Samotar na Selih
| Samotar na selih Branimir |
| |||||||||||
Spisal Branimir.
Nekoliko oddaljena od vasi Robidje, stoji samotna, lesena koča. Jelove stene so nizke in trohljive, slamnata streha raztrgana. Na koncu koče je pozneje dostavljena ograja, obita z deskami in leseno streho; služila je morda kdaj za hlev kozam ali ovcam.
Ako vstopimo skozi vrata, katerih pa ni treba odpirati, ker so sneta in naslonjena od zunaj na steno, pridemo v vežo. Nasproti vratam je majhno okno z razbitim steklom. Na desno od vrat so tla nekoliko razkopana; lastnik koče omislil si je izkopati podzemeljsko klet, ali opustil je delo iz neznanih vzrokov. Pred pečjo je ognjišče, pol kamnito, pol leseno. Pod ognjiščem je v jednem kotu kupček pepela in zraven stoji luknjast lonec, v drugem kotu je pa nekaj brezovih polen in butarica suhih, bukovih vejic. Stropa veža nima, in solnce sije skozi rešetasto streho. Po tleh je polno kamenenih šiber in tu in tam kaka debelejša gruda.
Vrata v sobo so na pol odprta in vise samo še na spodnjem tečaji, ki je pa tudi uže na pol nalomljen. V sobi je velika, starinska peč. Stropu se pozna, da je uže več let pretekala skozi voda, ker jo streha ni mogla prestrezati. Po tleh so manjši in večji kamniti ostanki, namešani z slamo in papirnimi obrezki. Okna so še precej velika; imajo debele, svinčene okvirje in večjidel razbita stekla. Ako mirno stojimo v sobi in pazno poslušamo, udarjajo nam na uho tihi, zamolkli glasovi, ki jih prouzročujejo trdoglavi in drugi taki mrčesi, ki počasi razdevajo lesene stene.
V ograji so tla nastlana z suhim listjem.
Okoli koče je trata, posuta z drobnimi šibrami, katere pa uže preraščajo mleček, pripotec, regred in druge enake rastline. Za kočo, na večerni strani, raste mlada hruška.
Vse kaže, da tu uže dalj časa ni domovalo nobeno človeško bitje. Ali pred nekaj leti je bilo tu bolj živahno. Pred kočo ali v koči je sedel človek ter obsekaval kamen. Zunaj ob steni so stali lepi nagrobni spomeniki z napisi in brez napisov. Po trati so ležali na lesenih valjarčkih kameniti podboji, in tu in tam je bilo nagromadeno neobdelano kamenje.
Mož, dasi ni bit oženjen, hočemo ga imenovati tako, ni imel druščine; bil je sam. Takrat je imel nekaj preko trideset let. Bil je velike, pravilne in vsestransko dobro dovršene postave. Glavo so mu pokrivali dolgi, lahko-kodrasti lasje kostanjeve barve. Obraz mu je bil pravilen, čelo visoko in prosto; izpod gostih obrv so mu gledale prijazno v svet sivkaste oči. Obraz mu je dopolnjevala lepa, polna brada, enake barve z lasmi. Okolu usten mu je igral često nekak dobrotljiv nasmeh.
Na prvi pogled se je mož človeku dopadal. Bil je zelo prikupljivega obnašanja. Oblečen ni bil kmetski, ne meščanski; bil je tako na pol vsacega. Možu se je poznalo, da je izobražen in olikan, ter da ne biva prvotno v tej koči.
Poglejmo v njegovo preteklost. Stopivši iz koče se ozrimo še enkrat nazaj. Tu zapazimo, kar smo bili prej prezrli, na lesenem podboju zapisano s kredo: „Samotar na Selih." Ljudstvo kliče to kočo „na Selih" iz negotovega vzroka in vseljujoči mož je vporabil to ime.
Samotar, tako ga hočemo odslej imenovati, je bil rojen v komaj četvrt ure oddaljenej vasi Vranjek. Oče mu je bil posestnik in krčmar ter ob enem župan podgorski. Bil je v obče spoštovan in priljubljen mož ter za takrat dobro izobražen. Samotar je imel še tri brate in štiri sestre. Oče, kakor bi bil tudi rad, ni mogel vseh svojih otrok pošiljati v šolo.
