Sejmski tatje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sejmski tatje.
Fr. Milčinski
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (72. zvezek), 1918, 83–96
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III.dno

I.[uredi]

Na sv. Luke sejmu se je pripetilo kmetu Ilovarju nekaj čudnega.

Prodal je bil par juncev za petsto kron, v gostilni so šteli denar, pili likof, okoli opoldne se je dvignil, da jo spet krene iz mesta proti domu.

Trdih enakomernih korakov je stopal po dolgi ulici, prek prsi je imel zapeto verigo, ki sta bila prej ž njo drug k drugemu prikljenjena junca, — tako se mu je poznalo že od daleč, da je sejmar, ki je opravil svojo kupčijo. Že je bil onkraj mitnice, hiše niso več stale druga tik druge kakor v mestu, prostorna dvorišča, prijazni vrtiči so delali vrzeli med njimi, — pa se mu pridruži možak srednjih let, dobro oblečen, na kratkem debelem suknjiču se mu je ponašal širok ovratnik iz kožuhovine.

»Bog daj!« je pozdravil. »Ste dobro opravili? Jo že sekate domov?«

»Domov,« je kratko pritrdil Ilovar.

»Ej, trda je bila danes kupčija!« je rekel tujec in je besede sukal tako, kakor je Ilovar že slišal govoriti ljudi iz Bele Kranjske in iz Hrvatske. »Sam nisem kupil ne repa; ali imam brata, ta je kupil pet parov, postavili smo jih že na kolodvor. Zdaj grem tod-le na Brezovico, da si jih ogledam še en par, brat dojde za mano.«

Bil je zgovoren, kratkočasen človek, ki je videl že mnogo sveta, in kmetu Ilovarju se je prijazna zdela njegova družba. Oni je pravil pisane svoje doživljaje zlasti iz Amerike, kjer je živel toliko let, je rekel, da se šteje bolj za Amerikanca, nego za Slovenca; Ilovar tudi ni bil mutast in v živahnem razgovoru sta prišla mimo zadnjih hiš.

Amerikanec je postal in se sklonil, nemara se mu je bil odvezal črevelj, baš tačas pa ju prehiti dolg, kmetski oblečen bradat človek in ko je bil pet korakov mimo, potegne iz žepa robec ali kali, in pri tej priliki mu pade na tla velika listnica in ni zapazil, da je kaj izgubil.

»Oha!« je zakričal Ilovar. »Vi, počasi! Nekaj ste izgubili.«

Ali je bil mož gluh ali kaj, ali se mu je res tako mudilo, še z glavo ni krenil, skoraj je izginil za ovinkom, kjer se je cesta zasukala okoli gozdnega roba.

Amerikanec je dregnil Ilovarja, naj ne kliče za onim, ročno je pobral listnico in vanjo pogledal. »Polna je bankovcev,« je vzkliknil, »blizu jih bo za par tisoč.«

»Kam se je neki mudilo dedcu in da ni bolje spravil denarja?« je rekel Ilovar in z levo roko šel potipat svojo listnico, ki mu je varno tičala v notranjem žepu telovnika. »Najbolje bo, da stopiva kar nazaj v mesto in denar oddava na stražnici, bodo že oznanili in se do našel, kdor ga je izgubil.«

»Lep denar, škoda denarja!« je omenil Amerikanec. »Kdor tako nerodno izgubljava denar, ga menda že lahko pogreša. Mar si ga sama razdeliva!«

»Nepoštenega blaga ne maram, rajši bi kruha stradal,« je zavrnil Ilovar in mu Amerikanec ni bil nič več všeč.

»E,« je rekel ta, »šalil sem se. Pošten sem človek. Imam dovolj svojega, ni mi treba krasti. — Samo da preštejeva denar, deseti del nama gre pošteno po cesarskih postavah, ker sva ga našla. Hajdite, sediva v šumo!«

Temu se kmet Ilovar ni upiral, stopila sta s ceste v breg, Amerikanec je prešerno zavriskal in sedla sta pod hrast.

