Sanje (Matija Valjavec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sanje. Ulomek
Matija Valjavec
Izdano: Slovenski glasnik 1. 5. 1860, 1. 11. 1860, 5. 3. 1861 1860
Viri: 1. 5. 1860 1. 11. 1860 5. 3. 1861
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dobil sem čudne glase; ti glasovi
So tak me stisli kakor dan soparen.
Na zofo legnem in zadremljem kmalo
In ko sem dremal, prišle so mi sanje:
Živel sem v dobrem, zlata vrednem vekii,
Al' vek dobrote se prevzel je take,
In sreče bil je sit in naveličan. i
Popihnila je nova čudna sapa, i
Pobožala ga je po licu gladkem,
In to je veku tako dobro delo, ,
Da se nikakor mogel ni braniti,
Tako mu biti znala je po godu.
Da se je s hotno kmal spečal blođnico,r
In da rodil je dete „novo dobo".
Jaz zraven bil sem, ko je vek porajal, j.
In rodne trude vidil sem njegove;
To ni bil lahek porod; bil je porod.
Da sam roditelj skor umeri za njim je.
Ko se narodilo je novo dete,
Prisojat so mu Rojenice prišle.
Al' Kojenice niso bile bele,
Oblečene so bile v nočno tmino,
Vse tri so bile strašnega obraza
In kar nemiioserdnega pogleda;
Dobrote zreti bilo ni v nobeni.
Okoli vsake sedem sežnjev daleč
Je stala merzla znojerodna groza.
Ki je prešinjala kosti in ude
Ko tanka v živo rezna studna burja.
Edine bile so in strašno zložne:
Kar pervi dve ste hudega ugnile,
Overgla jima nič ni sestra tretja,
Kakor navado je doslej imela ;
Prisojila je ravno to hudobnost,
Prisojale so'pa novorojenki,
Da j' bo ime „napredovavna doba".
Al' bo napredovala v zlem, ne v dobrem,
O v kakem zlem ! ne morem vam izreči,
Glasnik 1860 - V. zv,
O njem beseda bi me zadušila. In srečen bil bi in vesel, ce vzela
Od mene bi pozabnost zlosti čute. [¦
Da ne bi slišal, sem mašil ušesa, !
Prisoje strašne, ki je ni hotelo I
Nikoli konec od nemude biti. {
Sedele ko prismoljene so v hiši, ;
Ker vek naložil polno jim je mizo i Pečenega mesa in s kruhom sira,
Da bi povoljno se mudile v sobi, lu^al
Pa jim poteči mogla ni beseda, \ Počasno zmatal se je klonč hudobe. [
To noč je Usod bil čemerno volje,
Eaztogotila ga je nekaj starka.
In ko z nebes Gospodov angelj pride, ^
In ga o polnoči rekoč pokliče: »
Al' čuješ, Usod? vek nocoj je znosil, ,
Kodil je zalo dete, novo dobo, »
In ž njo rodilo mnogo se je ljudstva.
Kak hočeš da jim bode, kaj jim sodiš?
Nevoljno Usod dvigne se na višek
In iezen reče grozno to osodo:
Naj nova doba bode nova ženska.
Besede naj teko ji medosladke.
Al' te gredo naj samo ji z jezika
In serce naj ne čuti jih nikoli.
Iz ust ne hodi prava naj ji misel.
Obeta naj, spolnuje pa le redko,
Pravica ji ne bodi več pravica,
Zaup ostani stvar ji nepoznana.
In ženske vse naj bodo nji enake.
Zatisnil sem ušesa tem hudobam.
In terdo tiščal, da bi le ne slišal.
Al' nič ni pomagalo; kar ušesom
Ušlo besed je, te oči so brale
Al' z merd na čelu, al' z gibanja ustnic,
Pa so germele še strašneje v dušo.
- 130 —
In tu naj vedno zagrebene bodo, Ne bom. jih đramil, ne dajal na znanje, Želee da nikdar tako bi ne bilo ^ In ne pokušal svet bi nikdar tega; Samo njegove znanim še darove, Ki kar s periščem jezen jih je trosil.
Odperl je skrinjo, skrinjo zlonoseco.
Iz nje se razno vsulo je orožje,
Kakoršnega le vojska je vesela:
Iz nje so suli meči, sablje, kose,
Železne vile, sulice in cepci,
Bodala ostre , noži živorezni.
In puške čudne, smert izmetajoče.
Kanoni novi z risanimi žreli,
Tri ure v dalji smert zadati možni.
Strašila, ki jih zemlja ni še vidla;
In morske ladje polne smertnih gobcov,
Ki blisk in ogenj bljujejo iz sebe
In grom, ki stresa ude vse človeku,
In stresa morje, da se jezno peni.
