Savel (Medved)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Savel. Dramatičen prizor.
Anton Medved
Izdano: Dom in svet 4/8 (1891)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

OSEBE:

SAVEL, izraelski kralj.
JONATAN, njegov sin.
MIHOLA, njegova hči.
DAVID.
vojaka:

JARE
DAN

Prizorišče: Jeruzalem. Čas: Po zmagi nad Filistejci.

Dragoceno opravljena soba s slonokostenim prestolom.

Jonatan. David.

Jonatan.
Okó Jehove čuvaj nad teboj!
Nikdár ne loči se od mene, David!
Menjajva v znak zaveze srečne pasa![1]

David.
Ne, Jonatan! Saj ti si kraljev sin!

Jonatan.
Kaj morem jaz za to? Kraljevo krono
Za čustvo dam ljubezni plemenite.
Oproda ti si, Savlov sin sem jaz,
Oba pa v prsih nosiva srcé.

David (odpaše se).
Nadêni torej pas moj, Jonatan!

Jonatan.
In ti opaši z mojim svoja ledja!
Skrivnost odslej iz src izgini nama!
Ljubiva se pobratirna do smrti,
Darujva drug za drugega življenje,
Tolaživa očeta v mračnih urah,
Trpiva vsako dušno bol vzajemno,
Domovju posvetiva meč in roko!

David.
Bodiva v dveh telesih jedna dušal (Objameta se).
Todá še nekaj me teži na skrivnem ...
Mordà zavezo z mano, Jonatan,
Nečastno za-te bo nazival dvor,
Mordà kraljeve sestre same tvoje
Odvračale te bodo od — pastirja.

Jonatan.
Ne, David. Ne govôri dljè takó!
Velevati ne more čustvom srca
Nì kralj, nì rodna sestra, nì dvorjan.
A ti povspel se bodeš više, upaj !
In da še zveš, kakó te čisla dvor,
Zakrivati ne smem ti več nečesa:
Ljubezni plamen si zanetil v srcu
Miholi, sestri moji.

David (osupel).
Sanjaš-li?

Jonatan.
Razkriti tega sama ni ti mogla.

David.
Verjeti ne bi mogel sami jaz.

Jonatan.
Želiš-li v družico si jo? Govôri!

David.
Kako ne cenim naj te redke sreče,
Da v zakon me kraljičina želi!
Todà goji na domu v Betlehemu
Moj oče bratov neženatih sedem;
Kje naj za žene vsem dobi nagrade?[2]

Jonatan.
Prosila s sestro bodeva očeta,
Da s tabo zveze jo brez zaročnine.

David.
A, Jonatan, preprostemu oprodi
Najlepše hčere dal ne bode kralj.

Jonatan.
Nestalne so v njegovem duhu misli:
Kipeča danes čustva, mrzla jutri,
A dober vendar je moj oče, David,
In često se samó na videz srdi.
Priljubil si se mu kot lastni sin.
Junaške čine tvoje ost ognjena
V njegovo je začrtala srcé.
Preverjen sem, da ti izpolni željo.

David.
Potem nevesto bodem zvesto ljubil,
In tebi bom hvaležen vse življenje.

Prejšnja. Mihola.

Mihola.
Očeta je napadel hudi duh.
Togote ogenj iz očij mu šviga,
Na vsem telesu trepetá ... Moj Bog!
Povejta, kaj nam je storiti ž njim?

Jonatan.
Pripravi harfo, David, da zabrenkaš!

Mihola.
Kako se smili mi nesrečni oče!

Jonatan.
Odkar besed proroka Samuela
Poslušal ni in je zažgal Bogú
Na žrtveniku v Galgali darí,
Obhaja cesto tožnost ga moreča.

Mihola.
Nič več ne pride Samuel na dvor.

Jonatan.
Prelomil drugič je ukaz njegov,
Ko ni umoril vseh Amalečanov,
Prihranil kralja Agaga za plen,
Odbral ovac najlepših čredo za-se.
Zapretil mu takrat je Samuel,
Pobožni mož ramathaim-sofimski.
In to očeta peče, to mori ...