»Kaj pravite, boter, koliko je notri?« je rekel Amerikanec in je z listnico tleskal ob dlan leve roke.

Ilovarju se je odveč zdelo to vprašanje. »Kaj vem! Poglejva, pa bova videla!«

»Pa ugenite!«

»Kaj bi ugibal, kolikor je, toliko je!«

Tisti hip pa priteče nazaj po cesti oni dolgi bradač, ki je bil izgubil listnico, ozre se na desno, na levo, zagleda tadva pod hrastom pa srdito zakriči in že je stal tik njiju. »Lopova vražja, vidva sta mi ukradla mojo listnico! Strela vaju ubij! Nazaj denar in z mano na policijo, obesiti bi vaju morali!«

Kmet Ilovar se je ustrašil. Pokazal je na spremljevalca. »Jaz ga nimam, ta ga ima.«

Bradač je zgrabil Amerikanca za rami in ga tresel. »Tako ti Boga, sem denar!«

Ilovar je bil prestrašen, Amerikanec pa je ostal čisto miren. »Jaz nimam Vaše listnice,« je rekel, »nisem je nikoli videl, nič ne vem o njej. Evo, preiščite me!«

Bradač je segal Amerikancu po žepih — glej vrabca, najdene listnice res ni bilo nikoder!

To se je kmetu Ilovarju zdelo sila čudno. Pa se je že nanj zadrl bradač in iz žepa pokazal revolver: »Če je nima ta, jo imaš ti. Le brzo!«

Kmet Ilovar še ni doživel take sile. Jecljal je: »Stojte, nikar streljati!« — S tresočo roko je odpel suknjo in telovnik in privlekel iz notranjega žepa listnico. »To listnico imam pa nobene druge; moja je in denar je moj, skupil sem ga danes za junca.«

»Pokaži!« je velel bradač in kmetu iztrgal listnico iz rok. Obrnil jo je v rokah, pogledal je vanjo. »Ta ni moja. V škornjih jo imaš skrito, poznam take ptiče. Doli škornje!« In je sam prijel za kmetov škorenj, da ga sezuje, če bi se obotavljal kmet, listnico pa je dal tačas Amerikancu, da jo drži.

Kmet Ilovar je vedel, da je nedolžen, ni se obotavljal, sezul je škornje: v škornjih ni bilo nič.

»Vi ste pošten človek,« je zdaj izjavil bradač. »Vi niste vzeli moje listnice. Nate svojo nazaj in brez zamere!« Vzel je spet listnico iz rok Amerikanca in jo potisnil kmetu nazaj v žep.

Ilovar se je oddehnil. Pošlatal se je, ali je pač listnica v žepu, zapenjal je gumbe in lovil sapo od razburjenosti.

Bradač pa se je spet nosil nad Amerikancem: »Kam si skril moj denar?« — spet ga je ošlataval — na: izza hlačnega pasu mu je privlekel na dan izgubljeno listnico!

Tisti hip je Amerikanec odskočil kakor zajec in zbežal notri v gozd, bradač pa za njim vihteč revolver. —

Ilovar je ostal sam. Kar mešalo se mu je vsega tega, kar je doživel v kratki pol uri. Prevzel ga je strah. »Nazaj grem do mitnice, da pričakam kak voz in prisedem,« si je mislil in jo hitro ubral proti mestu. Spotoma pa se je spomnil: »Treba, da stopim še v stražnico in sam naznanim vso stvar, kakeršna je bila; drugače me lahko prehiti bradač in stvar zasuče in bi imel nazadnje še kake sitnosti.«

Tako je storil.

Zasopel je prišel v stražnico in hitel praviti in kar je pravil, ni imelo ne nog, ne glave.

