Samota (Anica Černej)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Že mi telo umira v pomlad Samota
Anica Černej
Tvoja mladost
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Kadar je človek telesno sam, je pač vedno kdo z njim. Le tiste gluhe samote med ljudmi se bojim,

ko poje srce kot bron in mu nikjer ne odzvanja, ko se odpirajo tople dlani, a jih vsakdo odklanja.

Ko je vsaka beseda le krik, da prevpije pesem srca, ko ni ne cest ne poti, da bili bi nekje doma.