Ko je Samotar, (njegovo pravo ime moramo zamolčati, a imenujmo ga Franjo Mavrič), domačo šolo dovršil, šel se je učit rokodelstva. Iz posebne priljubljenosti si je izvolil kamnosestvo. Prva leta se je učil pri domačem kamnoseku. A to znanje za ukoželjnega Samotarja ni bilo dovoljno. Šel je v mesto ter je stopil v uk pri cenjenemu mojstru. Po dnevi je klesal kamen, zvečer se je hodil učit v šolo risanja in druzih znanosti.
Tako je preživel par let. Tu zve Samotar, da mu je umrl ljubljeni oče. Zdaj naveže svoje reči ter se napoti v Vranjek.
Prepozno je došel, očeta so mu bili uže pokopali. Samotar izkleše očetu samostojno lep, prvi nagrobni spomenik.
Samotar, dasi je bil dobro izurjen v svojej stroki, želel si je vendar kaj višjega. V mestu se je zanj premalo umetno klesalo. Šel je v Gradec, kjer biva mnogo umetnikov, ki slujejo za prve v državi. Pri jednemu, ime mi ni znano, stopil je v službo. Tu je bil Samotar na pravem mestu. Zdaj je lahko umetnost vsestransko gojil.
Ko se je v Gradcu dovolj naučil, vrnil se je domu v Vranjek. Odprl je delalnico in njegovo ime je brž zaslulo po vsem okraju. Vranjek je postal bolj imenitnejšim, kot je bil prej. Samotar je dobil mnogo naročil. Delal je za cerkve, nove stavbe, nagrobne spomenike itd. Ljubili in spoštovali so ga vsi, priprosti in izobraženi, ker Samotar se je znal vesti z vsakim po njegovem stanu. Vabili so ga v najbolj olikane domače kroge. Da bi bil Samotar tako nadaljeval, bil bi v vsemu okraju najbolj spoštovan. Ali oseba, ki je došla v župnijo, dala je Samotarju ves drugi tir v življenju.
Ta oseba je bila nova učiteljica, gospodična Avgusta M . . . Ljudje so jo imenovali gospodično Avgusto.
Avgusta je bila lepa ženska. Črni lasje so se jej vsipali v dveh dolgih, rahlo spletenih kitah po hrbtu; oči je imela črne, nos rimski, usta primerna, z ostrimi potezami. Postave je bila srednje; polnih prsij in vitkega stasa.
V trgu L— — je bila veselica. Povabljena je bila inteligenca vsega okraja. Ume so, da je bil Samotar in tudi gospodična Avgusta z svojo hromo sestro na veselici. Samotar je bil došel peš, gospodični ste se pripeljali. Samotar je plesal parkrat z Avgusto. Takrat je ž njo prvič govoril. Gospodična ga vpraša, s komu se je pripeljal. Ko jej Samotar pove, da je došel peš, povabi ga gospodična na voz, češ, da je daleč v Vranjek, a na vozu dovolj prostora. Samotar jej ni mogel odreči prijaznega povabila. Pozno po noči je minola veselica.
Po cesti v Vranjek je drdrala odprta kočija. V njej je sedelo troje oseb; možki in dve ženski; bili so naši znanci: Samotar, gospodična Avgusta in njena sestra. Prva spregovori učiteljica: „Kako seje vam dopadala igra, gospod Mavrič?"
„Ako smem svoje misli izraziti, se je za naš trg vrlo dobro igralo; kar bi imel grajati, je premajhna živahnost gospice Vladimire in pa preglasno govorjenje šepetalca. Igralci sploh so se vrlo obnesli."
„I petje?"
„Petje gospica? Da, petje me je pa kar osupnilo; za naš trg se nisem nadejal kaj tacega. Po mojih mislih pelo se je prekrasno, izborno. Čisti bariton-solo gospoda pisarja Podleska in pa visoki, zvonki tenor gospoda učitelja Milvana, je rajsko poslušati. Vidi se, da so naši pevci dobro izurjeni. Kako navdušeno je odmevalo po dvorani „Ne udajmo se!" Pozna se našim pevcem, da kar pojejo, jim gre od srca."
„Gospod Mavrič, oprostite mi naslednje besede. Ko sem prišla v vašo dolino kot učiteljica se nisem nadejala dobiti posebno olikanih ljudij. Ali nocojšnji sestanek z vami me je prepričal baš o nasprotnem. Zdaj vidim, da imamo v našej dolini moža, ki je za naše razmere vrlo izobražen. V čast si štejem, da smem z vami govoriti in upam, da nocojšnji sestanek z vami ni zadnji."