Dobrovoljno mu je nadstražnik porinil stol: »Nate, sedite in se najprej oddehnite!«

Ilovar je sedel in si obrisal pot; potem ga je nadstražnik izpraševal in Ilovar je odgovarjal, pa je še vedno bil tako prevzet od razburjenja, da se mu je pripovedovanje krotovičilo, in zdelo se mu je, kakor da že sam več ne ve natanko, kako se je vse vrstilo in vršilo. Pa je doživel novo iznenadenje.

Komaj je pripovedujé prišel do listnice, ki jo je bradač izgubil na cesti, že je nadstražnik vedel vse, kar se je potem zgodilo, vedel skoraj bolje nego Ilovar, ki je bil vendar poleg.

Najhujše presenečenje pa je šele prišlo.

Nadstražnik ga je vprašal: »Slišite, oče, zdaj mi pa povejte, ali ste že kaj pogledali v svojo listnico, če je denar še notri?«

Ilovar je začudivši se odprl usta. Odpel je telovnik, potegnil iz žepa listnico, jo odprl: listnica je bila prazna!

II.[uredi]

Ilovar je bil okraden. Okraden od obeh, od dozdevnega Amerikanca in od bradača, ki sta bila drug z drugim zmenjena, oba prekanjena sejmska tatova. In izguba in najdba listnice, žepna preiskava in beg Amerikanca in lov za njim, vse je bila le komedija, uprizorjena v ta namen, da sta lahko okradla nevednega kmeta, ko sam ni vedel kdaj, niti se ni branil, niti ni klical na pomoč.

Takih tatvin se je zadnja leta sila dosti izvršilo na Kranjskem, na Spodnjem Štajerskem in zlasti tudi na Hrvatskem, odkoder se je nemara ta vrsta tatvine zanesla v naše kraje. Ima posebno ime ta tatvina: »barko vleči« jo imenujejo lopovi med sabo. Vsakikrat, kadar je bil naš človek ociganjen na tak način, so obširno o tem poročali domači listi in svarila je bilo dovolj; ali kaj, ko tisti, katerim je svarilo bilo namenjeno, ne bero listov: zato svarila niso čuli in kdor ne čuje, ta čuti. Čuti pa v živo, zakaj kdor je od sejmskega tatu okraden, več ne dobi nazaj denarja, najsi tudi ujemo tatu.

Sejmski tatje žive vobče le ob tatvini, k večjemu če poleg tatvine tudi še goljufajo ali pri kvartah skubijo ljudi. Kakor že kaže vsa komedija, ki jo igrajo, kadar »vlečejo barko«, niso neumni ljudje. Oblačijo se čedno, razun če jim zaradi napeljane tatvine kaže drugače; tako se lahko pripeti, da občujejo v prav odličnih družbah in nikdo v družbi ne sluti, da imajo nevarnega lopova v svoji sredi.

Leta 1914. je bil sojen v Ljubljani zaradi sejmske tatvine Stojan N., Srb iz kraljevine. Ta je bil že pol leta nastanjen v znanem hotelu in se vozil odtod po svojih opravkih; rekel je in so mislili, da je živinski trgovec. Bil je vedno fino oblečen, kar je kupil, je pošteno plačal in če si je v hipni zadregi kaj izposodil od gostilničarja, je vse točno vrnil. Imel je elegantne vizitnice, vedel se je skromno in dostojno in večerno omizje, častivredna gospoda, pri kateri je sedel, ga je drage volje gledala v svoji sredi, zlasti ker je vedel marsikaj povedati o balkanski vojni. Pa tudi ni zlorabljal gostoljubne prijaznosti, ki jo je užival v tem hotelu, tu ni nikogar oškodoval ni za vinar. Imel je znanje in si dopisoval tudi z raznimi gospodičnami in se ni nobeni sanjalo, kdo je pravzaprav zanimivi ta kavalir ...

Pripomniti pa je, da sejmski tatje niso le iz ničemurnosti dobro založeni z obleko, ampak še bolj zato, da se lahko čim večkrat preoblečejo, da jih okradeni tem teže spoznajo.

