Sapramišja sreča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sapramišja sreča
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Sapramišja sreča. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stala je Sapramiška pred svojo razmajano kočico in si brezbrižno prepevala. Mrzel veter je bril čez jaso in gnal s seboj cele oblake jesenskega listja. Pa je izpod repinčevega lista ob potoku poskočila Sapramiškina stara prijateljica, žaba Regica.

»Prav lepo poješ, draga miška,« je začela, »ampak – ali si pozabila, kaj sem ti že tisočkrat rekla? Jesen je tu, tvoja kočica pa je že čisto trhla in razdrapana! Daj podpri že enkrat tale vogal s kakšno močno vejo, drugače se ti bo ob prvem viharju vse skupaj podrlo!«

Sapramiška se je nejevoljno namrdnila: »Jaz sem ti pa tudi tisočkrat rekla, da me nehaj nadlegovati s svojimi modrimi nasveti! Odrasla miš sem in že vem, kaj delam. Če je kočica zdržala doslej, bo pa tudi zanaprej. In poleg tega v našem gozdu ni viharjev.«

Ampak Regica je bila čisto zares zaskrbljena. Že res, da živali v gozdu niso pomnile nobenega viharja, ampak česar ni, se še lahko zgodi. Veter je postajal vse močnejši.

»Ali slišiš, kako tuli in žvižga piš v leščevju,« je zaklicala Regica. »Tako silnega vetra ne pomnim, odkar sem živa, da veš, in živa sem že zelo dolgo. Ko so prišli moji predniki v gozd, tega je že več let …«

Sapramiška je jezno zacepetala.

»A tako, zdaj naj pa spet, že tisočič poslušam neskončno zgodbo o tvojih prednikih? Premrzlo je za pogovor, Regica, ne zameri, ampak jaz grem raje noter. Adijo!«

In Sapramiška je smuknila v hiško in zaloputnila vrata za seboj. Regica je spoznala, da bo najbolje, če se tudi sama potuhne pod svoj repinčev list.

U, ampak veter je naraščal, naraščal, tulil je, piskal in žvižgal. In na lepem je začelo snežiti, stemnilo se je, snežni metež se je razdivjal nad gozdom. Zaslišalo se je škripanje, trušč – vmes pa prestrašeni Sapramiškini kriki – polagoma se je vihar unesel, ampak mišja hišica je bila, ojoj, podrta, uničena, sesuta … Sapramiška je prilezla izpod kupa polomljenih desk, ki so bile prej njen dom. O, kako je zavpila, kako je zavreščala: »Gorje ubogi miški, gorje, gorje! Brez doma sem ostala, gorje, gorje! In moja shramba, polna žitnega zrnja, je zasuta s tramovjem! Kje bom živela, kaj bom jedla? Gorje, oj gorje!«

Njeni obupani kriki so privabili znanca zajca.

»Joj! Strašno! Uboga nesrečna miška,« je zavpil. »Pridite vsi sem, Sapramiškina koča se je podrla!«

Privršala je radovedna šoja, priskakljala veverica Replja.

»Joooj,« je vreščala šoja, »nesrečna miška, saj sem ti tolikokrat rekla, da moraš svojo kočico popraviti in učvrstiti! Zdaj pa imaš, ko je nimaš več!«

To je Sapramiško pošteno ujezilo.

»Če mi ne mislite pomagati, tudi ni treba hoditi sem zijala past!«

»Le kako naj ti pomagamo, nesrečna miška,« je zajavkal zajec. »Ali ti nismo ves čas govorili, da se kočica maje in da že čisto postrani stoji? In zakaj nisi z borovo smolo zatesnila špranj med tramovi?«

»Zakaj, zakaj! Najlaže je spraševati zakaj,« je zagodrnjala miška. »Zdaj je, kar je. Pač nimam sreče v življenju. Nimam je in nimam. Zakaj sploh živim? Gorje, gorje!«

»Še huje pa je to,« je pripomnila veverica, »da je zasulo tvojo zalogo lešnikov! In žitnega zrnja!«

»In še huje je, da pritiska mraz in je vse zasneženo. Saj bo uboga Sapramiška še zmrznila,« je zaskrbelo zajca.

