Samoten (2, Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Samoten
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 35/11–12 (1922), 424
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Drevo, v zemljó zasidrano za veke,
z vejevjem bdečim nad nakitom zvezdnim
molči, stoji. — —
Gorovje, potopljeno v mesečini,
molči, stoji. — —
In zlati oblok kot božja dlan ljubó odeva
vse dobro božje stvarstvo ...

A človek hodi, hodi, hodi — — —
O, kdaj še on v vsemiru okameni?!

II.[uredi]

Po ribniku srebrne svoje mreže
razpreda luna, v tihe stihe veže
jih, preko njih pa plove božji dih ...

A čoln reže, reže biserno tkanino,
v ječanju belem se tišina zvija.

O, človek!

III.[uredi]

Tovaren dimniki kot pušk cevi.
Poslopja bela kot zobje zveri.
V samotni uri Adam poveša oči:
»O, nesrečnik, da sem se rodil!«

Tedaj pa kot lilij dehtenje se zlije
nad mesto, nad dušo zvonjenje:
Ave Marija ... Ave Marija ...

V mrak vesoljstva odrešenje sije,
roko k roki se privije:
»O zahvaljen, Oče naš ...!