Semenj belih sužnjev

Semenj belih sužnjev Peter Zdovc

Izdano:	Književnost 9/2 (1934), 295-298
Viri:	dLib 9
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Avtor nam v tein odlomku iz svojega popotovanja pripoveduje vtise z znanega semnja v Orleansu. Naletel je tudi na dva slovenska delavca. O. u.

Francija, Orleans, solnce, poljane, zoreča pšenična polja ... Mesto ob leni Loiri, vijoči se v širokem loku proti Atlantskemu oceanu. Mesto orleanske device, jeane d’Arc. Velikanska katedrala, ki so jo zidali sto let, se dviga kakor znamenje časa čez mesto. V njeni senci vlada mrzel hlad. Temačni, čudoviti vitki svodi se v dolgih vrstah izgubljajo v omotičnih višavah veličastnih ladij.

Zgodovinske, tesne ulice, koder je pred 500 leti hodila orleanska junakinja, ko je bodrila na boj proti angleškim osvajalcem, odkoder je vodila francoske vojščake v prvo bitko blizu mestnega obzidja, kjer so bili osvajalci prvič pognani v beg. Tesne ulice spominjajo na mesto Rouen ob Seini, kjer so dobrih petindvajset let pozneje taisto orleansko devico sežgali živo na grmadi taisti velikaši, taista visoka duhovščina, katerim je rešila prestole, gradove in oltarje ...

V solncu se kuha mogočni spomenik kralja Karola, njenega rablja ...

Počasi se vije lena, zamazana Loire mimo mesta Orleans.

Kres. Trg device Orleanske je poplavljen z množicami. Semenj. Solnce žge neusmiljeno raz vedro nebo. Nobenega diha od nikoder. Deset tisoč ljudi se že zgrinja po trgu in še vedno prihajajo nori. Vozovi, konji, avtomobili, pešci, naokrog diši po kmečkem znoju. Krik in šunder, vihranje pisanih noš, smeh, godba, petje. Vse se duši v glušečem vrvežu največjega semnja za ljudi na Francoskem, ki se vrši vsako leto v Orleanfeu na dan 24. junija.

Da, ljudskega semnja.

Da, na Francoskem, v deželi zakrknjene demokracije, enakopravnosti, bratstva in svobode!

Ta dan najemajo kmetje in grajščaki, pa tudi drugi delodajalci iz cele okolice, ki je taka kakor pol Slovenije, posle in poljedelske ter druge delavce. Od daleč prihajajo delodajalci, na vozovih, avtomobilih, od daleč prihajajo tudi delojemalci, poljedelski proletariat, peš, na kolesih, z vlakom.

Razpostavljeni mladeniči in dekline ponujajo mimoidočim, zakrknjenim, molčečim gospodarjem svoje ude.

Kupci ne spreminjajo potez. Ponudba je izredno velika, pšenice so še od lanske žetve polne kašče. Počasi,, počasi ... Topo se vrstijo ogledniki.

Potopim se v vrvež in prisluhnem.

»Kanalje hočejo znižati takso! ...«

»Taksa je za pol leta 3500 frankov, a jo hočejo pritisniti na tri tisoč.«

Prisluhnem na drugo stran. Kupci poltiho šepetajo:

»Previdnost! Izredno veliko je inozemskih delavcev ...«

Tako se melje semenj dalje. Tisoči čakajo, tisoči ogledujejo, kupujejo ...

Pred vhodom starinske hiše je velik gnetež. Po postavah množice vidim, da je tu zbirališče kupcev. Rdečelični, navidezno dobrodušni, od zavžitega vina žareči obrazi so zatopljeni v preudarno razmotrivanje podjetniških skrbi. Nad vrati hiše napis:

»Sindikat poljedelcev.«

Iz hiše buči kakor iz čebelnega panja.

Aha!

Prerijem se na drugo stran prostranega sejmišča.

Pred vežo široke hiše se zgrinjajo poljedelski delavci. Razgreti, srditi glasovi. Od nekod diši razlito vino. Pod obokom miza, za njo dva razkoračena Francoza, zatopljena v kup papirjev. Na mizi svežnji časopisov in brošur. Nekdo pritrjuje nad vhod začasni napis:

»Zveza poljedelskih delavcev.«

Na drugem koncu sejmišča završi. Množice se zaženejo tja in me potegnejo seboj. Sredi trga pod milim nebom postavljena miza, istotako obložena s časopisi, brošurami in letaki. Nad njo transparent z napisom:

»Zveza združenih poljedelskih delavcev.«

Na stol se nenadoma popne visok, svetal Francoz in začne v provensalskem narečju:

»Tovariši, poljedelski delavci, Francozi in priseljenci ...«

Nadaljnje njegove besede zaduši hrušč, govornik omahne, transparent pade med množico, policija, krik in vik ...