»Zmrznila bo, zmrznila, ni kaj,« je pripomnila šoja. »Zakaj pa nas ni hotela poslušati, ko smo jo svarili!«

»Pojdite se vsi skupaj solit,« je zavpila miška. »Kaj vas pa briga, če bom zmrznila! Kaj tebe, veverica požrešna, briga, kaj bo z mojim žitnim zrnjem in lešniki – zase se brigajte! Pri miru me pustite! Zginite! Nikogar ne maram videti!«

Zajec je hotel povabiti miško v svoj brlog, ko pa miška ni nehala zmerjati, je zamahnil s šapo in odskakljal. Tudi veverica je užaljeno zavihala smrček in odhitela z jase, šoja pa je še utegnila zavreščati, da se tako godi tistim, ki ne poslušajo pametnih nasvetov – in še sama izginila med vejevjem. Ostala je samo še žaba Regica, ki je žalostno odkimavala in vzdihovala: »O, Sapramiška moja uboga, kakšna nesreča!«

»Seveda,« je zavpila miška, »zdaj mi boš pa spet regljala, kako da si me svarila! In zdaj naj, vsa prezebla, še poslušam neskončne štorije o tvojih prednikih, kajne? Kar pojdi še ti, Regica, ne da se mi poslušati tvojega kvakanja. Zebe me. Solze mi zmrzujejo na smrčku. Pusti me samo. Naj ležem v sneg in umrem.«

»Joj, Sapramiška, ne govori tako groznih stvari,« se je ustrašila Regica. »Glej, povedala ti bom eno samo zelo zelo staro modrost, ki mi jo je povedala moja prapraprababica, ko je nekoč …«

»Nehaj,« je zavpila miška. »Ni mi do nikakršnih žabjih modrosti. Pojdi stran!«

»Samo tole modrost ti bom povedala, miška, potlej pa grem,« je rekla Regica. »Kadar si najbolj nesrečna, se spomni, da je vsak svoje sreče kovač.«

»Kakšen kovač neki?« je zagodrnjala miška. »Najbrž se ti meša.«

»Nič se mi ne meša,« je užaljeno zaregljala Regica. »Če hočeš priti do sreče, si jo moraš skovati. In kdor kuje, je kovač. Si razumela, miška?«

»Nehaj že in pojdi,« je bila sitna Sapramiška. »Kovač, pa kaj še!«

Toda Regica je dvignila prst in resno dejala: »Ali ne veš, da stoji na drugi strani gozda onkraj potoka stara kovačija? In kdo je v kovačiji? Kovač, ne? In kaj dela kovač? Kuje, ne?«

Zdaj se je Sapramiška zamislila. Potem je počasi rekla: »Mogoče … mogoče imaš pa prav. Ali misliš, Regica …?«

»Seveda mislim. Mislim in vem,« je veselo rekla žabica. »Takoj moraš h kovaču! Takoj!«

Ampak miško je bilo strah dolge poti. Zmajala je z glavico in globoko vzdihnila.

Regica pa ni odnehala, o ne, zaklicala je: »Korajžo, Sapramiška, korajžo! Brž na pot, preden se zmrači! Glej, tale stezica ob potoku te pripelje naravnost do kovačije na drugi strani gozda. Na pot, na pot!«

Lahko je bilo žabici vzklikati »na pot«, lahko ji je bilo mahati v slovo prestrašeni miški. Ampak oditi po neznani stezi v temni gozd – to ni šala. Regica se je morala vrniti domov k svojim gospodinjskim opravkom, Sapramiška pa je ostala sama na bregu potoka. Kaj vse se ji je motalo po glavici! Mogoče bom srečala kakšno krvoločno zver, je premišljevala – joj, kaj je tam zašumelo? Ah, samo sneg se je usul z veje … Kaj če zgrešim pot in se za zmeraj izgubim v gozdu? Kaj če mi spodrsne na zaledenelem bregu in padem v potok? In utonem? In če ne utonem in se bom rešila na breg, kar je skoraj nemogoče, pa bo zapihal leden veter, nakar se bom prehladila in umrla … Oh, nimam sreče, nimam sreče …