In vsipal je še kdo ve kaj orožja.
Ki bilo vsako grozno je in strašno
In mu ne vem ne rabe ne imena.
In hotel Bog, da svet bi ga ne zvedel.
Izsula se je skrinja, drugo vzame,
Odvezne pokrov; komaj ga odvezne,
Blahutnejo spod njega tri babure, ¦
Pošasti studue, da so precej mravlje
Začele žgačno lesti mi po herbtu.
Hotela vsaka perva je iziti.
Al' vojska skoči najpred iz zapora,
Od nje je lila kri erdečetamna,
Človeški udi eepali od nje so,
Obraz nje dimni bil je čudnomerdast.
Da va-nj ozir le vzdigal je želodec,
In nje pogled je tako bil osoren.
Da ni ga bilo moč očem sterpeti.
Za njo blahutne ljudomorna kuga,
Oblečena v opravo mediobelo;
Ar ta belota ni belota bila.
Ki v njo odeva zdrava se nedolžnost.
Le bila je mertvaška to bledoba;
In kamor je stopila, tam kopnelo.
Ko sneg ob jugu, je človeško zdravje;
Obljudne sela tam so se praznile,
Zastala vsaka tam je veselica.
Naselil se je jok in stok in žalost
In strah človeka pred rojenim bratom.
Ljudje pa strastim vdali so se vsakim,
In zadovaljali so želji slednji.
Ki jo telo je razodelo bilo,
V nemar puščaje srečo večne duše,
Ceš, zdaj živimo, saj ne bomo dolgo.
Naj zadnja pride lakota iz skrinje,
Ostudna ženska, gerda, medla, eloka. No drugega ko sama kost in koža In sklepec rožljajoč pri vsaki stopnji. In kamor prišla je, medlelo vse je In sločilo se tako kakor ona. Ljudem potekel živež je navadni. Drevesno skorjo mieli so za žito In drugo zmes, in pekli kruh iz tega. In takle kruh jim šel je v tek ugodno,* In hvala Bogu, da ga le je bilo; Koprive jedli so in druge zeli, Ki scer živina se jih ne dotakne. In kjer dobil je kdo kak založajec. Ni prašal al je smeti al' ne smeti. Prilastil si ga je brez obotave, In ta svojitev greh mu nič ni bila; Poteklo v persih materam je mleko. Da mogle niso več otrok dojiti, '
Uhu, to ti je groza bila ! — ^
Odveze mošnjo in iz nje razmeta Le malo zlatih in srebernih pénez, Papirnatih je naj več izletelo, j
In ti so večidel le tje ferfrali, j
Kjer jih popred že bilo je na kupe ; j In kmal mošnjica se je izpraznila, j Ce ravno je le z dvema perstecama ^ Iz nje zajemal in počasno metal; Al' siromaštvo grabil je s periščem. In s hitro naglico ga krog razsipal. Ko da bi se mu kdo ve kam mudilo. Al' prazna biti htela ni posoda.
Stamnelo pred očmi se mi je skoraj In moral sem ozreti se od njega-Na strani spazim božjega poslanca, On bil je v lica kakor jaz obledel; ^
V očeh leščele so se mu solzice, > Ker groza bila ga je te delitve.
Počas razpinja za odhod peroti In le polahko dviga so na kviško. Ker zdi se, da bo vse prehitro prišel
V nebeško družtvo z žalostno povestjo. Ko spne peroti, hitro k njemu skočim In primem se ga urnorok za noge.
Da me unese hudi novi dobi. Al' zavertelo se mi je v višavi. Izmuznete se mi iz rok nožici. Letim na zemljo, al' ko ravno hotel Na tla sem pasti, stresem in zbudim se.
Imel sem čelo skoz in skozi znojno, Obrisal pot sem ter se razveselil, Da, kar sem vidil, bile so le sanje. In sanje, djal sem , niso še resnica. In z nova veja z vejo se poljubi,
131^
Zađremljem z nova; komaj pa zađremljem, Prišle so tuđi zopet nove sanje, ¦
Prišla je k meni tista nova doba. Pa me je vzela ter nosila s sabo In nesla me je najpred na Francosko. Pahnila tamkaj s prestola je kralja. Pa je storila časek republike Ter dala jo je možu po nje volji, Ki kmal prekucnil je svobodno vlado, In lastno voljo dal je za zapoved, In vse je gnalo : slava, slava, slava ! Pregnano, češ, je povernil družinstvo. Le eden bil je, ki ga ni oslavljal. Ar tudi ta ga je na zadnje moral. Ker on se mu je tako zlo zameril, ^ Da je našuntal vojsko zoper njega. Zdaj vidil sem, da prav imel je Usod. Letela sva s Francoskega na Rusko In vidil vojsko sem divjati v Krimi, In vidil strašno vojskino orožje, Spoznal za kako da se rabi rabo : Narodi klali, lej! so ž njim narode
Na Almi in okol' Sebastopola,
In ko je padla ta terdnjava močna,
Spokoril se je tudi ta edinec
Ter za prijatla se mu je pridružil.
