tisto opoldne me je gospodična pohvalila papanu, da sem jo »ubogal« in da sem bil »dostojen« ves čas na izprehodu. Papa je bil zelo zadovoljen z menoj, a jaz sem občutil bolj in bolj, da me motijo in mučijo.
Ljubil sem solnce in livade, a to, kar me je učila mati in vzgojevalka, je bilo zoprno. Delal sem se pazljivega iz strahu pred kaznijo. Tako so me nevede navajali k hinavščini.
Posebno so me mučili, ker so hoteli napraviti iz mene pobožnega človeka.
Ves trud je bil zaman. Niti enega čuvstva mi niso mogli vzbuditi do nevidnega, nerazumljivega.
Moj gospod papa, mama in gospodična sami niso molili in hodili v cerkev mnogo. Papa je šel, ker je moral iti.
Zdelo se mi je, da sem sam na svetu. V resnici sem bil prepuščen sam sebi s svojimi mislimi, ki so hodile na livade, v polje in gozd. Oko je rado gledalo po svetu, kjer je videlo toliko čudes.
Priroda je bila moja prava mati, ona me je vzgajala prav. Brez nje bi bila moja mladost pusta in prazna. Koliko radosti mi je napravila vsaki dan!
Resnica je, da malokateri izmed odrastlih razume otroško dušo. Tako sem prepozno slišal pripovedko o treh metuljih, o prepiru med solncem in vetrom, o lisici zvitorepki. To bi mi vzbudilo čuvstva, ker bi razumel.
In v šoli? Tudi tam so nam dajali grenkih škodljivih kapljic, katere je pa moja zdrava narava izločila iz sebe.
Ubiti nam niso mogli niti s hudičem nedolžnega veselja do življenja! Vem sedaj, da je največji zločinec tisti, ki je v stanu, kaj takega storiti.
Malce me je včasih bilo strah pred parkljem, kadar sem bil sam v temi. Kakor hitro pa se je razširila solnčna svetloba, je izginil strah is otroškega srca in vera v hudobno. Malali smo ga in se delali norca iz njega.
V šoli sem moral znati na izust šest resnic. Znal sem jih izredno ter sem jih izblebetal brezsmiselno. To in vse podobno sem instinktivno sovražil, ker se mi je zdelo temno, dolgočasno. Postal sem pust kakor kmet pri krščanskem nauku v nedeljo popoldne. Dremlje in zdeha, zbudi ga šele amen in sedaj pričakuje napeto, koga bodo gospod klicali.
Birme sem se veselil zaradi nove obleke in daril, procesije sem imel rad, ker igra godba in streljajo, ker ima papa čako in vihrajo bandera.
Vse te zunanje stvari mi niso mogle vzbuditi »vere« v pagansko zakrknjenem srcu in kmalu je prišel čas, da so celo te stvari izgubile kredit pri meni, ker sem dobil mesto njih lepše ...
No, pridite sedaj vi, ki ste me vzgajali! Ali ni to ironija, gospod papa, da imaš baš ti takega sina, ti pedagog? Kaj ne, tisti »ubogljivi, mirni fant« je vzrastel v nasprotni veri kakor ste vi hoteli?
In ti, papa, si hotel zaradi onih, ki imajo slučajno silo pri nas. In ti hočeš še doseči pri drugih, česar pri meni nisi? Motiš se, dasi si zelo inteligenten!
Oblaki hite svobodno nad vrhovi smrek. Ustavite jih!
Enakomerno vršenje vsenaokrog. Od kje prihaja, kam gre? Vedno močneje vrši, cel gozd je zabučal ...