Sanje v tujini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sanje v tujini
A. Š.
Izdano: Slovenski narod 20. maj 1910, letnik 43
Viri: 112
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nalik rovom črnih krtov se razprezajo rovi premogokopovi globoko v temino zemeljskega naročja. Tu ­ sem se je zaril predrzni človek, hlepeč, po bogastvu skritih zakladov.

Črne ogromne sence se plazijo po stenah podzemeljskih prostorov, motno obsevanih od rudarskih leščerb.

Enakomerno dviga žilnata rudarjeva roka kladivo, enakomerno padajo težki udarci in votlo odmevajo pod zemljo.

Rudar je prinesel v zemeljsko globočino, kjer ne polje radostno življenje, kakor tam visoko gori pod zlatim soncem, lep spomin, ki mu je cvet, škrjanec in solnce.

V mislih že šteje dneve, ko se povrne iz tujine. Vsak trenutek mu slika hišico na holmovem slemenu, travnike spodaj in polje. Dragi obrazi zro vanj iz senc.

Hišica z zelenimi okni blesti pod mračnim smrekovim gozdom. Pred hišo je vrt, na travi pod jablano se igra par otrok. Njihov veseli smeh se čuti od jutra do večera.

Na rebru pase najstarejši dimke in brezo. Sem do hiše in še dalje v ravnino se sliši pastirjevo ukanje. He, breza, kam siliš! Breza, hooo!

S čudovito jasnega neba siplje sonce tople žarke. Sedaj je pomlad in češnja se je ogrdila v sv. Češnja diši in na njej gostuje trop čebel. Holm je še ves v [nejasno].

Škoda, ker še ni ometana hišica in postavljen skedenj!

Zavidali mu bodo rekoč: »Glejte kočarja, kam se je naselil iz tiste temne raztrgane grape! In kakšen skedenj si je postavil!«

Po težkem delu na polju pod vročim soncem pride večer s svojim sladkim dihom, polnim vonja, iz lesov. Od tam prihajajo sence večernega mraka in se zgrinjajo nad hišico, vrtom, nad poljem. Že se je dvignil siv dim nad sleme, že je ugasnila zarja in njeno zlato, razlito po visokih vitkih deblih.

Poletje je in hodi po polju, ki obeta stoteri sad. Že rdeči klasje, vmes pa gori mak pod pekočimi žarki. Kmalu zapojo žanjice, kmalu bo podirala smrt vrste težkega klasja.

Veselo bo na holmu jeseni. Ukanje bo čuti daleč naokrog in odmev udarcev, ki padajo trdo na dozorelo žito.

Za oranje si kupi konja in starejši sin lahko pomaga, saj sta za pašo že dva dobra.

Ko zasijejo zvezde, sedi on s svojimi na klopi pred hišo. V hlevu je za nocoj vse odpravljeno in tako se lahko pogovori z njo, česa je še treba pri hiši. Denarja je dosti prinesel iz tujine in kupi si znabiti še nov plug.

Vesela sta in se spominjata onih treh dolgih let, prežitih v tujini globoko v zemlji.

Kmalu pride zaželjeni dan. Davi je pisal domov. Vesela vest leti preko širnega morja z brzo ladjo, ki ponese tudi njega preko valov.

Večer je. Ona se je vrnila iz vasi; znabiti je delala danes pri županovih kakor navadno. Pridna in dobra je njegova žena.

Svetilka gori na javorjevi mizi, ona drži pismo razprostrto v rokah. Bere že vtretjič. Ko prebere, da pismo najstarejšemu, naj čita glasno. In ko pride do tistega mesta, kjer piše on, kako težko mu je pri srcu in kako rad bi bil že doma, ji zasije v očeh zopet solza, posvečena njegovemu spominu. Kako daleč je od nje, kako težko ga pričakujejo že vsi doma!

No, vendar, da je le prišel!

Že tešejo tesarji, že so postavili zidarji okoli hišice odre. Skedenj raste in se dviga.

»Ljudje božji, stena moje hišice pada, strop se udira!« Zaplesal je plamen na strehi, se mu zazdi. »Rešite, pomagajte!«

V hiši je ona in otroci, a on ne more do nje.

Nekaj silnega, strašnega je planilo v podzemeljske rove in prostore. Objelo ga je to silno, pritisnilo ob steno.

»Ljudje božji! Ruši se, trga!«

»Žena, otroci, ven ven! Hitite!« Za hip se mu je vrnila zavest. Ah, saj ni doma pri svojih dragih. Tu umira sam. Zakaj?

Zadnja solza je pritekla po črnem okrvavljenem licu.

S solzo je ugasnil lepi spomin.