Al' on imel ni mira; mir sklepaj e
Nemir ob enem sklepal je že znova;
In dolgo ni terpelo, pa je vojsko
Erjuti čula spet Evropa reva,
Bolehna še od kolernega klanja.
Na Laško nesla me je nova doba,
Kjer Sardofranki ropali so naše.
Gnjusobe dosti tudi tu sem vidil.
In ko s pogodbo mir je nekak sklenil.
Ni mož beseda svoje bil pogodbe.
Pokoja dala ni mu kri nemirna,
Ip šel je dražit svetega očeta
In hotel vzeti svetno mu kraljestvo,
Golčeč mu toto, kar je Kristus rekel:
Kraljestvo tvoje ni od tega sveta.
Ko vidil jaz sem to hudobo vražjo,
Zgenil sem tak se, da sem koj se zbudil,'"'

SG 1. nov. 1860 (5/6) https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-YHS8EAGV/d39eb8a2-fc4a-401e-a056-da3728aed634/PDF

S a n j e.
(Ulomek; na dalje iz št. 5. z v. V.; zložil M. Kračmanov.)
Zadremal sem na novo; brez pomude
50 prišle sanje; nova doba hitro
Posegne po me, pa me nese s sabo
Sto let pred zdanjimi v bodoče case
Ter me postavi Storžcu na podnožje.
Mogočni Storžec je že stal na mestu
In dvigal stormo glavo med oblake,
In ravno tako Zaplota je stala;
Al gozdopolna nista nie već bila.
Molela sta v nebesa gole rebra,
Ne vec stanišee sernam, divjim kozam.
Bilo je to na delopust Sentilna,
Šentilna! blagi zvon ušesom mojim!
Pred sto in nekaj leti je na ta dan
Popoldne zgodaj delopust zvonilo.
Ljudje so popuščali opravila,
Za drugi sveti dan se pripravljaje.
Pastirci vseh treh Bel smo biče spletli
Iz ličja svete lipe, ki zgodila
Pod kamni nam ga je vodica hladna,
Tekoča s Storžca, Belica studena,
In pokati smo jeli gromoslično,
Da letel je malik na vso širjavo ;
Beljanom srednjim so odpokovali
Beljani gornji s spodnjimi Beljani,
Dekleta lepe in ženice mlade,
Ko vredile so vse okoli doma, -
Da v lepi snagi vse je lesketalo,
51 spletale so svetločerne lasce.
Za dober glas goreča gospodinja
Trudila se je, da je priskerbela
Iz Kranja olovine dobrognavne,
Da hitro pojde ji testo na višek.
In da iz moke iz samo pšenične
Nacre si boba lepega na oči
In tečnega na kus celo nelačnim.
Ta bob se ere po noči po večerji,
Kedar poležejo že gospodarji ;
In ero dekleta ga in gospodinje,
Te se trudeče, da ime sloveče Si dobre gazde zaderzé še dalje. Dekleta pa čakaje fantov budnih. Ti bodo prišli kuhinji pod okno Po kopo boba po navadi stari, In kdor imel bo potlej v družbi zbrani Naj bolj okusno cvertega med njimi, Po strani si bo del klobuk na glavo, Derže jo bolj po koncu kakor drugi. Češ, moja dečla je le prava dečla, Ki bo postala verla gospodinja 'In si iskala po soseski para. Saj ta pohvala dragega dekleta Mu sega globočeje v "serce polno, Kakor če hvala njemu bi veljala; In deklica zaznavši drugo jutro Pojde, bolj sramežljivosti navzeta, Opravljat božjo službo v hram Gospodov, Ta bob zato je, da se daje znancom, Dobi ga več, kdor nam je bliže sercu, In manje kop, kdor nam jemanj prijatel. To veš ti, Koržmov Boste, serce drago, Ki ene pota vodi naju zgoda,
Ki prišel časi z zračnega stanišča
Si z Gozda na podnožje naši gori,
Na Belo v gostje, v drago vas mi rojstno
In mislil si si Belo raj nebeški,
Kjer se gostuje vsaki dan tak dobro ;
In veste drugi, ki sem vam še v mislih
In ki me niste pozabili cisto;
Al tistim, ki sem padel že iz uma,
Povernejo spomin naj te verstice.
Ki priča so, da se jih jaz spominjam.