Samotar se lahko pokloni in pravi: „Gospica, vi previsoko cenite mojo izobraženost. Toliko izobražen nisem, da bi kar prosto občeval z vsakim. Kolikor sem se izobrazil, sem se le mimogrede, ker moje opravilo mi ni dopustilo obrniti več časa v to. Ako smem povedati bil sem nekaj let v našem glavnem mestu in v Gradcu."
„Gospod Mavrič, vaš odgovor me je v mnenji le potrdil. Jaz in moja sestra si bova šteli v čast, ako naji razveselite z vašim pohodom. Najino stanovanje vam bode vedno odprto."
„Gospica, dolžnost je bila meni vas povabiti, a ker ste me prehiteli, prosim, oprostite mi mojo negalantnost. Vabim vas in gospico vašo sestro, da me obiščete v Vranjeku. S tem razveselite mene, mojo mater in moje sestre. Skušali vam bomo postreči, kolikor je v našej moči. Upam, da mojega vabila ne zavržete."
„O. zelo rade pridevi na pohod, gospod Mavrič, saj tako človek nima kam zahajati sedaj, ko še nisve z sestro domači v tem kraju, a sobe so človek tudi naveliča. To z sestro prosivi, da bi radi naju si ne delali nobenih sitnostij."
Dalje so se pogovarjali o rodbinskih razmerah in Samotar je zvedel, da je gospodična Avgusta hči stotnika M., kateri je pa v bitvi pri Kustoci padel, pustivši več nepreskrbljenih otrok.
Malo prej, predno se je Samotar poslovil je pretrgal prejšnji pogovor: „Gospica, prosim, pozabil sem nekaj vprašati. Oprostite, kje ste zvedili mojo ime?"
Gospodična Avgusta pobesi oči, ki jih je imela uprte v Samotarja in morda tudi zarudi, kar se pa po noči ni videlo, akoprav je svetila luna; na to odgovori: „A to vam dela skrb, gospod Mavrič? Povedati hočem resnico, saj poznate slabost žensko. V nedeljo sem bila v nadučiteljevej sobi. Ljudje so šli baš od maše. Stala sem pri oknu ter opazovala ljudij, da bi jih vsaj na obraz poznala. Kar zagledam vas med njimi. Odpustite mi mojo radovednost; vprašala sem gospoda nadučitelja, kdo je ta človek. On mi je povedal vaše ime ter kdo in kaj ste."
„Ženske, so ženske," reče Samotar in se nasmehne.
Voz je mej tem pridrdral do razpotja, kjer se je moral Samotar posloviti. Voznik ustavi.
Samotar lahko skoči ras voz ter poda gospodičnama roko. „Le glejte, gospod Mavrič, da mojega povabila ne zavržete," de gospodična Avgusta. Samotar obljubi in se pokloni: „Na svidenje tedaj, gospici!" Nato odkoraka urno po poti v Vranjek.
Mislil ni toliko na veselico, kakor na gospodično Avgusto. Jela ga je zanimati. Sklenil je, obiskati jo o prvej priložnosti.
A tudi Avgusti se je godilo nekaj enacega. Ko ste bili z sestro v sobi, vpraša Avgusta: „Ljudmila, (tako je bilo sestri ime), kako se ti dopada gospod Mavrič?"
„E, ni napčen; lep in izobražen mož je gospod Mavrič. Nisem mislila, da bi se tacih našlo v Žernovskej dolini."
„Bog ve, če naju bode obiskal, kakor je obljubil?" vzdihne Avgusta.
„E, nič ne skrbi; on ti je rekel: „ženske, so ženske", jaz ti pa pravim: „možki so možki". Videla bodeš, še prej bo tukaj, kakor se ga nadejaš."
„No, potem bodem zopet enkrat srčno vesela," pravi Avgusta. „Le škoda, da čas v njegovej družbi tako hitro poteka; pa saj mu pohod lahko vrnevi; saj naju je povabil."
Nastopno nedeljo popoludne je sedela Avgusta sama v sobi. Čitala je „Zvon", ki je bil pričel baš takrat izhajati. Ljudmila se je odpeljala z nadučiteljevo soprogo v trg. Večkrat je prenehala čitati in je nekaj premišljevala. Zdi se nam, da je premišljala, da-li ostane Samotar zvest svojej obljubi.
