Senčnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mrtva ljubezen Senčnica
(Pesmi)
Fran Levstik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Leži ravnina in polje,
po polju bistra Sava gre,
za poljem strme so gore,

Na gori cerkev v zrak moli
in preko Save most drži,
pri mostu beli dvor stoji.

Ob dvoru cesta uglajena,
za dvorom hladna senčnica,
a v dvoru mlada deklica.

V lepoti zornih let cvete,
kot iskra —— živa, bistra je,
o njej vzdihuje moštvo vse.

O njej vzdihujem tudi jaz. ——
Oh, zlati čas, preblagi čas,
ko sem ugledal njen obraz!

Na klopi v senčnici sem bil,
s prijateljem se veselil,
rumeno vince z njim sem pil.

Prišla si k nama, deva ti,
pogledala si me z očmi,
pod ženskim čelom lepših ni.

Vijolice rasto lepo,
ko v travi dihajo sladko,
a tvoje slajše je oko.

Ko se ujasni zrak nebes,
vedri nad nami krasno res,
krasotnejših si ti očes.

Besede tvoje divna slast,
kipeče prsi in vsa rast
kraljicam bila bi na čast.

In zdaj vseh mojih misli roj
obrnil se je za teboj,
pobegnil mir je daleč moj.

Poslušal tvojih ust sem glas,
objemal nežno te čez pas,
igral se s kito gostih las.

Kot da me v zarji prejšnjih let
odeva še mladosti cvet,
tako se lep mi zdel je svet. ——

A v svetu vsem najlepša ti,
tako edina med ljudmi,
da ti nikjer primere ni.

A vendar vnet kot nikdar prej,
ne prosim, da me z upom grej,
jaz prosim, da mi v greh ne štej!

Oprosti mi srca vihar,
oprosti mi ljubezni žar,
ki ne ugasne mi nikdar.

Naj mi ugasne kdaj al ne
ta ogenj, ki me v prsih žge,
saj vredno si ga, ti dekle!