Tako je vzdihovala Sapramiška in drobila po stezi, polna črnih misli. Nobene hude zveri ni srečala, tudi zašla ni niti ni padla v potok – pa je še kar vzdihovala in stokala. Ampak glej, tamle na koncu steze se je nekaj zasvetlikalo! Da ni tole že kovačija? »Ah, pa tudi če je kovačija,« je zajavkala miška, »pa zagotovo ni v njej nobenega kovača. Če pa je kovač vseeno notri, me gotovo sploh ne bo hotel poslušati, ampak me bo nahrulil in spodil. Oh, ko pa nimam sreče v življenju!«

Ampak kovač je bil v kovačiji in je koval. Ogenj je žarel, kovač pa je z velikim kladivom udarjal po razžarjenem rezilu sekire na nakovalu. Uh, kakšen trušč, kakšen ropot! In kako je bilo v kovačnici vroče!

Zdaj pa je Sapramiška zbrala pogum in zacvilila: »Hej, kovač! Me slišiš, kovač? Nekaj bi te vprašala, kovaaač!«

Kovač je seveda v vsem hrupu ni mogel slišati. Pa je Sapramiška zbrala še več poguma. »Kar bo, pa bo,« si je rekla in splezala kovaču navzgor po hlačnici, potlej pa še po rokavu njegove prepotene srajce. Na kovačevem ramenu je zakričala, kolikor ji je dal tenki mišji glasek.

»Kovaaaač! Poslušaj me, kovač!«

Kovač se je zdrznil in nehal kovati. Ko je zagledal miško na svoji rami, se je tako gromko zakrohotal, da je miško skoraj odpihnil s svojo mogočno sapo.

»Glej jo, miško,« se je smejal, »kaj pa počneš na moji rami? Kaj ne vidiš, da imam delo, dol se spravi!« »Kovaaač,« je zavpila Sapramiška. »Tvojo pomoč potrebujem! Jaz sem namreč najbolj nesrečna miška, kar jih je kdaj živelo! Vse mi gre narobe, nesreča me lovi na vsakem koraku! Ampak žabica Regica je rekla, da je vsak svoje sreče kovač, zato sem prišla k tebi, da bi mi pomagal skovati mojo srečo!«

Kovač se je nekoliko zresnil in rekel: »Če je pa taka, miška, bova že uredila stvar.«

In je dal Sapramiški drobcen košček železa. Iz drugega koščka, ki ga je pritrdil na debel žebelj, pa ji je skoval majceno kladivce. Pa še majhno nakovalce ji je pripravil – in miška je začela kovati. Uh, to je bilo pa težko! Tačice so ji kar omahnile. »Pretežko je,« je zajavkala.

»Seveda je težko,« je pokimal kovač, »zato pa moramo biti kovači močni, in pa vztrajni. Ne smemo že pri prvem udarcu odnehati. Le kujva, miška. Do jutra morava z delom končati.«

In Sapramiška je spet začela kovati. Vztrajno je udrihala po svoji železni drobtinici, dokler železce ni začelo dobivati prav zanimive oblike – vse bolj in bolj je začelo postajati podobno drobnemu srcu. Brez počitka sta kovač in miška garala do prvega svita. Tedaj se je miška upehana sesedla na nakovalo. In kljub izčrpanosti je čutila, kako jo začenja preplavljati nekaj, kar je bilo na vso moč podobno sreči.