Ko jame zopet čitati, potrka nekedo glasno na vrata. Avgusta se malo stresne in nato zakliče krepkim glasom: „Prosto!" Vrata se na lahko odpro in v sobo stopi Samotar.
„O, gospod Mavrič," reče Avgusta, vstane in gre prišlecu nasproti „ste li vendar došli! Uže sem mislila, da vas ne bode."
Samotar se jej lahko pokloni, jej poda roko in opravičuje svoj pohod.
Avgusta primakne stol: „Sedite gosp. Mavrič."
„O hvala, hvala, gospica!" reče Samotar in se vsede.
Avgusta mu sede nasproti. Najprej ljubeznjivo okrega Samotarja, da ni prej prišel, na kar se jej Samotar opravičuje. Potem je bil nekaj časa molk, kakor da bi se ne imela kaj pogovarjati. Samotar si mej tem ogleda sobo in pohištvo.
Dva velika okna sta jej dovolj dajala svetlobe. Ob nasprotnih stenah stali ste postelji. Mej oknama omara s predali; tej nasproti druga omara. Na mizi je bilo nakopičenih različnih knjig; okoli nje so stali stoli. Zraven vrat je stala na jedno stran steklena omara z novejšimi knjigami; na drugo naslonjača, pred njo majhna, okrogla mizica, na njej košek z pričeto nogovico. Na steni so visele štiri velike podobe v pozlačenih okvirjih. Najlepša je predočevala venčanje hrvatskega kralja Zvonimira. V oknih so stale različne cvetlice in skoraj do tal so visela bela, vezana zagrinjala, lastnoročno delo Avguste in Ljudmile.
Molk pretrga Samotar: „Pogrešam gospice vaše sestre!"
„Oprostite, peljala se je z nadučiteljevo soprogo v trg."
„Je li zopet kaka veselica?"
„Ne gospod Mavrič, povabila jo je moja prijateljica, ki je bila včeraj tukaj."
Govor mej njima je tekel potem o navadnih, manj važnih stvareh, ki nas ne zanimajo. Avgusta je Samotarja spraševala o materi, bratih in sestrah, potem o druzih osebah, katere je slučajno poznala.
„Kako se vam kaj dopade naš kraj, gospica?"
„O hvala, gospod Mavrič, nisem mislila, da bi moglo biti v Žrnovski dolini tako prijetno. Okoli nas ravno polje in dalje visoke, zelene gore in tudi prebivalci niso presurovi."
„Gospica, ko se tu vdomačite, dopadalo se Vam bo še bolj v našej dolini. Verjemite mi, meni se naša dolina najbolj dopada in najraje sem tukaj."
„To je zato, ker ste tu rojeni; saj se tudi meni Melinje najbolj dopada, kjer sem preživela svoja otroška leta."
Sedaj zaropoče zunaj voz. Avgusta vstane in stopi k oknu.
„Gospod Mavrič, sestra je uže doma" pravi in gre proti vratom.
„Čakajte malo", zakliče Samotar; „jaz hočem gospico tudi vsprejeti; saj dovolite. Kako je ime gospici vašej sestri?"
„Oh, saj res, pozabila sem vam povedati, pa mi uže oprostite; Ljudmila jo kličemo. Sedaj pa le urno skozi vrata !"
Samotar gre naprej. „A tako, gospica Ljudmila," pravi Samotar podavši roko, „ko se je vam zdelo, da vas obiščem, sto se pa umaknili."
„Pa se je prehitro vrnila, kaj ne gospod?" dostavi Avgusta.
Ljudmila zarudi, kakor da bi ne mogla hitro odgovoriti. „Oprostite, gospod Mavrič, ko bi bila vedela, da boste naju počastili s pohodom, verjemite mi, ne bi bila šla z doma."
„Oh, saj res, gospod Mavrič," pravi Avgusta, „ona je mislila, da boste prej prišli in je rekla, kakor ste vi dejali meni „ženske so ženske", tako je ona vam dejala „možki so možki", ter da boste še prej prišli, kakor se vas nadejevi."
Samotar malo zarudi ter v zadregi zakašlja: „Ker nisem prej prišel, kakor ste mislili, tedaj bi bili morali preverjeni biti, da pridem danes gotovo."
„O, gospod Mavrič, to ni res, jaz sem uže mislila, da ste naji popolnoma pozabili."
