Samoten pogovor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Samoten pogovor
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Slovenski narod 48/24 (1915), 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zdaj spim v kamrici, ki je tako tesna, da še najtišja misel ne more ven. Komaj ležem, pridejo po prstih, one od sinoči in od predsinoči in iz davnih časov, tudi take, ki bi jih podnevi ne spoznal. Name čakajo v tej kamrici tihe, nevidne, breztelesne; vsaka noč jih znova porodi. Ko se gnetejo v tesnem prostoru, pod nizko poševnim stropom, so vse tako blede, sušičave in srepooke, kakor otroci v zavrženem predmestju. Grozota je, da govore ti otroci popolnoma dozorelo, drzno-modro, z nesramno, široko brezobzirnostjo. Razgalijo človeka, da ga je bolj sram pred seboj, nego da bi stal pred očividnim svetom.

Vsaka dogodba zadobi ogromne, spačene oblike, svoje prav posebno lice, kakor ga podnevi pod visokim nebom ni imela. Beseda, ki si jo bil izustil mimogrede in brez hudega, se povrne, udari na uho silna in strašna, ti razodene, da se dá tudi ubijati mimogrede in brez hudega.

Pogled je čudovito izbistren. Vidi stvari in obraze, ki jih ni utelešenih nikjer; in vendar je vse tako neusmiljeno resnično, kakor je resnično kesanje. Kar je bilo, kar je in bo, je eno. Med grobo opoldansko telesnostjo in med meglami polnočnih sanj ni plota več. Smrti ni, pozabljenja ne. Mukoma bije srce pod težo spominov in slutenj.

Ob taki noči je stopil v mojo tesno kamrico moj oče. Pozno je že bilo; na mizici kraj postelje je gorela sveča z dolgim plamenom, poleg sveče je stala prazna skodelica; malo prej sem pil močen čaj, da bi mislil in sanjal drugam.

Oče je stopil čez prag s tihim korakom, nekoliko upognjen, kakor je hodil ponavadi. Oblečen je bil v preohlapno, zelo oguljeno rjavo suknjo, na glavi je imel obnošen črn klobuk s povešenimi krajci. Ozrl se je malomarno po kamrici, s tistim tihim, nekoliko zasmehljivim pogledom, ki sem ga poznal. Zame se ni zmenil. Položil je klobuk na posteljo, privzdignil suknjo ter sedel na stol kraj mizice, tako, da mu je svetila sveča naravnost v obraz.

Ta obraz je bil okrogel, droben, ves zgrbljen, sivkastoblede polti. Košati brki so bili že močno osiveli; lasje, skrbno z visokega čela počesani, so bili še čisto kostanjevi. Ko je sedel, me je pogledal smehljaje. Živ in trd je bil pogled teh rjavih oči, globoko je segel, ni prizanašal. Brki so se narahlo tresli ob napol ljubeznivem, napol porogljivem nasmešku.

V tistem trenotku, ko se je prikazal v kamrici, nisem bil kar nič osupel; ni mi šinilo kraj misli, da je umrl oče pred štirimi meseci in da leži globoko pod zmrzlo prstjo in snegom daleč, sam in pozabljen. Videl sem ga, kakor je sedel pred menoj, nekoliko sklonjen, roke na kolenih; kakor me je gledal z živimi, svetlimi očmi, se mi smehljal v dušo. In bal sem se ga. Tako se boji otrok, ki vé, da je z grehi obložen in da jih ne more skriti.

»Tukaj torej zdaj stanuješ!« je rekel počasi. »Čisto prijazna kamrica je!«

V očeh sem bral še nadalje: »Nikoli nisem take imel!« In žgoč sram mi je planil v lica.

»Kako pa drugače živiš? Kaj počneš?« me je izpraševal. Ves čas ni izginil z njegovih brk tisti strašni smehljaj. Vedel sem, da bi bilo nespametno vsako olepšavanje in opravičevanje, da so vse moje ničvrednosti že napisane na mojem čelu, brez pomanjkljivosti in pomot. Spovednik je čakal, govoriti je bilo treba, vse povedati ... poklicati pred sodnika svoje skrite misli, da se izpovedo brez laži in hinavščine. Nekaka grenka upornost me je obšla in nasmehnil sem se, da razodenem najpoprej tisti svoj greh, ki mi je najtežje ležal na duši, da ga še pretiram, če bi bilo mogoče.

»Saj ste jo poznali. Sami ste videli tiste njene vdane oči, polne dobrote in ljubezni. Če bi sam angel prišel z nebes, ne bi mogel imeti drugačnih oči. Kadar se spomnim nanje, mi gre dvoje sinjih, jeklenih nožev skozi srce, da se prikaže kri ...«

Oče me je poslušal začuden, nato je odmahnil z roko.

»Ne kvasi! Nisem prišel, da bi poslušal tvoje malopridne kvante ... Vprašal sem te, kako se ti drugače godi in kaj da počneš. Saj venomer pač ne ležiš v tejle kamrici?«

Gledal sem ga, nisem ga razumel.

»Mislim namreč ... v teh časih ...«

Molčal sem; mraz se mi je prelil po udih, segel mi je na ustna, v lica. Oče je naslonil glavo ob dlani, gledal je v tla, govoril je tiho, da sem ga komaj slišal.

»Štirideset let bo zdaj tega, ko sem bil v tvoji dobi; ti pa si že star. Takrat smo budili Slovenijo in smo jo vzbudili. Mladi smo bili pač in smo mislili, da bo prav. Za koga pač smo jo budili?«

Zavzdihnil je, pomislil. Nenadoma je vzdignil glavo in se mi je naravnost mežikaje nasmehnil.

»To so pač spomini, prav tako nepotrebni in neslani, kakor tvoje kvante. Gnala me je edinole radovednost, da te vidim zdaj, ko se je svet tako prečudno spremenil in razveličil, da režejo pritlikavci z glavami oblake in da bi se človek iz naših dni že mušici ognil. Zdelo se mi je, da te zalotim v postelji, v tesni kamrici, prazno skodelico poleg ... v mislih pa kvante, vesele in žalostne in vse tako drobčkene, da jih gre na tisoč v perišče. In res sem te zalotil tako majhnega in nebogljenega, kakor si bil, tako skritega v kamrici, tako zamaknjenega v svojo srčno bolehavost, kakor si bil ... Nič te nikar ne bodi sram: preromal sem dolgo pot nocoj, pogledal sem marsikam in rečem ti, da imaš tovarišijo veliko ...«

Vstal je ter segel po klobuk.

»Kaj je storiti?« sem planil.

Na pragu se je okrenil; zlovoljen in porogljiv je bil njegov smehljaj.

»Odeni se do vratu in si naroči drugo skodelico čaja ... in misli cmokaje na tiste angelske oči! Vse drugo bo že Bog ravnal!«

Slišal sem na hodniku in še na stopnicah njegove drsajoče korake; vežna vrata so se ropotaje zaloputnila.