»Poglej, kovač,« je zaklicala, »poglej mojo srečo!«

»Tole, praviš, da je sreča? Tole malo srčece, praviš, da je tvoja sreča? Hej, miška, bo že držalo, če ti tako praviš.«

»Prav gotovo je to moja sreča,« se je zahihitala Sapramiška. »Ali bi se sicer počutila tako srečno, če to ne bi bila sreča? Zdaj vem, da imam srečo, ker sem si jo sama skovala!«

Kovač je pokimal in zabrundal: »Naj vidim, če je že dosti ohlajena, ta tvoja sreča. Kar v redu bo, lahko si jo odneseš. Jaz pa ležem k počitku. No, srečno, miška!«

In Sapramiška jo je ubrala po stezici proti domači jasi. Seveda je bila zelo utrujena, pa se ni nič menila za to. Pritiskala je svojo skovano srečo na prsi in se veselila njene teže – je vsaj zares čutila, da jo ima! In ker ni srečala nobene krvoločne zveri, je bila še bolj prepričana v svojo srečo.

Breg ob potoku je bil poledenel in spolzek.

»Paziti moram, da mi ne spodrsne,« si je rekla miška, »ampak ker imam srečo, mi seveda ne bo spodrssss…« In seveda ji je spodrsnilo in čofnila je v narasli potok. Njena sreča jo je sicer vlekla na dno, ampak miška je ni spustila, odločno je cepetala in se končno rešila na breg.

»O, kakšna sreča,« je zavpila, »da sem se rešila iz deročih valov! Še sreča, da ne piha veter, sicer bi se lahko še prehladila in umrla!«

Zapihal je leden veter. Miško je zmrazilo.

»Kakšna sreča, da piha veter, tako se bom prej posušila,« si je rekla. »Zdaj pa le brž domov! Res da je moja kočica podrta, ampak pod kakšen tram se bom že stisnila za prvo silo, da si odpočijem. Še sreča, da je vihar podrl samo polovico hiške!« Ampak – ko je prišla na jaso!

Tu je bil pravi živžav! Zajec je poprijemal deske, Regica je podlagala močne veje, šoja je nabirala trske, veverica čistila vhod v shrambo!

»Kaj pa počnete,« je zaklicala Sapramiška, »kaj naj vse to pomeni?«

»Saj vidiš, kaj počnemo,« so ji odgovorili. »Kočico je treba podpreti razsute stene, tvoja kočica bo trdna kot skala, Sapramiška.«

»Menda ne bomo dopustili, da boš prezimila na prostem, ne?« je zagodrnjal zajec.

Veverica se je miški prisrčno nasmejala: »Kolikokrat sem se pri tebi najedla lešnikov! Ali naj te zdaj pustim na cedilu, ali kako?«

Šoja je zavreščala: »Ko sem zgubila jajce, si ga ti našla in mi ga prinesla nazaj! Tega ti nikoli ne pozabim, Sapramiška!«

Sapramiška dolgo ni prišla do besede. Potlej pa je zašepetala: »Ja, to je tista prava sreča – imeti prijatelje. Večje sreče si sploh ni mogoče predstavljati. Regica, prav si imela, odkar sem si skovala srečo, sem čisto zares srečna miš.«

In kaj je rekla modra žaba Regica? I, da je tudi prijateljstvo sreča, ki jo je treba kovati in skovati skupaj. Potlej so še enkrat vsi krepko poprijeli – in kočica je bila končno podprta in pokrita. Lahko bi rekli, da je bila čisto taka kot nova – ampak ne, bila je veliko lepša, kajti Sapramiška je na vhodna vrata pritrdila svojo skovano srečo – bleščeče novo skovano srčece.

»Zdaj pa vsi noter,« je zaklicala, »imeli bomo pojedino!«

In tako je tudi bilo. Vsi so se dosita najedli lešnikov, zrnja, orehov in posušenega jagodičevja. Kajti na srečo so bile Sapramiškine zaloge vse prej kot skromne!

»Kakšna sreča, da imam srečo,« si je rekla Sapramiška, ko je spet ostala sama v obnovljeni kočici.

Pa še res je.