„Oh, kako bi mogel človek tako ljubeznjivi gospici pozabiti?"
V sobi odloži Ljudmila plašč in sede poleg sestre.
„Gospica kaj je novega v trgu?"
„Nič posebnega. Sodnikova gospa je malo zbolela; — ali skoraj sem pozabila: v trgu prirede drugi mesec veselico; jaz in Avgusta sve uže povabljeni".
„Ah; zopet veselica? Prosim, veste uže, kaj se bode igralo?"
„Tega ne vem, še ni za trdno določena nobena igra".
Nadučiteljeva soproga je prišla v sobo in govorica je prešla na druge stvari. V mraku se Samotar poslovi in še jednoč povabi gospodični v Vranjek.
Naslednji četvrtek prideti gospodični v Vranjek na obisk. Pozno zvečer spremi Samotar gospici domu.
Samotar je zahajal vedno pogosteje k Avgusti. Po dnevnem delu, ko bi imel iti spat, zamenil je delavno obleko, potisnil klobuk na oči, se zavil v plašč in stopal po samotni stezi proti šoli, kjer je stanovala Avgusta v spodnjih prostorih. Ostajal je tam pozno v noč. Po dnevu pri delu se je Samotarju često vrivala podoba Avguste pred oči. Takrat je nehote prenehal delati, se naslonil na kamen, ter zamišljen zrl pred se, ali je pa šel na polje. Godilo se mu je tako, kakor tistim, katerim se razvija v srcu ljubezen do kacega bitja. Pri tem je delo zaostajalo. Naročniki so priganjali in mati je prosila Samotarja, naj se podviza pri delu.
Samotarjevo vasovanje pri Avgusti ni moglo ostati ljudem dolgo skrito. Zdaj ga je videl ta, zdaj drugi priti iz šole pozno po noči. In ker je bila soba nadučiteljeva temna, a soba Avguste razsvetljena, sklepali so, da zahaja Samotar k njej. Kar je pa vsa dolina vedela, zvedla je tudi mati. Precej ni hotela verjeti, a ko je opazovala njegovo obnašanje ter zapazila, da zvečer ne ostaja doma, spoznala je, da mora kaj tacega biti.
Prijela jo neko jutro trdo Samotarja. Tajil jej ni nič. Mati ga je opominjala in svarila rekoč, da iz tega ne bode nič, ker on si mora tako nevesto izbrati, da se bo znala obnašati v kuhinji in tudi pri druzem delu, a ne tako, ki Bog ve, če zna kuhati in sobo pomesti. „Lepo je", je dejala mati, „če zna ženska brati, pisati in računati in druzih znanosti, kot vezati zagrinjala, delati čipko itd., ali še lepše je, če zna tudi dobro kuhati in vsako delo opravljati. Veš Franjo, tam, kjer si začel, ne smeš nadaljevati". Mati gre po svojih opravilih in Samotar v delalnico. Po poti je premišljeval, kaj bi storil; Avguste pustiti ni mogel, a matere ne ubogati mu je bilo težko. Sklenil je redkeje zahajati k njej in to tako, da bi mati nič ne vedela. Pisal je toliko več pisem. Sin Samotarjeve sestre, ki je hodil k Avgusti v šolo, prenašal je pisma. Malokrat je šel prazen. Da bi pa kak nepovabljenec ne mogel čitati pisem, izumela sta Samotar in Avgusta posebne črke, in s temi sta si dopisovala. — —
V trgu je bila zopet veselica. Nahajamo tudi naše znance: pisarja Podleska, učitelja Milvana, nadučitelja z soprogo, Samotarja in Avgusto; le njene sestre Ljudmile ni bilo. Zaradi glavobola se ni hotela udeležiti veselice. Avgusta se je pripeljala z nadučiteljem, Samotar v svojem vozu.
Ko so se gostje jeli razhajati, povabi Samotar Avgusto k sebi na voz. Samotar je nalašč zadnji pognal iz trga. Ko so prišli iz trga, natakne Samotar vajeti na kljuko, bič pa položi ob sebi. Sivec je šel, kakor se je njemu ljubilo, priganjal ga ni nihče. Šel je, kakor da je voznik zaspal.
Samotar in Avgusta sta sedela molče v kočiji. Razgovor prične Avgusta: „Kako se je vam kaj nocoj dopadlo?"