Nocoj ui tiha noč in kdor ni delal, Da je utrudil ude, spal ne bode, Oči zatisniti ne bo mu dalo Ukanje glasno uezaspanih fantov, Ki si popevajo vesele šale In piskajo na hruševe peresa, Ki streljajo s pištolami čakaje, Da zvenkne v turnu dve čez polnoč ura, Da tako zgodaj dnevu zazvonijo. Zbudé se zdaj pastirci; al sramota Ga čaka grenka, ki prižene pervi, Se veča pa, ki zadnji prikoraka. Ki zla mu roka je zabila lingo, Da hlevnih vrat odpreti prec ni mogel. Da so pajdaši vsi pred njim odgnali, O kako strašno na uho buči mu: Glodavs, glodavs! pomijnik si poglodal! Iz kože skočil kar bi, če bi mogel. Pomijnika jaz nisem nikdar glodal, Zbudila zmir me je o pravem času Al briga lastna al pa stara mati.
Prišlo je jutro, častni dan Gospodov, Obleklo v smanje vse se je oprave. Deseta ura zdaj se približava, Prežijo s turna že fantini pazni Po mašniku, da, kakor nogo dene Na vaško last, zazvonili bi vkupaj. Prikaže se, zapojejo zvonovi In pojejo tak lepo miloglasno. Da vsem veselja serce poigrava. Pristopi mašnik, zvon pristop naznani, Zabliska se, za bliskom gromoslično Izpokne topom glušen pok iz ustrac. Da si otroci, ženske in manj terdni Maše ušesa, da se poknja zmanjša
In'^đa bi strela uh ne preletela. In v cerkvi mali godci svete viže Zagodejo, spremljaje mlade pevke. Podružna cerkev cerkvica je samo In ni prostora, kjer bi stale orgije. Al da bi bila danes tiha maša. To pa mladenčem bila bi sramota, Zato pa zbrali so se vkup in skladli Za strel, za godce in za pevke v cerkvi. Od vseh strani privreli so pobožni, Največ pa fantov in deklet je bilo. Postave zale bili so mladenci. Visoki, čversti, da bi kar jih gledal. Da čudil se je sleherni jim tujec. Ej, hlače, z irhovine močne site, ^
So stale tak jim ko na stegna vlite, j Cez rame so jim pruštohi viseli, ^
Ki kinčil koljar jim je gladki žamet. In svilne rute, tkane vse na zobec,
vi
Bingljale so ponosno jim iz žepov, j In za klobuki za kastorji so jim V presjajni družbi pavovega perja Dišeče kite možko kvišku stale, Spletene krasno in za kraj prišite S predragimi, s preljubimi rokami, — Al viž ga viž ga, kak je neotesan! Iz lepih ust me doletuje graja — Samo fantinom kos pohvale daje. Za našo čast pa le besede nima, Al kras fantinski stavi pred dekliški. Neotesanec, da bi se prirasel Ti na nebo strupeni gadji jezik! Al me Gorenke nismo prav nič lepe? Jezivka zala! le se serd' in jezi, Saj serd in jeza te še lepšo dela; Al jaz sem tak, da rad jezim nemalo, Pa pravim ti in terdim prav resnobno. Da na Gorenskem na veselolepem Smo mi mladenci lepši od dekličev, In kdor poreče, da so laž besede, Obljubim, z mano hud imel bo posel. Ker jaz sem terda terdokorna glava. Kar rečem, tega rad ne oporečem, In taki vsi gorenski smo junaki, In Bog že ve, zakaj nas tak je vstvaril,
— 131 —
Sicer pa lepe tudi ste Gorenke, To ve Ljubljana, to vedo Ljubljanci, In Šiška ve, ki je Ljubljanconi znana. In Bled to ve, ki znan je vsemix svetu. In ve, kdor ima dve očesi v čelu, In tudi jaz sem reva to pozvedel, Ko vnela me je deklica Gorenka Na plesu, ki se to popoldne snuje, i Tu se zberó domači in pa stranski s «1 Fantini vsi in vse dekleta lepe, I « In marsikdo, ki mož je ali žena. In ni odrekel se še dobre volje, Ker pamet ima, pa ni gluh veselju, Vedoč, da to ne krati mu življenja, In da le lajša mu živetja težo, In da življenje ni samo terpljenje, Za kar cernuljci radi bi ga sto'rli, ¦:'< •¦• Vse proti volji in modrosti božji. Kdor je vesel, on pošten je gotovo, Čemernemu ne upaj pa nikoli, i' V njegovih persih hudo serce bije i- • In svetujem: ogiblji se ga vsakdo. ^ Le tukaj pervikrat mi žal je bilo, Da v plesu nisem nog nikoli