Samo proč z doma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Samo proč z doma!
Dina E.
Izdano: Vigred 12/1 (1934), 31-34
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Končno je sedela v vlaku. Vozil jo je davno zaželjenemu cilju naproti. Toliko težkih bojev z materjo je bilo prestati, preden je hotela razumeti, da Roza vendar ne more svojih zmožnosti pokopati v samotni vasi. Večne samote je bila že sita in tudi v preprosti vaški obleki se že več ni mogla videti. Kako naj nosi dolge lase in še gladko počesane, pa dolge obleke in noge v volnenih doma pletenih nogavicah in v grobih domačih čevljih. Že od nekdaj je čutila v sebi nagon za nekaj, kar se bo edinole v mestu razvilo. Ali ne bi mogla biti tudi ona gospodična? Saj bi se znala prav lepo mestno obleči, kakor nova natakarica pri Zlati ribi, ki je nedavno prišla iz mestne posredovalnice in so vsi vaški fantje gledali za njo. O, da bo le z doma! Proč od očetove strogosti in materine boječnosti in seveda tudi izpod kontrole Marijine družbe! Prosta mora biti in zaradi tega bo znala kljubovati vsakemu pritisku. Do sedaj se ji vsa stvar ni brez težav obnesla. Pa sedaj je v vlaku in vsako minuto bliže svojemu cilju.

Z zadovoljstvom je gledala skozi okno, kako se domači hribi oddaljujejo vedno bolj. Odprla je torbico. Vse polno naslovov so ji dali; s smehom je čitala: »Gospe Kolodvorskega misijona za potujoča dekleta,« »Društvo za varstvo deklet«, Marijin dom«, »Poselska zveza«, pa še naslovi znancev. Vse te naslove bo rabila le v skrajnem slučaju. Hm, saj bi prišla z dežja pod kap, če bi zopet odšla pod tako nadzorstvo, da bi ji kdo vsak korak nadziral! Ne, ne, si bo že sama pomagala. Prosta hoče biti pred vsem drugim!

Ko se je vlak ustavil v mestu, ji je kljub vsemu postalo nekoliko tesno. Toliko tujih ljudi, ki so drveli mimo nje, pa niti enega znanega obraza! Ali naj bi bilo res težko v mestu priti na pravi kraj? Ponovno je odprla torbico ter pogledala naslove, ki jih je prej v vlaku hotela že stran vreči. »Marijin dom,« to bo morebiti še najbolje za prve dni. Seveda pa le toliko časa, da se sama spozna v mestu. Ko se bo nekoliko orientirala, pa bo pač gledala, da se znebi nadzorstva takega zavoda.

Tako je prišla Roza v Marijin dom. Prijetno je bila iznenadena o življenju tam. Sestre in dekleta so bile vse prav prijazne in prav dobre volje. Ves dan so se smejale in pripovedovale. Marsikaj je Roza slišala, kar ji je bilo koristno in kmalu je dobila tudi primerno službo.

Prve nedeljske popoldneve je prišla Roza tudi še na sestanek v Marijin dom ter je z drugimi dekleti v primerni in prijetni zabavi prebila svoje proste ure. Pa prav domače se je počutila. Hrepenenje po modernem življenju velikega mesta je popolnoma utihnilo. Kadar je pisala materi, je bila ta vsa srečna zaradi vsebine teh pisem. Tako sta prešla dva meseca.

Roza je spoznavala vedno več ljudi. V hiši, kjer je bila v službi, je bilo še več mladih deklet. Ta so vabila Rozo, naj se udeležuje njihovih izprehodov in izletov. Ko jim je pravila, da ne more, ker mora iti v Marijin dom, so se ji smejale. Tako je pobožna, da za sestrami leta. Zakaj ne bi svoje mladosti drugače porabila. Pri njihovih zabavah je vse bolj veselo. Tudi gospodje gredo ž njimi in zunaj mesta v kaki gostilni potem plešejo vse popoldne, saj ima vsaka že svojega častilca. Saj je vendar treba misliti tudi na preskrbo v poznejših letih. Kdor pri sestrah išče svojo zabavo, ta je strahovito zastarel in nemoderen. Zakaj ne bi enkrat vsaj za poskus šla z njimi?

Roza je pritrdila, ne da bi dolgo premišljevala. Saj se vendar razume, da noče biti zastarela in nemoderna.