Samotar jej ne odgovori takoj, potem pa pravi: „Nocoj me ni nič posebno zanimalo; nisem imel svoje misli posebno zbrane".
„Pa tudi pri plesu niste bili taki kot sicer; smem li vedeti, o čem ste vender mislili?"
Samotar se bolj nagne k svojej sosedi ter jo prime za roko. Čutil je, da se jej trese; srce mu je glasneje utripalo. „Kaj sem mislil, če smete vediti? Govoril bodem, saj naju nihče ne sliši, tudi vaša sestra ne".
„O, g. Mavrič, kaj ste tako hudobnega mislili, da vas ne sme nikdo slišati?"
„Nič tako hudobnega, gospica, pa bolje je, da nikdo drugi o tem ne ve". Mej tem jej položi desnico okoli pasa in se jej bliže pomakne. „Gospica, mislel sem na vas".
„Na me?" vpraša ona boječe in ga pogleda.
„Da, na vas" — — dalje ni mogel govoriti.
V nočnej tišini so se slišali le udarci Sivcevih kopit in pa monotonično škripanje koles. Čez nekaj časa šepetne strastno Samotar: „Gospica, jaz vas ljubim!" . . . Ona se pri teh besedah stresne, a Samotar jo goreče pritisne k sebi. Branila se mu ni. Držal jo je okolu pasa, roko je držala v njegovej roki, glavo mu je naslonila na prsi. Samotar je čutil, kako se ona trese, a tudi ona je čutila nemirno utripanje njegovega srca, saj mu je slonela na prsih. Luna je prišla izza oblakov in ju obsijala. Samotar je videl, kako burno se dvigujejo Avgusti prsi. Oči je uprla v njega.
„Gospica, ali smem od vas kaj tacega pričakovati?"
„Kako morete kaj tacega vprašati, g. Mavrič? Preverjeni bodite, da vas ljubim uže od prvega sestanka". Z roko se ga je oklenila o teh besedah okoli vrata.
Luna se je skrila za oblak, kakor da ne bi hotela videti, kako je Samotar poljubil Avgusto na živo-rudeča ustna.
„Gospica, gospica" šepeče Samotar, „vi ste sedaj mnogo izrekli. Ali pa čutite to tudi v srcu, kar ste tako lahko izrekli?"
„Gospod, ali dvomite na mojej ljubezni"?
Samotar ni odgovoril; — krepkeje jo stisne k sebi ter jo zopet strastno poljubi.
„Gospod, tu vam podajem cvetko, ki naj vas spominja moje ljubezni". Avgusta si sname šopek, ga razveže ter mu podari na pol razcveteno vrtnico.
Samotar potegne listnico ter jo shrani vanjo. „Spominek vaše ljubezni, gospica, bom čuval kot najdražji zaklad".
Govorila sta še mnogo ter si zatrjevala ljubezen do groba. Predno Avgusta izstopi, pravi Samotar: „Gospica, ta noč mi ostane v najblažjem spominu, kadar bodem videl vašo vrtnico, spomnil se bodem vas in nocojšnje noči".
„Upam gospod, da tudi spolnite, kar ste mi nocoj tako zatrjevali!"
„Gospica, jaz nisem vetrnjak; jaz sem človek, kateri ispolnuje svoje obljube. Akoprav mi se stavijo na pot tolike zapreke, kot so naše gore, skušal jih bodem premagati".
„Tedaj, gospod Mavrič, na svidenje!"
Samotar jej pomaga izstopiti. Ko izgine v vratih, požene Samotar proti Vranjeku. —
Preteče nekaj mesecev brez posebnih dogodkov. Avgusta je poučevala v šoli in često obiskovala z sestro Samotarja. Samotar je delal, a ne tako marljivo, kot nekdaj. „Preveč seje zatelebal v Avgusto", je mati dejala večkrat. Dostikrat je šel po dnevi v svojo sobo ter se tam dolgo mudil. Takrat je vzel iz posebnega predalčka pisalne mize listnico, najdražji spominek od Avguste. Pritiskal jo je na ustnici ter poljubljeval, spominjajo se nje. In ko se je potem vrnil v delalnico, ni delal, ampak naslonil se na kamen ter premišljaval. Delo je zaostajalo, dostikrat so še pomagači delo skazili, ker niso imeli več marljivega nadzornika in delo se je moralo z nova pričenjati. Samotarjeva mati je opominjevala, svarila in prosila, a vse zastonj; Samotar ni bil več nekdanji Samotar.