uril. O Meta, to bi bil te jaz takrat zasukal! Na me vsi fantje gledali bi krivo. Na me na te, verteča se po podu; Tako pa sam jaz gledal sem za tabo In zdihoval na tihem, ali zdihi Ušli so in prišli so le do tebe. In sluha, oh! zaperla ti jim nisi. Ušla si s poda, ples si zapustila Vkljub prizadetbi in vabljenju fantov. Dobila sva se. Ah, kak sem bil bedast! Brez tebe ni mi nikdar biti bilo, Edina moja misel ti si bila In to po dnevu in po noči v sanjah. Zadolben v misli deržal sem se doma, Le redko kdaj me gnalo je od hiše In to le, kedar prišel je pondeljek, i
In kedar šla na božjo pot si romat, Tud mene gnalo je na Smarno goro In "k svet'mu Joštu al na druge pota. In kedar nisem šel, vernivši ti se Gotovo si prinesla mi spominja. In jaz sem misHl, da sem sam na svetu In kralji vsi in potentati sveta So proti meni zdeli se mi palčki: Jaz pak sem velik bil in vsemogočen In srečen in napihnjen v svoji sreči. Al vse le v mislih, v djanju pa ponižen; Zaljubljeni so včasih čudno čudni In kdaj pa kdaj zgubijo pravo pamet. Obračalo obraz mi vedno nekaj Je proti tam, kjer hiša nje je stala, In kamor šel sem, nehote so noge Vodile že me proti njeni strani. Naunkraj vode bil je kraj povišan, Freležal tam sem dokaj ur podnevnih
V visoki travi, k nji z glavo obernjen; Naučil sem se plezati po strehi. Sedel vkobalj verh hiše sem velikrat. Na ljubo stran gledaje nepremično.
In če je prišel kdo in me je prašal, Zakaj sedim v višavi tak nevarni. Dobil odgovor je te laž besede: Da lože gledam po gorah okoli. Al bode vreme lepo ali gerdo Al stanovito ali premenljivo. Al če zalezel me je kdo gosposkih Al kak navdušen slaven domorodec, Dobil je ves romantičen odgovor
V besedah novih visokoletečih, Sostavljenih in zvezanih nerodno, Al ki so koj iz korenin izderte:
„Umeknov nizozemskim se nižavam, Izvolil sed sem na to nebotičnost, Da kine in kras narave pregledavam In rajskomilo vidokroga mičnost Sto tiso člepe drage domovine,
Ta dan, ki teržni dan je v Kranjskem mestu, Preskerbne matere za verne sine.
Takrat pod vas sem hodil tebe čakat, Da skrivno vkup sva na somenj hodila Po stranskih potih, samo nama znanih, Da nepovoljnežev bi se ognila;
Tam kjer iz zlatosjajnega ležišča Svoj vstan obhaja svitli car podanski, Vsevidno solnce, tam je sklad čerišča Kamniških gor, stolp silnoveličanski,
9*
— 132 —
In Grintovec bolj"gori gleda goli V demantosnegoblesku na okoli.
In tukaj v družnem miru, v rajski slogi Sosédujejo silni velikani: Cvet Zaplete pa z divjimi berlogi, Sterm Storžca z nevsahljiv'mi vodohrani In travorodne križkogorske više, Vetrovov merzlih še merzlejše hiše.
Od te strani od delje zre za nami Triglav mogočni, mene pozdravljaje. So vsemi tremi sérimi glavami, Poklon čez gore semkaj mi kimaje; Od deleč sivi oče z blagri venca Na vis me hrepenečega mladenča;
Vesel je starec ter se me raduje, Ko vidi, da mi zemlja je prenizka. Da niže sin se kviško povzdigiije. Da mika ga okrožje molnjebliska. Da zmir po višem hrepeni in zeha. Ker v stan ga jemlje nebobližnja streha.
In tukaj doli proti južni strani Se snegobélita mi v sklen očesni eentjoška stolpa v slavi brumnoznani Vse čarobudno v viši prinebesni. Ki nam, če tu zalog megla se zbira. Postaneta nevihte burna vira.
Se bolj na jug tu doli megla vstaja In stopa nad Ljubljano slavnoznano. In mnogotroka mamica obdaja S tem krilom detobroj , da goni slano Od milih varovancev duhomorno Na vsestran skerbno in na vse pozorno.
In tu pod mano žubori vodica, Hči Storžcova, tok Belice studene. Vseh žejnih suhih geri pojiteljica, Dramiteljica k delu za vse lene; Nje šuma don je krasna melodija, Vse kakor večna sferoharmonija" . . .