Od tega dne dalje Roza ni več zahajala k sestram v Marijin dom. Pričelo se je za njo novo življenje, polno sonca in zabave. Z novo frizuro in moderno svileno obleko je zamenjala tudi vse, kar jo je še vezalo na dom in Marijin dom. Dobila je povsem nov krog prijateljic in imela je že tudi svojega »prijatelja«. Temu je hotela in morala najprej ugajati, a ta je ljubil samo moderno. Nobena obleka mu ni bila prekratka in njegovim željam je žrtvovala tudi svoje lepe dolge kite. Če se je opazovala v ogledalu, je morala sama pritrditi, da je zares moderna dama, kakršno je mesto napravilo. Noben človek iz domače vasi je ne bi spoznal.

Nekaj časa se je razvijalo Rozino življenje v tem pravcu. In Roza bi bila na vso moč srečna, če bi ne bilo treba tako varčevati. Njena plača ni dovoljevala več takega razkošja. Seveda pa ni smela tega drugim povedati, saj so jo vse imele za bogato. Najmanj pa bi smel zvedeti njen »prijatelj«, drugače bi bilo morebiti kar konec tega »prijateljstva«. Zadnji čas mu je obljubila, da mu pomaga k novi obleki. Vse dolge noči je premišljevala, kje naj dobi potrebno vsoto. Nekega dne jo je gospodinja poslala v trgovino plačat račun. Bila je približno tolika vsota, kakor bi jo rabila za »prijateljevo« obleko. Kaj če bi to vsoto pridržala? In sama račun podpisala kot poravnan. Saj bo kmalu zopet toliko prihranila, da bo to zadevo spravila v red. In menda tudi ni nič hudega, če plača ta račun par tednov pozneje. Gospodinja tega niti ne bi opazila, sama pa bi toliko veselje napravila svojemu »prijatelju«.

Mladi gospod je to pripravljenost Rozino poplačal s podvojeno ljubeznivostjo, za kar mu je Roza primaknila še nekaj od svoje plače. Da na ta način dolgo dolgo ne bo mogla poravnati računa, na to niti mislila ni. Včasih seveda se je že oglašala vest in strah, da se za njeno nepošteno dejanje ne bi zvedelo. Pa vse je bilo pozabljeno, če jo je prijatelj ob nedeljah popoldne spremljal na izlet, če tudi za njen denar.

Sredi veselja in zabave pa jo je doletela usoda. Gospodinja je zvedela za njeno goljufijo in jo je takoj poklicala na odgovor. Trdovratno je tajila. Tudi mladega gospoda, ki jo je spremljal vsako nedeljo, so zaslišali in s tem je bila vsa nesreča tu. On, ki mu je žrtvovala denar in čast, jo je zapustil v nesreči. Ko je zahtevala povrnitev denarja, jo je zasmehoval, češ, kmalu bo našel drugo, pri kateri se bo oškodoval za njo. Pisala mu je obupna pisma, pa vsa so ostala neodgovorjena. Poiskala ga je v njegovem stanovanju, da bi ga prosila, naj je vkljub vsemu ne zapusti, pa ga ni bilo doma, ker je odšel na ples — z drugo. Roza je bila vsa iz sebe, toliko, da se ni zgrudila. Njegova gospodinja jo je tolažila, naj si ne žene tega k srcu, ker on je pač tak, da ima vsak dan drugo nevesto.

Roza ni ničesar odgovorila, vse v njej je bilo mrtvo. Ni vedela, kako je prišla na cesto. V toplo kožuhovino zaviti ljudje so hiteli mimo nje, mrak je že legal na zemljo. Brez cilja je šla dalje. Kam? Brez vsakega denarja, zapuščena, zasramovana, tatica.

Domov! Ali sme domov? K materi? K preprostim poštenim ljudem v domačo vas? Debelo zasnežena klop stoji ob samotni cesti, nanjo se vsede. Pokrije si obraz z rokami in po dolgem času joka, bridko joka. Znočilo se je, pa Roza tega ne opazi. Ne čuti mraza, ne lakote, ne zapuščenosti. S svojimi mislimi je doma pri materi. Že sliši domače zvonove in vidi razsvetljena okenca vaških koč, gleda prijateljice, ki se zbirajo ob vodnjaku. Zakaj je zapustila dom?

»Mati!« zakliče, nato jo objame omotica.

Prebudila se je v bolnici, kamor so jo prenesli, ko so jo našli v poznih večernih urah na samotni klopi. Iz papirjev, ki jih je imela pri sebi, so spoznali, kdo je in odkod. Poklicali so mater in tako je bilo, da je prvega človeka, ki ga je videla, spoznala za mater. Vsa v solzah se je vrgla materi v naročje. Materina ljubezen pa vse zna in vse zmore. Dom in materina ljubezen sta ji zakrila vso bridko preteklost in kakor težke sanje so se ji zdeli dogodki v mestu.

Drago je plačala beg od doma, pa ni bilo zastonj.