Pač pa krožijo med poljedelskim proletariatom od rok do rok letaki, ki pozivajo francoske in priseljene delavce v boj za njihove zahteve, proti zniževanju mezd in razbitju kontraktov, ki ga izvaja sindikat poljedelcev. Letaki v francoskem, italijanskem, poljskem jeziku ...

Trume se gibljejo v solncu, čakajo.

Sindikat sabotira pogodbe. Le posamezniki, manjši posestniki, ki potrebujejo kvečjemu eno moč za nekaj mesecev, se pogajajo in plačujejo na svojo roko, plačujejo nad takso, ki jo hoče diktirati sindikat. Toda to se komaj pozna.

Šele popoldne se je sklenil tarif najvišje plače za pol leta: 3200 frankov. Stopinja pada doli do navadnega ibržnika, ki dobi komaj 2000 frankov. Pogodba se glasi za hrano, najmanj štirikrat na dan jesti, spanje na postlanih posteljah s perilom, bolniško zavarovanje, 10urno delo.

Toda beli sužnji se ne vdajajo papirnim vabam. Vedo, da bo delo povečini trajalo 12 in še več ur, da bo hrana komaj zadostna, da bodo spali tudi na tleh in do bo delavec v slučaju bolezni slej ko prej zletel na cesto.

Izkušnje.

Skupina Poljakov se pogaja z nekim graščakom. Previdni so.

»Nedeljo hočemo imeti prosto!«

Drugi zahtevajo:

»Tudi v nedeljo hočemo imeti hrano!«

Kupci pregledujejo vrsto za vrsto.

Trebuhast Francoz in nališpana žena barantata s poljskim parom. Poljak tolče nekaj besedi francosko. Francoz tiplje mišice čokatega Poljaka, kakor bi otipaval konja. Obraz se mu razleze. Zadovoljen je!

Francozinja obrača mlado Poljakinjo. Mišice so krepke. To gre. Tedaj pa zabode oči v njen trebuh, nato še s prstom povrta po njem ter se zgrozi:

»Nosna!«

Poljakinja zardi in začne mahati z rokama. Mož ji priskoči na pomoč:

»Madame, šele čez sedem mesecev, čez sedem mesecev ...«

Ali kupca namrdneta obraz in gresta dal je ... Posebno so pridregnili tujci. Skoraj polovica je Italijanov, Poljakov, Špancev in drugih. Mnogo jih ostane na cesti, neprodanih. Še vedno tavajo po cestah Orleansa, ko je večina kupcev že nakupila. Daleč je njihova domovina …

Pred gostilno pijejo francoski delavci. Mimo gre skupina priseljencev:

»Te kanalje so krive, da so gospodarji znižali plačo!« vpije pijani Francoz.

Trije drugi Francozi planejo po njem in ga pobijejo za mizo.

»Molči, svinja! Ti so še večji reveži kakor mi. Kapitalisti so krivi!«

Eden razlaga še bolj resno:

»Kapitalisti so krivi, naši in njihovi. Kdo jih je sem poslal?«

Eden poleti za skupino s polno steklenico vina.

»Združiti se moramo vsi ...«

Že prej sem prisluškoval, kje bi iztaknil kakega rojaka. Našel sem nekaj Dalmatincev in Ličanov. Proti večeru pa sem šel mimo voza, ki je čakal v stranski ulici in čul govoriti slovensko. Na vozu sta sedela dva fanta in pila iz steklenice.

Pristopil sem. Čakata na gospodarja, da se z njim popeljeta na mesto dela. Eden je iz Prekmurja doma, drugi pa s Kozjanskega. Prekmurec pripoveduje:

»Sem že tri leta v Franciji. Od kraja sem dobro zaslužil, a sedaj je bolj trda. Dozdaj sem imel srečo, da nisem bil brezposeln. Prihranil sem si nekaj in poslal materi na Goričko. Kako bo pri novem gospodarju, ne vem. Izgleda stiskaško. Toda kaj hočemo?«

Kozjanec pa pravi:

»Tukaj sem štiri leta in se moram vedno ubijati s poljedelstvom, ker ne dobim karte za industrijo. Bil sem vso zimo brezposeln, in kar sem si prej prihranil, sem med tem porabil. Doma nimam nikogar, pa me zato manj skrbi. Zavdinjala sva se za pol leta. Živi se, ali za starost to ni ...«

Pijemo in govorimo. Daleč je domovina, trda za tiste, ki jo redijo ...

Pride Francoz in voz izgine proti Loiri. Mi si še pomahamo.

Bil sem na največjem semnju belih sužnjev v Evropi ...