In Bog ve, kaj sem skupaj še naklasil, Kar več ne vem in kar sem rad pozabil. In kdor je slišal tako deklamacjo In domoljubje v tak izraz odeto. Navdušen šel je stran, čudeč se meni; Jaz pak za njim sem milujoče gledal, Ker ni razumel, kar sem mu povedal.
To bil je lep čas, nepozaben za me.
Takrat vesele so mi tičke pele.
Takrat je bila v toku pevska žila
In tudi gerlo se ni petju vperlo.
Ko sva zvečer pri bledem svitu lune
Sedela v vertu tiho pod drevesci,
Takrat je luna gledala na naju
In se žalila, da ga nima solnca.
Da nima solnca kakor ona mene.
Pa je hitela, da bi skor ga vjela.
Da bi ji bilo kakor nji pri meni.
Al bili kratki so ti dnevi sladki; '" '
Dekleta stvar so jako vetrovita.
Žive deržeč se tistega vodila.
Ki pravi: variatio delectat.
In Meta bila je tud s tega sveta.
Pa je objela drugega mladenča.
Ko mene spet od doma uk odžene. —
O časi časi, al ste premenjeni! Sentilna cerkve danes nisem vidil. In ne vesele notri družbe zbrane. Le tempelj židovski jo stal na mestu. Iz njega je na mestu godbe, petja Erjula čudna krika na ušesa. Da groza mi je serce kar prevzela In solze so stopile mi v očesa, In zdihnem: Bog, zakaj si to pripustil? Obernem proč se žalostnega serca In dalje stopam, kjer je stala nekdaj Očetova in meni rojstna hiša. Tu živel sem nedolžne dni otročje. Tam gori bila sobica je naša. Za nas otroke in za staro mater. Ki ž njo zvečer in zjutraj smo molili, Premaljali molitve starodavne, J^i jih je toliko na pamet znala. Da vsak dan tedna druge smo molili In bile tak so mične in pobožne, Da kmalu sem in rad se jih naučil; Tu gori nam je pripovedovala Tak lepe micne vsakoverstne storje Al od svetnika kterega legendo : Od svetega Matija, kak odsekal Očetu ino materi je glavo. Od svetega Mihela, kak je prišel
— 133 -
Pred sveto nebo duše vagovavat, Od svetega Tomaža, kako v sodeč Zabil je smert in sedem let jo ječal. Da sedem let ljudje nie niso merli. Od svete Jederti, kak so ji miške Napredena vretena oglodale; Al druge svetne bajeslovne puče: Kak Rojenice hodijo prisojat, - \
Kak Védomec gozdove preletava, Kak Veles krave varuje in brani In o Mihelovem s planine goni ; Al kake norce znal je Korant briti. Kako se je v nebesa svete zmuzal, f. Da zdaj je med izvoljenimi v raju, Da moja mati, to od nje zaznavši. Na pustni predvečer še vedno moli: Se 'n očenaš in češčeno Marijo Svetemu Korantu na čast in slavo, Ki bode jutri njega god in praznik, /f In zjutraj , kedar vstajala je zora, itj.,-Je pravila, da je ta svit nebeški, Da je odlesk presvetle rajske luči. Ker so takrat odperte rajske vrata, Da hodijo skoz nje k ljudem na zemljo In spet od zemlje gor v nebesa svete Poslanci božji, angelji čuvaji S poveljem, naj budijo nad človeštvom, Da zablodivši kam se ne zadene. In nosijo do Boga sporočila, Kako so pred ta dan otroci bili, Al radoslušni ali nepokorni. ^
In ko sedeli smo na vertu v senci, Okoli nas so rožice cvetele In te smo brali, v vence povijali, Nad nami pa so ptički raznoverstni ^ Prepevali si vsak na svoje gerlo ¦
In mati nam razlagala je pesmi. Od svetega Duha jo kos prepeva. Kalin pa žvižga s\'et'ga Avguština, Pod unira le orehom v hladni senci Učila je poznavati me čerke: Poglej jo tole, ta je kot očala. Ki devijejo na nos jih stari oče, Kedar popoldne ob nedeljah svetih Bero od mlajšega Tobija storjo
Al pa kdaj od Svetinove družine.
Tej čerki, viž jo tukaj, g se pravi,
In koj za njo, poglej jo, viž jo, ta le,
Ki kakor stol je starega očeta,
Kedar na njem sedijo pri obedu.
Poglej jo dobro, tej pa h se pravi,
In tak prispodabljaje naučila
Me v kratkem več je kot učitelj v letu.
In tamle kraj potoka sem postajal
Na večer, ko zahajalo je solnce.
Serce za njim je tako hrepenelo.
Da plezal na verhunce sem drevesom.
Da dalje bi ga vidil ino gledal.
