Sedem laži.
| Sedem laži Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Bila je žena, ki je imela tako lepo hčer, da ji v vsem kraju ni bilo para, pa so ji čuda v oglede hodili. Žena pa je rekla:
— Kdor hoče dobiti mojo hčer, mora tako dolgo z menoj govoriti, da bom rekla: to je laž!
Neki gospod je imel tri hlapce. Najmlajšega med njimi sta druga dva imela za norca. Nekoč so peljali tri vozove gnoja mimo tiste žene. Zjutraj je rekel starejši hlapec:
— Danes bomo peljali gnoj mimo tiste žene. Danes bomo z njo govorili in jo pripravili, da bo rekla: To je laž!
— Tudi jaz bom govoril z njo, reče najmlajši. Zdaj reče starejši hlapec:
— Dobro jutro bog daj, mati. Kaj delate, mati?
— Zelje plevem, reče žena.
Zdaj dalje hlapec ne ve, kaj z njo govoriti, da bi žena rekla: to je laž.
Zatem pripelje srednji hlapec in reče:
— Dobro jutro bog daj, mati. Kaj delate, mati?
— Zelje plevem, mu reče žena.
Zdaj tudi on ne ve, kaj z njo govoriti, da bi žena rekla: to je laž.
Zdaj pripelje najmlajši hlapec in reče:
— Dobro jutro bog daj, mati! Kaj delate, mati?
— Zelje plevem, reče žena. On pa ji reče:
— Mi smo ga že dolgo devet kadi narezali.
— To je dobro, reče žena. A hlapec reče:
— Ni dobro, ker nam je vse segnilo.
— To je slabo, reče žena.
— Ni slabo, smo ga zvozili na njivo in je zraslo debelo hrastje.
— To je dobro.
— Ni dobro, hrastje je bilo vse votlo.
— To je slabo.
— Ni slabo, ker je bilo polno medu.
— To je dobro.
— Ni dobro. Prišel je medved pa vsega pojedel.
— To je slabo, reče žena.
— Ni slabo, reče hlapec. Smo dobili medveda, pa smo devet kadi medu iz njega iztisnili.
— To je sakramenska laž, reče žena.
Tedaj je najmlajši hlapec dobil hčer, čeprav sta ga starejša dva imela za norca.
Dolnještajerska, iz Pušincev, zapisal Matija Valjavec