Za ožje razmerje mej Samotarjem in Avgusto je vedela vsa župnija. Eni so pritrjevali zvezi, a večina jo je obsojevala in to ženske, posebno mlada dekleta, katera so imela jedno oko in pol za Samotarja. Ženske so večkrat v svojej „sveti jezi" naprosile mladeniče, da so šli Avgusti po noči pod okno svirati „mačjo godbo" ali jej pa pometat cvetlice raz oken. Avgusta se je pritoževala, a to ni dosti pomagalo.
Avgusta se uplete v neko pravdo. Nasprotniki dobe in Avgusta je morala precej plačati. V tem kraju ni hotela dalje ostati, prosila se je drugam. Dobila je službo v malem mestecu.
Par dni predno se je poslovila od Žernovske doline, obišče jo na večer Samotar. Veselo so se pogovarjali on, Avgusta in Ljudmila, kar naenkrat resno vpraša Avgusta: „Ali imate še vrtnico?"
„Da; imam jo, ter jo skrbno hranim."
„Se večkrat spominjate one noči?"
„To jo gotovo, da; pa čemu to vprašanje?"
„Veste li, kaj ste mi bili takrat obljubili in skoraj prisegli?"
»Obljubil in skoraj prisegel? Da! da! vem, in to tudi ispolnim!"
»Tudi ispolnite? Glejte gospod Mavrič, najlepša priložnost je sedaj; ali mi morete odgovoriti kedaj in kako?"
Samotar se zamisli, potem vstane, vzame klobuk ter pravi: „Gospica, odgovor jutri zvečer!" in brez slovesa zgine skozi vrata v nočnej temini. Naglim korakom gre domu ter leže takoj v postelj, a nocojšni dogodek mu ni dal spati.
Avgusta in Ljudmila ste bili kar osupnjeni nad odhodom Samotarja. Ljudmila pravi: „Veš Avgusta, ti nisi prav storila. Kaj je bilo treba kar zahtevati? Bi ne bila mogla bolj počasi . . . ." Avgusta ne odgovori, a bilo jej je hudo.
Druzega dne Samotar ni delal. Hodil je po vrtu, šel na polje, prišel zopet v hišo ter se sukal okoli matere, kakor da bi hotel ž njo govoriti, a začeti ni mogel. Po južini, ko so se delalci razšli na delo, se osrči in pravi:
„Mati....." glas se mu je tresel, dalje ni mogel.
„Kaj želiš moj sin?" vpraša skrbno mati.
„Mati, dovolite, da si pripeljem nevesto na dom?"
Mati malo pomisli, potem pa pravi: „Da; rada vidim, predno umrjem, kako gospodinjo pripelješ k hiši; ali vedeti hočem, katero si si izbral izmed naših dolinskih deklet."
„Oh mati saj veste — —"
„Kako hočem vedeti, saj ti nisem rekla to in to izberi; izbiraj si po svojej volji, pa saj ti menda vender ne roji več po glavi neka gospodska — —?" Imena ni hotela izreči.
„Oh ono. le ono sem si izbral! —"
„Sin, ali si pa pomislil, da li je ona zato? Ali bo znala gospodinjiti? Ti jej bodeš moral streči in na stare dni hočeš, da bi še jaz stregla tvojej ženi in živela ob njenej milosti? Sin, izbij si jo iz glave, saj imaš na izbero drugih deklet!"
„Oh mati — —!"
„Sin, jaz ne morem dovoliti. Misliš, ako si malo izobražen, da moraš potem imeti ženo gospodskega stanu? Glej, ti si poštenega kmeta sin, a ona gospodskih starišev hči, kako bi ti moglo srce razjedati njeno očitanje, da si kmetskega pokoljenja, kmetske krvi. Pomni sin, da le jednaka kri dobro skupaj živi !"
„Oh mati! — —"
„Ne, nikakor ne, jaz ne morem, jaz ne smem! Ako bi bil slišal, ljubi sin, kako vestno mi je naročal na smrtnej postelji tvoj oče; dejal mi je mej druzim: „vskrbi, ljuba žena, posebno za onega, ki je v mestu. Njega obdajajo mestne zapeljivosti; varuj kolikor je v tvojej moči, da se preveč ne odtuji domu. Ko se vrne, naj si izbere ženo mej domačimi, ne pa, da bi privlekel kako gospodsko gospodinjo na naš dom, ki bi to, kar sva midva z znojem in žulji svojih rok pridobila, zopet razvlekla."" Vidiš sin, jaz ne smem. Naročal mi je oče in z njim se skladam; zatorej poslušaj in izbij si jo iz glave, ono gospodsko — —!"
