Samoten (2, Jarc)

Samoten (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Dom in svet 35/11–12 (1922), 424
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Drevo, v zemljó zasidrano za veke,
z vejevjem bdečim nad nakitom zvezdnim
molči, stoji. — —
Gorovje, potopljeno v mesečini,
molči, stoji. — —
In zlati oblok kot božja dlan ljubó odeva
vse dobro božje stvarstvo ...

A človek hodi, hodi, hodi — — —
O, kdaj še on v vsemiru okameni?!

II.

Po ribniku srebrne svoje mreže
razpreda luna, v tihe stihe veže
jih, preko njih pa plove božji dih ...

A čoln reže, reže biserno tkanino,
v ječanju belem se tišina zvija.

O, človek!

III.

Tovaren dimniki kot pušk cevi.
Poslopja bela kot zobje zveri.
V samotni uri Adam poveša oči:
»O, nesrečnik, da sem se rodil!«

Tedaj pa kot lilij dehtenje se zlije
nad mesto, nad dušo zvonjenje:
Ave Marija ... Ave Marija ...

V mrak vesoljstva odrešenje sije,
roko k roki se privije:
»O zahvaljen, Oče naš ...!