Najrajši se izdajejo sejmski tatje za živinske trgovce ali mešetarje. Seveda kdor bi jih natančno opazoval na sejmu, temu bi se pač vsilili dvomi zastran njihovega obrta. V nekem trgu na Spodnjem Štajerskem je o priliki sejma poslujoči orožnik posebno pozornost obračal na tri možake; vešče njegovo oko je ločilo, da se vedejo drugače nego drugi sejmarji. Ti možaki so nastopali kaj samozavestno, pogajali so se na vseh koncih in krajih, kakor da hočejo pokupiti ves sejem — pa niso kupili ne repa. Za vse so se zanimali, v vsak kup se vtikali, in čim večja je bila gneča, bolj so jo iskali, bolj rinili vanjo. Bili so vedno kakih deset korakov vsaksebi, pa so imeli kraje klobukov spredaj doli zavihane, ovratnik sukenj pa kvišku, nemara zato, da so se hitro med šabo spoznavali. Pa si je orožnik to šele pozneje izračunil. Zdaj in zdaj so se kakor po naključju znašli vkupe in se spet razgubili v gneči. Nenavadni so se zdeli orožniku ti možje; ali da bi jih prijel, za to ni imel pravega povoda. Seveda, ko je popoldne počil glas o tatvinah, ni več dvomil, kake vrste so bili ptiči.

Kadar nameravajo »barko vleči«, si izbero žrtev navadno že na sejmu. Eden se ji prej ali slej pridruži, drugi za njima sledi. Ako kraj ni ugoden za uprizoritev komedije z listnico, ker so preveč blizu ljudje, je seveda najprej treba zvabiti žrtev drugam. To ni težka stvar. Tat napelje pogovor in pravi: »Oče, za lepe vole vem, gospodar jih da prav poceni, pol zastonj — žena mu je umrla pa gre v Ameriko in se mu mudi za denar. Dajte, jih greva gledat; če jih prav ne kupite, samo da jih vidite!« Pa spelje s sabo kmeta, kamor se mu zdi, čim samotnejši je kraj, tem boljši. — Ali pa ga prosi: »Vi, ki ste od Šent-Jurija, vaš gospod župnik je moj bratranec, nekaj semen bi mu rad poslal, me je vprašal zanje. Ali bi jih hoteli vzeti sabo, v žep jih lahko vtaknete. Stopite z mano, tri minute se zamudite, nič dalj!« Kmet bi rad ustregel župniku in sledi nič hudega sluteč — v nastavljeno past.

Tako dospeta na ugoden kraj, kjer ni ljudi, in zdaj da tujec, spremljujoč kmeta, svojemu pajdašu, ki neopažen gre za njima, dogovorjeno znamenje: ali se skloni, kakor da se mu je odvezal črevelj, ali pa dvigne klobuk. Pajdaš to vidi pa šine mimo, kakor da se mu sila mudi, in izgubi listnico, lepo, rejeno listnico, polno pisanega papirja, podobnega bankovcem. Izgubi listnico, hiti naprej, da ga skrije vogal ali klanec ali gozd ali grm, potem pa preži na drugo znamenje, da naskoči ona dva in z nasilno zvijačo dobi kmetov denar. Škornje mora kmet sezuti zato, da ne vidi, kako mu tačas za njegovim hrbtom spremljevalec pleni listnico. Pa tudi zato, da bo bos ali le z enim škornjem na nogah teže tekel za lopovoma, ako bi se slučajno prehitro zavedel, da je okraden.

Toda predno se ociganjeni kmet zavé, kaj se mu je pravzaprav zgodilo, sta lopova odnesla svoje pete in kmetov denar že Bog ve kam. In naj bi tudi po posebno srečnem naključju enega ali drugega tatu hitro po dejanju ujeli, denarja gotovo več ne najdejo pri njem, ker se ga je že iznebil, da ne bi kakor tiha, toda tehtna priča govoril zoper njega; ali ga je že dal tretji osebi, ali ga je skril v gozdu ali pod skalo ali v kak zid.

