San Juan de la Cruz in John Dilg (Tomaž Šalamun)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Moj bog je kruta rumena žuželka,
naseljuje se, kjer se sam hoče.
Klovn! Nobenemu tvojemu triku več ne
sledim! Moj bog je tisoč bliskov v enem

samem koščku sladkorja. Zdaj ga utapljam v
kavo v tvojem gradu, tako kot je
usoda tvoja dva otroka, Katharina Trask.
Sladkor izginja, jaz izginjam. Obrišem si

čelo. Gostje strmijo vame in me
sprašujejo, če sem nor. Odlepljam se. Že
spet me seli v plamen očesa drugih.
v jeklene, žametne zenice Johna

Dilga. Vsak ugriz v njegov kruh je
vihar. Usločim se kot most. To
šalo bom vzdržal. Kje ste
bilke? Zazidal vas bom v čebelo.

Žuželke! Žuželke! Progasti dišeči
stroji! Ostani, kjer si
bil, prijatelj. Ne sprehajaj se nad
breznom mojih pravic- človeških vlaken.