Semafor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Semafor

Nilska konja Hubert in Marcel sta stala v potoku in opazovala sončni vzhod. Sonce je bilo rdeče kot zrel paradižnik. »Rdeča,« je ugotovil Hubert. »To pomeni stoj,« je rekel Marcel. Ko so se razkadile jutranje meglice, je sonce spremenilo barvo. »Glej, rumena,« je rekel Hubert. »Pozor. Kmalu bo zelena,« je odvrnil Marcel. Potem je sonce slo svojo vsakodnevno pot čez nebo. Rumeno,
ves čas rumeno. Hubert in Marcel sta čakala. V potoku sta stala, se ko se je naredil večer in je vzšla luna. Ves dan se nista premaknila. »Luna,« je rekel Hubert. »Luna,« je ponovil Marcel. »Zelena,« je ugotovil Hubert, ker so se mu od utrujenosti pred očmi delali zeleni kolobarji. »Zelena, res,« je pritrdil Marcel. Tudi njemu so se pred očmi od utrujenosti delali zeleni kolobarji. »Končno,« je rekel Hubert. »Končno,« je ponovil Marcel, »zdaj lahko greva.« Končno sta lahko šla.