Mihola.
Izvestno pride sest na prestol svoj,
Nadene na-se ves kraljevski kras.
Omeči, David, žalostno mu dušo,
Izvabi strunam naj milejšo pesem!
Prav tu prihaja. — Strani! Ti po harfo!

Jonatan.
Resnično, oče že prihaja sèm. (Zbežé).

Savel, pozneje vojaka.

Savel (sam).
Molčite, besi! Kralj velim mogočni!
Oblast imam, da lastni prestol starem,
Da sto sovragov kletih v prah razmanem.
Pred mene stópi, kdor je držo vit! —
Vse tiho ... sam, na celem dvoru sam ...
Se enkrat me obišči, Samuel,
Na dvor sijajni k Savlu pridi, prorok!
Ukazi, da se tebi pokori,
Prekolne Agaga iz dna srcá,
Prekolne njega črede — jadni Savel!
Nekdó me kliče: jadni Savel, čuj!
Da, Savel sem. Na prestol zlati sedem,
Zahtevam stražo ... Jare, Dan, kje sta?
(Vojaka prideta).
Polôži krono zlato mi na glavo,
Poklôni meni kralju se do tal!

Jare (dene krono na glavo in poljubi Savlu noge).

Poklanjam sužnik kralju se do tal.

Savel.
Takó! Ogrni s plaščem me kraljevim!

Dan (ogrne plašč in se jednako prikloni).

Ker mi veleva dika Izraela,
Ležim na zemlji v prahu pred teboj.

Savel.
Svileni pas prinesi! Daj mi kopje!

Jare.
Kraljevo žezlo morda mesto kopja?

Savel.
Ne žezla, kopje!

Dan (prinese kopje).
Slavnemu junaku.

Savel.
Kje je oproda moj, Jezajev sin?

Jare.
Mladenič rusolasi?

Savel.
Pojdi ponj!

Dan.
Prav kar prihaja z Jonatanom k tebi.
(Vojaka odideta).

Savel, Jonatan, David.

Jonatan.
Moj oče, ti si tožen zopet danes?

Savel.
Zakaj si me zapustil, Jonatan?
Oropati me hočejo kraljestva.
Ob meni stoj in varuj prestol moj!

Jonatan.
Tvoj ljubljenec, oproda David, oče,
Prinesel harfo je s seboj. Povej,
Naj zaigra-li, da te utolaži?

Savel.
Zapoje naj o slavnem boju pesem!

Jonatan.
Uberi strune, David, in zapoj!

David (udari na strune).

Pretresal Jabes je kardel
Sovražnih krik in šum,
Ob cestah plakal Izrael,
Čakaje resnih trum.
Otrì si z lic, trpin, solzé,
Pozdravi v dalji se glasé;
Prihaja kralj. —

Preplašen je Amoniján
Povesil ščit in mèč,
Zapustil Gilead, iz ran
Neštetih krvavèč.
Raduj se Izraelov sin,
Obhajaj zmage te spomin
Iz tisoč src!

Zmagalno vojsko spremlja rod,
Hití pred mesto, vas.
»Častimo te, nebes Gospod!«
Odmeva cimbal glas.
In kriki vrô do sinjih dalj:
»Preslavljen bodi Savel kralj,
Rešitelj naš!«


Savel (razljučen).
Umrì, klevetnik. Slavospeve častne
Na cimbalah so pele tebi žene!
(Vrže kopje vanj; David se umakne, da se zasadi kopje v steno; nato popusti harfo in zbeži).

Jonatan (skoči k očetu).
Za Boga, oče!

Savel.
Jare, Dan, vojaki!
Hitite za begunom smelim z dvora!
(Jare in Dan prideta).

Jonatan.
Umiri se, moj oče! Jare, Dan,
Ne poslušájta kralja v slepi jezi!

Savel.
Ha, kdo je kralj ? Hitita, kleta róba,
Sicer umreti morata oba ...

Jonatan (tiho).
Za njim hitita, a samó na videz!
(Odideta brzo).

Savel.
Privêdita ga predme, da ga sodim!