„Oh mati brez nje mi ni moči živeti!"
„Sin, to se ti le dozdeva, ali pomni, dokler bodem jaz v hiši, ne bode ona nikdar pri nas gospodinjila. In po mojej smrti, mislim, da boš spoštoval očetovo in mojo voljo. Izberi si katero naših deklet in jaz vaju rada blagoslovim, a tebe in ono, nikdar! nikdar! To bi bilo proti volji očetovej in proti moji lastni in ti veš, da brez materinega blagoslova ni blagoslova pri hiši."
Samotar je ljubil mater, proti njenoj volji ni mogel ravnati, vsaj zdaj ne. Šel je v sobo ter tam dolgo premišljaval. Zvečer se napravi in gre po znanem potu proti šoli. Potrka in vstopi.
Avgusta ga prijazno pozdravi in se opravičuje, da ga je sinoč razžalila. Samotar jej pove ves razgovor z svojo materjo.
Avgusta ostane pred njim kakor poparjena. „In kaj bode sedaj?" vpraša po strpkem molku.
„Gospica, sedaj morate počakati, saj veste, da materi kljubovati ne smem in ne morem."
Avgusta se jezno namrdne: „In predno vaša mati umre, lahko uže petkrat mene pozabite in se v drugo zaljubite!"
„Gospica, ali mi tako malo zaupate? Zaklinjam se pri Bogu, mojemu patronu in pri spominu mojega očeta, da vam ostanem zvest!"
„Gospod Mavrič, sedaj ste prisegli; le glejte, da svojo prisego tudi ispolnite!"
„Da, gospica ispolnim jo; ali pazite, da me na tujem ne pozabite."
„Kako vam pride kaj tacega na um?"
Isti večer se poslovi Samotar od Avguste. Drugo jutro se odpelje Avgusta s poštnim vozom v novo službo. Nekaj časa sta si potem z Samotarjem vedno dopisovala, a počasi so jela pisma Avguste izostajati. Samotarja je to neizmerno žalostilo. Ko dalj časa ni bilo pisma od nje, napoti se sam tja, da izve pri čem je.
Avgusta ga je kaj mrzlo sprejela. Kakor zaničevaje vpraša: „Ali ste sedaj prišli ispolnit vašo prisego? Sem mislila, da vas ne bode tako kmalo!"
Samotar jej ni vedel na to kaj odgovoriti.
„Ali je uže mati umrla, ali se je pa premislila, ter dovolila?"
„ Gospica, ne žalite me!" odvrne Samotar. Ko mu Avgusta na to posmehovalno reče: „Gospod Mavrič, od kedaj ste tako občutljivi?" pravi Samotar: „Gospica Avgusta M., menil sem, da hranite še kaj ljubezni za me, ali motil sem se." Samotar se bridko nasmehne, pravi žalostnim glasom: „Z Bogom!" ter gre iz sobe. Zunaj je še slišal hudoben smeh iz sobe, kar ga je še bolj užalostilo. Takrat je zadnjikrat videl Avgusto. Kakor je pozneje zvedel, ni bil on prvi, katerega je vodila za nos, pa tudi ne zadnji. Za njim je vjela v svoje mreže necega kancelista, da si ž njim preganja dolgčas.
Samotar ni ostal več dolgo v Vranjeku. Preveč je bilo tam ljudi, kar pa Samotarju ni ugajalo. Preselil se je „na Sela" pri Robidji, da je tam na samem premišljal, kar mu je bilo drago. Avgustinega imena ni izustil nikdar več. — —
Tam je bival nekaj let, a Žernovsko dolino je sklenil zapustiti, preveč ga je spominjalo vse na Avgusto.
Deklicam v gotspodskej opravi se ni hotel več približati. — Ko je prišla na Žernovsko pošto odpraviteljica, še ni hotel zahajati sam tja, da bi se mu več kaj tacega ne prigodilo, kakor nekdaj.
Na večkratno povabilo dvornega kamnoseka Hauserja poslovil se je v Žernovu ter šel v Beč. Tam kleše kamen, zraven pa se spominja minolih dni — in ženske zvestobe!