Žele, da nikdar bi ne zatonilo;
In ko zašlo je to stran že za gore,
Se gledal za odsvitom sem na Storžec,
In ko odlesk od tod je tudi zginil,
Poslal sem naših njiv škerjanca kvišku,
Da gostolé se dvignil je nad goro
In. solncti nesel lahko noč od mene.
Ki po odlesku ptičku na perotih
Odzdravilo mi lepo lahko noč je.
In tak spomin bi še mi bil navajal
Dogodbe druge zlatih let otročjih.
Ko so cvetele rožice mi bele;
Al mož, stopivši mi iz rojstne hiše.
Prežene ves spomin preteklih časov.
Oh, hiša bila Židovska je kerčma.
Kjer so Beljani moji sovaščani
Zapili premoženje in poštenje
In padli v sužnost neusmilnim dušam,
Kerčmar je bil nečeden dolgobradec,
Ki ljudomerzno gledal je spod čela
In duh dajal od sebe neugoden,
In ki na tanko spolnoval je zakon:
Množite tak se, ko na nebu zvezde.
Saj človek bi jih ljubil, al ne more.
Bili so vsi še kakor pred sto leti
Na Poljskem, na Gališkem, na Hervaškem
Samo nesreča za kristjane revne.
Premenili tačas se kar nič niso,
Lastnosti tiste vse so še imeli.
Bili so varčni ali rok si niso
Se tudi zdaj žulili s kakim delom.
In modri dunajski časniki nemški
134
Ostali z Židovi so pa cedilu.
Zastonj so si zamurca umivali, Zastonj ? težko. Zastonj je davno mertev.
Nevoljen žiđstva prosim nove dobe. Naj tej bodočnosti me spet unese, In kakor me unese, jo poprašam: Al bo resnica huda ta bodočnost?
Al nova doba z ramama pomiga In reče: to Slovenci sami vejo, Gotovo, ako bodo mehkovoljni Nikoli, ako mož so svoje volje. Izreče in od mene hitro steče In sanje moje šle so pota svoje. ¦
SG 1861 St. 7. V Celovcu 5. marca 1861. VII zv. (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-HNSYMF1H)
Sanje.
(Ulomek; na dalje iz lanskega Glasnika.)
Zaklela se je tista nova doba, Da «mora serce pridobiti moje. Prisegla je me pridobiti za se, Al pridobiti ali pogubiti,
In za dosego terdnega si sklepa ' ^ ^ . .
Volila si je vsakoverstne sredstva, -* "fi'
Ceš, mora iti, z lepo ali z gerdp.
Eešivši nepovoljnega me židstva, f x f
Me naredi, da som v Ljubljani šolar.
Sedel sem v drugi šoli. Naš učitelj,
Večini nas je grozen bil mučitelj,
Za njim smo s težo svoje kola vlekli,
In speljal ni jih, kdor koles ni mazal,
Al kdor je mazal, da je le mazickal
A to mazéval, d(jbro je vozickal.
O duh ti deda mojega v nebesih, ' "
Odpusti, prosim, mi tadanjo jezo, ? ' ' '
Ki zgrabila me je tauas do tebe,
Ko si pomogel riniti mi kola.
Da speljal srečno sem č-ez pervi klanec.
Tu vnel si v pervo ti mi dušo za se,
Dermavov Janez , kor to ni učitelj
Nikoli mogel v zemljopisu vjeti
Al v zgodovini priti ti do kraja,
In tekle kola so ti brez mazila.
Al kar jo res, ostane le resnica,
Ta hvala gre ga, da je znal in umel
Razlagati nam sercu prikupivno
Pogodbe časov, sveto zgodovino. *
Se danes, Janez, vidim ga pred nami.
Kako jo stal in nam pripovedaval
Z besedo živo in s plamtecim gledora
O Husu, Žižki in obeh Prekopih,
Junakih, da na svetu malo takih.
In mi smo tiho tiho poslušali
In se jezili, ko je ura prešla,
Ki nam drugač je dolga dolga bila.
Zato mu ne zamerimo bahanja.
Ki čuli smo ga tolikrat od njega,
Ko smo gredoč iz šole ga spremljali
In nas je: „kdo sem jaz?" popraševal.
„„Gospod profesor, mojster vi ste, mojster""
„Fa v čem sem mojster?" „„Mojster v zgodovini,
Gospod profesor"". „No, to tudi mislim".
Umeri je. Vse nas je prevzela groza, •
Da nam uslišal Bog je grešno prošnjo:
Ukrajšaj, oče, zli čas naše peze.
Al grozo mm je tolažila vera:
Da naša prošnja bila je pravična,
Pravična, ker nam jo je Bog uslišal.
Dobili drugega smo učenika. Ki še bolj vreden bil je spredaj ema. Poznal ni domorodnosti nobene; Ce ravno po imenu in po rodu Slovenec bil je, bil le ni Slovenec.