Jonatan.
O kdaj mirù priveje dih v srcé?

Savel.
Zvestobe ni na dvoru* več. Gorjé mil

Jonatan.
Mi vsi podložniki smo vselej tvoji:
Če smo domá, če boj divja — vsegdar.
Zvestoba naša ne umre nikoli.
Mladenič tudi, ki bežati mora,
Služabnik veren je in dika dvora.
Ugasnil li ti je spomina žar
Ze toliko junaških del njegovih?
Premogel Golijatha je, orjaka,
Časti ga duša v Izraelu vsaka,
In hvala mu odmeva v vseh rodovih.
A ti, o kralj, si pahnil ga od sebe,
Ker sebe ni proslavljal — temveč tebe!?

Savel (mirneje).
Po srcu hruje in vrši mi strašno.

Prejšnja. Mihola.

Mihola (trka se na prsi),
Nesrečni David! Kaj si storil, oče?
Pokliči ga nazaj!

Savel (mračno).
Mihola, idi!

Mihola.
Ne ganem od prestola se poprej,
Dokler oprode k sebi ne pozoveš.

Savel.
Pustita me in pojdita od todi!

Jonatan (mehko).
Tako podiš od sebe sina, oče?

Mihola.
Ne bodi gluh za prošnjo svoje hčere 1
Mudi se še na dvoru David. Dej,
Pokliči ga nazaj, sicer zbeži!
Le težko zadržala sem ga tukaj.

Jonatan.
Živeti meni moči ni brez njega!

Mihola (tiho).
Goreče tudi jaz ga ljubim, oče.

Savel.
Naj pride. — — Novo pesem zaigràj,
Da prepodi temine mi duhá!
(Mihola odhiti. Savel dvigne skleneni roki nad glavo.)
Nesrečen je tvoj oče, Jonatan! —

Jonatan (milo).
Počakaj, v pesmi skoro bol premine.

Prejšnja. Mihola. David.

David (pokloni se do tal).
Ozrì se name milostno, o kralj!

Jonatan.
Uberi strune in zapoj mu, David!

David (udari na strune).
Ne zvêni več slava
Zmagavcu v bojih,
Zmagavcu razveni
V prsih tvojih!
Močnejša je strast
Od vojskinih trum,
In slavnejši njé
Zmagavec — razum.
(Savel jame plakati).


Jonatan.
V teh solzah si izplače vso gorest.

Mihola (oddahnivši se).
Pomiril ga je spev mladeničev.

Savel.
Odpusti, David, mi!

David.
Odpusti, kralj,
Da sem s popevko svojo te razsrdil.

Savel.
Pristopi bliže! Kaj želiš od mene
Za strah in srd, ki nisi ju zaslužil?
Kar le je v moji moči, vse izpolnim.

David (ozrè se na Miholo).
Ne drznem si izreči svoje želje.

Jonatan.
Dovôli, oče, da izrazim jaz
Njegovo željo, željo svoje sestre:
Mihola ljubi Davida — on njo.
Todà ubog je on, ubog mu oče ...
Pred tabo samim naj se zaročita!

Savel.
Odkup junakov bodi čin junaški!
Ko prvič čete privršé sovražne,
Pokaži hrabro dušo, krepko roko!

Mihola.
Moj oče! Zaročenec! Srečna jaz!

David.
Življenje dam za kralja na bojišču.

Jonatan.
Upognita koleno na podnožnik!

Savel (slovesno).
Oproda, David, nisi več odslej;
Objemi hčer kot vójvoda kraljév!
Udana mi bodita iz srcá,
Tolažita me v žalosti ... in zdaj (razpne roke)
Porôsi vaju blagoslov nebá!

(Zavesa pade.)

Opombe[uredi]

  1. Kadar so Izraelci sklepali večno prijateljstvo, menjali so poleg obleke in orožja zlasti pas. Ta šega še sedaj živi po jutrovih deželah.
  2. Izraelski ženin je moral za nevesto plačati nje očetu zaročnino (25 šeklov) ali v denarju ali v kaki vrednostni stvari, ali tudi z dejanjem.