Sanje (pesem NOB)

Sanje Ema

Viri:	Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 164.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ura je bila že polnoč,
a v koči pod slemenom še luč gori.
Kdo neki zdaj tam še bedi,
kdo neki zaprl ni trudnih oči?

V koči je mati, ki joče za sinom,
ki padel je tam na Koroškem nekje,
ona predaja se sladkim spominom,
ko z njim je hodila v zeleno polje.

A padejo sanje v glavo ji trudno,
sin se ji iz daljave smehlja
in ji ljubečena srce šepeta:
»Ne jokaj, mati!

Padel sem, a za menoj nikar žalovati;
domovina je klicala, ni smelo se spati.
Zatorej ne joči in vedi to,
za kar sem umrl, bilo je sladko.«

In ura v stolpu je bila že tri,
a v koči pod hribom luč še brli,
v kotu pri peči se mati smehlja,
pogled ji meglene daljave pelja.

»Besedilo je objavljeno v glasilu bloka SVPB Snežnik Kočarji, 1. 2. 1945, št. 2, str.8.« (Paternu: 1987: 164)