Spačili Nemci meni so priimek Oblekli ga v oblično spako „Wallautz". ' Ccš, s tem so stor'li že me pol človeka. Divjak Valjavec pak obleke tiste Ni mogel dolgo nositi na sebi. Začela ga jo garati po plečih. Pa je poskušal, če bo šlo, jo sleci. Da, šlo je, toda malo s hudo težo. Učitelj na-me navali neslanost, Že tolikrat prežvečene dokaze: Da z Bogom moja dcdšina po stricu, (A za-nj ne vem ne jaz in ne moj oče,) Ta ki živi v Ameriki bogati, In bo zapustil milijon denarja. Že prav, gospod učitelj, jaz mu rečem, Ko mi umre v Ameriki ta striček, Bom vedil, kam po dohtarja ne hodit, Ki vodil bo in branil mojo pravdo. Kasneje čutil sem in sem čute val, Da je odgovor moj zares razumel. Iz ojnic me je z bičem večkrat pahnil. Pripekal s težo sem do „poezije". E poezija! že ime je lepo. In lepo nam je v poeziji bilo. Kaj ne, Dermavov in Božičev Janez, Jeli, Nožarjev France in vi drugi, Katerim ni še ves spomin potekel Na ljubega očeta Martlnjaka? ^
Počivaj sladko ! in z nebesne više, Kjer vživaš že za delovanje plodno j
Zasluženo med izvoljenci plačo, '
Kormili barke našega življenja, Da bomo j.^drali po tisti poti. Ki nas je vroča tvoja domoljubnost Kermila nk njo z milim opominom. Ti nisi branil nam Slovencem biti, Le vsajal si ljubezen domovine "
V mladostne serca vkljub protivnim silam. .Jezika našega te sram ni bilo, Zatajal nisi svojega naroda. Takrat ko greh je bil Slovenec biti In kazen je stopila za tem grehom. Kak smo ti z vedrih lic veselje brali, Ko je napocH časek blage nade, Da se narodom narodnost bo dala! To bil je lep čas , ali samo časek, Svetloba meteora kratkott-rpna. Po kteri le gostejša tma nastane. O blagor tebi, da doživel nisi Merknenja kratke meteorne luči, Preživel bi ga ti ne bil nikoli; Prebili tudi mi bi ga ne bili, Al nam dajala moč in up je vraža, Će ravno smo le malo vražni bili, Al utopljenec, \ eš, za bilko zgrabi. Imeli Eimci so /a dobro znamnje, Če so letele ticf z desne strani. In lej, ko so jc mali nam orožje. Ćeš, več ni treba legije učenske, Prikrókalo je dvanajst cernih vranov In to od desne ravno nam nad glave, Spogledamo se in si zaseptamo :
— 26
Za dvanajst let imejmo poterpljenje.
Molčali smo, pobésili smo glave,
In jaz sem molčal in pobešal glavo,
Kar me za roko nova doba prime
Pa me unese tej morivui sili
In nese me nazaj v današnje čase
In vodi vsakod me po motnem svetn.
Ocom nevidnega me je storila.
In tak sedela sva v deržavnem zbora.
Tu 80 z jeziki hudo se borile
Tri ženske, tri junakoserčne ženske :
Svoboda, uarcjdnost in nemčarija.
V lepoti rajski pervi ste sijale,
Po licu bila jima je razlita
Priljudnost mila in prijaznost zlata.
Molče zažigale st^ vse vse za se, ^
Vseh dobrih serca vnele so se z4 nju.
Oblastoljubci le in hudovoljci
St>rpeli niso njunega pogleda.
Al nemčarija bila je prevzetna,
Nupuhnjena, ošabna in šopirna,
Prešerna in vsa polna hudih strasti, ,
Prepirna, samovoljna in ncsterpna
In težka težka kakor centna vaga,
Vse preziravna, sebe povzdigavna.
Koj s čelnih gub so bile že jej brati
Lastnosti take, ki so vse vse slabe,
In s temi je dajala naj več škode
Ta nemčarija blagi vsej Nemčiji.
Ni bila lepa; nje pogled zavdajal
Poštenim dušam je trepet in grozo
In čut nekako čudno nepovoljen.
Nekako takšen, ki se duše prime.
Če človek bere eno celo leto
Časnik „Augsburger allgemeine Zeitung".
Terdó se je deržata nemčarija,
Le s težo sta jo pervi dve ugnale
In že ugnana znova se postavi
Na noge zbravši si zagovornika.
Ki naj ogluhoval bi jej protivki.
Al gluh za pravo sam se je oglušil i
In zmaga v rokah pervima ostane.