Ujet sejmski tat po navadi vse utaji. Računa, da sta strah in razburjenost kmetu preveč zbegala oči in spomin, da bi še spoznal tatu, zlasti drugače oblečenega, nemara tudi v noši las in brade izpremenjenega. Ta račun se mu dostikrat obnese: kmet je pošten, boji se za svojo dušo in ko mu pokažejo sumljivega človeka, pravi: »Podoben se mi zdi, priseči pa ne morem, ali je pravi ali ni.«

Sejmski tat, če ga dobe, rad utaji tudi svoje ime in svoj priimek in se posluži tujega; to pa zato, ker ga pod njegovim pravim imenom domovinska občina in kazenska oblastva predobro poznajo kot lopova in vé, da bo najhujša priča zoper samega sebe on sam, če pridejo na dan stari njegovi grehi, novemu grehu podobni kakor jajce jajcu.

Slednjič zatajujejo tatinski ti pajdaši, dokler gre, tudi še drug drugega, kakor da so si čisto tuji in se niso še nikdar nikoder srečali. Na to že odkraja pazijo, da jih ljudje ne vidijo dosti vkupe. Na sejem ne pridejo v družbi, marveč vsak zase; ako se pripeljejo z vlakom, sede po raznih vozovih; po tatvini se razkrope in naj jim je prav železnica na razpolago, rajši gredo peš vsaj do druge ali tretje postaje, da se izognejo kolodvoru blizu sejma, kjer morebiti že preže orožniki ali policaji.

Tako taje do zadnjega, taje trdovratno, naj se je zbralo zoper nje še toliko dokazov, in predrzno kriče pred sodiščem, da zanje ni pravice, in če se jim očita, da so bili zaradi enakih lopovščin že kaznovani, jim je odgovor koj pri rokah: Kadar so bili zaprti, so bili po nedolžnem.

No, po navadi jim tajba in zvijača ne zaležeta, doleti jih zaslužena kazen. Pa kaj pomaga kazen kmetu, ki je ob svoj denar in ga ne bo nikdar več videl. Spomladi 1914 se je zgodilo na Notranjskem, da se je kmet, na tak način okraden, iz obupa obesil; bil je pač bolj rahlih možganov, ker je bil pijanček ... In kaj pomaga, če par sejmskih tatov zapro, pa jih ostane še toliko in toliko drugih v prostosti, da naprej kradejo po sejmih, in ko ne izumre vrsta onih, ki se jim dajo okrasti.

III.[uredi]

Sejmski tatje ne »vlačijo« zgolj »barke«, poznajo še druge poti, kako izpeljati denar iz tujih žepov v svoje.

Vsi so spretni »žeparji«, žepni tatovi, hitri in ročni kakor komedijanti čarodeji, saj jih je mnogo med njimi, ki so se že vlačili s komedijanti po svetu in se marsikaj naučili pri njih, toda nič prida. Tak žepar gre v tuj žep in izmakne denarnico — če treba, poprej žep tudi prereže z ostrino — in okradeni niti ne sluti, kaj ga je doletelo, dokler mu ne nanese potreba, da seže po denarju: ni ga več! In včasi niti ne ve, ali je sploh okraden, ali je denar le izgubil — edino to ve, da je bila gneča okrog njega. Seveda je bila gneča in v gneči je bil žepar, ker potrebuje gnečo za svojo delo, in če ni gneče, jo pa naredi. Na vlaku se bo nastavljal baš pri vhodu ali v tesnem hodniku in ko hočeš mimo, se ti bo tako nerodno umikal, da bosta drug v drugega butala. Potem se bo lepo opravičil in poslovil in ž njim vred je izginila tudi tvoja denarnica ali ura, pa brez slovesa. — Ali se pa dela pijanega, da se lahko brez suma zadevlje v človeka in mu poleg prazni žepe.

Premnogokrat je okradeni dober del sam kriv svoje škode. Okoli stojnic, kjer kak šaljiv kramar gostobesedno hvali in ponuja svojo poceni robo: »Vse po deset!« — je običajno največja gneča. Pa žene radovednost kmeta v gnečo, izbere si kako šaro, da jo kupi, in bahavo izvleče svojo veliko listnico, jo počasi in važno razgrinja in lušči iz nje bankovec, da ga menja. Prav tako dela, kakor bi žeparja lepo prosil: »Glej me, denar imam in tukajle ga imam, uzmaj ga!« —

Gospodar Jereb je prodal kravo s teletom, zadovoljen je s kupčijo, na sejmu nima več opravila, stoji in se ozira, kam bi jo mahnil. Pa ga pocukne za rokav mlad mož, Jereb ga ni še nikoli videl. »Oče, ali poznate tistega, ki ste mu prodali? Goljuf je, rad plačuje s ponarejenimi bankovci.«

»Ni vrag!« se zavzame kmet.

»Preglejte denar!« mu svetuje mladi mož. »Jaz dobro poznam krive bankovce.«

Kmeta zaskrbi, stopita vkraj, da ju ne bi motili ljudje, kmet odpre listnico, vzame iz nje denar — sek! mu ga mladi mož iztrga iz rok — in ga že ni več. —

Zalar iz Dolgevasi je imel dva prešiča na prodaj. Pogajal se je z dvema prekupcema in je bilo dokaj krika pri tej kupčiji. Kar pravi eden teh možakov, da mu je kronica padla v kmetov koš. Zalar prime koš, ga suče in obrača, možaka pomagata, brez prerivanja ne gre taka reč — kronice ni! Možaka sta huda, malo da ne dolžita kmeta tatvine, pustita kupčijo in se izgubita. Zalar pa je ob listnico.

Dokaj posla imajo ob sejmih žeparji tudi po gostilnah. Mladim, neizkušenim natakaricam odneso nemalo kronic. Tat plača, recimo, smotke, potem pa reče natakarici: »Čujte, gospodična, eno preluknjano krono sem imel, pa je ni več v denarnici, nemara sem jo dal vam; dajte mi jo nazaj, dam vam drugo, da ne boste oškodovana!« Natakarica, vesela poštenjaka, strese iz torbice krone na mizo, oba iščeta preluknjani penez in ga seveda ne najdeta. Zvečer pri obračunu pa gre natakarici navskriž za petnajst, dvajset kron, zdaj se ji pričenja svitati, kak poštenjakovih da je bil oni poštenjak. — Ali si pa da tat zmenjati papirnati denar in potem trdi in kriči, da ni dal desetkronskega papirja, ampak da je dal dvajsetkronski.

Najljubši so žepnim tatovom seveda dobrovoljčki, ki radi sede pri literčku. Koj se mu pridružijo, ga izprašujejo, hvalijo, še za zeta se mu ponujajo, poleg pa radodarno naročajo pijačo. Dobrovoljček se spomni: »Skrajnji čas je za na vlak.« Oni pa: »Dovolj časa! Hej, krčmar, še šentjanževca!« Pijo in — vlak odpuha. »Nič ne de,« tolaži tat, »popeljete se z mano, imam voz.« In trkajo in pijo in konec je vsakikrat ta, da kmet pogreši listnico. Ali mu jo je ukradel tat pri bratskem objemanju ali pri plačevanju ali pri menjavanju ali pa drugače, kakor je pač nanesla prilika. In tatu ni nikoder; — od denarja, pijače, vesele družbe je ostal dobrovoljčku le — silen maček.

Premeteni žeparji spet in spet izvohajo kako novo ciganijo, kako opleniti neprevidnega sejmarja; kaj ne bi, ko jim drugega ne hodi po glavi, kakor tatvina. Zato vseh njih zvijač ni moč tukaj popisati. Ali kolikor smo jih popisali, že te zaležejo v pouk, kako je treba biti oprezen.